Revija SRP 111/112

Jolka Milich

 

O PREVAJALSKIH DILEMAH

Tokrat v zvezi s Pasolinijem

 

Zachela bom od Adama in Eve, da si boste vso zadevo lazhje predstavljali. Pred kakimi dvajsetimi leti me je pesnik Brane Mozetich, urednik homoerotichne antologije Drobci stekla v ustih, prosil, da bi prevedla nekaj italijanskih pesnikov, ki se nezastrto ubadajo s tovrstno ljubezensko tematiko. Nashtel je par imen in mi poslal nekaj gradiva, v glavnem pa mi je dal popolnoma proste roke, chesh poishchi sama in mi izbezaj vsaj pol ducata vidnih imen, od vsakega pa prevedi po nekaj znachilnih pesmi. Sama she najbolje vesh, saj si v italijanski literaturi doma, kaj na tem podrochju ponuja italijanski trg. Znajdi se pach.

Odkrito povedano, nisem vedela veliko o tovrstni pesnishki produkciji, zlasti zato ne, ker pesnishke zbirke pri nashih sosedih vechinoma niti ne pridejo v tako imenovano distribucijo in obichajno obtichijo tam, kjer so izshle (najvechkrat v samozalozhbi, da smo si na jasnem). Ne prekrizharijo avtomatichno vse Italije, ker jih knjigarne na lastno pobudo sploh ne narochajo, saj nimajo od njih nobenega poshtenega dobichka, prej izgubo, v mestnih knjizhnicah pa dobish komaj kaj in najcheshche goli nich. No, vseeno sem se znashla she kar hitro s pisarjenjem vsepovsod. Tudi zato sem hitela, ker so mi dali zelo kratek rok, sklicujoch se na neko subvencijo, ki je bila menda tudi kratkorochna, pa na inflacijo, ki vse sproti zmelje in pohrusta, vsak grosh in cekin, che se sam ne podvizash, to je she dandanes sveta in neizpodbitna resnica. Antologija bi morala namrech iziti naslednje leto, zhe januarja ali februarja, a zavoljo shtevilnih tezhav in zapletov je izshla mnogo kasneje.

Pri iskanju in prevajanju italijanskih pesnikov za to zhe davno antologijo pa sem prvich v svojem zhivljenju trchila (in to frontalno, ne da bi se le nakljuchno in spotoma kot doslej zaletela vanj in se ga brzh nato si salvi chi può! srechno znebila) ob vprashanje, kako prevajati ... narechno poezijo. Shlo je pravzaprav za dva specifichna primera: kako prevesti furlanske in benechanske pesmi Pier Paola Pasolinija in njegovega she zhivechega bratranca (in biografa pa urednika njegove obshirne korespondence) Nica Naldinija. Ja. Kako? Moje sprashevanje in dvomi so se spremenili v pravi strah bozhji in sveto grozo, ko sem v njegovi knjigi na strani 157 chisto neprichakovano zagledala Pasolinijevo opombo iz leta 1954, kjer je avtor za navrh pojasnjeval, da so nekatere njegove pesmi napisane v furlanshchini, ki je v rabi 1) v Casarsi, 2) v Valvasonu, 3) v Cordenonsu, 4) v Cordovadu, 5) v Glerisu in 6) v Banniju. Drugache povedano, v materini ozhji in shirshi govorici, ne v njegovem jeziku, ki je italijanshchina, kot nekje drugje dodaja, da bi bilo dovolj jasno, da je shlo za premishljeno izbiro govornega medija. In spet ti postrezhe s podatkom, da je neka pesem napisana v pordenonski benechanshchini (veneto), druga pa v caorleshki. In ko si vse to prebral, ti pade srce v hlache kam pa drugam! in si domala ob vso sapo. Ko si malce opomoresh, modro rechesh: Bella mia, lassa star, ni ruoba zate, ki si kot podjetja z omejenim jamstvom in zmogljivostjo. Tako prevajanje je za vechje kuse. Saj ne znash govuort niti po sezhansko vech, pa bi buoz'ga Pasolinija martrala ambot po shmarsko, drugich po tomajsko in dutovsko, pol pa po kazeljsko, avbersko in tupelshko in buhzna k'ku she! Pupka zlata, pusti rajshi stat vse skupaj, ker nisi kapac takih narechnih akrobacij in metamorfoz. She drugi, zdalech vechji mojstri kot ti in besedni piroetarji in virtuozi bi na celi chrti pogoreli. Dej, no, dej, ne bodi shempjasta in se ne smeshi pred vso javnostjo, za skuzibuh! Saj si brez t'ga za vse tiste, ki te poznajo, zhe chisto dovolj shutasta in chez les.

