Revija SRP 111/112

Lev Detela

 

DUNAJSKI LITERARNI SAMOHODEC

 

Walter Buchebner: ich die eule von wien (jaz sova z dunaja).

Pesmi, proza, dnevnishki zapiski. Z osemindvajsetimi avtorjevimi risbami.

Uredila in izdala Daniela Strigl.

Zalozhba Edition Atelier, Dunaj 2012. 328 strani.

 

Skoraj vsakdo, ki se v Avstriji zanima za kulturne dogodke, ve za obstoj Buchebnerjeve druzhbe (Buchebner-Gesellschaft) v shtajerskem Mürzzuschlagu, skoraj nikomur pa ni znano, s chim se ukvarja ta druzhba, ki naj bi se posvechala spominu nekega davnega, chudnega in prezgodaj umrlega pesnika. Walter Buchebner je namrech zhe leta 1964, star komaj petintrideset let, napravil na Dunaju samomor.

V konservativno zamejeni naravnanosti avstrijskih petdesetih let prejshnjega stoletja je leta 1929 v Mürzzuschlagu rojeni Buchebner izstopal s svojo poetichno drugachnostjo. V nasprotju s tedanjo vech ali manj lokalno zaprto avstrijsko in dunajsko sceno je bil usmerjen v mednarodno odprtost. Nanj je vplivalo novo nekonvencialno poetichno upornishtvo Allena Ginsberga in Jacka Kerouaca ter drugih avtorjev amerishke beat generacije, she posebej tudi drzni ruski poet revolucije Vladimir Majakovski. Zato ni chudno, da je ta avstrijski avtor svoja formalna novatorska prizadevanja skushal dopolniti z analizo aktualnih druzhbenopolitichnih dogodkov. V marsichem je bil popoln samorastnik. Ni ga zanimala niti formalno stroga »klasichnost« tradicionalnega avstrijsko-nemshkega pesnishtva niti ekspresivnost Traklovega ekstatichno morbidnega pesnishkega pristopa. Tudi na jezikovne eksperimente tedaj she mlade, a vedno bolj v vzponu nahajoche se wiener gruppe (dunajske skupine) je gledal s skepso kritichnega opazovalca.

Zhivel je samotno, skoraj brez stikov z drugimi literarnimi ustvarjalci. Sodeloval je edino s svojim avtoritativnim zhidovskim mentorjem in samosvojim poetom Hermannom Hakeljem, ki se je po drugi svetovni vojni vrnil iz emigracije nazaj na Dunaj in tu ustanovil lastno literarno revijo Lynkeus, poleg tega se je obchasno druzhil tudi z obema drugima prav tako zhe pokojnima literarnima outsiderjema, z na rutensko-ukrajinskem podrochju nekdanje habsburshke monarhije rojenim Andreasom Okopenkom in z Elfriede Gerstl, ki je kot zhidovski otrok prezhivela drugo svetovno vojno v razlichnih kletnih in podstreshnih dunajskih skrivalishchih.

Ni chudno, da je bil Buchebner po smrti skoraj trideset let pozabljen. Njegove pesmi in drugi teksti, ki jih je raztreseno objavljal po raznih revijah in chasopisih, so izshli v izboru komaj po njegovi smrti v dveh knjigah z naslovoma zeit aus zellulose (chas iz celuloze),1969, in weisse wildnis (bela divjina), 1974, vendar so ostali dokaj nezapazheni. Obchudovalci Buchebnerjevega pesnishkega nachina kljub temu niso izgubili poguma in so se she naprej borili za popularizacijo samosvojega pesnika. Leta 1994 je she enkrat, v drugi izdaji, izshla njegova znachilna pesnishka zbirka zeit aus zellulose (chas iz celuloze), toda tudi tokrat je ostala neopazhena pri shirshi javnosti. Shele najnovejsha obsezhna izdaja Buchebnerjevega razvejanega literarnega opusa, ki jo je pred kratkim pod naslovom ich die eule von wien (jaz sova z dunaja) uredila znana esejistka in kriticharka Daniela Strigl, prvich dokumentira dejanski pomen in razsezhnost te samorastnishke literature. V knjigi so prvich objavljene tudi Buchebnerjeve abstraktne risbe, ki jih je ustvaril v zadnjih letih pred smrtjo.

Buchebnerjeve pesmi so svarilni klici v temi in nochi, ki je bila zhe v romantiki nasprotje zunanje druzhbene konvencije in intimni svet ogrozhene chustvenosti in srca. Cheprav Buchebner v svojih tekstih graja kapitalistichno nenasitnost zahodnega sveta in avstrijsko ignoriranje nacionalnosocialistichne preteklosti, je istochasno kritichen do tedanjega komunistichnega totalitarizma in komunistichnega preganjanja drugache mislechih »nasprotnikov«. Njegove pesmi v odprtih svobodnih verzih odlikuje izrazita ritmichnost. Zheli ustvariti nov tip poezije, blues pesmi. Odprte asociativne verze skusha namrech povezati s popularno »fonichno« besedno glasbo. Vse besede dosledno zapisuje z malimi chrkami.

Naslov zbirke jaz sova z dunaja zrcali Buchebnerjevo dolgoletno muchno obolenje na jetrih. Sova je za Buchebnerja »ptica smrti« in znanilka pesnikove blizhnje smrti. V istochasno zhal le v odlomkih objavljenih dnevnishkih zapiskih, ki zelo dobro ilustrirajo tudi avtorjeva pesnishka prizadevanja, govori – skozi izkushnjo svoje bolezni – o »trpljenju kot edinem resnichnem religioznem impulzu« v nashem zhivljenju. Z nejevoljo se obracha na praznoglavo in sito potroshnishko druzhbo in njene samozadovoljne protagoniste, ko pravi, da zheli s svojo poezijo »razbiti konvencionalne zavore«, ki so se zagozdile v danashnjem chloveku.

Vedno znova z jedkimi verzi obkrozhi Dunaj, skozi katerega se je dolgo vrsto let po prekinjenem visokosholskem shtudiju prebijal kot zidar, telegrafist, pomozhni delavec, vzgojitelj in nazadnje kot mestni knjizhnichar. Nekje meni, da se na Dunaju zavesh »srednjeevropske osamljenosti«. V koruptni atmosferi, kjer sta »rdeche in chrno isti barvi« in »mozhje dvostrankarske koalicije pechejo svoje politichne pishchance na zharu«, ne najdesh sreche. Skozi aktualno »chasopisje se sprehaja mastna samoprevara«. V nekem dnevnishkem zapisu celo meni, da je njegova bolezen »rezultat dunajske izolacije«, kjer – kot zapishe v enem od verzov – ubogemu bolniku zhe od dalech »smrdijo segnite bolnishnice«.

Zanimivo je, da so Buchebnerjeve pesmi in nekateri sicer manj preprichljivi prozni zapisi aktualni tudi v danashnjem avstrijskem druzhbenopolitichnem kontekstu. Avstrijski pesnik se upira povrshinskemu utilitarizmu potroshnishko-tehnokratskega pogonskega mehanizma. Obenem nagovarja bralca, naj se kritichno ozavesti, vsestransko osamosvoji in etichno ochisti, zakaj samo na ta nachin si lahko chloveshtvo utre pot v pozitivno prihodnost.