Revija SRP 111/112

Lev Detela

 

ZAPLETI V VIJUGAH CHASA

(V)

 

Nujnost kopernikanskega druzhbenega in duhovnega preobrata

 

V drzhavah in druzhbah, v katerih se vedno bolj krushi nujna vzajemna povezava med razlichnimi akterji pluralistichno razvejanega javnega zhivljenja, bo tezhko vzpostaviti skupni imenovalec novega socialnega dogovora. Za tak pozitivni korak velikokrat manjkata etichna substanca in neka ontoloshko-metafizichna presezhna razsezhnost bivanjske zavesti, ki bi omogochali pomirjevalni stik med oblikovalci druzhbenih in politichnih programov. Avtomatizacija zhivljenja vedno odlochneje pretvarja samostojnega posameznika v razosebljeno shtevilko javnega programa. Drzhava se pri tem avtoritativno napihuje kot teritorialni monopolist zakonodajstva in pravosodja z vedno bolj v vsak kotichek usmerjeno nadzorno energijo. To unichuje chlovekovo osebno kreativnost in druzhbeni razvoj. Drzhava, ki svojo glavno nalogo v chasu kriz in upada produkcijskih mozhnosti vidi v radikalni redukciji sredstev za financiranje javne blaginje ob istochasnem optimalnem obdavchenju bistvenih silnic zhivljenja kot takega, namesto da bi vzpodbujala ustvarjalni zagon vseh svojih dejavnikov, nima prave perspektive v prihodnosti. Zato ni chudno, da se majejo temelji tako imenovanih demokratichnih socialnih drzhav oziroma druzhb. Te zachenjajo pochasi, a nevzdrzhno drseti v relativiranje visokoletechih ciljev, kot so si jih zapisale v ustavo. Lahko jih zadene podobna usoda, kot se je pripetila komunistichnim diktaturam vzhodnega bloka.

Kriza se dogaja in zapleta v kontekstu danashnjega neoliberalizma, ki je s svojimi politichnimi posegi, na primer z »varchevalnim« umikom drzhave iz odgovornosti za socialno varnost prebivalstva in z »varchevalno« privatizacijo (zheleznic, poshte, zdravstvenega sistema, univerz), unichil stare, velikokrat dobro urejene strukture. Istochasno je iskanje cenejshih proizvajalnih prostorov (v Aziji, na primer v Vietnamu in na Kitajskem) povzrochilo odtok industrijskih obratov iz Evrope. Nove tehnologije in computerizacija delovnih procesov so pospeshili dodatno redukcijo delovne sile. Ni chudno, da so nove mlade generacije vedno bolj odrezane od mozhnosti kvalitetne delovne zaposlitve in ostajajo tako rekoch brez perspektive na cesti. Na kakshen nachin zheli aktualna politika razreshiti zagatni polozhaj? Je reindustrializacija drage in vedno bolj zablokirane Evrope sploh she mogocha?

Vsekakor je egoistichni chloveshki partikularizem s sebichno zheljo po chim vechjem obogatenju (tudi na rachun drugega oziroma tvojega blizhnjega) eden glavnih vzrokov sedanje vsesploshne krize. Te ni mogoche premagati, che ne spremenimo lastnega pogleda na svet in se ne zadovoljimo z enostavnejshim nachinom zhivljenja, ki bo omogochilo vechjo socialno vzajemnost in istochasno med drugim izboljshalo problematichno stanje zaradi industrijskih in potroshnishkih odpadkov ogrozhenega okolja. Pravilna porazdelitev dobrin in kapitala, ki sta se nakopichila – kljub krizi – v zahodnih industrijskih drzhavah (kjer pa je na obrobju kljub najvechjemu blagostanju v dosedanji zgodovini tega predela sveta vseeno vedno vech revshchine), bi omogochila ublazhitev socialnih in politichnih nezadostnosti v dezhelah v razvoju. Predpogoj bi bil, da bogati sloji nekoliko zategnejo pas in spremenijo zhivljenjski nachin, to pa se seveda ne zgodi.

Namesto da bi pospeshili etichni preobrat v pravo smer, so tudi politiki vseh barv in preprichanj vedno bolj zmedeni in vedno manj verodostojni. Zdi se, da strmijo v blizhajocho se mozhno katastrofo kot mish v kacho, ne da bi nashli skupni odgovor na perecho aktualno problematiko. To pospeshuje radikalni polom ugleda politichnih dejavnikov. Prichenja se namrech konec plesa v maskah, na katerem so napovedovali optimalni vzpon na konico razvoja vse do najvishjih izboljshav za vse in vsakogar. Korupcija pa tudi nemoch vladajochih politichnih in gospodarskih elit in njihovih programov postajata vedno bolj ochitni. Nastali polozhaj peha volilne mnozhice v resignacijo in v odpor do danashnje »ne-politike« in neefektivnega politikantstva, po drugi strani pa krepi nemoralno pozhreshnosht shirshe javnosti oziroma »malih ljudi«, ki zhelijo prav tako kot »shpekulanti tam zgoraj« tudi sami obogateti. Zdi se, da je danashnja zamegljena »trgovinarska filozofija« vzrok za shtevilne nesporazume, nepravilnosti in druzhbene konflikte. Motnje na podrochju tako imenovane »gospodarske konjunkture«, razkrajanje kapitala pri neuspeshnih podjetjih in mozhno razvrednotenje poglavitnih valut so samo nekatera spremljevalna, a kljuchna znamenja krize, ki vodi ob zmanjshanju sploshnega blagostanja do resne civilizacijske krize.

Histerija javnega prostora, ki spremlja zmedo v ekonomiji in politiki, dushi ustvarjalni zagon. Korupcija shpekulantov na zgornji ploskvi deluje kot v vezni posodi na razvrednotenje vrednot spodnje ploskve. Nekateri shpekulanti so pri svojih problematichnih akcijah izredno spretni, cheprav so njihovi podvigi ne le pustolovski, temvech predvsem virtualni. Za shpekulativni kapitalizem brez kritja je namrech posebno znachilno – to potrjujejo primeri iz zadnjega chasa – nekaj, kar je pomembnejshe kot realnost. Borzno dogajanje okrog kakega internetskega podjetja in njegovega »facebooka« bi lahko marsikomu odprlo ochi. Tu gre pravzaprav za zadevo brez prave realne vrednosti, ki pa so ji shpekulativno pripisali milijardno vrednost, cheprav je njena vrednost zgolj simbolichnega znachaja. Je skoraj tako, kot da bi cesar, ki je bil nag, cheprav so shpekulanti ljudstvu dokazovali, da ima prekrasno obleko, ushel iz Andersenove pravljice, da bi prestrashil in zasuzhnjil sposhtovano sodobno potroshnishtvo, ki bo prazen nishtrc kupovalo in prodajalo kot zlato. (Raz)prodaja prek facebooka je seveda povezana z vedno mochnejsho vsesploshno lakomnostjo po presezhnih dobichkih, ki ogrozha obstoj urejenega gospodarstva in politike.

Reshitev iz take krize je mogocha le z radikalnim »kopernikanskim preobratom« mishljenja in zhivljenjskega nachina, ki bo danashnjega duhovno in socialno osiromashenega posameznika postavil na novo bivanjsko ploskev, na kateri bo realna chlovekova narava v kontekstu bivanja dejansko merilo za oblikovanje vseh javnih pa tudi zasebnih stvari.   