Kot vidite, je bila moja prva reakcija (in druga in tretja in chetrta, skushnjav je bilo vech!) chisto v redu in edino prava. Pasolinijevo knjigo z narechnimi pesmimi sem po vechurnem branju in tuhtanju zaprla, jo dala spet na svoje staro, le svezhe sprasheno mesto, ji zashepetala pochivaj v miru, nasvidenje kdove kdaj, ne kmalu najbrzh, morda nikoli ... ter zachela vneto iskati ljubezenske izlive med njegovimi italijanskimi kasnejshimi pesnitvami. Nikjer nisem nashla nich tako kratkega in spevnega, kot ravno v tisti napol prepovedani narechni knjigi, nota bene s Pasolinijevimi prevodi v italijanshchino pod chrto, saj brez njih bi bolj malo pravilno razumela, prej ugibala, domnevala, skushala uganiti, vechkrat brzhchas streljala mimo, kot pa v celoti dojela lepoto in smisel. A od vseh zbirk pri hishi je bila ta vsaj zame she najbolj privlachna in vsestransko vabljiva. Polna sentimenta, muzikalichnosti, naivnosti, zanosa, gorechnosti in ... potem zagrenjenosti, pa kontradiktorna skoz in skoz. V njej so seveda zbrane zgodnje pesmi, prve, s she nedotaknjeno iluzijo, in potem razlichice in chisto nove, dodatne, iz katerih se oglashajo grenka razocharanja in deziluzije. Pa glad po zhivljenju in trpnost bivanja, vztrajanja, zadnji upi in prvi zaresni strahovi, popolna odcharanost po malodane pretirani ocharanosti. Te silno preproste, skoraj ponavljajoche se pesmi in vizhe, ena sama milina in zvochna lepota, so me po svoji fakturi, lirichnosti in zhivi metaforiki kar naprej spominjale na zgubljeno oziroma mitichno Arkadijo (je sploh kdaj bila?), na razsuli kmechki svet in ponekod na Federica Garcio Lorco kot da bi se Pier Paolo vchasih pri njih uchil vezati besede in ozhivljati prispodobe. Shla sem spet malce sprenevedasto po knjigo, jo odprla in zachela zase le eksperimentalno prevajati v slovenshchino. Zakaj pa ne? Kdo mi lahko prepove ta zasebni lusht? In tudi v slovenshchini so bile she kar sprejemljive, skoraj blagoglasne, zazvenele so mi in ohranile vsaj senco tistega chara, ki sije iz izvirnikov. Prijetno jih je bilo brati in poslushati. In tudi drugim so bile vshech. Tule bom nanizala nekaj verzov vodoravno, ne da bi jih posebej izbirala in lirsko oznachevala, kot odlomke proze pach, le v pokushnjo:

 

... Jaz se te spominjam, Narcis, imel si barvo vechera, ko se oglasha navchek ... ne kri ne telo ti nista pela, ljubezen, prepeval ti je chizhek, ko je umiral v mrezhi ... Sin, danes je nedelja in zvonovi veselo pojejo, a moje srce je kot veja, ki izgublja listje ... Jaz sem chrn od ljubezni, ne dechek ne slavchek, popolnoma cel kot rozha, brez zhelja hrepenim ... O chrna lica smrti, chaka vas pepel ... Na zemljo lega tema. Tu smo, da molimo, ti pa negibna na postelji ...

 

Ponovim, kar sem zhe omenila zgoraj: che ne bi bilo pod vsako furlansko pesmijo tudi italijanskega prevoda, bi se mi branje in prevajanje precej zatikalo, ker je bilo moje poznavanje furlanshchine dokaj revno, da ne rechem bolj pichlo. Tudi nefurlanski Italijani bi bili zelo prikrajshani brez te daljnovidne italijanske navade, da pod chrto opremijo s prevodi v knjizhni jezik skoraj vsako narechno izdajo, zlasti ko gre za knjige, ki so namenjene za ves italijanski prostor. Tudi jaz, ko bi prevedla kakshno narechno Pasolinijevo pesem v to ali ono primorsko oz. slovensko narechje, bi morala narechnemu prevodu dodati she prevod v knjizhno slovenshchino, che bi hotela in jaz bi hotela! da bi vsi pesem razumeli in jo kajpak z uzhitkom prebrali! ... Torej bi se morala ogreti in odlochiti za dva prevoda ... Mar naj jo prevedem kar v knjizhno slovenshchino in z opombo opozorim bralce, kako in kaj in zakaj? Dodatno se lahko sklicujem, da se je medtem furlanshchina iz narechja oz. iz narechij povzpela na rang jezika, ergo je moja sveta dolzhnost, da jo knjizhno slovenim, ne glede na Pasolinija, ki je takrat mislil, da pishe v raznoraznih narechjih. Navsezadnje ni Pasolini prav nich prikrajshan, vsaj po mojem laichnem mnenju. Che pa se komu zdi, da je prikrajshan, naj se oglasi z ogorchenim protestom. In z argumenti. Jaz sem tu, strumno napeta in pripravljena, da svoja prevajalska stalishcha utemeljim. Pasolini je svojim bralcem zhe na omenjeni str. 157 chisto na koncu obrazlozhil, zakaj je furlanske pesmi tako skrbno prevedel tudi v italijanshchino. Nekako iz strahu, da ga drugache vechina sorojakov ne bi niti brala. Potemtakem le rajshi vidi, da ga berejo samo v italjianshchini, kot pa da ga sploh ne berejo.