Revija SRP 111/112

Jolka Milich

 

NIKOLI NI PREPOZNO

(Post festum meditacije)

 

Peshcheni valovi

dishijo po svezhih

scefranih oblakih.

 

Za menoj – pravzaprav za nami – so silno naporni dnevi, stkani iz samih velikih in domala usodnih napovedi katastrof. Koliko alarmantnih besed je bilo napisanih in na vse naslove odposlanih samo o Acti, ki baje grozeche visi nad nashimi glavami in se bo zdaj zdaj ves ta neznosno tezhek grushch sesul na nasha ramena in adijo avtorske pravice in podobne bonitete, ki smo jih – bodimo iskreni, mnozhinsko vzeto – bolj redko uzhivali, da ne rechem skoraj nikoli, oziroma so jih bili delezhni zlasti kakshni pevci popevk, kantavtorji, ansambli, muzikantje in zelo redki bolj brani pisci.

Drugache recheno, svetovna umetno producirana kriza ni dovolj, da nam greni zhivljenje, she druge ujme prezhijo na nas, kar tu pod nosom si sami ukinjamo Ministrstvo za kulturo oziroma ga vladni novoizvoljeni sorojaki prishtukajo nekam drugam, postavijo ga malce nerazumno v drugo ligo, recimo kar naravnost: v podrejeni polozhaj, namesto da bi ga porivali naprej in z njegovo pomochjo promovirali sami sebe. Pa she JAK nam bo shel po gobe, pravijo, o katerem, resnici na ljubo, smo do pred kratkim chuli same bridke, ne spominjam se, da bi ga kdo od literarnih zunanjcev in reflektantov javno pohvalil, kvechjemu mu je navijal ushesa, ga vlekel za »ta sladke«, mu bral levite in njegove ljudi »shpotal« s troti, slavospeve so si sami peli in si pletli lovorove vence, pa she niti dobro ni shodil in povsem zazhivel, le kaj bo z nami, kdo bo neposhkodovan zdrzhal ta neznanski politichni (zhe spet ideoloshki, le drugachne barve?) (ne)kulturni pritisk?

Ne, o teh velikih in menda nereshljivih problemih ne bom govorila, chisto dovolj je, da jih dnevno do prenasichenosti berem in gledam na TV zaslonu; zlasti zato bom abstinirala, da se popolnoma ne zamorim in da ne deprimiram tudi svojih bralcev. Obregnila se bom rajshi tu in tam minimalistichno ob kakshne drobne in skoraj nepomembne rechi, ki so reshljive sorte, in se bom prav zaradi tega na glas sprashevala, zakaj vsaj teh drobnarij ne reshimo, kot bi se pravzaprav spodobilo. Saj se vendar 25 ur na dan sklicujemo na svojo zapisanost kulturi.

Zachela bom, kjer sem konchala v svojem zadnjem (XIX.) poglavju eseja O prevajanju in poeziji (gl. Revija SRP, shtev. 105/106, oktober 2011), in sicer bom ponovno le skrajshano in po spominu vprashala komisijo za sprejem novih chlanov pri DSP, zakaj je zavrnila pesnika in pripovednika Ivka Speticha Magajno iz Ilirske Bistrice, avtorja shtevilnih knjig in dolgoletnega zelo prizadevnega chlana upravnega odbora Zdruzhenja knjizhevnikov Primorske. Kaj je narobe z njegovo literaturo, da ga niso mogli sprejeti medse, in so se odlochili, da mu chlanstvo odrechejo? Ker vem iz izkushnje, da malokdo od vodilnih bere revije nasploh, in she posebej take, kot je SRP, sem napisala spremno pismo omenjeni komisiji in ga vtaknila v revijo s tiskanim in za navrh oznachenim vprashanjem in vse skupaj odposlala po poshti v Ljubljano na pisateljsko drushtvo. Minilo je kar veliko chasa, a do danes (15. aprila 2012) nisem prejela she nobenega odgovora. Kot da so nepismeni ali kot da zanje ne obstajam, pa cheprav sodim med tiste bolj redke chlane, tako mi pravijo, ki zelo redno plachujejo chlanarino in bi potemtakem zasluzhili, da jim kdo, ki pri hishi kaj ve, odpishe, che jih kaj vprashajo. Nich.

Pred chasom sem pa prejela od Ivka prisrchno pisemce, kjer se mi je med drugim tudi zahvalil za podporo in mi obenem veselo sporochil, da mu je najin primorski kolega in pesnik Aleksander Persholja, ki je tudi chlan komisije za sprejem novih chlanov DSP, povedal, da so ga naknadno sprejeli. Da njega (Persholje) ni bilo na tisti seji, ko so Ivka zavrnili, ker je bil drugod zadrzhan, saj drugache ne bi prishlo do te pomote. Persholja mu je tudi povedal, da v DSP dobivajo zhe toliko proshenj in knjig, da niso vech kos temu delu, manjka jim chas, da bi vse natanchno prebrali in kontrolirali, in zato se zgodi, kar se je njemu pripetilo po nerodnosti. Navajam prosto po spominu, tudi jaz vesela, da se je vse skupaj izteklo s srechnim koncem. Ampak ... pri meni je vedno kakshen ampak ... Che je zhe tako, da je vech proshenj in knjig kot chasa zanje, che niso temu obchutljivemu selektivnemu delu vech kos, bi kazalo, da bi vodilni pri drushtvu na to chasovno stisko opozorili chlane, ti pa vsa tista peresa, mlada in vseh starosti, ki bi se rada vchlanila in nas sprashujejo, kaj je treba storiti in kdo ima shanse, da bo sprejet. Da bi jim svetovali le optimalno poshiljanje s priporochilom kakshnega vplivnega strica ali tete, na svojo pest in brez poverilnic nich, ker bodo sicer drug za drugim neprizanesljivo leteli v kosh. In tam oblezhali za vse vechne chase, vsi razocharani. Taka so pravila po novem, po sili razmer. Prevech nas je, pesnikov in pisateljev, marsikomu zhe preti, da se bo na vsem lepem znashel med tehnichnimi presezhki. Ni kaj.

 

Voda raskavo

odishavi z morjem

mojo trdo kozho.

 

 

Kar nekaj je namrech podobno drobnih in lahko reshljivih stvari, ki se zatikajo in jih jaz ne razumem, pravzaprav mi ne gre v glavo (ochitno sem trdobuchne sorte), zakaj jih »pristojni« ne reshijo v obojestansko korist in v vsestransko veselje.

Recimo: tokrat bom poklicala na raport medijsko hisho Delo in ji postavila naslednje drobno, po domache recheno »ajnfoh« vprashanje: Zakaj se pri nas lahko narochimo samo na sobotno Delo ali samo na Nedelo, lahko tudi na oboje, ne da bi se narochili na vse ostale dnevne izdaje, kot je bilo dolga leta v navadi. Ali vse ali nich, le plachal si lahko celoletno, polletno ali na mesechne obroke. Zdaj pa ti ponujajo tudi omenjene mozhnosti: narochnino za vse shtevilke, narochnino samo za sobotno Delo, narochnino samo za Nedelo in skupno narochnino za sobotno Delo in nedeljsko Nedelo. She vedno pa se ni mogoche obenem narochiti tudi na torkovo Delo s prilogama Ona in KL, ali pa samo na sredino ali chetrtkovo ali petkovo, ali samo na ponedeljkovo.

Rada bi vedela, zakaj to ljubljansko chasopisno podjetje privilegira sobotno izdajo Dela in Nedelo, druge dneve pa samo sebe neusmiljeno bojkotira, kot da bi shlo za cajtenge in priloge iz kakshne konkurence. Chudna prodajna politika, le priznajte! Od nog do glave skregana z zdravo pametjo. Pa brez zamere, a kar je res, je res. Potem pa se jochejo in stochejo o hudih kriznih chasih in se po krivici pritozhujejo, da ljudje nich ne berejo, z mano vred.