Sredi vsesploshnega pesimizma nam je namrech potrebna nova notranja moch, ki bo nujna za duhovno prenovo, ki naj posezhe v vse celice chlovekovega zhivljenja. Predvsem nam ta trenutek manjka posluh za vse drobne, a v resnici velike strani zhivljenja, ki polnijo chlovekovo bit z optimistichnim zanosom in posameznika povezujejo v vzajemno zavezanost s sochlovekom in druzhbo. Potrebna je odlochilna sprememba mishljenja, ki naj vodi od topega enosmernega potroshnishtva v medias res chlovekovih dejanskih mozhnosti in potreb.

Dinamika danashnje znanosti in kulture z novimi presenetljivimi dosezhki naj bo res v druzhbeni blagor – in ne zgolj orodje pozhreshnega shpekulativnega kapitala. Ta s svojo materialistichno egoistichno samopashnjostjo unichuje etichni kodeks chloveshtva in obenem z neomejenim ropanjem naravnih bogastev in onesnazhevanjem zhivljenjske substance izpodkopava temelje, ki so nujni za prezhivetje na tem planetu. Stopnjevanje produkcije za povechano potroshnishtvo (ki ima za posledico hitri odpad starih izdelkov ob stopnjevani produkciji novih izdelkov) ni reshitev iz krize in drsi v vedno vechje tezhave.

Za odpravo krize bo zato nujno zhivljenje v novih razsezhnostih. Etika in sociala v pluralistichnem druzhbenem kontekstu in v duhovnem kompleksu metafizichne skrivnostnosti bivanja (to je bil v nekem smislu tudi Kocbekov optimistichni ciljni program gibanja v novo slovensko druzhbo in njeno kulturo) nikakor nista ad acta. V prenovljenem in dopolnjenem smislu nas lahko tudi pogled v zaradi komunistichnega enoumja zapravljene mozhnosti druzhbene, politichne in duhovne prenove pozhene naprej, v mirno sredino srca, v blago sredino upanja in sprave. Zavedati se moramo, da se bo moral sodobni chlovek ponovno prebuditi iz sedanje pesimistichne apatije v narodno zavednega sodobnika, ki je istochasno kot drzhavljan sveta vkljuchen s svojo etnichno bitjo v univerzalno dogajanje. Sodobni chlovek se bo moral ponovno zacheti ustvarjalno samoosveshchati. Nova samozadostnost, samokritichnost ter kontrolirana druzhbena in osebna disciplina so lahko pri tem tisti kvas, s pomochjo katerega lahko stopimo na obmochje bodrilne svetlobe.

 

 

Blato in zlato preteklosti

 

Ponochi te muchi blato mrachne preteklosti. Polzi v tvoje sanje, pritiska kot mora na dusho, da se ti zdi, da te bo zadushilo. Ves prepoten se zbudish. Ne moresh vech zaspati. Preganjavica in nespechnost sta tvoja stalna druzhabnika.

Premishljujesh, zakaj Robespierrovi nasledniki na Slovenskem niso znali nikoli ponuditi narodu ne mleka in ne zdravja. Osvoboditev, ki izkljuchuje, je odstranitev.

Poglejmo samo, kako smo v lokalni samozadrtosti nekritichno odstranili po zlomu habsburshke monarhije in po propadu jugoslovanske kraljevine in vsaj delno tudi po zlomu komunizma celo take stare spomenike in zgodovinska obelezhja, ki so bistveno povezana s tisochletnim dejanjem in nehanjem slovenskega ljudstva in naroda. Toda uradne glave, ki so rushile tisochletno moch zgodovinskega spomina, so nas stalno pouchevale, da se s tem »osvobajamo« v lastno zgodovino in samouresnichevanje!

Oblastniki se vedno znova vedejo kot tisti predrznezhi v sholskem razredu, ki menijo, da jim vse pripada oziroma ki mislijo, da si lahko vzamejo vse zlepa ali zgrda. Medtem ko se je »mali chlovek potroshnik« izgubljal podobno kot danes v banalnih privatnih zapletanjih, kjer je svojo energijo troshil za »chustveno« navezavo prijateljstev ali nakopavanje sovrazhnikov, je hotela »elita delavskega razreda« stati nad topoumnim prepirom zhivljenja. Hotela je imeti popolno oblast nad ljudmi in stvarmi. Mogoche ti je ponudila roko, mogoche ti jo je odbila. Namenoma je netila prepire, sredi katerih se je mnozhica emocionalno spozabljala. »Elita« je sama dolochala, kdo je prijatelj in kdo je sovrazhnik.

V takih razmerah se je zelo tezhko pojavil posameznik, ki ni sprejel od zgoraj predpisanih pravil igre, ki so se jim podredili tako ali tako skoraj vsi, saj ljudstvo noche biti moteche in kaznovano, temvech zheli biti koristno in nagrajeno s pohvalo in dobichkom.

Premishljujesh, zakaj kljub zlomu osi, ki je poganjala mehanizem nekdanjega enoumja, she vedno nismo nashli kritichnega pristopa do preteklosti. Zakaj druzhba, ki bo zgreshila pot k toleranci in humanemu dialogu med posameznimi veznimi chleni, si bo zaprla pozitivno bodochnost. Zhivljenjsko pravilo pravih druzhbenih odnosov je biti chlovek, toda nekdanji sistem je hotel biti angel in je vsakogar, ki mu je nasprotoval, razglasil za poshast. Zato se mu je pripetilo tisto, o chemer pishe sloviti Dostojevski kot o zlomu vsega chloveshkega: »Chlovek ni ne angel in ne poshast in tisti, ki zheli delovati kot angel, postopa kot zver!«

Chlovek bi sredi prisil in ovir, porojenih iz napachno razumljene znanosti in zgodovine, moral konchno odvrechi verige zablod, ki groze, da ga priklenejo k novemu suzhenjstvu sredi velekapitalistichnega osipa. Pri tem bo tudi slovenski narod, ki she vedno ishche svojo pot, moral ponovno najti smer k sebi in k svoji zgodovini – pravi, avtentichni, neideoloshko normalno podozhiveti zgodovini, ki smo jo v prejshnjem stoletju groze in krvi kar vechkrat ubili. Pri tem so nam poleg slabih politikov pomagali (in nam she pomagajo) tudi nepravi, polovichni resnici sledechi uradni »zgodovinarji« in »znanstveniki« vseh vrst.

 

 

V pasteh udbovskega omrezhja (Chetrti del)

 

Zhe oktobra 1979, ko se z mednarodno znanim opernim pevcem Antonom Dermoto demonstrativno sprehajava po prostranostih Burgtheatra ob dunajskem gostovanju ljubljanske drame z ekspresivno-groteskno igro Dushana Jovanovicha Osvoboditev Skopja, chutim, kako se nama v hrbet zapichijo razburjeni pogledi predstavnikov jugoslovanskega veleposlanishtva in polikanih gostov uradne slovenske politike, med katerimi so vedno, tudi po ocenah avstrijskega zunanjega ministrstva, zakrinkani predstavniki udbe. Ta s svojo dolgo roko, ki ne pozna milosti, vedno znova na razlichne nachine posezhe v moje zhivljenje. Stalno se srechujem z zamolklimi pritiski. Med drugim tudi z anonimnimi nochnimi klici po telefonu, ki uchinkujejo kot prikrite grozhnje in svarila. Kljub temu se grotesknih razsezhnosti dogajanja, ki ga je leta 2010 podrobneje razkril Igor Omerza v knjigi Edvard Kocbek: osebni dosje sht. 584, takrat jasno ne zavedam, cheprav chutim politichno paranojo, ki prezhi iz zasede ...     

