Revija SRP 111/112

Jurij Glavich

 

PODRAVJE V LUCHI NEMSHKE IREDENTE

 

Ni sicer popolnoma tochen naziv Podravje, ako govorimo o nemshkih aspiracijah na nashe severne dezhele, ker se nemshka iredenta v nich manjshi meri ne bori za Pomurje kakor za Podravje. Ker pa oznachuje Podravje bistveno pokrajino, na katero usmerjajo Nemci svoje iredentistichno delovanje, oznachuje naziv pokrajinsko jedro vprashanja ter je zaradi tega umesten.

Predvojna doba z narodno-politichnimi boji na Koroshkem in Shtajerskem je bila zakljuchena s presekom gordijskega vozla za Shtajersko leta 1918 in s plebiscitom na Koroshkem leta 1920. Reshitev Podravja in Pomurja za Jugoslavijo po lastni iniciativi in z lastnimi podravskimi silami je legaliziral mir v Saint Germainu leta 1919, ki je postal izhodishche nemshke iredente. Osnovne nemshke poglede na Podravje najdemo v prevratnih dneh v pripravah za mirovno konferenco v Parizu, za katero so sestavili grashki geografi, zgodovinarji, etnografi, jezikoslovci in gospodarstveniki spomenico,* ki kazhe nemshko gledanje na Podravje in na bivshe slovensko Shtajersko sploh. Nemshko stremljenje v tej popotnici na mirovno konferenco poudarja, da se morajo narodnostne meje podrediti zahtevam drzhavne meje, ki stremi zaradi prometne zakljuchenosti in obrambnih mozhnosti po linearni zaokrozhitvi. Spomenica utemeljuje svoja izvajanja priblizhno takole: Zhivljenjski interesi drzhave zahtevajo organsko enotnost drzhavnih teritorijev, ki morajo biti prirodne in zlasti prometne enote, tako da se morajo prirodnim in prometnim mejam umakniti tudi narodnostne meje. Ogrodje tega organskega avstrijskega prometnega organizma je po omenjeni spomenici zheleznishki trikot Bruck o. M. – Maribor – Beljak. Na chrti Bruck o. M. – Maribor je prirodno enotna pokrajina, po J. Sölchu, tako im. Shtajersko obrobno gorovje, ki sega na jugu do Rogashke gore, Bocha in Konjishke gore, torej do razvodja med Dravo in Savo. Ker so pa v tej pokrajini Slovenske gorice prirodno razlichne od goric na severu od dolnje Mure, zato se Slovenske gorice oddelijo po tako zvani Pesnishki chrti, priblizhno v smeri Moshkanjci – Verzhej, od zahodnih Slovenskih goric, ki pripadajo avstrijski drzhavni sferi. Slovensko Shtajersko je narodnostno meshana pokrajina s 14,1 % Nemcev, ki so gospodarsko odlochilni prebivalci dezhele. Juzhno od slovensko-nemshke narodnostne meje, ki sledi v glavnem razvodju med Dravo in Shchavnico ter Muro, sta nemshka otoka Maribor in Marenberg, od katerih se prvi priblizha nemshkemu narodnemu trupu prek Rance na 7, drugi pa prek Gor. Vizhinge na 4 km. Che vkljuchijo mariborski nemshki otok v Dravsko dolino, dobijo v Dravski dolini 40.080 Nemcev (52 %) in 36.310 Slovencev (48 %), na vsem Shtajerskem pa 951.930 Nemcev (95,8 %) in 40.375 Slovencev (42 %), torej podobno narodnostno razmerje, kakor je bilo na avstrijskem Kranjskem med Slovenci in Nemci.