Zazhelen je odgovor, ki ga kot obichajno ne bo.

 

Trpko dehtenje

po mirti in breskvi

me svezhe dohiti.

 

 

 

O neki kar usodni podobnosti

 

Nashi chasopisi nam v svoji vechni skrbi, da ne bomo neprestano in zhe kar manichno mislili le o krizah, brezposelnosti in naravnih pa umetnih ujmah, ki nas zadnje chase tarejo v domachem, evropskem in svetovnem merilu, sproti in zhe prav redno postrezhejo tudi s kakshno zanimivostjo, ki na nasho razbolelo dusho uchinkuje kot balzam, od katerega vsaj za hip pozabimo na vse nashtete nereshljive probleme.

Zadnji tak zdravilni oblizh ali koren lechen je bilo porochilce o znanstvenem odkritju, da smo si ljudje z vinskimi mushicami v nechem zelo v sorodu, veliko bolj, se zdi, kot z opicami in shimpanzi ali z bogom, pa cheprav se nadvse radi pobahamo in trkamo na prsa, da smo ustvarjeni po bozhji podobi.

Chlovek ne bi verjel, che ne bi sam prebral – ali pa kdo drug zanj – v amerishki znanstveni reviji Science (npr. 17. marca 2012: koprske Primorske novice v rubriki »Svet je svet«, in istega dne trzhashki Primorski dnevnik na zadnji strani, pa vsi tisti slovenski chasopisi, ki jih agencija SPA redno oskrbuje z novicami), da so zadevno raziskavo opravili na neki kalifornijski univerzi in odkrili, da celo samci vinske mushice, ko jih partnerica zavrne in tako ne poteshi njihove sle, svojo zhalost in silno razocharanje skushajo utopiti v alkoholu, medtem ko uslishani in potesheni samci ne sezhejo po zhganjicah. Raziskovalci sicer niso povedali, ali so potesheni potem sploh zhejni; morda si le splaknejo izsushena usta z vodo iz pipe ali se rahlo zdelani in zguncani nalokajo studenchnice, da pridejo k sebi. Ni zelo verjetno, da bi si pripravili limonado ali nalili kozarec malinovca, najbrzh jih vech ne muchi zheja ne po ljubezni ne po tekochinah, marvech vsi blazheni in onemogli oblezhijo v kakshni prijetno hladni senci in sanjavo obujajo nepozabno dozhivetje ali, she rajshi, zhe planirajo kakshno njegovo she bolj nepozabno ponovitev.

Zelo podobno se obnashamo tudi mi. She kakshna zhenska si vchasih sposodi te tipichno moshke navade. Brzh ko nas kakshna deva ali dedec zavrne, namesto da bi nas objeli in prizheli k sebi oberoch, zelo radi sezhemo po kozarchku in si z obilnim popivanjem alkohola skushamo lechiti srchne in vsakrshne rane. Zaman, zaman, zaman.

Kdo bo vsaj ubogim vinskim mushicam dopovedal (nam ne more ali ne zna nihche, pa naj nam she tako pobozhno piha na dusho in preprichljivo odsvetuje pitje, saj smo za podobne modre nasvete nedostopni, kot da nimamo ushes!), da so eksperti in praktiki zhe davno dognali, in to stoodstotno drzhi, da srchne muke, razocharanja, razlichne nepoteshenosti – skupaj s spolno – znajo odlichno, da ne rechem prav vrhunsko plavati; ne zlepa ne zgrda jih ne utopish v vinu in tudi ne v njegovih shtevilnih derivatih. Niti v oceanu. Vse te nadloge, ki bi po plavalnih veshchinah sodile med olimpijske prvake, prej ali slej priplavajo na povrshje, z znanimi bolj ali manj katastrofalnimi posledicami.

Kdor obvlada mushichjo shpraho, naj vsaj vinskim mushicam dopove, chesar sicer ne more chloveshkemu rodu: ni namrech znano, ali se podobno kot vinske mushice in chlovek obnashajo tudi navadne pa cheshnjeve in pshenichne mushice; o shegah teh ne vemo dosti, ker nimamo na voljo podatkov, vemo le, da se vsem omenjenim prekomerno pitje in uzhivanje alkohola ne splacha. Obrestuje pa se vinogradnikom in fabrikantom zhganih pijach. Hochesh nochesh, na svetu je zhe tako, da eni potegnejo kratko, drugi pa imajo profit. Jebentivola! … Recheno prosto po doktorju medicine in pisatelju Alojzu Ihanu. Med nedavnim napetim branjem njegove knjige Hvalnica reshnjemu telesu (Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 2011) sem se namrech od njega nalezla kot ushi ali pasjih bolh tega pogojnega refleksa, da mi literarne kletvice kar naprej silijo in letijo iz ust, kjer to pashe in kjer ne. Letijo in me objestno obletavajo, pa tudi druge nadlezhno zalezujejo kot roj mushic. Bom morala v privatno ordinacijo glavnega junaka te knjige, jebiga zdravnika merilca, da mi eksorcistichno od samega napizdevanja opomore in izzhene zlodja klatenja nebodigatreba jebigaprostashtva. Jebentisvet! … Naj bo ta svet she tako zjeban in zdriblan, nas, moshke in kuzle s pritiklinami vred, rad obkurchi; pa makar za skromnih 124 evrov nam mojstrsko zlomi hrbtenico in odnese streho nad glavo, kajpada z zhegnom nashe slavne in pravne in samostojne drzhave, in nam pobere vse, kar imamo. Jebentiboga in kapitalizem po slovensko, skupaj z njegovimi valpti, adepti in chastilci, in kakopak z micenimi jebimushicami zraven. Seveda vinskimi.

 

 

 

Alojzu Gradniku

pesniku, ki je dvoril moji prababici

 

Danes se mi zdi oddaljena

moja blago ocharljiva vas

z vinogradi, ki nas kot plashch varujejo pred soncem,

in z jezikom, ki zajema ledene besede,

ki jih niti sonce ne razstopi.

 

Zdaj nam postaja jasno, tega nismo niti she uvideli,

to, kar je mati prejela od matere, pa od tiste, ki je bila slednji mati,

to, kar je zdaj vzbrstelo,

 

vse to, kar shumi reka, shepeche polje, hrib, gozd, pesnik.

 

Jasní se nam in se staplja v nasho kri

zachetek, izvir in cilj, in samo v zadnjem koraku se skriva

 

to, kar se daje z ljubeznijo

in kar mrtve zdruzhuje z zhivechimi.