Po mednarodnem pisateljskem srechanju v zgornjekoroshkih Brezah, ki se ga vsakega maja od leta 1975 naprej redno udelezhujem, me neki avstrijski pisatelj, prevajalec in urednik na sprehodu po Celovcu nedvoumno vprasha: »Ali se nich ne bojish? Ko pishesh tisto o napadih na Kocbeka in o represijah proti kritichnim pisateljem v Jugoslaviji. Che se ti kaj zgodi! Recimo zvecher na samotni celovshki ulici, ko lazish v svoj hotel ...«

»Ne morem drugache ... Potrebno je povedati resnico ... Che hochejo, me lahko odstranijo tudi na Dunaju ...«

»Pred kratkim so ustrelili hrvashkega ustasha. Tukajshnjega trgovca ...«

»Jaz nisem ustash, temvech pisatelj ...«

Z istim avtorjem sedim v prazni celovshki gostilni. Postavi mi nekaj rezkih vprashanj. Beseda teche o aktualnih kulturnih dogodkih, o intrigah v avstrijskem PEN-u in v grashki pisateljski zvezi. K sosednji mizi, v sicer popolnoma praznem prostoru, se usede »par« v srednjih letih ... Neprijetno mi je, da ob najinem zhivahnem in glasnem pogovoru oba chudna gosta ne spregovorita niti besedice. Cesarjeva vsepovsod prisotna »usta in ushesa«? Se motim? Mogoche samo sanjarita? Ljubezensko, brez besed, ob kozarcih piva, navidezno vdano predana drug drugemu, a z lokavo mezhikajochimi ochmi ostro prislushkujochih?

Moj sogovornik, o katerem upam, da ni kak agent provocateur, sprozhi she bolj nevarna vprashanja. Spet govori o atentatih in ustrelitvah.

»Ali se zares ne bojish?«

Navsezadnje gre za resnichno oblast, ki odlochno ukrepa ... Gre za izvezhbane mozhe, ki imajo povsod po svetu sodelavce in pristashe.

Na celovshki gimnaziji za Slovence predavam v okviru slavistichno-pedagoshkega seminarja za uchno osebje Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu in za uchitelje slovenshchine na vishjih avstrijskih sholah. Povabil me je vishji sholski nadzornik, dvorni svetnik dr. Valentin Inzko.

Govorim o vprashanju tujejezichne metamorfoze in o pomenskih spremembah nacionalne literature v drugojezichnih prevodih. Na veliko se razgovorim o Handkejevem prevodu Lipushevega teksta Zmote dijaka Tjazha v nemshchino. Poudarim, da je nemshki prevod, kot se zdi, uglajenejshi, bolj poloshchen, bolj »eksotichno romantichen« kot Lipusheva eruptivna, manj izpiljena koroshko izvirna slovenshchina. Harmonichna ritmichnost, povezana z lirichnimi, grotesknimi in subtilno-eksistencialnimi podtoni tvori namrech ospredje Handkejevega pristopa k Lipushevemu tekstu. Na istem seminarju nastopajochi dr. Matjazh Kmecl potisne prireditelje pa tudi mene v neprijeten polozhaj, ko na zachetku svojega predavanja javno pove, da je navzoch samo zaradi ljubezni do koroshkih Slovencev, ker sicer noche nastopati skupaj s »sovrazhnim emigrantom« Detelo.

Pozno zvecher se za steno hotelske sobe z veliko teraso oglashajo nenavadni shumi. Zdi se mi, da se nekdo plazi pred vrati moje spalnice in prislushkuje ... Me zachenja muchiti, kot mnoge emigrante, obremenilna preganjavica?

V steni hotela poka napetost. Se mi vse to le dozdeva ali pa sem res v nevarnosti?

Zhena se zachenja bati za druzhino, she posebej za najine tri otroke. Tolazhim jo, kakor vem in znam ... Ali naj neham pisati? … Chutiva, kako postajava izmuchena ... Bojim se za Milenino zdravje, ki se ji vse bolj slabsha.

Ponochi spet vedno znova zabrni telefon, vendar se, ko dvignesh slushalko, nihche ne oglasi ...

 

 

Prevech neuspeshno prerashchanje nekdanjega enopartijskega ustroja

 

Po dveh desetletjih slovenske drzhavne samostojnosti se lahko vprashamo, zakaj se nam ni na dovolj uspeshen nachin posrechilo prerasti nedemokratichne in avtoritativne strukture nekdanjega enostrankarskega ustroja.

Spomniti se moramo, da je mochno liberalno-demokratichno vrenje na zachetku sedemdesetih let v nekdanji Jugoslaviji, she posebej predvsem v Srbiji in na Hrvashkem, a tudi v Sloveniji, sprozhilo vrsto dogmatichno birokratskih in administrativnih drzhavnih posegov, ki so za dolgo chasa preprechili razvoj nekaterih najboljshih in najbolj izvirnih tendenc na vseh podrochjih kulturnega, a tudi druzhbenopolitichnega uveljavljanja. Usahnile so mnoge, sredi kratkega »anarhistichnega« samoupravljavskega vrenja ob koncu shestdesetih let tako znachilne eksperimentalne oblike besednega ustvarjanja, na primer konkretna poezija, a tudi kritichne, politichne, socialne in nacionalne teme, ki so se na razvejan nachin uveljavljale v vedno shirshem kontekstu kulturnega zhivljenja. Na slovenskem prostoru je komunistichni dogmatizem v svoji netolerantni ihti proti »protisocialistichnim odklonom« in v boju proti »charovnikom in charovnicam vulgarnega nemarksistichnega nacionalizma« in »nazadnjashkega klerikalizma« med drugim onemogochil nadaljnje izhajanje narodnopovezovalne kulturne revije Prostor in chas, ki je skushala prav tako kot leta 1981 umrli Edvard Kocbek zagovarjati idejo kulturnega pluralizma ter na podlagi tega pluralizma razshiriti kulturni prostor slovenskega dogajanja v skupni slovenski duhovni prostor chez ozhje meje republike Slovenije k predelom s slovenskim prebivalstvom v Italiji, Avstriji in na Madzharskem – in k pomembnim slovenskim izseljenshkim enklavam v obeh Amerikah, v Avstraliji, Evropi in drugod po svetu.

