Revija SRP 111/112

Matej Krajnc

 

PRIHOD

 

New Orleans 1920. Ne ravno idealna izbira za uchitelja knjizhevnosti in zgodovine. Med poslovnezhi v ZDA jih ni bilo veliko takih, ki bi ne poznali rodbine Roknik in njihovih poslov. Kava, nafta, industrija, skorajda je ni bilo panoge, v kateri se ne bi preizkusili ... in uspeli.

Bil sem nekoliko drugachen od svojih bratov ... Posel me nikoli ni zanimal. Na Dunaju sem konchal svoje shtudije, poleg knjizhevnosti in zgodovine she vishjo glasbeno sholo iz klavirja, violine in trobente. Da bom kdaj prijel v roke kitaro, se mi she sanjalo ni.

Rodil sem se v predmestni hishi tretjega najvechjega podalpskega mesta ... Zdaj je to velika poslovna zgradba z notranjimi dimenzijami, ki so najvechja skrivnost rodbine. O tem ne smem govoriti. She ena poslovna zgradba stoji v drugem delu predmestja, na zahodu, bolj v miru. Tam zdaj zhivijo moji bratje. Deset nas je, pa ne vprashajte, kako in zakaj, in nikar ne sprashujte po mami in ochetu. Tega ne pishem zato, da bi bil sentimentalen.

Najstarejshi brat je bil izvrshni direktor druzhinskih druzhb in podjetij, zdruzhenih pod znamko Roknik. Privzeto je bilo, da bo vseh deset bratov imelo druzhine in nadaljevalo poslovno druzhinsko tradicijo. Nasha leta so se zaradi bank in poslovnih pogodb zamrznila pri petintrideset in to je she ena stvar, o kateri ne smem govoriti. In potem se mladi Ferdinand spomni, da se ne bi rad ukvarjal s poslovnimi zadevami, cheprav je to odlochitev zhe leta nosil nashtempljano na chelu. Zhivo se she spominjam dneva, ko sem to povedal bratom.

»Pa menda ne mislish udarit krizh chez druzhinsko tradicijo,« me je chudno gledal najstarejshi brat, ko sem se proti koncu leta 1919 odlochil, da bi morda raje shel igrat v filharmonijo na Dunaj.

»Igral bi v filharmoniji?« me je zachudeno pogledal drugi brat. »V filharmoniji lahko igrash kadar koli, vprezhemo kochijo in gresh v filharmonijo igrat. V chem je tezhava?«

Nisem niti prichakoval, da bi razumeli. Zato sem bil tolikanj bolj presenechen, ko me je najstarejshi brat chez kak mesec poklical v pisarno. Pred seboj je imel telegraf, v roki pa telegram.

»No, kako je s tvojimi kulturnishkimi ambicijami?« me je nagovoril. Vmes o mojem »izpadu«, kot ga je poimenoval, nismo govorili. Igrali smo karte, hodili v gledalishche in poslovali. Nisem bil pripravljen na tovrstni pogovor.

»Te she vedno vleche tujina?« ga je zanimalo.

Pokimal sem.

»Bedasto bi bilo rinit na Dunaj,« je rekel brat, »che si se zhe odlochil, da ne bi rad sodeloval pri druzhinskih poslih. Shtudiral si zgodovino in eden nashih partnerjev iz Louisiane mi je sporochil, da v New Orleansu ishchejo uchitelja zgodovine, zasebnega tutorja, to si zhe pochel na Dunaju!«

Zachudeno sem ga gledal.

»To je oni po poli Francoz, Antoine Lucroix, precejshnje posestvo ima v elitni chetrti New Orleansa in nekakshno razvajeno deco!« je nadaljeval brat. »Glede na to, da si pisal diplomo iz zgodovine Novega sveta, jim verjetno imash kaj povedati. Lucroix je odlichen poslovnezh, rahlo bebav, a sodelovanje z njim je zelo dragoceno!«

New Orleans ... Zhe med shtudijem sem sanjaril, da bi kdaj odpul tja ... Zgodovina tega mesta me je neustavljivo vlekla, a o njej sem zares vedel zelo malo. Avstro-ogrske bukve niso kaj dosti marale za te rechi. Zachelo in konchalo se je pri carjih, teh in onih, pa niti ne s tem, kdo se je s kom paril, kar bi bilo vsaj zabavno, ampak sama vojskovanja ... Da z Napoleonom niti ne zachnem!