 

 

 

Kako je treba brati trojchke Cankarjeve zalozhbe, zachenshi z Ihanom …

 

Medtem nisem prebrala samo Ihanove Hvalnice reshnjemu telesu in se nauchila, kot ste verjetno zhe opazili, kleti in kvantati kot kakshen tezhak, da me tisti ljudje, s katerimi se sproshcheno pogovarjam, ne da bi se brzdala in strogo kontrolirala, kaj vse srhljivega leti iz mojih ust, prav debelo gledajo, ochitno v skrbeh, da niso shli moji refleksi v franzhe zaradi starosti. »Halo,« mi zakliche parkrat tudi hchi, vidno prestrashena, ko na vratih prisluhne moji furmanski govorici, »mama, kaj ti fali, se pochutish slabo?« Kar zdrznem se in se pri prichi zachnem cenzurirati in zmechem ven vsaj levji delezh te svezhe pridobljene govorice in priuchene knjizhne navlake, da se zavarujem pred zgrazhanjem svoje neposredne okolice. Nich ne pomaga, da se sklicujem na Cankarjevo zalozhbo in na eno od treh prebranih Hvalnic, ki jih je izdala, to je na Ihanovo, prav gotovo najbolj kvantashko. Moj alibi za moje oponente ne shteje, je brez tezhe. Naj ne ishchem cenenih izgovorov, mi zabrusijo. Pisatelj Ihan – mi nato she nazorno razlozhijo – je plachan za to svoje pisanje. Domnevamo dobro. In tudi zalozhba si z njim obeta zasluzhek. Obilen. Potemtakem naj zhivi kvantanje in vsakrshno sranje, ki nese. She zlasti, ko je v spremstvu z zelo zhlahtnimi pomeni in z neshtetimi zgodbami in anekdotami, ki jih neprestano pishe zhivljenje, in to vechkrat povsem neprizadeto, ki pa se vendarle dajo izlushchiti iz vsega tistega romanesknega srachkanja s fekalijami. Le ti vulgarno pletenichish zastonj, in za navrh tatinsko, epigonsko, neizvirno. Zato ti svetujemo, da nehash in se vrnesh k svojemu izvirnemu govoru, namrech v duhu parole: Ihanovega (stila) nochemo in svojega ne damo, pa naj bo nash she tako podhranjen in siromashno zalozhen zlasti s kuzlami, s primorskimi in zmedenimi pichkami, s parfumastimi babami, z baburami vseh vrst in okusov, pa brez enega samega sluzhbenega shusa v jajca in brez batin, ve se katerih. Che si shajala toliko let brez kletvic in kvant, brez njih potrpi she preostale dni, bo samo v tvojo in nasho korist, verjemi.

Pa she res je, sem pomodrovala, hvalezhna jim za kritiko. Navsezadnje kvantanje enim celo pristaja, drugim pa ne, in med te druge spadam tudi jaz. Ni vsaka beseda primerna za vsaka usta, to vechkrat velja tudi za one vzvishene in sublimne besede, pa za one drugachne, bolj komplicirane iz uvoza, ali pa za nadvse preproste, domache izdelave; kar veliko je pach takih, ki ne zazvenijo vedno ustrezno in vchasih celo shkripljejo ali hreshchijo … In takim besedam se bom odpovedala. Odslej jih bom kratko in malo obshla.

 

Krenejo k morju

s prodastega vrha

kune zlatice.

 

 

 

... in konchavshi z Brino Svit

 

Prebrala sem tudi Hvalnico kozhi Vinka Möderndorferja in shele nedavno sem odlozhila kot zadnjo od te serijske trojice Hvalnico lochitvi Brine Svit. Nekje sem prebrala namig, da je urednik predlagal Svetlani Makarovich, da bi tudi ona stopila s kakshnim krepkim besedilom v to ubrano koalicijo, ki bi potem narasla – kot svezhe pechen buhtelj – v kvartet. V trojici najdaljsha (137 strani) in najbolj na gosto posejana z vrsticami, z najmanj predahi, ki omogochajo, da chlovek zajame dih in si malce oddahne, je kajpak Ihanova. Malce naporno oz. zahtevno branje za nekoga, ki bere pretezhno poezijo, pri kateri je veliko beline in zrachnih, le napol popisanih strani. Vinkova pesnitev v prozi se je raztegnila na 100 strani z vechjimi, zelo bralnimi chrkami. Najmanj gosta (98 strani) je Brinina knjiga, z enakimi chrkami kot Möderndorferjeva, s kratkimi nenapornimi poglavij, tu in tam iz ene, dveh, petih, desetih vrstic, ki jih lochuje triperesna deteljica s precej velikim belim razmikom med poglavji; drugache recheno, knjiga za bralne lenuhe: ne prevech debela, z veliko beline, s prekrasno fotografijo avtorice v dveh variantah, barvni in chrno beli (fotografinja Philippe Matsas), prava pasha za ochi. Tudi fotki obeh moshkih pisateljev, v podobnih dveh razlichicah, sta vech kot gledljivi in prav prikupni, Ihana je fotografirala Mateja Jordanovich Potochnik, pri Vinku pa fotograf ni naveden, morda smemo domnevati, da gre za Mateja Nemca, ki mu je knjigo tudi oblikoval in tehnichno uredil. Vsi trije zvezki po oblikovni plati in tudi po precej nizki ceni molche trobentajo: Kupite nas, ne bomo vas spravili na kant niti ni nevarnosti, da bi vam povzrochili mozhgansko kilo; z nami boste prezhiveli nekaj prav prijetnih uric!

She preden sem do konca prebrala Brinino Hvalnico lochitvi, je mojo pozornost pritegnila recenzija te knjige v Literaturi. Shtevilko te revije za marec (249) sem namrech ravno prejela po poshti in med obrednim prelistavanjem z namenom, da bi videla, kaj vse je v njej, sem se pustila pretentati od radovednosti, cheprav ima nachelno pri meni vedno prednost avtor, shele nato pridejo kritiki, recenzenti in esejisti s shiroko razpeto, pripeto ali le rahlo odpeto pahljacho mnenj o njem. Nerada se namrech pustim zhe od vsega zachetka vplivati od drugih, she preden sem si ustvarila svojo podobo, in to ne glede, kakshno. Tokrat je ta moj bralni princip bedno kapituliral, saj sem se takoj lotila branja kritike z naslovom Hvalnica sebi, ki jo je napisala Tina Vrshchaj. Brini Svit je posvetila (ali zhrtvovala?) kar nekaj strani. Na drobno je secirala njeno Hvalnico in v njej ni nashla niti mrvice, ki bi zasluzhila pohvalo. Vsaj fotki pisateljice bi lahko zapela himno – kot elektrichar, ki mi je prishel popravit kontakt. Potrkal je pomenljivo po platnici – knjiga je bila na mizi, kjer je imel orodje – in zgovorno zazhvizhgal, nato pa smeje dejal: »Take se ne bi branil.« Jaz pa sem mu zazhugala: »Bom povedala zheni, da naj pazi na vas, ker so vam vshech blondinke z nasmeshkom v ocheh ...« Za recenzentko pa je bilo vse v tej knjigi povedano zhe premleto in prezhvecheno v drugih knjigah, torej gre pretezhno za ponesrechene reprize zhe davno odigranih in odbrenkanih premier, ki ne izstopajo iz povprechja, predvsem pa nas ne preprichajo. Tu in tam bi ji morda dala she prav, pridruzhila bi se zlahka njenemu mnenju, na tihem sem si celo zazhelela, da bi pisateljico kje srechala na samem in jo hudomushno vprashala, zakaj se je s tem fantomskim in neoprijemljivim ljubimcem njena junakinja sploh druzhila, in zakaj on z njo. Zakaj sta se sestajala v hotelih (da bi pomagala hotelirjem z nochninami in she s chim, kar jim omogocha premostiti financhne tezhave?), ko pa se ni med njima chisto nich dogajalo, kaj shele, da bi se zares zgodilo, ne lepega ne spotakljivega; ni niti poshtenega prepira ob definitivnem slovesu, nobene scene blaznega ljubosumja z dretjem in vpitjem, kakrshnih smo vajeni iz filmov in romanov, nobenega krvolochnega pretepa z valjanjem po tleh ali vsaj po blazinah? Nich. Zhe dolgo nisem imela opravka s tako asketskim in bledikastim parom ljubimcev, kot da nista rdecha pod kozho. In zmoreta dihljaj najstnishke strasti le pri zamenjavi sporochilc po telefonchku: moja najdrazhja, neponovljiva, enkratna, ob tebi zagorim kot slamnat otep, shkoda, da je ta minikres tako kratkotrajen … Ta dva she vode ne bi skalila, kaj shele, da bi nataknila roge svoji boljshi in slabshi polovici. Zame ni uganka zgolj to, zakaj sta se razshla, marvech je she vechja, zakaj sta se sploh shajala. Najbrzh se nista vedela kam dati in sta ponevedoma zabredla v psevdoljubezensko razmerje. Ja, tudi to se dogaja med zemljani, in che se, se taka razmerja lahko preselijo tudi v roman in postanejo njegova shibka ali (ne)hvalezhna tema.