Dejstvo je, da so sredi restavrativne in nepluralistichne politichne in druzhbene strukture zlasti sploshnokulturne in literarne revije na Slovenskem opravljale vazhne druzhbenokritichne funkcije, s katerimi se v razvitih demokratichnih druzhbah ukvarjajo politichne skupine in inshtitucije. Te slovenske kulturne revije so, che niso bile politichno dirigirane, v ocheh komunistichnih dogmatikov kaj hitro zrasle v vlogo nevarnih druzhbenokritichnih sil, ki ogrozhajo obstoj nove »napredne« politichne in socialne ureditve. Zato so bili politichni napadi in administrativne prepovedi novih revij na dnevnem redu – in to velikokrat povezano z agresivnim politichnim obrachunavanjem, zapiranjem pisateljev in s procesi. Tako so na slovenskem prostoru zatrli Besedo (1956), Revijo 57 (1958), Perspektive (1964) in Prostor in chas (1974), a tudi vrsto manjshih periodichnih publikacij, poleg tega pa so s pritiski in intrigami posegli v urednishko strukturo drugih, bolj oportunistichnih revij.

Rojstvo Nove revije s prvo shtevilko, ki je izshla po tezhkih porodnih krchih in ob nasprotovanju dogmatichnih sil maja 1982, pomeni zachetek kontinuiranega oblikovanja nove slovenske kritichne zavesti. Velik del posameznih shtevilk Nove revije so kmalu zavzeli druzhbenokritichni eseji in chlanki z razmejevanjem od dogmatichnih pozicij v kulturi in znanosti. Vsekakor je Nova revija ponudila  »politiki trde roke« kot znamenje dobre volje alternativni odgovor prenovljene demokratichne kulturne zavesti, ki s povezovalno diskusijo vodi k odpiranju vrat v novo pluralistichno stanje. V tem kompleksu dogajanja se je rodila slovenska civilna druzhba, ki je izrabila trenutek vsesploshnega sesutja svetovnega komunizma. Vrata, ki so jih komunistichni dogmatiki zaprli, so bila nenadoma odprta na stezhaj.

Na zhalost sta slovensko kratkovidno drobnjakarstvo in partikularistichna razkosanost na nasprotujoche si skupine sredi vedno hujshega megakapitalistichnega udara preprechila oblikovanje resnichno pluralne demokratichne slovenske druzhbe. O tej lahko le sanjamo, che ne bomo spremenili nashih zhivljenjskih navad in preprichanj. Samo z omejitvami realne slovenske danosti presegajochega samopashnishtva in s pomochjo v etichni skromnosti in enostavnosti utemeljenega bivanja bomo reshili Slovenijo in svet v prihodnost, ki ima dejansko razvojno perspektivo, che nochemo, da se zhe jutri ali pojutrishnjem znajdemo v gluhi lozi z drevesi brez korenin.

 

 

V pasteh udbovskega omrezhja (Peti del)

 

Pred vhodom v nasho dunajsko stanovanjsko hisho v 22. okraju zhe vech dni skoraj nepremichno stoji neznanec. Stoji tik pred vhodom pod nashim oknom, s klobukom na glavi. Opazujem ga skozi okno. Na koga ali na kaj chaka? Je tu zaradi mene? Morda me muchi samo preganjavica in si prevech domishljam ... Ko moram po opravkih iz hishe, se skoraj zadenem ob njegovo postavo. Zdi se mi, da se dela, kot da me sploh ne vidi. Z zheno premishljujeva, da bi poklicala avstrijsko policijo, vendar nimava nich takega v rokah, kar bi neznanca lahko obremenilo. Konchno lahko stojish na javnem prostoru pred hisho ves dan in celo noch – in ti nihche nich ne more ...

She bolj chuden je dogodek, ki se pripeti nekaj zatem. Na stopnicah pred nasho kletjo sedi nekega lepega jutra tuja in zmedena, vendar precej chedna zhenska. Nervozno povesha glavo, a me vseeno zverizheno opazuje ... Ko se chez nekaj ur ponovno odpravim po opravkih mimo kleti, vidim, da chudna zhenska she vedno sedi na stopnicah. Vprasham jo, zakaj ves chas zhdi na hodniku tuje hishe. Neznanka me zdaj nagovori v slovenshchini. Reche mi, da se zelo zanima za Edvarda Kocbeka, za katerega se zavzema, kot ve, tudi Lev Detela. Rada bi govorila z Levom Detelo pa tudi z njegovo zheno pesnico Mileno Merlak.

»Jaz sem Lev Detela,« ji rechem.

Vprasham jo, kje je zvedela, da porocham o Kocbeku, saj o tem v Sloveniji prav nich ne pishejo.

O tem jo je obvestil njen bivshi prijatelj Zoran, mi pove. Ta ji je tudi dal moj naslov.

»Kdo je ta Zoran?« jo vprasham.

»Moj prijatelj je bil. Oziroma znanec,« reche. »A me je ves chas izrabljal ... Zdaj sem mu pobegnila. Ne grem nazaj v Jugoslavijo.«

«Potem se morate oglasiti na dunajski policiji,« ji rechem.

»Ja, ja,« reche.

Pove, da je pravzaprav iz katolishke druzhine. Dva duhovnika sta njena sorodnika. Strica so takoj po vojni ubili komunisti, ker je bil domobranec.

Spet zachne govoriti o Kocbeku. Zoran sicer dela za policijo, a ima zelo rad Kocbeka. Tudi sama rada bere njegove pesmi. Ampak zaradi Zorana je zdaj v kashi. In zaradi svojega brata, ki je pobegnil v Italijo. Zaradi brata se je vse skupaj zachelo. A zdaj ne more vech. Zoran je postal prevech nasilen. Hoche ostati v Avstriji.

»Ali mi lahko pomagate?« reche.

Nestrpno suche glavo, me razdrazheno gleda.

Povabim jo na kavo v stanovanje, kjer zachne moji zheni pripovedovati svojo zhalostno in neprijetno, vendar mogoche izmishljeno zgodbo.

Zaradi pobeglega brata se je Zoran nekega dne oglasil pri njej, ko je prishla domov iz knjizhnice, kjer je bila zaposlena. Strashno sladek je bil, prepoln komplimentov. Zaljubljeno jo je meril od glave do nog in jo z ochmi pozheljivo bozhal po vsem telesu. Zazdelo se ji je, da jo v duhu zhe slachi in osvaja na najbolj kochljivih mestih. Rekel je, da je odvetnik, ki ureja neurejene razmere slovenskih izseljencev. Tudi pobeglemu bratu bi se dalo pomagati. Naj se vendar vrne v domovino. Povabil jo je na izlet na Pohorje in potem v neko diskoteko. Konchno pa she v hotel. V mariborski hotel Orel. Po izdatni vecherji in steklenici rdechega vina je v hotelski sobi zelo hitro prishlo do spolnega kontakta. Pri tem je bil izredno intenziven. Med vrochim ljubljenjem je stalno trobezljal o razrednih sovrazhnikih in jo ob vsakem novem objemu vedno bolj ostro sprasheval: »Kdo pa je tvojega brata peljal chez mejo? A mi ne bosh povedala? Mi res ne bosh povedala?«

Potisnil jo je pod svoje tezhko mochno telo, da ji je zastal dih: »No, kaj bi pa zdaj rekli domobranci, ko bi te nago videli pod menoj, kaj?«

Med ljubljenjem je ves chas rezgetal o ustashih in generalu Rupniku in rezko sopel: »A uzhivash, kaj, ti prasica nemarna! S kom pa se je ta tvoj brat druzhil pred pobegom? A ne bosh povedala? A te moram she bolj mochno napokati? A ne bosh povedala? Daj, daj, povej zhe enkrat!«

Ko ji je bilo dovolj in je hotela na stranishche, je bil takoj za njo. Postalo ji je slabo. Shlo ji je na bruhanje, vendar je niti v kopalnici ni pustil same. Pozheljivo jo je opazoval, ko je bila pod prho. Nato jo je spet zavlekel do postelje. Tokrat je bil she bolj brezobziren. Prava zhival. Zhe po nekaj sunkih ji je ranil notranjo stran spolovila. Hotela mu je zbezhati iz sobe, vendar ji ni hotel dati kljucha, da bi odprla vrata, ki jih je ob njunem prihodu zaklenil. Bila je njegova popolna ujetnica. Spet jo je zavlekel do postelje in ji porinil glavo med blazine, da bi se skoraj zadushila.

