Revija SRP 111/112

Lavo Chermelj

 

VPRASHANJE »PRIMORCEV« 

 

Tezhko je meni kot Primorcu, da spregovorim o problemu, ki se tiche tudi mene, toda imam to za svojo dolzhnost, ker sega to vprashanje zhe v vse nashe javno zhivljenje. Ta problem je specifichno slovenski problem, kajti omejen je v glavnem na ozemlje, kjer bivajo Slovenci. Zhe med Hrvati ni vech problem, v juzhnem delu nashe drzhave pa sploh ne obstaja. Temu se ne smemo chuditi, saj je ostala tretjina vseh Slovencev pod Italijo in je jasno, da se ti v sili zatekajo predvsem med svoje ozhje rojake. Zaradi postopanja fashistichnih oblasti z nashim narodom na Primorskem pa je pritok primorskih Slovencev v nasho banovino zelo jak. Takoj po vojni so bili ti pribezhniki (med katerimi jih je bilo tudi veliko prostovoljnih) dobrodoshli, saj so z njimi zamashili vse vrzeli, ki so nastale s prevratom in ki jih niso mogli zasesti z domachimi mochmi. O kakem nerazpolozhenju proti Primorcem ni bilo tedaj govora. Morda je pripomoglo k temu tudi dejstvo, da je bilo med temi pribezhniki mnogo nekdanjih Kranjcev in Shtajercev, ki so zhiveli daljshi ali manjshi chas na Primorskem in so se tam tako vzhiveli, da so se imeli za prave Primorce. Tudi v chasu gospodarske konjunkture, ko je bilo kruha in zasluzhka za vse dovolj, ni bilo to nerazpolozhenje aktualno, akutno pa je postalo z nastopom krize. V skladu s tem bi tedaj lahko imeli problem Primorcev v prvi vrsti za konkurenchni boj. Do neke meje je to res tako. Saj so bili na Primorskem odpushcheni iz sluzhbe vsi slovenski uchitelji in profesorji, vsi slovenski poshtni, davchni, zheleznishki, sodni in drugi javni usluzhbenci, odstavljeni so bili vsi slovenski notarji in sodniki, da, celo izvrshevalci prostih poklicev, kakor zdravniki in odvetniki, so morali s trebuhom za kruhom preko meje in kruta usoda ni prizanesla niti duhovnim pastirjem. Jasno je, da se je moral schasoma ta pritok inteligence obchutiti, posebno v zadnjih letih, ko je nastopila domacha nadprodukcija inteligence. Toda s tem pritokom je treba rachunati tudi v bodoche, kajti ves nash inteligenchni narashchaj na Primorskem se bo moral, ako se protislovanski kurz v Italiji ne spremeni, prej ali slej kljub najboljshi volji in najtrdnejshemu namenu izseliti. Da pa bi se zhe itak skromni inteligenchni narashchaj nashega naroda na Primorskem docela zatrl, bi bil le nepremishljen samomorilni poizkus.

S pritokom slovenske inteligence s Primorskega je treba tedaj rachunati kot z danim dejstvom, dasi je seveda vishek pritoka zhe premagan.

Prerado pa se v nashi javnosti ochita tej pribegli inteligenci, da je zasedla vsa najboljsha mesta, in da je zanjo vedno kako sluzhbeno mesto, tudi kadar ga za druge ni. Da so Primorci res na marsikaterem vodilnem mestu, je povsem naravno, saj je, kakor sem omenil, tretjina vse slovenske inteligence s Primorskega in chuditi bi se morali, ako bi ti Primorci zavzemali samo najnizhja mesta, ko vendar ne zaostajajo ne po sposobnosti in ne po marljivosti za domachini. Da bi pa uzhivali kake posebne privilegije, je povsem iz trte izvito in le plod zavistnosti in zlobe. Che bi kolichkaj poznali trnjevo pot, ki jo morajo prehoditi primorski begunci, ne bi tako govorili. Izgubili so sluzhbo tam preko, zapustiti so morali domache ognjishche in najvechkrat v nevarnosti za svoja zhivljenja pribezhati z zheno in otroki preko meje. Tu pa jih ni chakala povsod gostoljubna streha, ni jim segala v pozdrav prijateljska roka. Tezhka in dolga je njihova pot, da pridejo do kruha. Ne ustrashijo se nobenega dela in se ne branijo iti kamorkoli, pa morajo vendarle chakati leta in leta, da dobijo skromno sluzhbico kot dnevnicharji ali kontraktualci. S tezhko muko si priborijo sredstva za dosego drzhavljanstva in za nostrifikacijo svojih spricheval. Chestokrat morajo delati razne dodatne izpite ali ponoviti celo zhe prestane izpite she enkrat. Ko so pa konchno nastavljeni, so prikrajshani za mnogo let z ozirom na svoje vrstnike. Gotovo se dobijo tudi izjeme, toda v sploshnem je to usoda vseh beguncev s Primorskega. Pri tem pa morajo chestokrat namesto bodrilne in tolazhilne besede slishati ochitek, chesh zakaj niso ostali v svojem domachem kraju in se niso prilagodili razmeram.