Slovenska kriticharka Vrshchajeva bi se morala ustrezno zamisliti, namesto da se je izgubljala s pisateljichinimi banalnostmi in zhe branimi – déjà lues – nepomembnostmi, che bi jo le prebirala vsaj za milimeterchek bolj poglobljeno in bi bila pri tem za prstek bolj prenikava, in nato predlagati urednishtvu Literature, ki se ukvarja tudi z zalozhnishtvom, naj skliche simpozij o dveh temah Brine Svit, ki sta v teh hudih kriznih chasih, ko so nam Ministrstvo za kulturo – tebi nich, meni nich – odpravili in ga potisnili v drugo ali tretjo ligo znotraj vechjega ministrstva, zelo primerni za premislek in za postavitev stvari na svoje mesto. Kot chastno gostjo in govornico bi seveda povabili tudi Brino, da bi slovenskim literatom (do)povedala tisto, chesar sami nemara niti ne slutijo, kaj shele, da bi to vedeli, in da bi o tej malce neprijetni danosti le zacheli premishljevati in rachunati nanjo kot na smrt, da bi bili vsaj za silo pripravljeni in ne bo prehudo, ko bo tudi njih doletelo.

Brina v slovenski izdaji knjige namrech omeni, da je njena Hvalnica lochitvi pred tem zhe izshla v Parizu v francoshchini pri slovitem Gallimardu. Na str. 26 lahko beremo naslednje napol vznesene, napol sladko zaprepadene vrstice: »Povzpnem se v drugo nadstropje chastitljive zalozhnishke hishe Gallimard, glede katere se moram she zdaj tu in tam ushchipniti, da se prepricham, da je res: da sem tudi jaz del te hishe, ki bo kmalu praznovala stoletnico zalozhbe, kjer so bili doma Gide, Proust, Camus, Sartre, Céline, Simone de Beauvoir in kjer lahko srechujesh pisatelje, kot so Philip Roth, Ian McEvan, Milan Kundera, Orhan Pamuk ...«

Res lep dosezhek za slovensko sorojakinjo in francosko pishocho pisateljico, da jo izdaja Gallimard in ji tiska celó besedilo, ki je pri nas, milo recheno, zelo nizko ocenjeno s strani kritike, nizhje se najbrzh sploh ne bi dalo, se pravi delo, ki je od a do z vprashljivo (v slovenskem prevodu pa od a do zh). Avtorica sicer nadvse zgledno poskrbi, da so njena dela izdana tudi v domovini; daljnovidne, a dokaj zamudne poteze, ker vechino teh del tudi sama prevede oz. prelije v materinshchino.

Pri tem pa se zastavlja vech neizogibnih vprashanj. Zakaj Gallimard objavlja tako zanich rechi? Kaj prichakuje od njih? Komu so namenjene? Kaj ima za bregom? Zakaj ga ne motijo ponavljanja enih in istih shtorijic, ki nashi kritiki zhe presedajo? She zlasti, che pomislimo, da ni kril stroshkov tiska za to knjigo noben francoski drzhavni sponzor ali mecen, torej se tam ne grejo denarnih garancij, kot vechina nashih zalozhb, ki ne tvegajo nich, Gallimard je Brino izdal za svoj cash in na lasten riziko. Che bo knjigo (raz)prodal, bo od nje imel dobichek, che bo pretezhno oblezhala na polici, pa si bo ustvaril izgubo. She na nobeni Gallimardovi beletristichni knjigi, ki je bila napisana neposredno v francoshchini, nisem opazila nam dobro in predobro znane formule: Knjiga je izshla s financhno podporo Javne agencije za knjigo RS; ta opomba je pri nas zhe zacementiran obichaj, s kakshno redko izjemo, ki potrjuje pravilo. She najbolj slovitih in razvpitih slovenskih pisateljev in pesnikov (Jancharja, Flisarja, Borisa Pahorja, Tomazha Shalamuna ...) nashi zalozhniki ne tiskajo, che jim drzhava v celoti ne pokrije stroshkov. Kazalo bi Brino vprashati, kako ji je uspelo. Saj njen dosezhek res ni kar tako. Kaj pravzaprav pomeni biti del Gallimardove hishe? Kakshne koristi, pravice, prednosti ima zato? In s kakshnimi dolzhnostmi so pri tem tudi njo oprtali, kot so verjetno vse ostale?

Na str. 31 Brina z grenkim priokusom navaja, da so jo po 28-ih letih pisanja za sobotno prilogo Dela kar na kratko odslovili po e-poshti, chesh da njenih zapisov in prispevkov ne potrebujejo vech (v smislu: hvala, adijo, lepo se imejte). Tako je nenadejano izgubila mozhnost honorarja, a namesto da bi se vdajala malodushju in zameri, je rajshi chisto realno preudarila, da si bo morala najti »nekaj drugega«, kakshen drugachen vir dohodkov: »Razen che poskusham staviti vse svoje frnikole na literaturo, kar morda v teh kriznih chasih ni najbolj priporochljivo: she posebej za nekoga kot jaz, ki je na trgu in ga ne subvencionira mama Slovenija, kot moje literarne kolege.« (Zadnji del stavka sem podchrtala jaz.)

Vsem tistim slovenskim mochno privilegiranim literatom, ki jih kar nonstop – ne samo enkrat ali dvakrat v zhivljenju ali celo nobenkrat – subvencionira mamica Slovenija (po dolgoletnem in hvalevrednem zgledu nekdanjega tatkota socializma, ki ga dandanes vsi povprek nehvalezhno zanichujejo, zlasti tisti kulturnishki crkljanchki, ki so najvech imeli od njega), priporocham, da bi Brini Svit napeto prisluhnili. Preprichana sem, da bodo postali potem, ko se bodo primerjali z njo in vsi presenecheni uvideli, da se jim she predobro godi, manj kritichni do literarnih razmer in domache kulture, ki jo lahko konec koncev she vedno zastonj zajemajo s polno zhlico.

Brini Svit pa prijateljsko in malce zvijachno svetujem, naj se dobrika in prikupi Slavku Preglu, direktorju JAK in vnetemu pobudniku kulturne akcije, po kateri naj bi drzhava dajala stotici preverjeno nadarjenih pisateljev in umetnikov (le kdo bo njihov zaprisezheni garant?) kar visok penzijonchek, menda 2000 evrov mesechno (naj me kdo popravi, navzgor ali navzdol, che sem se pri cifri ushtela), da bodo lahko siti in spochiti in brez vsakrshnih bivanjskih skrbi nemoteno snovali in ustvarjali svoje umotvore. Verjetno Pregl she ni v celoti nashel te centurije genialcev in kot Diogen s svecho pri belem dnevu ishche zadnjih pet, torej kakshno mesto she ni zasedeno. In naj zato she njo priflika v seznam, zhe zaradi njenih dosezhenih in presezhenih zaslug na trasi Ljubljana – Pariz in obratno (Pariz – Ljubljana). Potem bo she bolj utrjevala te kulturne vezi in za navrh ponesla slavo vojvodine Kranjske tudi v Latinsko Ameriko, in med sambo in tangom pa rumbo in salso bo lahko patriotichno navijala in sklepala literarne pogodbe v nash prid.