Med spolno zlorabo je ves chas besno krichal: »Kaj bo pa zdaj? Kaj pa bodo rekli domobranci in papezh v Rimu?«

Med vedno bolj prostashkim muchenjem je zaihtela, zato se je konchno nekoliko umiril.

»Saj se lahko reshish, che postanesh nasha,« je rekel in ji zabichal, da ne sme nikomur, niti najblizhjim sorodnikom povedati, kaj se je zgodilo. To ne bi bilo dobro za njeno zdravje. Gotovo bi rada she dolgo zhivela. Uradno se tudi ne poznata, cheprav sta si zhe zelo blizu. O poznanstvu z njim naj molchi kot cerkvena mish. Spet jo je zachel bozhati po trebuhu in poljubljati na prsi.

»Lepe joshke imash. Shkoda bi bilo zanje, che ne bi imeli vech obozhevalcev!« je rekel in jo strogo pogledal.

Trenutek za tem je postal popolnoma sentimentalen, kot da se prej ni zgodilo nich neprijetnega. Chisto jo je zmedel. Z nezhnimi potiski in poljubi jo je pripeljal do mochnega orgazma. Zdaj jo je pripravil do tega, da je izblebetala vse, kar je vedela o bratu. Konchno jo je imel v pasti. Zachel jo je izrabljati v svoje namene. Povedal ji je, da dela za udbo. Zelo zazheleno bi bilo, che bi tudi ona sodelovala, se borila proti nasprotnikom domovine. Che ne bo hotela, bo povsod povedal, kakshna je. Kako se vlachi po hotelih in kurba v tujih posteljah. S skrito kamero je, ko je najbolj uzhivala, na skrivaj naredil nekaj pikantnih slik. Ne bi bilo prijetno, che bi jo videli sorodniki in kolegi v sluzhbi nago v objemu s tujim moshkim.

Kljub tej grozhnji najprej ni hotela. Res ni hotela. Zato je postal spet zelo grob ... in potem nenadoma ves sladek.

Konchno se je vdala. Se podpisala na listichu, ki ji ga je porinil v roko.

»Taki so. Z erotiko in spolnostjo te zasvojijo,« reche.

Zachne ihteti in objokovati svojo usodo. Pove, da so ji, ko je pristala na sodelovanje, dali izmishljeno ime Marta in posebno tajno stanovanje v Mariboru. Kmalu je imela vech prijateljev, ki delajo za udbo. Vech emigrantov iz Avstrije, Nemchije in Amerike je omrezhila. Bilo je zelo zabavno. Dobivala je denar in darila. Nazadnje pa se je vse spremenilo. Ker v dveh ali treh primerih ni bila uspeshna. Ni jih hotela vech ubogati. Zdaj so postali nasilni. Zahtevali so, da se zachne ukvarjati s Kocbekovimi pristashi in prijatelji, ker so ti posebno nevarni in jim je treba preprechiti rovarjenje. Ko jih ni hotela ubogati, so jo enostavno polozhili na hrbet, prebutali in posilili. Vechkrat so jo posilili. Za te stvari imajo posebne prostore, v katerih so nastavili prislushkovalne mikrofone. Tam si podajajo dolochene zhenske, ki so jim postale sumljive, iz roke v roko. Jih naredijo za suzhnje. Gre za prave nochne orgije z zaslishevanji, pri katerih teche vino v potokih. Veliko alkohola in tudi mamila ... in k. o. kapljice za tiste zhrtve, ki se upirajo. Tudi njo so spolno izkoristili. Saj je tam za zhensko, kot da si v nekakshnem surovem bordelu. Naredili so jo za cipo. Vedno bolj so jo izrabljali za poizvedovanja pri motechih osebah. Pri razrednih sovrazhnikih. Pri Kocbekovih prijateljih. V postelji ti vsak moshki marsikaj izblebeta, kar drugache ne bi povedal. Che ni hotela, so ji grozili in jo tepli ... Zoran je bil she najbolj dober ... Pri njem se je vedno znova imela lepo, saj je dobila za svoje delo denar ... Shli so se tudi zabavat v Trst, v Budimpeshto in v Benetke ... Potem pa ji je prijatelj Zoran rekel, da mora iti na Dunaj in tam obiskati pisatelja Detelo, ker ta veliko pishe o Kocbeku ... Tega pa ni hotela. Zato je zdaj pobegnila. Noche se vrniti v Maribor. Vsega ima dovolj.

Zhenska nama je vedno bolj sumljiva. Kdo ve, ali govori resnico. Morda provocira. Morda je dushevno bolna.

Rechem ji, naj se javi pri dunajski policiji. Kar se pa tiche mojih sestavkov o Kocbeku, si jih lahko vsakdo povsem svobodno prebere kjerkoli v Avstriji ali Nemchiji, che ti niso dostopni v Jugoslaviji.

»Ne, pri nas je branje takih protidrzhavnih chlankov in spisov prepovedano,« reche.

»Ampak vash prijatelj Zoran jih gotovo ima v arhivu svojega tajnega odseka,« ji rechem. »Iz mojih sestavkov lahko takoj izve, kaj si mislim o tezhavah, ki jih ima Kocbek zaradi svojih humanih in kritichnih stalishch v Sloveniji. Pri teh mojih objavah ni nobenih skrivnosti. Vse je javno in legitimno.«

Chutim, da moram biti previden. Dobro vem, da me imajo za drzhavnega sovrazhnika. Saj morda ta chudna zhenska samo igra nesrechnico. Morda le izziva tiste, ki se zavzemajo za to, da bi zmagali resnica in pravica. She enkrat ji rechem, naj se javi pri avstrijski policiji ... Rezki zapleti v vijugah neprijaznega chasa ...

 

 

Govor o slovenski kulturi in morali

 

Vedno znova sanjam temne sanje. Stojim v temi pred mnozhico brez obraza in ji skusham dopovedati tisto, chesar noche slishati in chesar se ne da dopovedati. Kjub temu govorim in govorim in govorim ...

Dragi znanci. Dragi neznanci. Dolga leta zhe govorim. Noch je, zato me tezhko slishite in she tezhje vidite. Sicer pa vam je morda vshech, da je tema. Kdo bi bil rad v tem trdem chasu vsem na ocheh. Kdo bi rad pred drugimi razkril svoje skrivne misli in chustva, ki bi jih konkurent izrabil v svoj prid. Kdo bi se v sedanjem zagatnem polozhaju, ki bi ga mogli premagati le z vzajemno enotnostjo nas vseh,  she zhelel izpostaviti mrzlemu prepihu, saj se zdi, da je vodilna glavnina slovenskega naroda razpolovljena na dva sovrazhna tabora, ki se obnashata, kot da se nahajamo sredi nove drzhavljanske vojne.

