Revija SRP 111/112

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA (XV)

 

Cvetlichni otok Madeira

 

Silovito valoviti Atlantik, ostro sonce, navzkrizhni veter in oblaki pod vrhovi samotnega otoka ustvarijo nenavadno razpolozhenje takoj ob prihodu na drugo najtezhavnejshe letalishche na svetu, nahajajoche se zaradi pomanjkanja ravnega terena med skalami na betonskih stebrih na morju (oznachba zaradi kratke proge: portugalska letalonosilka). Baje so Madeiro odkrili zhe Fenichani, vendar se prvo porochilo o otoku Isola di Legno pojavi na nekem italijanskem pomorskem zemljevidu shele leta 1351. Tudi sedanje portugalsko ime Madeira ne pomeni nich drugega kot les. Nekoch nenaseljeni vulkanski otok, oddaljen petsto kilometrov od severnoafrishke obale, tisoch kilometrov od glavnega mesta Portugalske Lizbona in shtiristopetdeset kilometrov od shpanskih Kanarskih otokov, je bil namrech ob prihodu Portugalcev popolnoma porasel z lovorjevimi gozdovi.

Jeseni 1418 sta pomorshchaka Joao Goncalves Zarko in Tristao Vaz Teixeira na raziskovalni plovbi po Atlantskem oceanu prvich zagledala strmoglavo Madeiro med oblaki in meglo, vendar ju je silovit vihar 1. novembra na dan Vseh svetih zanesel proti manjshemu, sedemdeset kilometrov oddaljenemu otoku, ki sta ga v spomin na praznichni dan prihoda poimenovala Porto Santo. Shele v naslednjem letu se je Goncalves Zarko s strahom priblizhal z meglami in oblaki obdani Madeiri. Dozdevalo se mu je, da je z ladjo zaplul pred grozna vrata pogubnega pekla. Pri danashnjem ribishkem naselju Machico, ki je bil v prvih letih tudi sedezh tamkajshnje portugalske uprave, je prvich stopil na nenaseljeni in tezhko dostopni otok. V steno pristanishke trdnjave Forte de Sao Joao Baptista so vklesane besede, ki slavijo to imenitno osvojitev v imenu portugalske krone.

Nekdanji grozoviti otok se danes razkazuje v cvetlichni lepoti. Domachini in tuji obchudovalci so mu nadeli najrazlichnejsha okrasna imena, na primer: zeleni oceanski biser, hchi vulkana, nevesta vetra, otok vechne pomladi, in podobno. Cheprav so Portugalci v prvem desetletju po prihodu pozhgali kar osemdeset odstotkov nekdanjega imenitnega gozda, je spet porasel z gozdovi in najrazlichnejshim rastlinstvom. V toplem podnebju, ko tudi pozimi temperatura – razen v gorah – ne pade nikoli pod osemnajst stopinj Celzija nad nichlo, uspeva tu tako rekoch vse. Po propadu vinogradnishtva zaradi bolezni grozdja v devetnajstem stoletju se prebivalstvo ponovno ukvarja s pridelovanjem grozdja in vina, she posebej slovite madeire, ki je seveda zaradi dodanih primesi vech kot vino, skoraj neke vrste liker. Na terasah po strmih bregovih se med naselji nad soteskami s potoki in rechicami, ki pozimi vchasih nevarno narasejo, zibljejo v vetru shtevilni nasadi banan. V sadovnjakih zori najrazlichnejshe sadje od nashih srednjeevropskih jabolk do eksotichnega ananasa, manga, papaje, guave, marakuje, arakave. Nekaj dohodka prinasha prebivalstvu, ki shteje okrog 260.000 ljudi (polovica jih zhivi v glavnem mestu Funchal), tudi ribishtvo in skromna industrija, najvech pa seveda turizem.

Leta 1497 je kralj Manuel I. uradno prikljuchil Madeiro portugalskemu kraljestvu in dolochil sprva z divjim sladkim koprcem (lat. foeniculum officinale, nem. der Fenchel) obdano naselje Funchal (od tod ime kraja) za glavno mesto otoka.