Glede Slavka Pregla, naj bo she tako ljubezniv in priljubljen pisec za mladino in otrochad in po aspektu prav direktorsko omikan gospod, da ga je prijetno videti, pa s krvavechim srcem predlagam, da se mu she pred iztekom vzame mandat pri JAK. Sicer prav krvavo potrebujemo ljudi z vizijami, vendar se obenem bojimo tistih s prevech razbrzdano, na moch naivno in otrochjo fantazijo, ki nepremishljeno bluzijo in se jim kar naprej nekaj zanesenjashko neuresnichljivega sanja, zato nam velikodushno razpechavajo le iluzije, ki se na koncu sprevrzhejo v grenka razocharanja.

.

Tam na obrezhju

prezhi smrt na nas s

priprtimi ochmi.

 

 

 

In zhe spet chasnikarske marnje. Vsakdanje proze se prav ne znam

otresti. Poezija in prevajanje se me tudi danes na shiroko izogibata.

 

Sobota je, dan pred veliko nochjo, vreme zunaj aprilsko, rahlo vetrovno pa spremenljivo oblachno ali jasno, kakor pach vzamete; namesto da bi se dopoldne pobrala kam na daljshi sprehod, sem se zasedela v dnevni sobi in brala, brala, brala ves bozhji dan chasopise, z opoldansko 15-minutno pavzo za improvizirano kosilo (oblozhen kruhek z velikonochno pechenim prshutom, prst chardonneya in zvrhano skodelo vrtnih jagod), ki mu je sledilo bralno nadaljevanje in konec maratona. Zachela sem s trzhashkim Primorskim dnevnikom, zaradi lokalnih novic. Sledile so s podobnim vrstnim redom koprske Primorske novice, nato ljubljanski brezplachni Zhurnal, v katerem se zhe na prvi strani neki zgovorni in napredni zhupnik iz Andrazha pri Polzeli, odlochno preobilen in zamashchen, pritozhuje chez svoje farane, ki hodijo v cerkev le she, ko so v hudi stiski. Po njegovem mnenju kriza ni le materialna, je tudi duhovna. Saj so ljudje pozabili za smisel velike nochi, ker jih ob njej skrbi samo to, kaj bodo pojedli. Sodech po njegovi telesni obilnosti, tudi lichka ima lepo napihnjena kot kakshen debelushast dojenchek, in po tem, da njegovih ovchic ni mnozhichno v cerkev, je odlichen indikator ali zanesljivo znamenje, da v Polzelo in njeno okolico kriza she ni pridrsala in she ni zares prizadela krajanov, kar je vsekakor dobro znamenje. Lepshega si niti ne kazhe zheleti, saj Boga, v najboljshem in najslabshem primeru, lahko molish in chastish tudi doma; sploh ni recheno, da se nahaja samo v cerkvi in nikjer drugje. Prej nasprotno: tudi v cerkvi, sicer pa vsepovsod. Kaj ni bozhja vsenavzochnost izprichana in potrjena z dogmo? Je. No, ni posebnih razlogov za pesimizem … Na koncu sem vzela v roke she Delo in seveda konchala bralno turo z obvezno sobotno prilogo. Rezultat? Popolnoma sem se zamorila. Pa niti nedelja ni, kaj shele tuzhna, da bi v predalu izbrskala pishtol'co ali kakshen prirochen zhenski revolverchek (shtrik ne ustreza mojim estetskim kanonom!) in se – pum! – fentala. Rekoch: Adijo, zemlja in ljudje, lepo vas pozdravim!

Ne boste verjeli! She najbolj sem se navelichala Mershola. (Prenajedla sem se ga kot potice s prebogatim nadevom in me zdaj dajejo prebavne motnje.) Z litanijami mnenj bralcev glede njega za in proti v rubriki PP 29, ki se vlechejo zhe kot slabo leto ali kurja chreva. Mershola imam zhe vrh glave. Shtrli mi iz ushes, zhepov, rokavov in ust. Orkotron, mar udba in ozna nekoch v davnih lepih chasih nista imeli slabega ali dobrega milijona ovaduhov, shpeckahel, vohljachev, obveshchevalcev, James Bondov, konfidentov itd? Imeli sta jih. Tako je bilo vsaj recheno she pod Jugo; ni bilo treba niti chakati na osamosvojitev Slovenije, da smo to javno tajno zvedeli in o njej zhe v tistih davnih chasih bolj ali manj sproshcheno – prej bolj kot manj – in vechkrat prav razigrano chebljali, kramljali in tudi marnjali in nato she kaj pikantnega in zhgechkljivega dodajali itd., pach v stilu: kdor kaj vech ve, pa naj pove in naj she kaj sochnega doda in pribije. Sploh ni mogoche, da o teh rezhimskih, le vchasih rafiniranih metodah poizvedovanja, koliko je ura na nashem turnu in na zvonikih po svetu (najvechkrat je shlo za prav naivne in primitivne, policijsko obarvane prijeme), kakshen posameznik ne bi nich vedel. In o tem regimentu angelov varuhov smo se (napol) javno pogovarjali zhe pred petdesetimi leti. Za namechek je bilo she slishati, da so tudi oni imeli nad sabo kakshnega arhangela pa kerubina in serafina, ki so noch in dan bedeli nad njimi, da se ne bi izneverili poverjeni misiji in prestopili v nasprotni tabor. Na ta rachun smo se med sabo zhe shalili. Ko smo koga sprashevali, chesar nismo vedeli, recimo, ali bodo jutri v trgovini s konfekcijo res prodajali poplin brez tochk in ga bo vsak chakajochi dobil toliko, da si bo z njm lahko dal skrojiti moshko srajco ali zhensko bluzico, smo zacheli s formulo: Ti, ki si vedno zelo dobro informiran(a) in si kot udba ali ozna, ki »sve sazna i sve dozna«, ali kaj vesh o tistem poldrugem metru poplina, ki bo jutri naprodaj? Dotichnik je obichajno vedel in nam je za navrh priporochil, naj gremo chakat pred trgovino zhe ob shestih, to je dve uri pred odprtjem, ker bo naval, imajo pa le dolocheno shtevilo metrov blaga, premalo za vse. In smo kar trumoma tekli ob shestih, nekateri she pol ure prej. Drugich pa, ko so isti znanci nas nagovorili s »ti, ki vse vesh« in so nas enako norchavo primerjali z ozno, smo bili vsi veseli, da jim zdaj mi lahko postrezhemo z informacijo. Malce strashljiva ozna se je zhe spreminjala v vic in je zazvenela skoraj domache in znano, vidno je postajala manj strashna. Sicer she vedno ne ravno prijetna ustanova, vendar zhe precej podobna amerishki CIA in neizbezhna kot policija, ki je navzocha po vsem svetu, v enomishljenjskih rezhimih katerekoli barve in vere pa ima obvezno she trshe, ozkosrchnejshe manire. Zhe takrat smo tudi vedeli, da so oznini shpijonchki iz vseh socialnih plasti, od najnizhjih do vrhnjih, in da se razvrshchajo v vech kategorij. Eni so v njej iz idealnosti, preprichani, da pomagajo k rasti in razcvetu domovine; drugi iz strahu, da bodo ob sluzhbo, che odklonijo sodelovanje; tretji iz oportunizma (v smislu: tako mi bodo vsaj dali mir in mi ne bodo shkodovali); chetrti iz koristoljubja (v smislu: potrudil se bom, da jim bom vshech in si bom tako v sluzhbi izboljshal polozhaj, postal bom nemara vodja oddelka ali celo direktor); peti iz prijetnega obchutka, da so zdaj pomembni, ko so jih vodilni ali kar oni od notranje uprave izrecno povabili, da jim pomagajo, pa she kakshen sholdek so jim stisnili v pest in jih odobravajoche potrepljali po rami; shesti iz zavisti (v smislu: potunkal bom kakshnega osebnega zoprnika, prav mu bodi, domishljavcu, naj zve, oshabnezh, da ni samo on bog in batina). Prvih in zadnjih se ni ravno gnetlo, iz onih vmesnih pa je nastala glavnina tistega famoznega milijonchka ali bataljonchka angelchkov varuhov.