Slovenskoshtajerski Nemci so po pisanju spomenice prishli v dezhelo kot branilci mej proti Obrom in Madzharom ter kot kmechki in meshchanski kolonisti. S svojo vsestransko kulturno premochjo so vplivali na slovenskega sodezhelana, ga kulturno navezali nase z gospodarskimi stiki, umetnostjo, navadami, obichaji ter z jezikom, ki je s svojimi germanizmi tako tuj knjizhni, kranjski slovenshchini, da se je shtajerski Slovenec mora nauchiti v sholi, da jo razume. Kulturno so Nemci vedno skrbeli za shtajerske Slovence, kar dokazuje 230 slovenskih in 49 utrakvistichnih shol. Na vsakih 1.468 prebivalcev je prishla ena shola. Srednje shole so bile nemshke, ker je slovensko ljudstvo take zahtevalo in zhelelo; za slovensko sholstvo je bilo torej zadostno preskrbljeno, nasprotno pa je primanjkovalo na Slovenskem Shtajerskem shol za nemshke manjshine. Nemci so bili vodilni v slovenskoshtajerskem industrijskem in trgovskem zhivljenju, saj so nemshki okraji Maribor, Ptuj, Celje, Lashko (Trbovlje!) in Shoshtanj zdruzhevali 4/5 slovenskoshtajerskega gospodarstva. Podobno je bilo z nemshkimi denarnimi zavodi, katerim so Slovenci bolj zaupali kakor slovenskim. To dokazuje npr. Ptuj, kjer je imela okrajna hranilnica leta 1915 med 547 chlani 474 slovenskih kmetov. Zaradi gospodarske povezanosti Podravja z Avstrijo, poleg tega pa tudi kot kompenzacijo za ogromne izgube, ki jih zaradi izida svetovne vojno utrpe Nemci na Kranjskem in na Primorskem, zahteva spomenica Podravje za Avstrijo. Iz gospodarskega sozhitja med Slovenci in Nemci je zraslo tukaj politichno sozhitje in njegovi predstavniki so shtajercijanci, kmetje, ki so v nasprotju z izobrazhenstvom, ki je uvedlo pod kranjskim in jugoslovanskim vplivom narodnostne boje tudi na Shtajersko. Shtajerski slovenski kmet odklanja slovenskega Kranjca iz pokrajinskega partikularizma ter ljubi nemshkega sodezhelana, kar so najbolje dokazale kmechke deputacije leta 1918 k cesarju Karlu, pri katerem so se zavzemale za nedeljivo Shtajersko. Iz vsega navedenega sledi, da je samoodlochba narodov sekundarna in da so zhivljenjske potrebe drzhave primarne. Plebisciti se morejo izvrshiti samo v posameznih zakljuchenih pokrajinah, kakrshna je npr. Dravska dolina z Mariborom in Marenbergom, ne pa v celotnem Podravju. Po narodnostnem pravu in po drzhavnih zhivljenjskih potrebah ima Avstrija pravico do drzhavne meje na razvodju med Dravo in Savo, vendar tako, da bi Prlekija spadala v Jugoslavijo. Tako je govorila spomenica.

Kolektivno nemshko delo o Slovenskem Shtajerskem pa ni bila samo popotnica avstrijskim delegatom v Pariz, temvech tudi odgovor na slovensko stalishche do Podravja in zlasti do slovenskoshtajerskih mest. G. Zherjav* je zhe leta 1918 dokazal, da je shtiri petine Ptujchanov, tri chetrtine Celjanov in nad tri chetrtine Mariborchanov po svojem izvoru Slovencev, da pa jim je sistem potisnil v roke nemshko zastavo. F. Kovachich* je na drugi strani pokazal na slovensko udejstvovanje v Mariboru v preteklosti, na slovensko meshchanstvo, na jezikovna opazovanja potnikov v prejshnjih chasih, na moderno porast mesta z njegovo germanizacijsko usmerjenostjo ter poudaril slovenski izvor prebivalstva. Obenem pa je prikazal kulturni pomen mariborskega slovenstva za Maribor in nemshko kulturno pasivnost ter zakljuchil, da imamo Slovenci vsaj toliko pravic do Maribora kakor Francozi do Strassbourga. Predelana je izshla Kovachicheva shtudija na mirovni konferenci* v Parizu. Tam je I. Zholgar* tudi pokazal, da se Maribor prezhivlja s pridelki slovenske okolice, da izvazha mariborska industrija svoje pridelke izkljuchno v slovenske kraje in da obratuje mariborska trgovina samo s pridelki slovenskega Podravja. Direktno na Siegerjevo spomenico grashkega akademijskega senata pa sta se ozrla A. Loboda in F. Ramovsh.* Posebno Ramovsh je drastichno pokazal na malo faire metode pri sestavljanju navedenega dela.