Govorim v temi. In vendar se moj govor dotika nas vseh. Cheprav je najtezhji chas prisil za nami, se vseeno ne smemo oddahniti. Vedno znova namrech moramo govoriti o stanju druzhbe in naroda, o nashi politiki in gospodarstvu, o nashi kulturi in morali. Monopol nekdanje enopartijske organizacije je zhal vzgojil novo pasmo chloveka: egoistichnega oportunista, ki se ukvarja izkljuchno s seboj in s svojim blagrom in ga usoda drugih malo briga. Sedanji radikalno stopnjevani materialistichno-kapitalistichni interesi so to podedovano samozazrtost v lastni prav in lastno korist razshirili do oblike, ki izpodkopava temelje slovenske druzhbe in drzhave. Zato se moramo spremeniti.

Dragi prijatelji. Govorim tu, pred vami, cheprav me mogoche nochete videti in slishati. Kaj bo iz nashega naroda, njegove ekonomije, druzhbene morale, njegove kulture in poslanstva, che bo zgorel prej, kot se je mogel v blagor slovenskega chloveka in njegovih zhelja po spravi in resnicoljubnosti izpolniti in dopolniti? Zakaj so nas zdaj, po zlomu enopartijskega sistema, tirani novih banchnishko- petrolejskih kupchij in egoistichne korupcije pripeljali tako dalech? Zakaj smo se vdali v usodo? Zakaj smo se pustili zbegati in zastrashiti? Zakaj smo prishli pod popolno kontrolo bank in tujega kapitala – z eno samo izjemo: s she odprto pisarno domachega shpekulanta, ki zhe dolgo izstavlja cheke brez kritja? Kako dolgo bo she tako? In zakaj po tej poti? In sploh! Chemu tako?

 

 

Nujni pesek in kamen spotike

 

Che po vech kot petdesetih letih zhivljenja izven Slovenije – ki pa je bilo ves chas zhivo povezano s slovensko narodno bitjo in s slovenskim dejanjem in nehanjem – pogledam nazaj, moram rechi, da je zhe pred mojim zgodnjim odhodom v Avstrijo, ko sem bil star enaindvajset let, predvsem Edvard Kocbek zaznamoval moj pogled v prihodnost. On je bil zame, kot za mnoge Slovence, tisti nujni pesek v druzhbenem pogonu, ki opozarja na napake in pomanjkljivosti ustroja, ki ga je potrebno popraviti, dopolniti ali celo spremeniti. Seveda pa je bil Kocbek istochasno ne le za uradne komuniste, temvech she posebej za katolishke tradicionaliste – kamen spotike. To se she posebej pokazhe v dokaj jasni odklonitvi Kocbekovih politichnih pozicij pri glavnini slovenske katolishke emigracije. Ta mu je, travmatizirana zaradi dramatichnih medvojnih dogodkov in povojnega pokola domobrancev, ochitala, da je s svojimi odlochitvami v chasu druge svetovne vojne diskvalificiral tedanji katolishki odpor zoper protiverski komunizem kot nekritichno sodelovanje z okupatorjem (cheprav da je bilo to zgolj minimalno in po sili razmer omejeno na toleriranje samo najnujnejshega).

Zaradi pozitivnega odnosa do nekaterih temeljnih Kocbekovih izhodishch sem imel vedno znova tezhave s konservativnim jedrom slovenske katolishke emigracije. Ne le Ruda Jurchec in njegovi ozhji pristashi, temvech tudi zmernejshi emigrantski krogi niso bili naklonjeni Kocbekovim druzhbenim in duhovnim prenoviteljskim idejam, ki so me posebno zanimale.

Vendar lahko rechem, da je Kocbek kjub emigrantskemu odporu do njegovih idej usodno zaznamoval tudi slovensko katolishko politichno emigracijo. Naj kot primer tipichnega, a zmernejshega emigrantskega pogleda na Kocbekov duhovni svet navedem misli pesnika Franceta Papezha, ki jih je ob Kocbekovi smrti objavil v buenosaireshki kulturni reviji Meddobje (1982, sht. 3). Papezhev daljshi esej o »Kocbekovem chasu in delu« namrech zelo jasno zrcali kritichni pogled katolishkih tradicionalistov na vodilno osebnost slovenskega krshchanskega socializma. Papezh odlochno odklanja Kocbekovo sodelovanje s komunisti, vendar ga visoko oceni kot »pesnika finih metafor in zamotane duhovne simbolike«, ki pa »z neko zhlahtno preprostostjo razodeva trenutke globoke chlovechnosti«. V svojih poznejshih izvajanjih vseeno ne pozabi dostaviti, da nas Kocbek s svojo poezijo »skoraj perverzno omamlja«. Papezh chuti, da Kocbek »v svojem mistificiranem izrazhanju zadeva na protislovja, ki jih skusha premostiti z eksistencialno personalistichnim prevrednotenjem in poetichnim sladostrastjem«. Tudi pri Kocbekovih partizanskih dnevnikih, na primer pri Tovarishiji, najde Papezh »bogato izraznost« in »stilno svezhino«, vendar meni, da njen avtor »partizansko stvarnost idilichno romantizira in etichno korigira«. Papezh poudari, da Kocbekova zbirka shtirih novel Strah in pogum, ki jo je komunistichna oblast zavrnila in diskvalificirala, pomeni vishjo stopnjo literarnega prikazovanja partizanstva. Kljub temu meni, da Kocbekovo delo, she posebej tudi filozofsko razmishljanje, ki da je prevech kontradiktorno in premalo sistematsko, da bi doseglo jasnost, ne vodi do resnice, temvech jo subjektivno deformira. Na sploh Papezh kot skoraj vsi tedanji politichni emigranti odklanja Kocbekovo zagledanost v marksizem in sodelovanje s komunistichno partijo. Trdi, da ga ni mogoche postaviti samo v svetlo luch, ker je velik pesnik in spreten stilist, temvech je treba uposhtevati negativno dejstvo, da je razdruzhil slovenski katolishki tabor pa tudi slovensko druzhbo kot tako. Zato emigrantski avtor v Meddobju celo izrecno zapishe, da je Kocbek usodno vplival na slovenski katolishki eksodus iz domovine v letu 1945.

Kocbek je torej povsod kamen spotike pa tudi pesek, ki zavira prevech naoljeni mehanizem nekritichnega toka stvari, cheprav je jasno, da moramo dandanes gledati na Kocbekove ideje s kritichno distanco in previdnostjo. Kljub temu, da je bil v odnosu do komunistichnega totalitarizma vech kot naiven, je lahko s svojim duhovnim zanosom, socialno angazhiranostjo in dialektichno vznemirljivostjo she vedno v marsichem kvas v testu, iz katerega bo potrebno zamesiti kruh nove prihodnosti.

