Revija SRP 111/112

Lev Detela

 

TROJE SPOMINSKIH PRICHEVANJ

 

Bozhidar Radosh: Zlatnik polne lune. Moje dvajseto stoletje.

Celjska Mohorjeva druzhba. Celje 2009. 592 strani.

 

Bozhidar Radosh: Armbrust.

Zalozhba VED. Ljubljana 2011. 233 strani.

 

Bozhidar Radosh: Vojakova pisma.

Celjska Mohorjeva druzhba. Celje 2012. 312 strani.

 

Bozhidar Radosh je novo ime na slovenskem literarnem odru. Z mochnim delovnim zagonom se je v zadnjih letih s kar tremi vech ali manj biografsko prichevalskimi leposlovnimi knjigami pognal na slovenski Parnas. Leta 1937 rojeni avtor se je na literarno podrochje povzpel razmeroma pozno, v visokih zrelih letih (kar pa ni edini primer v domachi in tuji literaturi, spomnimo se samo na pozni vzpon slovenskega novelista – zdravnika Danila Lokarja). Pred tem je namrech skoraj pol stoletja opravljal sluzhbo zobozdravnika v Ormozhu in ob koncu prakse delal she v zasebni ordinaciji v Murski Soboti. Zdi se, da je bila ta trda zdravnishka storilnost dobra odskochna deska za sedanje avtorjevo radozhivo literarno ustvarjanje.

V prvih treh knjigah, s katerimi se je pojavil na slovenskem knjizhnem trgu, se Radosh predstavlja kot kritichen opazovalec in prichevalec danashnjega chasa in blizhnje polpreteklosti. Je vesten zapisovalec posameznih dogodkov. Na trenutke zheli celo prevech povedati in bi bilo manj postransko dokumentarno pouchnega in druzhinsko obrobnega literarno gledano vech.

Zajetna publikacija Zlatnik polne lune je pri tem v prvi vrsti spominsko prichevanje o avtorjevi ne vedno lahki hoji skozi dvajseto stoletje, a she bolj tu in tam pripovedno literarizirana in drugod dokumentarno komentirana kronika njegove druzhine od prve svetovne vojne prek stare in nove Jugoslavije in njenega razpada do ustanovitve samostojne drzhave Slovenije.

Ta Radosheva »druzhinska kronika« ima izrazito zgodovinsko in kulturnozgodovinsko dokumentarno vrednost. Njen avtor se namrech zna na subtilen nachin priblizhati svojim dvopolnim slovensko-hrvashkim koreninam. V petdesetih poglavjih ponuja bralcu obsezhen spominski zapis o tem, kako je njega in njegove sodobnike likal trpko nevarni in vseeno upanja polni chas tezhkega preteklega stoletja.

Njegov druzhinsko-zgodovinski spomin se najprej ustavi na prleshki obdravski ravnici med Ormozhem in Ptujem v Cvetkovcih na materinem rojstnem domu. Tedanji she zelo arhaichni »drugachni« chas s samosvojimi druzhabnimi navadami ob velikokrat vprashljivih ukrepih »visoke politike«, kar avtor nadrobno predstavi, bo za sedanjo mlado, v atomiziranem globalnem »megachasu« zhivecho generacijo skoraj nerazumljiva dopolnilna novost, che bo posegla po tej knjigi. V njej Radosh s toplimi obchutki obkrozhi lik stare matere in s posebno mochjo mu v spominu she enkrat zadishijo njeni »okrogli hlebi kruha, hrustljavo zapecheni v njeni veliki kmechki pechi«. Drugo poglavje je posvecheno staremu ochetu v prvi svetovni vojni, ki jo je prebil kot cesarsko-kraljevi avstro-ogrski infanterist na krvavih bojishchih v tirolskih Alpah. Nato se Radoshevo pero zasuka proti hrvashki Hercegovini na krashko Duvanjsko polje v ochetov rojstni kraj v mentalno Slovencem dokaj drugachni Seonici.

Radosh je otrok druge svetovne vojne. Njegov oche, orozhnishki narednik v Cirkovcih na Dravskem polju, se ob vdoru nemshkih chet v Slovenijo, umakne na Hrvashko, ki po milosti sil Osi, she posebej seveda Nemchije in Italije, pridobi vazalsko neodvisnost. Najprej opravlja orozhnishko sluzhbo v Zlatarju, ob koncu vojne pa v zagorski Krapini. Okrog obeh krajev so nanizani prvi impresivni Radoshevi mladostni spomini. Tu je zasidran tudi spomin na »zlatnik polne lune«, ki je dal knjigi ime. Gre za rezko anekdoto o tem, kako so ochetovi pivski tovarishi potegnili malega Radosha za nos, ko so mu namignili, naj steche na hrib in ujame luno, to pa se mu seveda ni posrechilo in ga je prizadelo.