Ako pogledamo kritichno na grashko akademijsko spomenico o juzhni meji Shtajerskega, potem vidimo na prvi pogled v vseh pretehtavanjih tendenco vkljuchiti Dravsko dolino v avstrijsko obmochje ter jo obvarovati plebiscitnih mozhnosti skupaj s Slovenskimi goricami; to potrjujejo tudi pogajanja v Parizu. Nemshka tezhnja je bila prek ponemchenega Maribora pridobiti chim vech Podravja, slovenska pa s slovenskim Podravjem pridobiti narodnostni otok Maribor. Nemci so stremeli za ohranitvijo Maribora, da reshijo uspehe germanizacije v Podravju, Slovenci pa, da s pridobitvijo Maribora dosezhejo tisto, za kar so se borili v vsej parlamentarni avstrijski eri, namrech zagotovitev samoniklega narodnopolitichnega in kulturnega razvoja na svoji severovzhodni narodni meji, da se tako omogochi chloveku, ki gre s podezhelja v mesto tudi v mestu narodno zhivljenje. Poudarek vsega boja za Podravje v dobi mirovnih konferenc v Parizu je lezhal na Mariboru.

Ne bi se ustavili dalje pri Siegerjevi spomenici, ako bi ta ne postala in ostala izhodishche za vsa nadaljnja nemshka iredentistichna stremljenja. Njej primerjamo lahko edino dela, kakor je Luschinova* razprava, v kateri skusha utemeljiti enotnost shtajerske vojvodine s kulturno-zgodovinskimi in pravno-zgodovinskimi razlogi, razna predvojna geografska in etnografska dela o Slovenskem Shtajerskem, medtem ko so shtevilne broshure* Flugblätter für deutsch-österreiehisches Recht v bistvu samo razshirjeno podane misli iz Siegerjeve spomenice in iz Luschinovih razprav. Da se je pa Siegerjeva spomenica trajno uveljavila, je vzrok v njeni politichni miselnosti, ki vzdrzhuje kontinuiteto z miselnostjo predprevratnih slovenskoshtajerskih nemshkih politikov. Populariziranje teh idej pa je izvajal in jih she vedno izvaja Schulverein-Südmark s predavanji, razstavami in poljudnimi spisi, predvsem pa skrbijo za to shtevilne nove publikacije v Avstriji in Nemchiji.