 

 

Vechsmerna kriza vrednot

 

Kriza, ki je za politike predvsem ekonomska in financhna kriza, je istochasno kriza duha in kriza vrednot. Zhe od 19. stoletja naprej se shiri na vsa podrochja zhivljenja. Ubili smo Boga, kot nam je povedal zhe filozof Friedrich Nietzsche (1844 – 1900), toda hkrati smo izgubili tisto, kar je za chloveka najpomembnejshe: izgubili smo univerzum vrednot. Zdi se, da ni vech kritja za inflacijska neduhovna dejanja. Zato ni chudno, da vedno obsezhnejsha gmota nereshenih problemov narashcha z matematichno doslednostjo.

Ochitno je nekaj gnilega v kontekstu druzhbe in sveta. Dan in noch se ukvarjamo s financhnimi krizami in ekonomskimi problemi, z deficiti in izgubami, cheprav se ob popolnoma nepravilni porazdelitvi dobrin zahodne druzhbe kopljejo v bogastvu in se pri uspeshnih podjetnishkih sistemih stopnjevano mnozhi na rachun manj podjetnih ali spretnih pridobljeni akumulirani kapital. Ta bi s svojo presezhno vrednostjo ob pravilnih politichnih ukrepih in odlochitvah lahko nasitil mnozhico tavajochih, ki jim druzhba ni znala osmisliti zhivljenja z etichnimi in duhovnimi impulzi, ki bi prerasli goli materializem.

Tu smo se priblizhali tochki, na kateri se vseprisotni mehanizmi krize spajajo z deficiti vzgoje in uchnih sistemov. Zdi se, da so danashnji za vzgojo in pouk zadolzheni politichni faktorji zanemarili stare in v chasu razsvetljenstva preizkushene univerzalne kriterije oblikovanja chloveshke osebnosti. Problem vzgoje smo v zadnjih desetletjih zozhili na stopnjo (iz)urjenja kadrov v veshchinah, ki so potrebne za naoljeno obratovanje v delovnih procesih. To ne zachudi, ker je za hitro in brezhibno delovanje potreben nov tip chloveka, namrech postoritveni robot, ta novi »homo mechanicus«, ki mu danashnji uchni sistemi ne ponujajo pravega uvida v duhovno nadstavbo zhivljenja, toda shele ta naredi iz chloveka pravega chloveka in iz zhivljenja polno in kreativno zhivljenje. Poudarek danashnje vzgoje je na praktichnosti in hitrih delovnih uchinkih, ki prinesejo dolocheni skupini privilegiranih visok dobichek, medtem ko vechino pahnejo v odvisnostno odtujenost. Vsakrshno ukvarjanje s tistim, kar za aktualne postoritve ni koristno ali potrebno, je chisti luksus in »neumnost«. Zato ne zachudi, da se z »neuporabnimi« znanstvenimi disciplinami, mrtvimi kulturami in jeziki, »starinoslovjem« in »odrochnimi« podrochji, nasploh z raznimi nepraktichnimi pojavi ukvarjajo vechinoma le she posebnezhi ali pa posebno bogati, ki se jim ni treba ozirati na praktichno mojstrenje in financiranje lastnega prezhivetja.

Cheprav je potrebno na prizadevanja in dosezhke racionalizma dandanes in po katastrofah zgodovine post festum gledati z dobrshno mero kritichne distance, vseeno velja izjava filozofa Immanuela Kanta, da je »razsvetljenstvo / = raz-svetljenje/ chlovekov izstop iz njegove po lastni krivdi povzrochene nedoraslosti«. Zaradi te »nedoraslosti« ne zna okrnjeni posameznik uporabljati svojega razuma in je navezan na direktive nekoga drugega, ki lahko z njim poljubno manipulira. Dokler se bo vzgoja ustavljala le na priuchevanju koristnih faktorjev in bo zanemarjala za chlovekov razvoj nujno potrebno refleksijo, ne bo mogoch izhod iz sedanje brezizhodnosti. Potrebno je urjenje v alternativah, ki stopnjujejo chlovekov duhovni potencial in krepijo njegov chut za etichno utemeljeno oblikovanje zhivljenja.

Trije veliki filozofi bi mogli tavajochemu sodobniku nakazati smer v etichno ozaveshchenost in osmislitev bivanja: Aristoteles z nenehnim prizadevanjem oziroma zahtevo po krepostnem zhivljenju (etika je zanj stremljenje po zmernosti in uravnoveshenosti, chemur bi morala slediti tudi drzhavna politika), Jean-Jacques Rousseau z opozorili na zhivljenjske nachine, ki ustrezajo osnovnim danostim chlovekove narave (civilizacija se je razvila iz egoizma zasebnega kapitala, ki je za Rousseauja izvirni greh sodobnosti, zato se je treba vrniti nazaj k naravi, zakaj v osnovi in po izvoru je chlovek dobro bitje), in Friedrich Nietzsche z odlochilno zheljo, z vztrajno kritiko vseh pojavov rasti chez druzhbene nezadostnosti in chez lastne osebne shibkosti in pomanjkljivosti (»prevrednotenje vseh vrednot«).

Toda kako kljub dobrim naukom in zgledom naprej? Kako nastopiti proti diktaturi kapitalistichnega financhnega sistema, ki je zasvojil in zasuzhnjil politiko, sholstvo, znanost in v veliki meri celo kulturo, ki mu postaja na milost in nemilost pokorna?

Zdi se, da nihche ne ve, kaj bi bilo potrebno storiti. Nihche ne zna razreshiti krize, ki je vseprisotna. Neoliberalizem, ki bi naj vnashal v druzhbo svobodo, postaja namrech vedno bolj nedemokratichen. Velikokrat celo izrazito protidemokratichen, kot je nedavno izjavil znani slovenski filozof Slavoj Zhizhek, ki meni, da se moramo v sedanji komplicirani in kompleksni situaciji do neke mere vrniti prek Marxa in komunizma (ki je svoje dni v drugachnih okolishchinah ponujal preproste reshitve problemov, a jih ni razreshil) nazaj k Heglu. S pomochjo lastnih regionalnih posebnosti in lastne drzhave bi morali rehabilitirati sodobnim danostim primerno mochno transnacionalno strukturo.

Zhizhek izziva, ko pravi, da se »Evropa vede, kot komichni figuri Tom in Jerry, ki techeta chez skale naprej v prazno, cheprav nimata tal pod nogami«. Ko pa se zavesta, da techeta po zraku, strmoglavita na tla. Zato je preprichan, da lahko samo she »heretiki« reshijo danashnji svet. V nekem smislu spominja ta mednarodno zapazheni, leta 1949 rojeni slovenski filozof iz obdobja Living in the End Times (naslov enega njegovih del), na nekega drugega heretika, namrech na revolucionarni duhovni izziv Edvarda Kocbeka iz dramatichnega obdobja druge svetovne vojne. Vendar je med obema hkrati tudi velika razlika. Zhizhek je v primeri s Kocbekom zgolj anarhistichen provokator, ki mu manjka ozaveshchevalna spiritualna konica na poti k Novi Zemlji in k Novemu Nebu. Manjka mu navdih, ki te pripelje k eshatoloshki utopiji novega in boljshega. Vendar ima prav, ko trdi, da moramo spremeniti zhivljenski nachin in kritichno preurediti deficitarno stvarnost.