Konec vojne zaznamujejo dramatichni in nevarni dogodki, partizanski napadi na Krapino, ustashko divjanje, zmeda ob ujetosti v vrtince chasa z razlichnimi domachimi in tujimi vojskami. Oche se ob osvoboditvi bolan vrne v Slovenijo, kjer ga maja nova »ljudska« oblast za kratek chas celo zapre. Dechek iz hrvashko-slovenske druzhine, ki je osnovno sholo zachel obiskovati she na Hrvashkem, je v Sloveniji sprva tujek med drugache govorechimi sosholci. Rase skozi razlichne psiholoshke in jezikovne tezhave na novo ploskev vedno bolj zrelega zhivljenja. To je ponovno zaznamovano z razlichnimi tezhavami. Ker se avtor po univerzitetnem shtudiju v Ljubljani in po opravljeni vojashchini ne more prilagoditi razmeram »socialistichnega samoupravljanja«, ima tezhave v sluzhbi. Prva zhena, s katero zhivi v srechni zakonski zvezi, zboli za rakom in umre. Tej zvezi in zhenini hudi bolezni posveti Radosh pretresljive zapise, v katerih predstavi svojo tedanjo dushevno stisko. Novo srecho najde v drugem zakonu. Z zheno potujeta v najrazlichnejshe kraje sveta. Radosh postane svetovni popotnik od Nove Zelandije do Islandije in dozhivi med drugim v Rusiji leta 1986 atomsko katastrofo v Chernobilu.

Spominsko prichevanje Zlatnik polne lune je avtor prepletel s shtevilnimi dopolnilnimi druzhbenokritichnimi vprashanji, s podukom iz sveta fizike, matematike in medicine, s preskoki na podrochja znanosti in tehnike ter z ekskurzi v politiko in zgodovino. V ospredje postavlja vedno znova tudi vprashanje o etichni podobi druzhbe in njenih ljudi ter kliche po nujno potrebni prenovi, ki naj bi vodila iz sedanje krize.

V tem smislu je tudi zbirka petih zgodb Armbrust literarizirano dopolnilo spominskih zapisov v Zlatniku polne lune. Prve shtiri, Evangelij po Matiji, Letovanje, Armbrust (ime za posebno strelno orozhje) in Terasa hotela, se dotikajo nekaterih kljuchnih tochk v avtorjevem zhivljenju. Pretresljivi tekst Evangelij po Matiji je sugestivna analiza tragichne smrti prve zhene z dopolnilnimi analitichnimi komentarji poteka bolezni, ki jih je lahko napisal samo zdravnik, ki pa je obenem tudi trpechi mozh. Druga pripoved Letovanje se dogaja ob hrvashkem morju v praznem chasu po zhenini smrti, tretja, Armbrust, je plastichen izsek iz obdobja slovenske osamosvojitvene vojne (o kateri in skoraj istochasni ochetovi smrti porocha tudi v Zlatniku polne lune) z opisi dramatichnega dogajanja v Ormozhu, chetrta pa je namig na novo pisateljevo obdobje, zaznamovano s shtevilnimi potovanji z novo zheno. Vse shtiri prve zgodbe (peta je le neke vrste karakteristichni dodatek o neki preprosti chudashki zhenski) tvorijo, povezane v shtiri razvezane, a hkrati dopolnjujoche se enote, pravzaprav svojevrsten kratek roman o pretresih zhivljenja in o ljubezni, ki se nam ponuja v srecho, che jo znamo ujeti.

Zapis o stiski mladega vojaka-zdravnika v nekdanji tako imenovani Jugoslovanski ljudski armadi, ki ga je Radosh strnil v romanu v pismih pod naslovom Vojakova pisma, je prav tako kot obe prvi avtorjevi knjigi del njegovega lastnega zhivljenja. Mladi zdravnik, shele dva meseca porochen s svojo mlado zheno, trpi na drugi strani nekdanje Jugoslavije po svoji nedosegljivi Dori. Muke in shikane ter primitivne (do Slovencev velikokrat zhaljivo shovinistichne) razmere v vojashnici she dodatno razvnemajo vojakovo hrepenenje po zheni.

Hrepenenje, ki ga je obchutil zhe kot otrok, ishchoch lepo in dobro v Zlatniku polne lune, je stalna spremljevalka Radoshevega zhivljenjskega zagona in pisateljskih prizadevanj. Od tod tudi njegov klic po duhovni prenovi in izboljshanju druzhbenega zhivljenja ter avtorjeva kritika nedemokratichnih razmer v preteklosti, a tudi v sedanjosti, ki izpodkopavajo zdrave korenine chloveshtva.