»Tule imash fotografiji dece,« je rekel brat. »Astoria je stara 9 let, prejshnjo tutorico je zastrupila z nekakshnimi bilkami, ki rastejo tam naokrog, tako da jaz na tvojem mestu ne bi pil njenega chaja! Louis LeBuc je star 8 let, bolj vase zaprt, baje ne govori kaj dosti ...«

»Krasno,« sem zamrmral, »a je to kazen ali prilozhnost, raje mi zdaj takoj povej!«

»Kar hochesh,« se je zarezhal brat. »Ladjo imash zhe plachano, vse ostalo ti bo razlozhil Lucroixov oskrbnik. Seveda se lahko odlochish, da ne gresh, a v tem primeru bosh na Dunaj hodil samo na poslovne sestanke!«

Louis LeBuc in Astoria Lucroix, deklica, ki nima rada tutorjev, chudna guvernanta ... Vse skupaj se je zdela odlichna prilozhnost. Che ostanem zhiv, o tem she kaj napishem, sem si rekel in zachel iz omare zlagati najnujnejshe stvari. Veliko ne bom vlekel s seboj, tudi Cliff Richard je chez leta pel Travellin' light, travellin' light, I just can't wait to be with my baby tonight. Mene je sicer chakalo vse kaj drugega, ampak she vedno bolje, kot da bi moral sedet na dolgochasnih sestankih in poslushat debate o kavi. Nikoli je nisem maral.

Na poti do Le Havra, kjer sem se vkrcal na ladjo, smo komaj ushli precej tezhkim oblakom, na morju pa sem vechinoma bral in spal. Ladja je bila polna bogatashkih snobov, tudi sam sem bil med njimi. Na krovu je bila mini igralnica in nekakshna dvorana za ples in zabavo, kjer je bolj kilava komorna zasedba igrala nekakshnega po poli Mozarta in skladatelja, za katerega nisem nikoli slishal, je pa baje bil zelo cenjen v Franciji, Louis Goddard Henecue. Henecue je bil sodobnik, bil je celo na ladji, vsi so se vrteli okrog njega in mu lezli v rit. Spregovorila sva nekaj besed, zanimalo ga je, kaj sem shtudiral na Dunaju. Ko sem mu med svojimi glasbenimi dosezhki omenil trobento, je postrani prhnil in izdavil, da zanj shtejejo samo violine. Eno je dobil po buchi, ko je nekega vechera prevech rinil v soprogo prvega violinista v zasedbi. Gospa Anna Dürbgen je bila mlada in dovzetna za dvorjenja chudashkih skladateljev. Gospod Dürbgen ni bil tako zelo preprichan o namerah sposhtovanega gospoda. Pochil ga je po buchi, da se je cenjeni skladatelj kar pravokotno zlozhil po palubi. Incidenta niso razpihovali in skladatelj je tudi molchal; do konca potovanja ni kaj dosti hodil iz svoje chumnate, je zhe verjetno vedel, zakaj.

Kapitan ladje je poznal nashe druzhinsko ime in velezabavno se mu je zdelo imeti nekoga takega na krovu. Sprasheval me je, zakaj se podajam uchit v divje kraje, che pa bi lahko precej bolje prosperiral doma. Standardno vprashanje, na katero sem mu odgovoril z najlepshim nasmeshkom in partijo kart, v kateri sem ga premagal. Nato ni vech sprasheval, ponudil mi je zhganje iz lastnih zalog. Zahvalil sem se, spil shilce in se shel pretegovat na palubo.