Domnevam, da se je vsaj deset ali pet odstotkov od njih medtem povzpelo zelo visoko, zlasti v politiki kot na najbolj obchutljivem in najbolj rentabilnem polju. In tam na vrhu kot kakshni sokoli ali kondorji – vchasih kot bozhje oko v trikotniku – lebdijo in kraljujejo nad nami, navadnimi in nepomembnimi drzhavljani, ki se nismo znali nikamor preriniti, nepomembni prej, nepomembni zdaj in za naprej, navadna raja, dobra le na volishchih kot anonimni, a nepogreshljivi glas. In omenjeni (p)tichi nam delijo napotke in nas vsevedno uchijo demokracije, vsi prezheti z njo in zagreti od nje, saj je pojmovno bolj raztegljiva od elastike, oni pa so kot passe par tout nadvse prilagodljivi znachaji; tako je pach od pradavnine, bog nam pomagaj ali se nas usmili, ker tega sami ne zmoremo.

No, o Mersholu smo zhe slishali chisto dovolj in she prevech, vseskozi pa smo ga – le priznajmo! – strashno radi brali, saj je iz njegovih porochil najpogosteje vel svetovljanski duh, prishtevali smo ga med socialistichne aristokrate, enako kot po peresu Bojana Shtiha, Ceneta Vipotnika, Cirila Kosmacha, Jozheta Kosharja, Edvarda Kocbeka, Dushana Pirjevca, Matjazha Kmecla in she (marsi)koga, recimo diplomata Alesha Beblerja. Skrajni chas je, da Mershola damo ad acta in se sistematichno lotimo vseh ostalih odstotkov na moch sumljivih osebkov, ki so se po lojtrcah, s klina na klin, povzpeli tja gor do mrenastih oblachkov in cirokumulusov, da si ne bomo po nemarnem delali napachnih predstav, da se je shel zaupnika ozne samo on, vsi drugi, podobno tezhki in she tezhji kalibri domnevnih prishepetovalcev pa naj bi bili sami chistokrvni disidenti in demokrati zahodnega tipa na kvadrat od prve ure, komunisti in podobne spotakljivosti pa naj bi bili zgolj po sili razmer in iz plemenite pozhrtvovalnosti.

Che je »konfidentom« po zakonu prepovedano mesto, ki ga Mershol zaseda v parlamentu, naj ga skrbniki zakona chimprej odstranijo, nam volivcem pa naj natanchno povejo, zakaj tak ukrep, da ne bomo mislili, da gre zhe spet za navadne politichne ribarije na najvishji ravni z znanimi igricami »kdo bo koga«. Che pa ni take zakonske klavzule, svetujem vsem tistim, ki tega ali onega nalashch izbezajo in izpostavijo nekakshnemu linchu, da se potem ljudje nad njim lahko zgrazhajo in tudi izzhivljajo, naj rajshi popestrijo svoj izbor she z ostalim potencialom nekdanjih ovadushkih dush in sedanjih povzpetnikov vseh barv in odtenkov, in seveda naj najpoprej pometejo pred svojim pragom, shele nato pred sosedovim, da ne bo treba za to delo poklicati mestnih smetarjev, to pach le povecha stroshke chishchenja. Bo bolj higiensko. Nihche pa nikomur ne more odvzeti pravice, da Mershola ali kogarkoli ne voli, che mu ta ni vshechen ali mu je celo odvraten; naj ga pach ne voli, che se mu zdi oporechen in neprimeren za dolocheno funkcijo. Verjetno bodo nashli vech kot enega somishljenika in tudi tiste, ki mislijo drugache. Jaz sodim med drugache misleche, ker chasnikarja Mershola poznam le po napisanih chlankih, drugache pa o njem ne vem nich ali malo, premalo, da bi se lahko shla njegovo sodnico. Naj ponovim: njegova porochila in komentarije sem rada brala, tudi ko se nisem povsem strinjala z njihovo vsebino. S svojo vestjo, che pisca kaj tezhi, pa naj opravi sam, pred bogom, pred samim seboj ali pred kakshnim rednim tribunalom; nas laikov, ki o njem ne vemo vech od »rekla-kazala govoric«, se to podrochje sploh ne tiche, karkoli obtozhujochega bi zinili, bi shlo za bolj ali manj prazno chenchanje in odvechno jezikanje, to pa se ne spodobi iz nobenih ust.

 

Amerikanci vsekakor, oni znajo

skladati nestrukturirane verze,

mi pa,

obichajni pripovedniki,

ne moremo drugache, kot da pishemo zgodbe.

...

 

 

O knjigi, ki chaka boljshih dni v “bunkerju” Jih bo dochakala?

(Pol stoletja dolg pogled skozi ochi Janeza Menarta na svet, ki ga je obdajal)

 

Berem Menartov Dnevnik 1953-2000, ki sta ga izdala in zalozhila Drushtvo Mohorjeva druzhba in Celjska Mohorjeva druzhba v Celju leta 2010. Vse pravice pa si pridruzhuje Celjska Mohorjeva druzhba. Hitim kot nora, ker moram izposojeno knjigo vrniti koprski shtudijski knjizhnici najkasneje do 19. aprila, to pa pomeni danes, che ne vcheraj, a sem shele na strani 535, chaka me she 24 precej gosto potiskanih strani, da pridem do konca. Pavchkov preludij Moj Menart in Glavanov epilog Poetov dnevnik sem prebrala na zachetku in vechkrat si ogledujem tudi slikovno prilogo na koncu: Menart pri svetem obhajilu, 1937; pri birmi z botrom, 1940; prve pochitnice v svobodi, 1945; kot vojak JLA, 1950; ob izidu Chasopisnih stihov, 1960; z zheno Tonko in hcherko Barbaro, 1961; med ustvarjanjem, 1960; na Nebotichniku, 1960; pod zmajevo glavo, 1960; srechanje z Abrahamom, 1979; kvartet iz Pesmi shtirih, 1990; Tanjugov portret, 1990; zakonca Menart v zrelih letih, 1995; pesnik, zhena Tonka, hcherka Barbara in vnuchka Marushka, 1999; Menart akademik, brez datuma; pred vojvodskim prestolom, okoli leta 2000, in ob 70-letnici Kajetana Kovicha v gostilni Shestica vsi shtirje pesniki Pesmi shtirih plus Ivan Minatti.    

Shkoda, da niso dodali tudi Menartovega predzadnjega avta, ki ga je v teku let sam krpal in popravljal in ga vozil – ne boste verjeli – chetrt stoletja. To se pravi ljubeche paziti na robo, ne pa kot dandanes, seveda kdor si lahko privoshchi, navdan s filozofijo zapravljanja »kupi in zavrzi chimprej«, potem pa spet nabavi kaj she bolj novega in pozheljivega. Ko je Menart ponovno videl avto po dveh letih, junija 1994 (podaril ga je bil sorodniku Tonetu), je vzradoshchen vzkliknil: »Kar lepo mi je pri dushi, ko ga she vidim “zhivega”. Jaz sem ga imel 25 let, zdaj jih ima zhe 27.«

V bistvu sem prebrala Menartov Dnevnik v celoti, saj sem mnoge strani sproti prebirala zhe pred dvanajstimi leti v sobotni prilogi Dela med 12. februarjem in 4. marcem 2000, a na zhalost sploh she nisem odkrila, zakaj sta po izidu pred dvema letoma zhena in hcherka, kot je bilo vechkrat recheno, pokupili skoraj vso naklado, tako da ni vech naprodaj, dostopen je le v dolochenih slovenskih shtudijskih knjizhnicah, ki jih je zelo vestno nashtela podsekretarka Javne agencije za knjigo Vlasta Vichich v PP 29 sobotne priloge Dela 14. januarja 2012.