Po gledanju na obmejne in Shtajerske Slovence sploh se naslanjajo prevratna nemshka dela o Podravju na vidike bivshe nemshke ljudske stranke na narodnostno shtajersko vprashanje; predvojni glasnik teh vidikov je postal K. Linhart,* ki je poudaril, da je za Nemce slovensko vprashanje jugoslovansko vprashanje. Taborjanska doba je identichna ilirskemu gibanju in zedinjena Slovenija ni samo korak k zedinjenju vseh Slovencev, temvech prvi korak k zedinjenju vseh Jugoslovanov. Bistvo jugoslovanskega panslavizma je po nemshkem gledanju bilo sovrashtvo do Nemcev, sicer pa je bilo brez narodne, gospodarske in kulturne vsebine. V tem jugoslovanskem gibanju pa se je zgodil miselni razkol v dushah shtajerskih Slovencev. Izobrazhenstvo je shlo v isto vrsto z jugoslovanskim gibanjem, kmet pa se je zavedel gospodarske in kulturne skupnosti z nemshkim slovenskoshtajerskim srednjim, meshchanskim stanom ter dal tej skupnosti izraz v shtajercijanstvu. To se je zgodilo na dezheli. V mestih pa je imelo nemshtvo vechino. Ker niso bili Slovenci zreli za demokracijo, so morali sechi po terorju. Signal za to so dali ljubljanski septembrski dogodki leta 1908, ki so prvi prevratni poskus jugoslovanskega panslavizma. Odmev teh dogodkov je bil gospodarski bojkot slovenskoshtajerskega nemshtva s strani shtajerskih Slovencev. Politichno je bilo po Linhartu shtajersko slovenstvo protiavstrijsko; avstrijsko miselnost na Shtajerskem sta vzdrzhevali edino nemshtvo in shtajercijanstvo. Trializem na slovanskem jugu so imeli Linhart in somishljeniki za najvechjo nevarnost, ki grozi Avstriji. Z mejo pri Shpilju bi balkanizacija kulturno pogoltnila Slovensko Shtajersko in trializem bi Avstrijo razkrojil; balkansko vprashanje bi postalo nemshko vprashanje.

Che sedaj primerjamo nemshko povojno propagando* za Podravje in izvzamemo pri tem delo Schulvereina-Südmarke v sholstvu, kakor na primer gradnjo shol v Soboti, Mlakah ali Klancih, vidimo samo eno razliko: v predvojni dobi je nemshka politika obtozhevala Slovence srbofilstva in panslavizma, po vojni pa poudarja notranja nasprotja med Slovenci, Hrvati in Srbi ter operira s kulturnim »srbiziranjem« Podravja, torej priblizhno z istim argumentom, ki ga je shtajercijanstvo navajalo zhe pred letom 1914. Obenem pa izpopolnjuje svoja podajanja z dogodki iz prevratnih dni, zlasti od 27. januarja 1919 v Mariboru, in obtozhuje odgovorne faktorje ob chasu prevrata zaradi usode Maribora, kakor delamo to tudi mi zaradi Koroshke. Obenem s politichnim, samo formalno spremenjenim delovanjem pa poudarjajo Nemci gospodarsko stran vprashanja in dokazujejo,* da je le njihovo gospodarsko in kulturno delo dalo celotnemu Slovenskemu Shtajerskemu pokrajinski sodobni znachaj in da Podravje pod Jugoslavijo propada, medtem ko bi v Avstriji cvetelo. Edini geografsko, kulturno-zgodovinsko, politichno, umetnostno, poljedeljsko, tehnichno in organizacijsko pozitivni dejavnik dezhele v vsej zgodovini so Nemci; Slovenci so le delovno ljudstvo; kot taki pa samo uchenci Nemcev, katerih vodstvo trajno potrebujejo. V tem duhu je izdelan Hausmannov zbornik razprav in porochil, ki je razshiril Siegerjevo spomenico po geografski, kulturno-zgodovinski in gospodarski strani ter podal drugo izhodishche za propagando z bogatim vsestransko uporabnim gradivom. Z nashe strani nismo Hausmannovemu zborniku postavili nasproti nichesar. Referenti v chasnikih in revijah so se omejili na posameznosti, katere so imeli v knjigi za bistvene. Pa tudi praktichno je bilo nasprotno delo z nashe strani tezhko, ker je gradivo, ki bi prishlo v poshtev za nash zbornik, izven Slovenije, predvsem v Gradcu, na drugi strani pa, ker nimamo na razpolago toliko strokovnih sil za posamezne predmete, kakor jih ima Gradec. Poleg tega pa smo mi reshili Podravje v glavnem po nachelih narodnostnega prava in zaradi tega tudi nismo imeli razloga spushchati se v teoretichna razglabljanja o pripadnosti nashega Podravja.