V prvih desetletjih 16. stoletja so nekateri spretni Portugalci tu obogateli z gojenjem sladkornega trsa, ki so ga s pomochjo afrishkih suzhnjev nasadili po terasah, na katere so napeljali po kanalih (port. levadah) vodo, ki se v izdatni meri nahaja predvsem na severni strani otoka. Razkoshnost trgovanja s sladkorjem pa se je za Madeiro konchala zelo hitro zaradi premochne konkurence v novi portugalski koloniji Braziliji. Nekateri veleposestniki so se tedaj odlochili za vinogradnishtvo. Prve trse so na otok pripeljali z grshke Krete. Leta 1643 je portugalski kralj Joao IV. dolochil, da se mora vsaka ladja, ki zheli dosechi Brazilijo, obvezno ustaviti v Funchalu; to je pospeshilo razvoj otoshke trgovine in gospodarstva. Zaradi napadov francoskih in alzhirskih piratov na bogato Madeiro so morali zgraditi na razlichnih koncih otoka shtevilne obrambne trdnjave. Vendar je na zachetku 18. stoletja Portugalska tudi zaradi politichnih tezhav in strahu pred shpansko nadoblastjo zashla pod angleshki vpliv. V posebni trgovski pogodbi med Lizbono in Londonom je trgovanje z vinom preshlo skoraj popolnoma pod angleshko kontrolo in v angleshke roke. V chasu vojn z Napoleonom so Anglezhi med letoma 1801 in 1807 Madeiro zachasno celo zasedli, cheprav so se nato umaknili z otoka. Vendar se angleshki vpliv chuti she danes. Dokaz so razlichna trgovska podjetja v angleshkih rokah in seveda znameniti hotel Reids Palace v Funchalu, v katerega smesh vstopiti samo »very british« – v dostojni obleki in obvezno s kravato. To inshtitucijo, ki je postala zhiva legenda, je zgradil leta 1891 angleshki vinski trgovec William Reid. Luksuzno domovalishche na strminah nad Atlantskim oceanom od nekdaj privlachi visoko plemstvo, politike, milijonarje in nekatere umetnike. V hotel Reid so radi prihajali Winston Churchill, britanski princ Edward, filmska igralca Gregory Peck in Roger Moore, za namechek pa tudi sloviti angleshki pisatelj George Bernard Shaw. Sem je leta 1893 zashla tudi visoko inteligentna, toda chloveshko mochno ranljiva in vedno bolj osamljena in manichno-depresivna zhena avstrijskega cesarja Franca Jozhefa – Elizabeta, imenovana Sisi. V Funchalu se je zaradi morda izmishljenih tezhav na pljuchih mudila kar shest mesecev v zimskem chasu zhe leta 1860. Tedaj je zhivela v privatni gosposki hishi (quinti), ki pa so jo pred chasom porushili. Na istem kraju so namrech zgradili kazino po nachrtih Oscarja Niemeyerja, znanega nachrtovalca novega brazilskega glavnega mesta Brasilia. V parku pred kazinom stoji v spomin na oba obiska avstrijske cesarice njen kip.

Na Madeiri je nashel po prvi svetovni vojni zatochishche tudi zadnji avstrijski cesar Karel I., ki so ga Britanci po dveh neuspelih poskusih restavracije na Madzharskem poslali na ta atlantski otok v pregnanstvo. Tu se je tezhko prehladil in 1. aprila 1922 umrl v podezhelski quinti v kraju Monte, petsto metrov nad Funchalom. Globoko verni monarh, ki se je zaman trudil za ustavitev prve svetovne vojne, je pokopan v priljubljeni Marijini romarski cerkvi Nossa Senhora do Monte. Leta 2004 ga je papezh Janez Pavel II. proglasil za blazhenega. Pred cerkvijo stoji velik cesarjev spomenik.

Znani avstrijski pisatelj Gerhard Roth, ki se je rodil leta 1942 v Gradcu, se v romanu Das Labyrinth (Blodnjak) dotakne tudi cesarjeve smrti na Madeiri. Roman se dogaja v znani nizhjeavstrijski bolnishnici za dushevne bolezni Gugging pri Dunaju, kjer se nahaja tudi »Hisha umetnikov«. Iniciativa zdravljenja dushevnih bolezni s pomochjo umetnishkih dejavnosti, ki je nastala po drugi svetovni vojni na pobudo tamkajshnjega psihiatra Navratila, vedno znova zaposluje tudi pisatelja Rotha, ki meni, da je »chloveshka dusha velika temna celina«. Psihiatru je v Rothovem romanu ime Heinrich Pollanzy. Na morda nepredvidljiv nachin ga privlachijo fantastichne ideje nekaterih njegovih bolnikov, med temi je pacient, ki stalno rishe pozhare. V bolnishnici se zdravi tudi potomec stare avstrijske rodbine Philipp Stourzh, ki mu je v neki nesrechi krogla iz ochetove pushke preluknjala lobanjo. Ko se mu stanje nekoliko izboljsha, ostane kot strezhnik v bolnishnici. Istochasno pishe magistrsko delo o zadnjem avstrijskem cesarju in njegovi smrti na Madeiri. Nenadoma izbruhne silovit pozhar v dunajskem cesarskem dvorcu Hofburg. Ogrozheni so tudi najslavnejshi dokumenti starodavnega cesarstva, ki se nahajajo v nekdanji dvorni knjizhnici. Kdo je podtaknil ogenj? Sum pade na piromanskega bolnika, a tudi na psihiatra Pollanzyja, ki obchuduje bolnikove slike pozharov. Toda ali ni pozhara morda zanetil (navidezni?) chastilec habsburshkega cesarstva Stourzh? Rothov Labirint je resnichen literarni blodnjak, v katerem se bralec izgubi med razlichnimi vprashanji in odgovori. Dozdevati se mu zachne, da je Rothov roman morda tudi ironichna simbolichna parabola o propadu avstro-ogrske monarhije, ki bi, ko bi jo pravochasno preoblikovali na demokratichnem principu avtohtonih drzhavnih narodov, vsekakor imela perspektivno bodochnost, a jo je pokopala nesposobna politika tedanjega chasa. Zhal se zgodovina vedno znova ponavlja, ochitno v vedno bolj groteskni obliki.