Skusham razumeti, zakaj sta ti dve, od pesnika najbolj ljubljeni osebi in najblizhji sorodnici na vsem lepem postali tako strogi cenzorki ochetovega in mozhevega literarnega dela, da mu – kratita besedo. Prav gotovo iz ljubezni in iz skrbi zanj, brzhchas da ga ne bi bralci narobe tolmachili in da bi ga zavarovali pred ochmi kritike, ki pa se jih Menart sploh ni bal, saj je kar neustrashno plaval proti toku, ne glede na sodbe in mnenja marsikoga, cheprav mu ni bilo vseeno, kaj mislijo ljudje. In kar z veliko mero ironije in avtoironije in naravne nagnjenosti do kljubovanja proti vsaki obliki pritiskov in nasilja je pisal, kar je pisal; prav vztrajno je popisal cele svezhnje strani in se kdaj pa kdaj tudi sprasheval, zakaj to pochne. Na primer na str. 422: »Zakaj to sploh pishem, ne vem. Morda za pomoch pri kakih spominih. Vchasih se mi zdi, da za svoje blizhnje, za skupen spomin, ko me ne bo vech. Vchasih se mi zazdi, da bi bilo kaj od tega, kar slishim in dozhivim, zanimivo gradivo tudi za shirshe namene.« No, z objavo Dnevnika alias »tega gradiva« je Celjska zalozhba uresnichila to pesnikovo tiho, vendar tudi izrazheno zheljo v zvezi s shirshimi nameni. Svojce pa – govorim na sploshno – prevechkrat muchijo mnenja ljudi ali drugachni pogledi na iste stvari, da zachnejo trepetati za svojega dragega, in v strahu, da se ne bi osramotil ali osmeshil. Tu pa tam jih namrech Menart prav simpatichno poka (v stilu milo za drago: daj ga, hudicha, vrni mu, saj ti ni brat, mar te je on shparal?), da se nasmejesh do solz; vchasih prenaivno od sorojakov, ki se nepremishljeno grejo visoko politiko in usposobljenost za herojska dejanja, prichakuje prav chudezhe, ki jih ochitno nismo niti zmozhni (prej obratno), v strahu, da ne bi tudi svojcev osmeshil. Po nasvetu kakshnega dvomljivca ali skrupulanta ali oportunista, pa tega in onega »strokovnjaka« ali mojstra skaze ter dezhurnega suflerja, ki znajo vlivati le strah in pomisleke, sta se zhena in hchi pach pustili omajati in preprichati, da je za Menarta in za vse she najboljshe, da se Dnevnik za zdaj spravi v bunker, podobno kot v starih, tu in tam prej nojevskih kot razsvetljenskih chasih; bolje kot pogledati resnici v obraz je zatisniti ochi in glavo zariti chim globlje v pesek, in tam v pesku ali v bunkerju naj se Dnevnik medi, chakajoch boljshih konstelacij. Kakshna shkoda! Prikrajshali so nas med drugim za posebno zabaven literarni trach, z nazornim prikazom kulture in prosvete v zakulisju (she brez posrechenih mask in kostumov, pol ure pred predstavo, v neglizheju), pa za zelo pouchen in zanimiv evokativni sprehod skozi povojni chas v Sloveniji, zlasti v Ljubljani in tam okrog. In za nepozabna mala in velika dozhivetja. Avtorju so arbitersko odvzeli prilozhnost, da bi se bralcem she bolj prikupil s svojim duhovitim naturelom in bi postal she bolj sploshno popularen.

Knjigo sem s posebnim veseljem prebrala, vkljuchno s str. 99, kjer se je Menart obregnil tudi name – in jaz se z njim popolnoma strinjam, cheprav sem se za tisti svoj nekdanji chvekashki greh vsaj nekajkrat zhe javno pokesala in spokorila; obzhalujem pa, da je medtem zhe umrl, ker bi mu – javno ali na shtiri ochi – povedala zachetek zgodbe in tudi njen konec, ker se je on dotaknil le tistega vmesnega TV koshchka. Strinjam se tudi z njegovim odklonilnim refrenom na rovash avantgarde in modernistov, cheprav so bili meni nasprotno zelo vshech in blizu, vendar to ni bilo ovira, da mi ne bi ugajali tudi bolj »tradicionalni« (recimo jim tako), a chisto samosvoji in tudi zelo pogosto inovativni pesniki (Menart, Fritz, Zlobec, Hofman, Minatti itd.), da niti ne omenjam pesnic, ki so bile praktichno omalovazhevane in diskriminirane chisto od vseh, saj pesnishtvo she dandanes – pishi in beri: leta 2012 – vsepovsod, ne samo pri nas, velja za prominentno moshko opravilo, zhenskam visokostno odstopijo kvechjemu le vlogo muz, heter in ancil (dekla sem Gospodova) in prilozhnostnih brenkachk in sviravk ljubezenskih pesmi, ki jih kajpak, ko liriki – oni pravi – mozhujejo med sabo, uvrshchajo (ne)prizanesljivo med manj vredno ali kar pogroshno blago ... A povrnimo se k Menartu in njegovim nasprotnikom.

Pri avangardistih so me pogosto odbijale le njihove nekdanje resnichno prepotentne, ekskluzivistichne in arogantne metode. Shtevilni knjizhevniki in poznavalci slovenskega leposlovja se she v danashnjih chasih vechkrat sprashujejo, kako bi se pri nas razvijala poezija, che bi Anton Ocvirk objavil Kosovelove konse in integrale istochasno s pesmimi, ne pa nekaj desetletij kasneje; mnogi so mnenja, da bi se slovensko pesnishtvo odvijalo in razvijalo chisto drugache. Jaz se vchasih rajshi sprashujem, kaj bi bilo, che bi bila nasha avantgarda le avantgarda 24 ur na dan, ne pa tudi glavna zaviralka vseh ostalih slogov in smeri, che bi bil torej njen umetnishki credo »zhiveti in pustiti zhiveti« ali pa vsaj »zhiveti in pustiti umreti«, ne pa – zhiveti in vse drugo zatreti, che ne zlepa pa zgrda, z vsemi razpolozhljivimi sredstvi. No, kaj bi bilo? Si skoraj ne morem predstavljati. Mali raj za vse. Najbrzh prelepo, da bi lahko bilo res. No, je, kar je, se ne da pomagat.

A naj bo vsaj na glas recheno. In Menart je v tej knjigi eksplicitno in implicitno povedal, da mu je bilo zaradi tega vchasih tudi gorje. Naj ponovim, kar sem zhe povedala, da ne bi kdo preslishal: shkoda je, da so vzeli to knjigo iz obtoka. Vprashanje Tonki in Barbari: Se ne bojita, da vama bo kdaj kasneje zhal, da sta se postavili nad mozhevim in ochetovim literarnim delom za suvereni razsodnici, she hujshe – njegovo nadarjeno pero sta podredili lastni volji?