Bojno razpolozhenje je na nashi strani nastopilo shele, ko je nachel C. Morocutti zlasti v berlinskem glasilu centra Germania podravske narodnostne, zlasti manjshinskosholske razmere in ko je podal tudi novo srednjeevropsko politichno koncepcijo.* Po Morocuttiju tvorijo Nemci osrednji narod Srednje Evrope, Jugoslovani pa Balkana. Zaradi tega so Nemci in Jugoslovani navezani na sodelovanje, po katerem bi Nemci v Veliki Nemchiji politichno odlochali v Srednji Evropi, Jugoslovani z Veliko Jugoslavijo pa na Balkanskem polotoku. Sodelovanje Nemcev in Jugoslovanov je zato za bodochnost Evrope zgodovinskega pomena; ne more se pa udejanjiti prej, dokler Slovenci ne prenehajo s krivicami, ki so jih storili in jih she delajo slovenskoshtajerskim Nemcem. Ako je bilo pred Morocutijem podravsko iredentistichno gibanje omejeno predvsem na Gradec in avstrijsko Shtajersko, je sedaj ponesel Morocutti zanimanje za podravsko vprashanje v srce Nemchije, v Berlin. Tudi O. Maull je razgrnil podravsko vprashanje pred vsemi Nemci v berlinski reviji Zeitschrift fur Geopolitik.* On pa se ni ustavil samo pri Podravju, temvech je s svojo teorijo o nemshkih kulturnih tleh vkljuchil v nemshko kulturnointeresno sfero vse Slovence sploh. Po politichnem mishljenju se od Maulla dalje pojavljata med Slovenci dva tipa nemshko mislechih in Nemcem prijaznih Slovencev, ki zhive izkljuchno na Slovenskem Shtajerskem. Maullu je sledil v vrsti objav H. Carstanjen,* ki se prav tako v svojih iredentistichnih izvajanjih ne omejuje na Podravje, temvech na vso bivsho vojvodino Shtajersko. Razumljivo je, da so glede na dejstvo, da se je zachelo razpravljati o Podravju v Nemchiji in da se je nemshka iredenta raztegnila iz Podravja na vse bivshe Shtajersko in na vso Slovenijo, stopila v ozadje lokalna vprashanja, kakor npr. vprashanje Radgone* ali Prekmurja.* Vazhno pa je postalo dokazovanje, da so imeli shtajerski Slovenci v Avstriji vse pripadajoche jim narodne in jezikovne pravice,* ker se ti dokazi obenem s poudarjanjem shtajercijanske miselnosti uporabljajo kot izhodishche za trditev, da je Podravje danes drzhavno protijugoslovansko usmerjeno.*                  

Nas so vzbudila zlasti Morocuttijeva izvajanja zaradi pomanjkljivega manjshinskega sholstva v Sloveniji, da smo po iniciativi generala R. Maistra organizirano zacheli obravnavati manjshinska sholska vprashanja v dnevnem chasopisju, pri chemer se je posebno poudarjal izvor nashih Nemcev in pa sodobna nevarnost germanizacije nashega zhivlja v Jugoslaviji. Na pisanja grashke Tagesposhte* o zhivljenju Nemcev po nashem Shtajerskem, zlasti pa na trditev, da smo podravski Slovenci bili vzor italijanskim fashistom za njihovo postopanje v Primorju ter na Juzhnem Tirolskem, je mariborska Narodna odbrana odgovorila z broshuro,* v kateri kazhe na raznarodovalno predvojno delo shole, uradov, zheleznice, na nachin ljudskih shtetij v Podravju, na gospodarsko zapostavljanje nashih krajev, na smotrno nemshko kolonizacijo in konchno na moralo nemshkega boja za Sht. Ilj v Slovenskih goricah. Prevrat in njegove posledice so samo omogochile Slovencu v Podravju izvajanje naravnih dolzhnosti, ki jih ima do lastnega naroda in narodnosti. Prav tako kakor Morocuttijevi chlanki v Germaniji in pozneje v navedeni politichni knjigi je razgibala nashe dnevno chasopisje za Podravje revija Zeitschrift für Geopolitik. V zvezi s tem valom odpora je objavil A. Melik* zahtevo, da narodnostno preporodimo Podravje. V vseh teh chlankih so bile raztresene dobre in slabe misli, ki bi mogle priti do veljave v smotrno redigirani objavi v kakem zborniku. Do tega pa in prishlo, ker je polozhaj koroshkih in primorskih Slovencev nasho javnost okupiral v toliki meri, da se ni, razen posameznikov, do danes posebej ukvarjala s Podravjem.