V Funchalu se v nekdanjem jezuitskem kolegiju nahaja sedanja Katolishka univerza Portugalske. V obmochju portugalskega katolicizma je na Madeiri ustvarjalo vech religioznih pesnikov in pisateljev. Med njimi je bil v Gauli v okrozhju Santa Cruz na Madeiri leta 1908 rojeni in v Funchalu zhivechi pater Alfredo Vieria de Freitas. Poleg teologije je shtudiral filozofijo in romanske jezike. Deloval je kot profesor religije in morale ter portugalshchine. Objavil je vech pesnishkih zbirk. V dunajski reviji za mednarodno literaturo LOG je leta 1981 (sht. 31) v nemshkih prevodih Renata Vecellia izshlo vech njegovih meditativnih pesmi z ironichnimi miselnimi zasuki.

Tudi znana in vechkrat nagrajena sodobna portugalska pisateljica in publicistka Helena Marques je mladost prezhivela na Madeiri. Leta 1935 rojena avtorica, ki je na Madeiri shtudirala angleshko literaturo, je iz pedagoshkega poklica kmalu presedlala v novinarstvo. Bila je urednica dnevnika Diário de Notícias, poleg tega je sodelovala pri drugih vazhnejshih portugalskih chasopisih. Zhe svoj prvi roman O último cais, ki je v nemshkem prevodu izshel z naslovom Raqueline hchere, je posvetila zhivljenju na Madeiri. Dogajanje romana je pisateljica postavila na konec 19. stoletja, ko zhivljenje na Madeiri, enkrat blizhji Afriki kot Evropi, poteka bistveno bolj konservativno kot v matichni Portugalski. Vse se odvija v strogo dolochenem ritmu, ki ga dolochajo shtevilni cerkveni prazniki, rojstva, smrti, poroke in krsti. Zhivljenjske navade uravnavajo stroga druzhabna pravila. Teh ne sme nihche prestopiti. To spozna tudi glavna junakinja Raquel, ki je hchi priseljencev z Malte. Njen mozh Marco se kot ladijski zdravnik vedno znova izmakne togim otoshkim pravilom in najde osebno svobodo na morju in v pristanishchih. Kljub temu zhivi Raquel srechno zhivljenje. V njeni hishi se zbirajo druzhinski chlani in prijatelji. V ospredju so usode razlichnih zhena. Ena od teh je Catarina Isabel, ki dosezhe pri svojih starshih, da ji dopustijo shtudirati na univerzi. Tako lahko postane prva zdravnica na otoku. Zhenske junakinje Marquesinega romana se nochejo vech podrejati starim konvencijam. Postajajo emancipirane, cheprav ni jasno, kaj jim bo s tem prinesla bodochnost.

V svet stare Madeire nas lahko popelje tudi avstrijski slikar Paul Kutscha (1872 – 1935), ki se je v chasu, ko se dogaja omenjeni roman, mudil na otoku. Na eni od njegovih velikih barvitih naturalistichnih slik, ki so objavljene v letoshnji avgustovski izdaji nemshkega otoshkega mesechnika in madeira (tudi Anglezhi imajo na otoku svoj chasopis The Brit), je predstavljeno dogajanje v samem sredishchu Funchala. Dva vola vlecheta sani oziroma nekakshno »kochijo« brez koles po mestni ulici. Med gosposkimi hishami in trzhnico stoji »boljsha« druzhba, petichna gospoda, verjetno Anglezhi. Dame in gospodje so v obvezni dostojni obleki, s klobuki. Na eni od slik seveda ne manjka tudi gosposki angleshki hotel Reid, ki je postal mit in legenda Funchala. Marljivi Kutscha, ki je shtudiral slikarstvo na münchenski Akademiji upodabljajochih umetnosti, je seveda upodobil she vech motivov z Madeire, trzhnico v Funchalu, nochni pogled na mesto, motiv z Monteja, morje pri Cabo Girao in podobno.

