Revija SRP 111/112

Matej Krajnc

 

EL MONOTONO

 

PASSEPARTOUT

 

Jutro je kot Passepartout,

njegovi vzorci se mi zdijo smeshni.

Kobaca se in kotrlja,

kdo ve, kaj vse ima na vesti,

kdo ve, zakaj nikoli noche sesti ...

 

Sneg se razraste kot debel roman,

klobuk mu z glave spolzi.

Tiho masho bere, tiho masho bere

z nalezljivimi odtenki otozhnosti,

s tezhkimi kovashkimi dlanmi.

 

Vrag je vzel shal,

zdaj maha z njim,

a to ni tisto,

chesar se bojim,

to ni tisto,

kar me razbesni,

o chemer tuhtam,

kar si prilastim ...

 

Sneg se razraste kot debel roman,

klobuk mu z glave spolzi.

Tiho masho bere, tiho masho bere

z nalezljivimi odtenki otozhnosti,

s tezhkimi kovashkimi dlanmi.

 

 

 

PELOTNIK, Pt. 2

 

V zgodnji zimi

gre tu in tam kdo mimo

in se kot Yves Montand

v listje zazre.

A Yves Montand

je zgolj na ploshchah

in z listjem v zimi

je, kot je.

 

Slishim udarce mraka,

pojejo, kot bi koso klepal,

pojejo, kot bi gonil meh

na vse kriplje.

A meh je zgolj

v starih melodijah

in stare melodije

v kolenih shchiplje.

 

Izrezal

sem se z lista,

zdaj si bom dokazal,

da sem lep in veshch;

pratika

pravi, da bo metezh,

a sneg je tezhek, tezhek,

tezhek kot utezh ...

 

 

 

PRIVIDI LENKE

 

Kakshni so

prividi Lenke?

Kaj dogaja

se v temi?

Dvignem se

na eni nogi,

slep med

shtirimi ochmi.

 

Kdo spet daje

noch na sito?

Kdo bi rad

v svetlobi zhdel?

Vidim zgolj

privide Lenke,

ki vecher

jih je spochel.

 

Melodije

se vrstijo,

ko Victrola

zareglja ...

Slishim Louisa

Armstronga,

Beiderbecka,

Johnsona ...

 

Brusim zobe,

brusim chelo,

madezh ali

pa zobnik;

pleshem, kot so

me uchili,

ena, dva in

kvik kvik kvik ...

 

Kdo je boter,

kdo uchenec,

kdo bo shel

za vajenca?

Vidim zgolj

privide Lenke,

noch z zidu

se krohota.

 

Blaznost ena,

blaznost druga,

blaznost tretja

in zavist;

kje zhivimo,

kdo sprashuje,

kdo je pred

zakonom chist?

 

Kakshni so

prividi Lenke?

Kaj dogaja

se v temi?

Dvignem se

na eni nogi,

slep med

shtirimi ochmi.

 

Kdo spet daje

noch na sito?

Kdo bi rad

v svetlobi zhdel?

Vidim zgolj

privide Lenke,

ki vecher

jih je spochel.

 

 

KARAVANA

 

Stekleno oko

se pokotali

in karavana

se razbezhi.

Sledci pred stezami

divje bezhe,

pazite, pazite,

Ellington gré.

 

Pazite, pazite,

sabljo ima,

z njo bo razsekal

koga na dva,

z njo bo razsekal

koga na tri,

satenasta punchka

pa nima krvi ...

 

Satenasta punchka

se zakrohoche,

odgrizne mu glavo,

she nogo mogoche,

odgrizne mu prst,

s katerim igra,

satenasta punchka

koncepte pozna ...

 

Stekleno oko

se pokotali

in karavana

ne ve vech, kaj bi.

Ellington gleda

kot beduin,

dajte mu helij

in Lexaurin.

 

Ni karavane,

ki zmogla bi pot,

kot jo prehodi

starejshi gospod

s kanglico brez

kadila in mire,

ki naj bi ju kupil

za dolge vechere ...

 

 

Stekleno oko

se pokotali

in karavana

se razbezhi.

V pushchavi she zmaji

niso za rabo,

bljuvajo zgolj

endekasilábo.

 

 

 

MIZANTROP

 

Zunaj tli

kostanjev mesec,

v hishi umira

mizantrop;

ni napisal

oporoke,

za prihranke

je preskop.

 

Nima hcherke

in ne sina,

vnukov, vnukinj

tudi ne;

s kurbami

tudi ni shmiral,

chesh da to

se ne pochne.

 

Kdo podedoval

bo hisho,

zagrenjenost

kdo dobil?

Kdo za njim bo,

ko bo shkripnil,

vsaj kozarec,

dva popil?

 

Beli, beli

so vrtichki

in kostanjev

mesec grob,

zunaj se

plodijo sence,

v hishi umira

mizantrop.

 

Dedichev

ne potrebuje,

zagrenjenosti

ne da;

noche, da

v njegov spomin bi

kdo zhlampal

kozarec, dva.

 

Hoche zgolj

umreti v miru

brez vseh krizhev

in tezhav;

polje, kdo bo

tebe ljubil?

Tisti, ki

najdlje bo spal!

 

 

 

KALK

 

Jager se fizhi,

jaga molchi,

bele so tipke,

kostanjevi psi,

grejo chez polje

in chez mochvir,

chez zhivi pesek

preganjajo mir.

 

Dolgo smo chakali,

zdaj pa sta tu

El Monotono,

El Manitu;

gledata mrko

vsak v svoj brevir,

chez stavke, odstavke

preganjata mir.

 

Tu velja zakon,

tam ne velja,

eden ga udari,

drug zbaranta.

Jutro je angel,

vecher je kurbir,

vsak zase v molitvah

preganjata mir ...

 

 

 

PAZH

 

Koga bo

premotil pazh,

kdo mu bo

mero vzel,

kdor stoji,

naj stoji,

kdor sedi,

naj bo vesel.

 

Komu se

zvije noht,

komu se

sname vrat;

kdo je zgolj

poslushen pazh,

kdo pa za

triumvirat?

 

Shivi se

vkup zbero,

a se nochejo

seshit;

chakamo,

kaj she bo,

kaj se she

ima zgodit ...

 

 

 

PRIHULJENA PESEM

 

Zgolj ena vrstica

kuka skoz shpranjo

na starih vratih

urbanih soban;

razlezla se bo

chez dvesto in tristo

dolgih strani

in blebetanj.

 

Zato pa se vragu

priporochimo,

zlezimo v sod,

dokler se she da,

noch je nocoj

she gospodinja,

jutri bo zhe

prevzetna gospa ...