Potovanje je bilo dolgo in vchasih sem zhe dvomil, da bomo sploh ugledali New Orleans. Vreme nam je shlo na roko, razbesnela se je samo ena nevihta, pa she tista ni storila kaj dosti shkode. Mochan veter je okrog jader zhvizhgal stare mornarske pesmi, to pa je bilo v glavnem to. Lorelei je baje k sebi kljub temu poklicala enega mornarja; revezh se ga je nacedil in konchalo se je precej klavrno. Kapitan je bil dokaj cinichen mozh; zamahnil je z roko in zagodrnjal, da nismo izgubili nich nepogreshljivega. Nihche ni nepogreshljiv, je ponavljal. Mornarjev je dovolj v vsaki luki. Mi se v vsaki luki seveda nismo ustavljali.

Morda je pravi trenutek, da vam povem zgodbo o duhu starega Feddyja Pala. Zgodba je stara nekaj stoletij, a she vedno zanimiva in perfidna. Kdo je bil Feddy Pale? Tisti, ki naj bi jih obral, o tem ne morejo prichati, tisti pa, ki kaj vejo, vejo pravzaprav zgolj she eno legendo o gusarju. Na tisoche jih je: o zakladu starega Flinta, o Chrnobradcu, Rdechebradcu in kdo ve, kolikih bradcih she, o dekletih, ki so zaradi gusarskega prekletstva postale sirene in vabile mornarje v pogubo ... vse to in she vech izveste v vsaki boljshi knjigi legend. Zato tudi nisem verjel peshchici, ki mi je na poti pravila o starem Feddyju Palu. Dokler ga nisem tudi sam videl.

Che je verjeti legendi, je Feddyju Palu zavdala orjashka platnena hobotnica, Iskra imenovana, nekje v letu 1567. Star naj bi bil tedanjih 52 let, precejshnja starost za gusarja. Zhensk se baje ni dotaknil, naj pa bi imel rad moshke. A to je druga zgodba. Pomembneje je, da je ogromno odtujeval in si nabral nekaj, chemur so rekli Prekleti zaklad. Ta zaklad naj bi mu poskusil odvzeti med drugimi tudi chastiti Morgan Kalober, imenovan tudi Zverina, duhoven, ki se je oklenil posvetne rabe. Feddyja naj bi bil shestnajstkrat prebodel, a stari hudich naj bi bil prezhivel.

Med potniki sta bili tudi shestnajstletna deklica in njena mama, Francozinji, pisali sta se Jacou, deklica pa je venomer ponavljala, da bi rada videla pirate, da se tega res veseli. Mama se ji je prizanesljivo smehljala, kapitan pa je po kakem tednu dni neprestanega poslushanja o piratih pozabil na cinizem in organiziral piratsko igro, da bi bila deklica zadovoljna. Z mamo sta baje potovali k ochetu, ki je zhivel v Novem svetu in se tam ukvarjal z zheleznico.

»Odgovornost ima,« je ponavljala mama. »Wabash Cannonball je, tako pravijo, ena vechjih zadev v zheleznicharstvu!«

Ko sem leta 1964 sedel v zaodrju newportskega festivala folk glasbe, sem se spomnil na gospo. Takrat sem zhe dobro vedel, kaj je Wabash Cannonball. Nisem nastopil, samo zijala sem prishel past. Takrat sem za nekatere kroge she vedno nosil oznako »riteminbluesovski glasbenik«, cheprav se mi je to zdelo precej smeshno. Na ladji v New Orleans se mi ni she nich zdelo smeshno. Z zanimanjem sem poslushal gospo, ko je pripovedovala o svojem mozhu. Zakaj je Fillot Jacou shel vozit vlak v ZDA, ni povedala. Saj tudi ni bilo pomembno.