Menil bi, da globalni problemi zavezujejo narode in drzhave k skupnim globalnim ukrepom. Vendar nikakor ne k ukrepom v smislu nekdanje totalitaristichne »uravnilovke«. Tudi v obdobju globalizacije je potrebno uposhtevati vechsmernost in razlichnost sveta. Znati moramo diferencirati in relativizirati megalomanijo oziroma prevlado navidezno mogochnega in uspeshnega nad manjshim in navidezno manj koristnim. S posodobljenim nachinom bi se morali v dolochenem smislu vrniti k vedenjskim oblikam, ki so v zadnjih obdobjih nekdanje mogochne evropske povezovalne zveze – Svetega Rimskega cesarstva (nekakshnega predhodnika danashnje Evropske unije) – omogochale plodno in zhivahno duhovno in gospodarsko dejavnost s pomochjo posameznih avtohtonih politichnih enot, zavezanih skupnim povezovalnim nalogam in skupnim konchnim ciljem. Danashnja postarana Evropa, ki se v razmerjih z drugimi kontinenti, zlasti z Azijo, Juzhno Ameriko ali Afriko, vedno bolj tudi demografsko krchi in slabi, bi lahko kljub svoji vedno vechji maloshtevilnosti – v primerjavi s hitrim narashchanjem prebivalstva drugod po svetu – she vedno tudi v globalnem prostoru transkontinentalno uveljavljala svoje potenciale, ko bi se naslonila na izzive, ki utripajo v pozitivnih napetostnih stanjih njenih vechsmernih generatorjev razlichnosti, kot so se oblikovali v njeni razvejani zgodovini. Mnogi avtorji, med drugim tudi znani avstrijski publicist Hugo Portisch, poudarjajo, da je dejanska moch Evrope v njeni kulturni in jezikovni pestrosti, diferenciranosti in pozitivni konkurenchnosti, ki bi lahko vse poglavitne dejavnike napolnila s presezhno energijo. Prav tej duhovno-zgodovinski tradiciji evropskih razlichnosti v povezovalni enotnosti sta financhno-banchnishka enosmernost in pohlepno dobichkolovstvo malomarno izpodrezala tla pod nogami. Sedanja kriza Evropske unije meche tezhke sence na globalno dogajanje sveta in postavlja pozitivno prihodnost zdruzhene Evrope pod vprashaj.

Vendar se istochasno mnozhijo glasovi, ki pozivajo javnost k spremembi politichnega in druzhbenega zhivljenja. Nemshki teolog in nekdanji banchnik Klaus Gabriel, ki vodi v Frankfurtu na Maini Corporate Responsibility Interface Center, razmishlja o nujnosti etichnih vedenjskih nachinov tudi na gospodarskih in financhnih podrochjih. Meni, da so gospodarske aktivnosti dialektichno vpete v celotno druzhbenopolitichno strukturo zhivljenja. Brez zaupanja v sochloveka, brez druzhbene pravichnosti in socialne varnosti gospodarstvo in financhnishtvo ne moreta pravilno delovati in se razvijati. Moralno vedenje je podlaga za pozitiven gospodarski utrip, ki je koristen za vso skupnost.

Etika je zato conditio sine qua non za celotni razvoj chloveshke civilizacije kot take –  in v tem globalnem sklopu seveda tudi za razvoj slovenske druzhbe in drzhave, ki se danes nahajata v ochitni krizi. Tako misli tudi sedanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, moj sosholec z ljubljanske Klasichne gimnazije Jozhe Trontelj, ki je v intervjuju za slovenski celovshki tednik Novice (sht. 28 z dne 13. julija 2012) med drugim poudaril, da bi morala »etika odigrati mochnejsho vlogo, kot jo ima danes«.

Svoja izvajanja je akademik Trontelj zakljuchil z besedami: »Prihodnji preuchevalci danes nastajajoche zgodovine bodo z drugachnimi ochmi gledali na lokalno in globalno delovanje slovenskih politikov in gospodarstvenikov. Tudi shirsha etichnost njihovega ravnanja, ne zgolj pomen za lokalno korist, bo odlochala o tem, kam bodo uvrshcheni na vrednostni lestvici zgodovinskega spomina.«

 

 

Nova etika boja za nasho pravo identiteto

 

She vedno ishchemo nasho pravo identiteto. Te ne moremo pridobiti, che porushimo spomin na nashe zgodovinske korenine. Ob zlomu avstro-ogrske monarhije smo nekritichno odstranjevali spominska obelezhja iz habsburshke monarhije v napachnem preprichanju, da se iz »jeche narodov« osvobajamo v lastno zgodovino in samouresnichevanje. Pri tem pa nismo odstranjevali le spomina na kakega cesarskega napihnjenca, temvech tudi spomin na stare slovenske rodove, ki so v tezhkih bojih s Turki in z drugimi napadalci branili svojo ozhjo pa tudi shirsho domovino. Hitlerjev chas je na zlochinski nachin skushal odstraniti spomin na nash novi tezhki in obenem narodnoozaveshchevalni chas pod srbskimi kralji stare Jugoslavije – in nova komunistichna oblast je po letu 1945 postorila she vse tisto, chesar niso odstranili ideoloshki chistilci pred njo. She pomnite tovarishi »zgodovinske trenutke«, ko so v slovenskih cerkvah in kapelicah odbijali glave svetnikov, unichevali bozhja znamenja na dezheli, metali Marijine kipce iz velikokrat kulturno-zgodovinsko pomembnih svetishch? Smo se na ta nachin lahko vrachali k nashi pravi identiteti? Nekaj zatem smo z zamahom sekire in lopate odgnali na smetishche zgodovine she nashega »vechnega prijatelja« prvih povojnih let Josipa Visarjonovicha Stalina, ki je zashel celo v prvo povojno jugoslovansko drzhavno himno (Hej Slovani, svet se trese z Volge do Triglava, kakor Visla, kakor Jadran valovi nam Sava ..., z ruskih step veliki Stalin kliche zmagovito, z nashih se gora odziva mu tovarish Tito). In smo sedaj, ko smo zmleli v prah in pepel she nekatere idole nekdanje bratsko-edinske »socialistichne« Jugoslavije, res nashli pravo pot k nashi resnichni identiteti?

Naj bo tako ali drugache. Stara slovenska dedishchina z izkushnjami iz zgodovine in iz trpke polpreteklosti zavezuje. Zavezuje zaradi bodrilno zhilave in vedno znova tudi tragichne slovenske usode. Zavezuje she posebej tedaj, ko se zdi, da je boj za duhovno prenovo in chlovekovo svobodo in integriteto naporna hoja proti vetru, ki je vedno tudi hoja proti oportunizmu in druzhbeni zmedi. Vchasih bi bilo potrebno, da bi se v nashih srcih spet razvnela stara puntarska etika, ki je vodila Kocbeka in druge iskalce Upanja skozi zhivljenje. Nova etika je namrech nedeljivo povezana z zakoni pravichnosti, resnicoljubnosti in svobode, zakaj brez pogumnega boja za svobodo, resnico in pravico ni zhivljenje chloveka vredno.

 

 

Glej tudi: Zapleti v vijugah chasa, I, II, III in IV (Revija SRP 103-104/2011,105-106/2011, 107-108/2012 in 109- 110/2012)