V vseh nemshkih publikacijah o Podravju in Slovencih sploh opazhamo priblizhno od leta 1928 naprej, da postaja nemshki maksimalni program iz leta 1919 polagoma nemshki minimalni iredentistichni program. Pri tem Slovence principialno lochujejo v Slovence na severu in na jugu od Bocha in Karavank* ter v Nemcem prijazne in nemshko mislece Slovence, ki pa zhivijo vsi na kulturno nemshkih tleh. Podravje je v celoti pokrajina, ki jo poseljujejo nemshko mislechi Slovenci, tako im. Vendi. Ochitno hochejo Nemci s takimi nauki nadaljevati ali zopet ozhivljati predvojno shtajercijanstvo.

Razmah in zmaga narodno-socialistichnega gibanja med Nemci sta pozhivila zanimanje za nemshke manjshine v tujini in tako tudi za Podravje. Medtem ko so bili nashi Nemci kot manjshina she leta 1925 panevropsko in pacifistichno usmerjeni,* se je pri njih zgodil v nadaljnjih letih izrazit prevrat v hitlerjevsko smer. Ako so shirili do tedaj zanimanje za Podravje v prvi vrsti Gradchani prek Schulvereina-Südmarke, poleg tega pa prek evropske organizacije narodnih manjshin, vkljuchuje z zmago narodnega socializma Podravje in Slovenijo v nemshko narodno zavest predvsem Nemchija.

Berlinska revija Volk und Reich ima v tem oziru vazhno vlogo tudi za nas, saj je v njej M. Wutte opozoril Nemce na Mezhishko dolino* ter je v njeni zalozhbi izshlo sistematsko delo o jugozahodni nemshki narodnostni meji na chrti Dunaj – Bratislava – Radgona – Tirolsko.* Do izdaje tega zbornika so Nemci obravnavali narodne manjshine in narodne probleme* regionalno in lokalno, sedaj pa prichenjajo prikazovati svoje »ranjene meje« velikopotezno in v posameznih velikih geografskih enotah. Kakor podajata Siegerjeva spomenica ali Hausmannov zbornik vsestransko podobo nemshkega udejstvovanja na slovenskoshtajerskih tleh in izvajata iz tega pravico Nemcev in Avstrije do Podravja, tako shirijo Nemci sedaj podobno delovanje na vechje pokrajine. Pri tem ne lezhi poudarek toliko na racionalistichni objavi znanstvenega gradiva kakor pri Siegerju ali Hansmannu, temvech v chustvenem nizanju zgodovinske preteklosti in pokrajinske sedanjosti, da se dosezhe enoten, skupen bratski chut vseh Nemcev ter se na ta nachin pripravlja pot do prepadov, v katere se bodo zrushile mirovne pogodbe. Preglednemu zborniku pa sledi smotrno podrobno delo za posamezne manjshe pokrajine v stremljenju dokazati z narodnostno statistiko, da je Podravje nemshka zemlja.* G. Werner je v svojem delu shel za korak dalje od Hausmanna ter tvegal statistichni dokaz, da je Podravje in Slovensko Shtajersko tudi narodnostno nemshka zemlja, in to na izsledkih, ki so mu jih pripravili Sieger, Luschin in Hausmann. Ker pa kljub ogromnemu statistichnemu gradivu, s katerim operira, Werner konchno le ne more dokazati v pokrajini shtevilno prevladujochega nemshtva, preide na razpravljanje o vprashanju, kaj je narod. Ko postavi jezik kot znak naroda v ozadje ter v ospredje kulturo, ugotovi, da so Vendi blizhji Nemcem kakor Jugoslovanom, da so nashi podravski Slovenci Vendi in ne Slovenci, zato jih smemo in morarno zaradi njihovega kulturnega chuta shteti k Nemcem, kakor npr. Mazure v Vzhodni Pruski. Kritichno nam kazhe Wernerjevo vendsko gledanje na shtajerske Slovence neizpodbitno identichnost z Linhartovim v predvojni dobi in tako tudi stik s predvojno nemshko slovenskoshtajersko politichno miselnostjo.