Pred sto leti je bila s prepadi in navpichnimi bregovi razkosanana Madeira skoraj brez prometnih zvez. Vechina prebivalstva je samozadostno zhdela v posameznih vaseh in se oskrbovala z domachih njiv. V shtevilne gorske vasice si lahko prishel le pesh po kozjih stezicah. Nekateri pristanishki kraji so bili dostopni samo z ladjami. Bogate ljudi in stare ter bolne so tovorili na nosilnicah ali pa vozili na nekakshnih velikim koshem podobnih saneh, ki sta jih vlekla dva vola kar po suhem, che je bilo to mogoche. Ostanek teh starih transportnih sredstev so velike pletene prevozne koshare, s katerimi dva moshka v beli obleki she danes drvita s turisti po strmem bregu z visokega Monteja v Funchal.

Ob obalah Madeire so she vse do sedemdesetih let prejshnjega stoletja lovili kite; to je zdaj strogo prepovedano. Leta 1956 je John Huston realiziral film Moby Dick po klasichnem romanu amerishke literature, ki ga je napisal Hermann Melville. Prizore lovljenja kitov so posneli ob obalah Madeire pri ribishkem naselju Canical, kjer se zdaj nahaja muzej kitolovstva. V spominu mi je she vedno sugestivna pojava glavnega igralca v tem filmu Gregoryja Pecka v vlogi obsedenega kapitana Ahaba pri zasledovanju belega kita. Portugalska vlada je pri Madeiri na nenaseljenih otokih Ilhas Desertas zdaj uredila zashchiteno podrochje za kite, mrozhe in delfine, ki ga turisti ne morejo obiskati.

Z amerishko knjizhevnostjo je prav tako povezano pristanishko naselje Ponta do Sol na jugu Madeire, kjer se je rodil ded avtorja slovitega romana Manhattan Transfer (1925) Johna Dos Passosa. Ta amerishki pisatelj, ki je na moderen montazhni nachin opisal razgibano zhivljenje priseljencev v amerishkem velemestu, je vechkrat obiskal dedovo rojstno hisho, v kateri se zdaj nahaja pisateljev muzej  s knjizhnico njegovih izvirnih, v angleshchini napisanih del in prevodov njegovih knjig v portugalshchino.

Leta 1480 je na blizhnji manjshi otok Porto Santo pripotoval Krishtof Kolumb, ki se je tedaj ukvarjal s trgovanjem s sladkorjem. V glavnem kraju Vila Baleira se je porochil s hcherko tamkajshnjega portugalskega upravitelja otoka. Hisha, v kateri je po izrochilu stanoval, she stoji in so v njej uredili Kolumbov muzej. V njem je med drugim na ogled Kolumbov ladijski dnevnik in nekateri predmeti, ki bi naj dokazovali, da je znameniti morjeplovec, ki je odkril Ameriko, zhe takrat iskal »novo pot do Indije«. Pozneje se je Kolumb z zheno preselil na Madeiro in nekaj chasa zhivel v Funchalu.

S pomochjo Evropske unije in prizadevnega predsednika tega avtonomnega portugalskega otoshkega podrochja Alberta Jardima so v zadnjem desetletju zgradili na Madeiri shtevilne ceste. Skozi gore so izvrtali tunele, ki omogachajo razmeroma hiter dostop do skoraj vsakega naselja. Med hishami po strminah stojijo s parki obdani moderni hoteli, pri prebivalstvu priljubljeni na Madeiri rojeni nogometash Cristiano Ronaldo pa je pri Funchalu in na popolnoma drugachnem, sushnem in bolj polozhnem otoku Porto Santo, ki ga krasi krasna devet kilometrov dolga peshchena obala, z lastnimi sredstvi zgradil razlichne turistichne objekte in igrishche za golf.

Atlantski ocean je pri Madeiri globok okoli 5000 metrov. Vulkanski otok se dviga iz morja strmo do najvishje gore Pico Ruivo (Rdechelasi vrh) na vishini 1861 metrov. Geologi so bili dolgo chasa preprichani, da se je vulkansko delovanje na otoku ustavilo, vendar ochitno ni tako. Znanstveniki nemshke raziskovalne ladje Meteor so leta 2001 petdeset kilometrov od Madeire odkrili podvodno vulkansko delovanje, ki pomika afrishko ploshcho proti Evropi.

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93-94/2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96 / 2010); VIII – RODOS (SRP 97-98 / 2010); IX – PARIZ (SRP 99-100 / 2010); X – MALTA (SRP 101-102 / 2011); XI – BRATISLAVA (SRP 103-104 / 2011); XII – BUDIMPESHTA (SRP 105-106 / 2011); XIII – BERLIN (SRP 107-108 / 2012); XIV – KANARSKI OTOKI (SRP 109-100 / 2012).