She nekaj zanimivih modelov je bilo na ladji. Imeli smo pevca, ki je z onim ansamblom pel razne arije in podobne zadeve, bil je Portugalec, suhljato bitje, ves chas se je smejal. S seboj je vlachil za Portugalca bolj chudno ime, Guimaraes Tolofersky. Nekega vechera sva se chisto po nakljuchju srechala na palubi, ko je prenehal s svojim angazhmajem za tisti vecher, in se zapletla v pogovore o svetopisemskih zgodbah. Tip je obvladal, na pamet je znal celo Staro zavezo, ni pa mu shla v glavo zgodba o Samsonu in Dalili. Filistejci, to zhe, je ponavljal, ampak a je bil Samson neumen? Chesh da se normalen chlovek ne bi nikoli dal tako potegniti. Saj pa je na koncu storil dobro delo, sem branil svetopisemskega orjaka. Guimaraes se ni strinjal, ponavljal je, da je bil Samson mehkuzhec in da je precej pil. Da on to zhe ve, ker je na Portugalskem pel v operah. In tudi v Italiji je pel. Po kake pol urice pogovora se mi je zazdelo, da je zgodbo o Samsonu nachel samo zato, da si je naredil nekakshno podlago, na katero je potem napenjal svoje dosezhke. Kljub temu pa je Biblijo obvladal, nich nochem, che je ni. Na Dunaju so nas dosti masirali s tem, ampak chisto vsega pa res nisem znal na pamet.

Ko je Guimaraes konchno odshel, sem se naslonil na ograjo in nekaj chasa strmel v morje. Potovanje se je blizhalo h koncu in postajal sem nemiren. Tito Vasmussen, eden mornarjev in she eden od zgoraj omenjenih modelov, je nosil zajtrk kapitanu, in sva dostikrat izmenjala kakshno besedo, che sva se zhe srechala. Vprashal sem ga, kako se pochuti, ko se takole po dolgi plovbi ladja blizha konchni postaji. Rekel mi je, da ne chuti prav nichesar, ker ve, da ne bo dolgo ostal na kopnem. Nikoli se ne navezhem na noben kraj, je povedal. Jaz pa sem bil nemiren. Med plovbo si kakshnih silnih prijateljstev nisem pridobil, saj sem zhe omenil, da sem se drzhal bolj ali manj zase, zato ni bilo bojazni glede dolgih slovesov ali celo kakshnega strtega srca ... ali dveh. Nekaj zanimivih gospodichen je bilo na ladji, priznam, da je bila ena celo precej eksplicitna, ampak a si predstavljate, v kake tezhave bi se spravil? Poleg tega je bila zhenska ochitno precej posesivna in preprichana, da bo dobila svoje, zato je bilo morda bolje, da se z njo nisem zapletal. Apollonie Glumm je bila naslednica avstrijske dinastije Glumm, ukvarjali so se z lepili, tudi moja rodbina je poslovala z njimi, in Apollonie je takoj zastrigla z ushesi, chesh, vi ste Roknik, neverjetno. Kolikor vem, je bil oche Glumm silno neugoden tip, zoprn pogajalec in nasploh zelo zafrustriran chlovek, ki je povrhu vsega bil preprichan, da bo nekoch prevzel vajeti Avstro-Ogrske. Glummi, je trdil, so predestinirani za cesarje. Moj brat Jozhe se je smehljal in zamrmral, da je tezhka pot na prestol prek lepila. Vpliva stari Glumm ni imel ne vem kakshnega, vechini ljudi, s katerimi se je druzhil, je deloval oholo in zoprnjashko, da so se ga izogibali, in hcherkica je bila nekaj podobnega. Ko sem jo vprashal, chemu rine chez ocean, je samo privihala nos in rahlo zakashljala, chesh, Vatti so me pooblastili za (knmh knmh knmh), saj nisem razumel, tako je zmomljala. Torej, dol mi je viselo za bogatashko prasico, poleg tega pa sem bil nekako vesel, da je Avstro-Ogrsko in cesarja zh njo vred vzel vrag. Ne vem sicer, kako je to vplivalo na starega Glumma, nisem pa niti hotel nachet te teme, ker sem se bal, da bi za hcherkico to bil povod, ki bi se konchal z urami in urami nenehnega blefa, jaz pa sem imel v svoji sobi she precej dela z branjem. Minilo je precej chasa, preden sem spet slishal za gospodichno Glummovo, takrat je bila ochitno zhe gospa, in to lochena; ko sem leta 1962 igral na Dunaju, sem srechal njeno vnukinjo in ji dal avtogram. Prinesla mi je mojo takratno aktualno ploshcho, I Have Walked Alone, da bi jo podpisal. Poteze na obrazu so mi bile strashno znane, kot bi gledal njeno babico, pa sem chisto po butastem vprashal, kako se pishe. Ochitno je Apollonie imela sina, ki je potem imel to hcherko, ta pa je ochitno hodila na moje shpile in kupovala moje ploshche, kar pomeni, da sem imel naposled she nekaj koristi od teh ljudi. Spomnil sem se davnega potovanja z ladjo.