V zadnji dobi je razshiril svoje delo na Podravje zlasti Inshtitut za preuchevanje nemshkega naroda na jugu in jugovzhodu v Münchnu. Zadnja leta prihaja v nashe kraje vedno vech Nemcev, zlasti visokosholcev, ki shtudirajo z raznih vidikov nashe obmejne pokrajine in ki po povratku v Nemchijo objavljajo svoje izsledke. Tako je nastalo tudi zadnje, nedavno izdano delo o nashem Podravju,* ki obravnava Dravsko dolino med Dravogradom in Mariborom. Jedro vprashanja, ki si ga tukaj zastavlja D. Kraft, je, kako se je naravna pokrajina razvila v kulturno. Rezultat je enak zakljuchkom v Siegerjevi spomenici. Dravska dolina lezhi med enotnim nemshkim ozemljem (na severu od Kobanskega) in enotnim slovenskim ozemljem (na jugu od Konjishke gore in Bocha). Mesta in trgi so nemshki, kmet je Vend (Windischer), Slovenec pa je izobrazhenec.

Iz vsega navedenega izhaja, da je izhodishche nemshkega iredentistichnega gledanja na Podravje predvojna politichna miselnost slovenskoshtajerskih Nemcev. Na njej temeljijo Siegerjeva spomenica, Hausmannov zbornik in najnovejsha dela v Nemchiji, do katerih nasha javnost she ni zavzela kritichnega stalishcha, razen v dnevnem chasopisju, ki pri nas v narodnostnih vprashanjih v mnogochem nadomeshcha samostojna dela pri sosedih.

Poleg izrazitih iredentistichnih stremljenj o nashem Podravju pa moramo she opozoriti na delo inshtituta za statistiko narodnih manjshin na univerzi na Dunaju,* ki ima v javnem mnenju Evrope precejshnjo vlogo, in she prav posebno na porochila o narodnostnih polozhajih evropskih narodnih manjshin,* ki izhajajo po narochilu evropskih manjshinskih kongresov. Znano je, da je vpliv Nemcev v evropski narodnomanjshinski organizaciji prvenstven. V teh porochilih stopa sicer nemshtvo v Sloveniji iz kvantitativnih razlogov v ozadje za Nemci v Vojvodini, vendar so ochitne pritozhbe slovenskih Nemcev glede manjshinskih shol, pouka katolishkega verouka in razpushchenih drushtev. Za nas je to vazhno, ker so to oficialne izjave nashih Nemcev o manjshinskem polozhaju v Podravju.