Iz tega pa moramo sklepati, da ni samo konkurenchni strah, ki ustvarja nerazpolozhenje proti Primorcem. Ochitno gre velikokrat za nerazumevanje in nepoznavanje nashega primorskega vprashanja. Morda igra pri tem tudi veliko vlogo ljubezen do komodnosti in zhelja po nemotenem filistrskem zhivljenju. Kakor da bi bili Primorci krivi, da nam nash sosed na zapadu ne daje miru.

Nekateri vidijo vzrok tega nerazpolozhenja proti Primorcem v razliki temperamenta. Res je razlika med zhivahnim, podjetnim in odprtim Trzhachanom in med bolj pochasnim, preudarnim in vase zaprtim Gorenjcem. Toda iz tega sklepati, da je razlika med Slovenci to in onstran meje sploshna, je docela neutemeljeno. Saj je npr. Bohinjec po znachaju in vsem zhivljenju najbolj soroden Gorjanu iz gornje soshke doline. Notranjec iz Rakeka ali Planine pa je gotovo po svojem temperamentu blizhe Notranjcu iz Postojne ali Senozhech kakor Ljubljanchanu. Ako kdo poudarja razliko v temperamentu, stori to predvsem zaradi tega, da lahko pripisuje Primorcem vse mozhne lastnosti.

Zakaj pa to tako radi store? Neprijazno razpolozhenje je veljalo prvotno le proti Trzhachanom. Trst je bila Meka, kamor je pred vojno romalo neshteto Kranjcev in Shtajercev. Naravno je, da se je v velikem pomorskem mestu marsikateri izpridil. Ko pa je prishel v konflikt z oblastmi, je moral nazaj v pristojno obchino. Jasno je, da niso bili takih »Primorcev« veseli. Ravno tako se niso mogli veseliti svojih obchanov, ki so na stara leta, potem ko so prebili vse svoje zhivljenje v Trstu, padli na rame domache obchine, ali morda celo nedoraslih otrok ali izprijenih mladenichev, ki se sploh niso rodili v obchini, a so bili tja pristojni po svojih starshih, ki so se selili v Trst. Tudi razne grenke izkushnje z raznimi trgovskimi potniki in agenti s Primorskega, ki so le malo lomili slovenshchino, so pustile neprijeten spomin.

Ko so morali med vojno Slovenci z Gorishkega kot begunci v zaledje in ko se je sestradana primorska soldateska klatila po Kranjskem in Shtajerskem, se je nerazpolozhenje proti Primorcem ojachilo in posploshilo.

Po vojni pa se je raztegnila ta mrzhnja proti vsem Slovencem, ki so ostali pod Italijo, tedaj tudi na Postojnchane in Idrijchane. Vsak she tako majhen pregreshek, ki ga zakrivi kak Primorec, se posploshi, in ne samo posamezniki, temvech tudi nashi listi preradi pavshalno marsikaj ochitajo Primorcem. Chestokrat se sploh ne potrudijo, da bi ugotovili, ali je njihova trditev utemeljena. Che se je pa izkazalo, da so bili na napachni poti, ne jemljejo za potrebno, da bi svoje napachne trditve popravili. Kamen je bil vrzhen. S tem se je netilo nerazpolozhenje, in sicer na nachin, ki dokaj dishi po demagoshtvu, ki rachuna z instinkti mase.