Na zachetku zadnjega tedna potovanja se je kapitanu tista igrica s pirati vrnila kot bumerang. Poskus, da bi razvedril Jacoujevo tamalo, se je skorajda klavrno konchal, ko smo odkrili, da je eden treh kuharjev na ladji dejansko pirat, ki je potuhnjeno chakal na svojo prilozhnost. Med igro se je deklici priplazil za hrbet, jo ukleshchil v svoj prijem in zagrozil, da jo bo vrgel v morje, che ladja takoj ne spremeni smeri in zapluje proti meni neznani destinaciji nekje na severu. Kapitan je bil vidno presenechen in she vidneje jezen, a se baje ni pustil izsiljevati. Jaz sem sicer vso to kolobocijo prespal, a povedali so mi, da je kapitan hladnokrvno vzel lok in pushchico in divjega kuharja ustrelil v glavo. Ta je zastokal, zaklel nekaj v nekakshni chudni kitolovshchini in se prevrnil po palubi. Kapitan je nato ukazal, naj ga neusmiljeno vrzhejo ribam. Odkod je dobil lok in pushchico in kje je pridobil lokostrelske veshchine, ni vedel nihche, a to navsezadnje niti ni bilo pomembno. Piratskih igric pa je bilo konec, saj kapitan ni hotel tvegati, da bi se she kdo spomnil chesa podobnega.

Leto se je prevesilo v bozhich. Kazalo je, da bomo pristali nekje v zachetku januarja 1920 in da bosta bozhich in novo leto bolj pomorska. Kapitan je vodil priprave na bozhichno praznovanje, meni pa je kake tri dni pred bozhichem eden Roknikovih posebnih chezoceanskih golobov prinesel pismo od bratov. Tudi sam sem jim napisal kar precej stvari. Golobchka sem nakrmil in ga poslal nazaj s svojim pismom. Bratje sicer niso pisali nich posebnega, nekaj o poslih in nekaj o tem, da se je Boltek, nash stari vratar, na Miklavzhev vecher ustrelil v glavo z mushketo, ker njegova zhena, ki smo ji pravili lena Fani, spet ni hotela pechi keksov. Trivialne zadeve, a taka nenavadna smrt starega chudaka, ki mi je bil zelo pri srcu, me je precej uzhalostila. Leno Fani so bratje nato, ker so menili, da je sodnija novoustanovljene drzhave premalo domiselna, da bi kaznovala neumno babo, podarili Olafu Mussenu, kitolovskemu magnatu, dolgoletnemu poslovnemu partnerju, da bi njegovi harpunarji imeli na chem vadit. Kazen se mi je zdela spodobna, lene Fani nisem nikoli maral, imela je chudno zobovje in vedno je nekaj momljala. Che si ji kaj rekel, te je nadrla in te opsovala z napoleonskimi kletvicami, kdove kje jih je pobrala. She posebej zhalosten sem bil zato, ker se je Boltek shel fentat tik pred prazniki, ko bi moral krasit smrechico in bit nasploh vesel in zadovoljen. Lene Fani si ni zasluzhil, a menda ima vsaka rit svojo kahlo in babnica je dobila svoje. Ne bi rad bil v njeni kozhi; Olaf Mussen je nekoch prishel na obisk z dvema svojima mandeljcema, pa tudi mi smo bili v njegovih krajih. Tisti fantje so bili zelo krepki in pri metu harpune zelo natanchni. Olaf je imel najboljshe ljudi, chisto nich take, kot jih najdete v knjigi o Moby Dicku, ampak res mozhe s ciljem, natrenirane kitolovce, ki so bili tudi plachani temu primerno in jim ni bilo treba zganjat kravala. Zganjali so pa stare severnjashke pesmi.