Zakljuchno moramo reci, da poudarja nemshka iredenta nemshtvo Podravja z geografskimi, zgodovinskimi, gospodarskimi in etnografskimi razlogi, ki jih daje v zakljuchenih delih podrobni zhurnalistichni in besedni propagandi na razpolago. Na nashi strani popolnoma manjkajo enotna dela o Podravju, ki bi nudila praktichnim delavcem gradivo za podrobna preuchevanja in za popularizacijo nashega Podravja. Kakor je ob prevratu leta 1918 in 1919 Podravje z Mariborom samo odlochilo o svoji drzhavnopravni bodochnosti, tako je tudi do danes Maribor tisti, ki v bistvu vzdrzhuje sam propagando za Podravje. Metropola Ljubljana je okupirana s primorskim in koroshkim vprashanjem; poleg tega pa ne vidi potrebe po posebnem poudarjanju nashega Podravja, ki je za nas zhe definitivno resheno. To naziranje je sicer pravilno, ako uposhtevamo samo nashe notranje jugoslovanske razmere. Drugachno pa je, che se zavedamo, da odlocha o srednjeevropskih vprashanjih veliki zahodni evropski svet, kateremu bi morali kritichno razlozhiti nemshka iredentistichna izvajanja. Govoriti o narodni nezavednosti podravskega in pomurskega Slovenca ni na mestu zaradi polozhaja, v katerem je ta zhivel do leta 1918 in predvsem pa ne zaradi njegovega nastopa v prevratnih dneh. Potrebno je danes predvsem, da Slovenci v shiroki evropski javnosti na primeren nachin paraliziramo nemshko iredentistichno stalishche zlasti do Podravja.

Ob prevratu so Nemci priznavali narodnostno v vechini slovenski polozhaj Podravja ter so reshevali v bistvu samo Dravsko dolino, ki so jo zdruzhevali z Mariborom. Pri tem so poudarjali proti slovenskemu narodnemu znachaju dezhele kulturno nemshki znachaj celotnega Slovenskega Shtajerskega. Danes izhajajo iz kulturno nemshkega znachaja celotnega Slovenskega Shtajerskega, na katerem zhivijo po njihovem mnenju v porechju Save Nemcem prijazni Slovenci, v Podravju pa nemshki meshchan in trzhan ter vendski kmet, a samo izobrazhenec da je Slovenec. Po takih samovoljnih sofistichnih sklepih imajo Podravje za kulturno in narodnostno nemshko zemljo. Nemshke tezhnje v Podravju rastejo zhe od prevrata dalje z dviganjem polozhaja Nemcev v politichnem sestavu danashnje Evrope.

Ne bi pa bili pravichni, ako ne bi priznali, da se tudi med Nemci uveljavljajo mozhje,* ki resno stremijo za zblizhanjem in trajnim sporazumnim zhivljenjem med Nemci in Jugoslovani. Med njimi so mozhje, ki kritichno preuchujejo* nasho jugoslovansko in nemshko preteklost. Vendar se moramo zavedati, da gre tukaj predvsem za razmerje med srbstvom in nemshtvom ter da se tudi tukaj redno pojavljajo glasovi, da je za bodochnost sodelovanja med Jugoslovani in Nemci spotika prav – Podravje. Zaradi tega postane nemshka iredenta za nashe Podravje toliko vazhnejsha in proti njej moramo zlasti v vsej jugoslovanski drzhavi dokonchno uveljaviti naziranje, da smo mi Slovenci, zlasti v Podravju, zagovorniki chim tesnejshega sodelovanja med Nemchijo in Jugoslavijo, da pa pri tem terjamo likvidacijo vsake mozhnosti, ki bi v okviru ali izven okvira Jugoslavije vodila v germanizacijo slovenskega ljudstva, in poleg tega definitivno priznanje tega, kar je Podravje samo izvedlo leta 1918, to je drzhavno pripadnost Podravja k Jugoslaviji.

 

____________

* Avtor v opombah navaja obsezhno literaturo (32 enot, katerih mesta so tukaj oznachena z *), gl. prvotno objavo v: Misel in delo – kulturna in socialna revija, Ljubljana 1936/5. (Op. ur.)