Nochem tukaj braniti svojih rojakov in jih morda prikazati kot nedolzhne ovce. Gotovo so med njimi tudi manj vredni elementi in chudno bi bilo, ako bi bili brez hib in napak. Morda je celo med primorskimi begunci odstotek manj vrednih nekoliko vechji kakor med domachini, kar pa je tudi umljivo. Kajti med ogromno shtevilo politichnih beguncev se je gotovo vtihotapil tudi marsikateri, ki je imel iz docela drugachnih razlogov opravila s sodniki in policijo. Verjetno je tudi, da se je ta ali oni v bedi, v kateri mora zhiveti, spozabil. Saj zhivi dalech od domachega ognjishcha, od doma ne more dobiti nobene pomochi, sam ne more vech nazaj, tu pa so mu povsod zaprta vrata. Nima ne strehe, kjer bi lahko pochival, nima niti skorje kruha, da bi tolazhil svoj glad. Je v pravem pomenu besede izkoreninjen. Kruto bi bilo zaradi tega obsojati te nesrechnike, docela neumestno pa zaradi tega blatiti vse primorske begunce. Treba bi bilo predvsem iskati sredstva, kako bi se temu zlu odpomoglo. Treba je predvsem malo vech obzira in malo vech ljubezni do teh nesrechnezhev. Saj so le neradi zapustili svoje domove in so le v skrajni sili pribezhali med svoje brate in rojake.

Morda bo kdo, kakor se to zhal velikokrat zgodi, naprtil vso krivdo Primorcem, chesh zakaj se tako strogo lochijo od domachinov, ako se imajo res za njihove brate, zakaj se shajajo samo v svojih posebnih organizacijah in se odtegujejo delu v sploshnih drushtvih in v javnem zhivljenju. Predvsem moram pribiti dejstvo, da se Primorci niso nikoli in se tudi danes ne odtegujejo delu v raznih drushtvih in organizacijah. Obratno, s svojo temperamentnostjo so se celo prevech povsod izpostavljali, tako da je navadno ves odij pri nasprotnikih organizacije, kjer so sodelovali, padel nanje in tako she povechal nerazpolozhenje proti Primorcem, vtem ko so zheli drugi, ki so stali previdno v ozadju, sadove njihovega dela. Tudi ni res, da bi se hoteli v javnem zhivljenju lochiti od domachinov. Ne, vsi Primorci se imajo za polnovredne Jugoslovane in kot taki se tudi povsod uveljavljajo. Od tega njihovega stalishcha jih ne morejo odvrniti niti najtrpkejshe izkushnje vsakdanjega zhivljenja. Primorci so Jugoslovani po svoji dushi in po svojem srcu.

Che se pa poleg tega zdruzhujejo tudi v svojih posebnih emigrantskih organizacijah, ne delajo tega, da bi tako gojili kak separatizem ali provincializem. Storijo to zaradi tega, da ohranijo tam zhiv spomin na domache kraje, ki so jih morali zapustiti, in zhivo ljubezen do svojih bratov in sester. Storijo pa to tudi zaradi tega, da nudijo vsem onim nesrechnezhem, ki morajo pribezhati preko meje, vsaj zasilno zatochishche in pomoch. Je to v interesu njih samih in vse nashe javnosti. Kajti te organizacije so najboljshi regulativ in korektiv vse emigracije.

Ne gre jim tedaj za kak separatizem, tudi ne za prazno rodoljubje, kakrshno goji marsikateri Primorec, ki je zhe takoj po prevratu pribezhal v Jugoslavijo, da si chimboljshi stolchek pribori, ne, vechina teh beguncev zadnjih let je prevech trpela za svojo domacho grudo, da bi se mogla s tem zadovoljiti. Sedanje nerazpolozhenje utegne samo ubiti njihovo vero in voljo. Ali je to v nashem interesu? Menim, da ne. Malo vech razumevanja in malo vech ljubezni, in nerazpolozhenja ne bi bilo vech.

 

MISEL IN DELO, kulturna in socialna revija, Ljubljana 1934/3 

 

 

LAVO CHERMELJ (1889, Trst – 1980, Ljubljana), fizik, publicist; nemshka gim. v Trstu, shtudiral eno leto pravo v Pragi, nato matematiko in fiziko na Dunaju (1914 dokt. iz fizike); sprva profesor v Trstu, 1929 emigriral v Jugoslavijo, delal v Manjshinskem inshtitutu v Lj.; ital. okupator ga aretira (»drugi trzhashki proces« 1941), obsojen na smrt, pomiloshchen na dosmrtno jecho, zaprt na Elbi, 1944 odide v partizane. Podpredsednik PNOO za Slovensko primorje, chlan shtudijske komisije SNOS in tajnik komisije za zahodno slovensko mejo. Izdal vrsto znanstvenih in poljudnih del (astronomija, fizika), obenem pa osvetljeval manjshinske razmere v Italiji (Bilanca nashega naroda za mejami, 1939; Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 1938, 1965). (Op. ur.)