Bozhichno praznovanje je bilo v glavnem povezano s hrano in prireditvijo v plesni dvorani. Ansambel se je res potrudil. Hrana je bila odlichna, cheprav je bil na krovu en kuhar manj. Eusebio in Yvan sta delala chez svoje mochi, tik zatem, ko sta vse skuhala in postorila, sta se zgrudila. Njun zgrudilni krik se je slishal po vsej ladji, nakar je kapitanova svakinja Mehlotte, sestra njegove pokojne zhene, ki je umrla zhe pred leti, sushica pach, a reva je imela tudi blodnje, vzela zadevo v svoje roke in shla pochistit kuhinjo. Nezavestni telesi kuharjev so trije mornarji zvlekli v kot kuhinje in ju pokrili z dvema debelima odejama. Osvestila sta se shele chez kak dan in se takoj lotila pobozhichnih desertov.

Vlogo Bozhichka na ladji je prevzel najstarejshi chastnik, kapitanova desna roka, sicer Italijan, Luigi Gianfranco Vercotti; njegov vnuk Luigi bo pozneje postal eden najvidnejshih evropskih lobotomistov. Luigi je sicer krasno igral na mehishki kitaron in pel, tudi mandolino je obvladal, kot pravi Italijan, in harmonika mu ni bila prav nich tuja. Vechkrat, ko je igral na palubi za mornarje in chastnike, sem pomislil, da bi morda ne bilo treba najemati ansambla. Tudi kot Bozhichek se je izkazal. Najprej je zapel tisto staro nemshko Leise rieselt der Schnee, still und starr ruht der See, saj poznate, cheprav na morju ni bilo govora o snegu, nadaljeval je z O Tannenbaum, stala je v kotu dvorane, pa Süsser die Glocken nie klingen in Stille Nacht, nakar je nekdo pripomnil, chemu je treba pet same nemshke, che je pa stara Avstrija ravno shla v franzhe! To je pozhelo salve smeha in zabava se je nadaljevala. Pochakal sem, da je Luigi obdaril vse otroke, nakar sem shel lezhat v sobo. Podobno sem naredil tudi na silvestrovo, ko se je zabava ponovila, le da je Luigi ostal v svoji pomorski uniformi. Ni mi bilo do druzhenja in pogovorov. O druzhinskih zadevah nisem hotel razpredat, kapitan me je zhe lovil glede teh zadev, chesh da se vedno nekam umikam. V shali mi je zagrozil, da mi bojo vzeli sobo. Apollonie se je nekaj pomikala proti moji mizi. Pa sem vstal in shel, itak sem bil utrujen. Od chesa? Ne vem, od chesa. Od nechesa pach. Saj sem precej potoval z brati in v imenu bratov, ampak to so bile poslovne zadeve, tokrat je pa shlo za bolj trajne spremembe. No ja, cheprav so bratje tudi to jemali na pol poslovno, Lucroix je bil navsezadnje poslovnezh.

Spomini na vojno so bili she zhivi. Shele nekaj pichlih mesecev je minilo, odkar so v Versaillesu podpisali mirovni pildek in cheprav je bila glavna agonija konchana, se ni vedelo, kako in kaj. Moja druzhina se je zaradi teh in onih zadev izognila cesarjevemu vpoklicu, no ja, vsaj najozhja. Za cesarja in ochetnjavo, kot se je takrat reklo, je kljub temu padlo nekaj bratrancev in sestrichna Tilda, ki se je preoblekla v enega od bratrancev. Avstro-Ogrska, ki se je vedla, kot da je nich ne more presenetiti, je pochila in rekla joj. Joj ji ni vech pomagal, kronane glave she manj. Vratar Boltek je dolgo mislil, da je Gavrilo Princip vrsta hrane, pri nas pa smo bili veseli, da ni bilo vech treba gledati uokvirjenih plemenitashkih fac. Seveda nismo imeli pojma, kaj se pripravlja. Sovjetska zveza, Hitler, Vera Lynn, Marlenka, sestre Andrews ... Vse to je bilo she zelo dalech.

Januar 1920 je bil silno hladen, prav mrzel, domala prezebel in na morju je bilo she huje. Blizhali smo se konchni postaji in pochutil sem se, kot bi bil na Mayflowerki. Za mornarja ne bi bil, sem ugotavljal, komaj sem chakal, da bi spet zachutil nekaj bolj konkretnega pod chevlji. Ko smo konchno le pristali v New Orleansu, sem bil tako zmeshan, da sem se moral prav spomniti, kdo me bo prichakal. Na listu z navodili, ki so mi ga dali bratje, je pisalo: prichaka te gospod Saint-Guy Mercier, majordom gospoda Lucroixa. Bil je bolj oskrbnik, no. Pravzaprav kar oskrbnik. Posestva, jasno, stari Lucroix ni skoparil s hektarji, z denarjem pa. To dvoje ni bilo reciprochno.

Mercier je bil silno uglajen kreolec, ki mu je prav in docela viselo dol za kakrshna koli vprashanja. Vljudno me je pozdravil, privzdignil moja kovchka in ju odnesel v kochijo. Prichakoval je, da bom tiho. Seveda nisem bil, zhe po poti sem ga zasul z govorancami, ki niso ravno nakazovale moje naravne inteligence. Pravzaprav se je Mercier moral poshteno sprashevati, ali je pobral pravega tutorja.

Pot ni bila ravno kratka in na koncu Mercier ni mogel vech zdrzhati. Olikano me je pogledal in z najvechjo sposhtljivostjo v glasu rekel: »Umolknite zhe!«

No ja, sem pomislil, kot da ne vem, zakaj.

Garden District je bila elitna chetrt, polna najrazlichnejshih hish z velikimi vrtovi in she vechjo kvadraturo. Lucroixova je bila ena najvechjih v chetrti in na vrtu pred posestvom, ki se je razprostiralo ... no ja, dalech ... so bile she vidne sledi bozhicha ali pa novega leta, ni se dalo natanchno rechi. Lucroix je ochitno praznoval v velikem slogu. Mercier je kochijazhu nakazal, naj ustavi, nato pa je moja kovchka odnesel ven, ju postavil pred velika vrata, ki so vodila na posestvo, iz prostorchka pri vratih vzel vedro, polno vode in neusmiljeno polil oba kovchka.

»Kaj pa pochnete?« sem zastokal. »Tu notri so moje stvari, a se tako sprejema prishleke pri vas?«

»Sposhtovani gospod,« me je sposhtljivo ogovoril Mercier, »che bi morali vi poslushati bedasta nakladanja vso pot iz pristanishcha, bi tudi zheleli nekje sprostiti ves bes in obchutek nemochi, ki bi se vam nabral med potovanjem!«

Jezno sem ga gledal.

»Vzemite to kot nekakshen krst,« je mirno dodal, »in dobrodoshli na posestvo gospoda Lucroixa!«

»Kochijazh odhaja?« sem she vedno jezen vprashal.

»Prav ste ugotovili,« je rekel Mercier. »Ker niste drzhali gobca, boste zdaj shli she miljo in pol pesh. Kovchka boste nesli sami, jaz pa grem nazaj s kochijazhem, imam she nekaj opravkov v pristanishchu!«

Privzdignil sem mokra kovchka in pogledal za kochijo, ki je izginjala ginjala injala njala jala ala la a in konchno izginila. She vedno jezen na kreolca, sem prijel za kljuko. To je to, sem si rekel, she miljo in pol prehodish, potem bo pa verjetno apokalipsa.

Kar se je tudi zgodilo.

Namesto tutorja sem postal trobentach.

Vech pa ne povem.