In to kljub slavospevu Toneta Pavchka in strokovnim mnenjem dr. Mihaela Glavana, JAK-a (saj ta ustanova ne subvencionira za tisk nezrelih in neprimernih besedil), in tudi celjski izdajateljici in zalozhnici sta brez vsakega pomisleka in ugovora objavili Dnevnik 1953-2000. Torej? Ali se ne bi usedli za tisto domacho mizo, kjer sedite leta 1999 she v kvartetu, ob steni, ki je, se zdi, toplo obita z lesom, in ponovno, iz potrebne distance, chustveno chim manj prizadeti, che se le da »a mente fredda« (preudarno, premishljeno ...), kot bi rekli nashi italijanski sosedi, onstran trenutnih bolj ali manj zasebnih strahov ali interesov, in za navrh povabili she vnuchko Marushko, ki se je iz otroka medtem razvila v mlado samostojno mislecho in chutecho zhensko, naj pove, kaj misli o tej za nas, to je zame in za marsikoga, nerazumni prepovedi in tako drastichni hishni cenzuri? Vsi mi bi prav radi zvedeli kaj vech o vajinih verjetno zelo resnih in tehtnih argumentih. Radi bi vama dali celo prav in se postavili na vajino stran, che bi nam utemeljili svojo odlochitev kot edino mozhno in pravilno. Skratka, radi bi razumeli, kaj je tako strashno narobe z Dnevnikom, da si po vajinem mnenju ne zasluzhi stika s shirsho javnostjo, da bi ga lahko kdor koli, ki se mu ne smili dati zanj 33 evrov in she kakshen centek vech, kupil v knjigarni ali narochil po internetu.

Dostopen pa je – o ironija usode! – vseeno vsem tistim Menartovim bralcem in obchudovalcem, seveda s precejshnjo chakalno dobo, ki so tako vztrajni, da si knjigo izposodijo v kakshni shtudijski knjizhnici za dolochen, precej kratek chas, kot sem si jo jaz, in zdaj me knjizhnicharji po tihem zhe fiksajo, ker sem za nekaj dni prekorachila izposojevalni rok, in me pozivajo, naj jim knjigo chimprej vrnem, ker novi proshnjiki zhe nestrpno chakajo v vrsti. Jaz pa bi rada o njej she razmishljala, she kaj na listke ali na robove – che bi bila moja – pripisala, to in ono tu in tam podchrtala in kakshen pasus ponovno prebrala in kakshno trditev odobravajoche pokomentirala, s kakshno drugo pa se ne strinjala, saj sploh ni obvezno, da mislimo vsi enako.

Kakshna shkoda, pa cheprav tudi v tej knjigi – kot zhe skoraj v vsaki slovenski knjigi – shkrati sicer ne mrgolijo, a tudi ne manjkajo, in jih je za moj okus celo prevech. Domachi zalozhniki se bodo morali zamisliti in dejansko kaj storiti, ne le retorichno stremeti po odpravi vseh teh malih, velikih in srednjih kiksov, ki knjige le kazijo. Odpraviti bo treba tudi nedoslednosti pri pisavi oz. sklanjatvi tujih imen, ki prav na glas klichejo kakshnega korektorja. Ob ponatisu – che drugega ne, a rajshi vse – popravite vsaj tiste mnoge nonstop narobe sklanjane Lamartine, z odvechnim nemim konchnim e-jem (Lamartinea, Lamartineu, z Lamartineom itd.). Ko bi se Slovenci, recimo, shteli za »Balkance«, zhe prislovichno povrshne in zanikrne, ne bi nich rekla, a bog ne daj primerjati nas z juzhnimi brati. Se smrtno uzhalimo, cheprav se najvechkrat nimamo za kaj. Naj bi se rajshi poboljshali. Poboljshanje nam sploh ne bi shkodilo.

 

 

 

PRIPIS

Prijatelj, ki ni rachunalnishki teleban kot jaz, ki imam she vedno velike tezhave z rabo interneta (tudi zaradi kronichnega pomanjkanja chasa), mi je natisnil iz Dela neki davni chlanek o Menartovem Dnevniku, kjer je recheno, da »vdova in hchi sta si premislili«, za navrh pa mi je podchrtal she vrstice: »... pesnikova hchi Barbara Menart Senica pa pravi: Gre za sposhtovanje ochetove volje. Pred smrtjo me je prosil, naj vse dnevnishke zapise unichim, ker niso namenjeni niti javnosti niti objavi. Che bi imel moch, bi to storil sam, a ga je smrt leta 2004 prehitela.«

Naj ji verjamemo na besedo? Navkljub tistim vrsticam izpod pesnikovega peresa, ki sem jih zgoraj navedla, v katerih vsaj brli ali tli in skoraj plamti tiha zhelja, da bi bilo to, kar je napisal in dozhivel, zanimivo branje tudi za shirshe namene? No, jaz ji verjamem. A kaj poreche na to, ko bi Max Brod ravnal podobno kot ona? Saj ni izpolnil samo pisateljeve ustno izrechene zhelje, marvech je prekrshil prav oporochno zapoved Franza Kafke, naj pozhge vse njegove rokopise. Ni jih pozhgal, nasprotno, uredil jih je in poskrbel, da so bili objavljeni. Druzhini Menart v premislek.

 

Pripis k PRIPISU

Che bi Menartov Dnevnik gledala tudi z drug(achn)ega zornega kota ali ga hotela samo she dopolniti, bi se mi verjetno z lahkoto napisalo vsaj she kak ducat ljubeznivo ironichnih in vprashujochih strani o takratnih prichakovanjih in iluzijah, o shegah in navadah, ki jih zhe davno vech ni. Kot da je tisti svet v glavnem nekam potonil in za seboj pustil bolj malo sledi. Sebe in »utopljence« skratka obvaroval pred mnogimi razocharanji, ki pa prezhivele she kako pestijo. Tekla bi beseda – kot penina v potokih – o penini, ki je tekla v potokih, da se ti je po njej med branjem prav zaskominalo, o domachih slavjih in gostijah, neobremenjenih s smrtnim strahom pred holesterolom ob vsakem bolj mastnem in slastnem grizhljaju, o hrani in pijachi nasploh, pa o tabletah, lekih in zdravnikih in o nadvse prisrchnih sorodstvenih vezeh, kadar pesnik govori o vnuchki, hcheri in zetu (znamenitem, a ne posebno priljubljenem odvetniku Senici), jih non stop titulira z ... »otroci«, da ob nenehnih ponovitvah tega ljubkovalnega izraza kar zastrmish: prishli so otroci, odshli bodo otroci, chakamo otroke itd. Prav v ochi bode, da se je pesnik in akademik Menart kot oche, tast in dedek pochutil kot v svoji kozhi, vech kot odlichno, in da so mu bile te tri vloge posebno pri srcu. In to ga dela she bolj prikupnega kot je zhe sicer.

 

Asimetrija je proces volje, primerljiva zveza je tudi

v arhitekturi, ko na primer asimetrichnost nekaterih

modernih zgradb skusha izpostaviti kot odlochilno prvino.

 

 

 

Pogovarjam se z Raymondom Carverjem

 

Med pospravljanjem stanovanja

se zalotim, da se vechkrat s kom pogovarjam.

Danes si ti na vrsti, Ray, in ni niti prvich.

Tudi v tem bi ti rada sledila,

ti, ki govorish z Joyceom,

ti, ki govorish z Baudelairom,

ti, ki govorish s Shelleyjem,

na njihovih grobovih, vedno.

Jaz samo chakam, da se tla posushijo.

Vem, da se bo zdelo retorichno

popolnoma banalno:

reci, da je med nama ocean,

jaz pa bi ga rada prekorachila.

Tvoja podoba na ovitku edicije Meridiani

strmi vame, vzbuja simpatijo, ni videti, da si

bil nekoch alkoholik. Razumem te zadeve.

Rada bi ti govorila o prostoru,

ne le o tem oceanskem, ki naju lochuje,

ne le o tem, ki obstaja med viskijem in vinom,

ne le o tem, kar je med rokami, ki dodajajo

klesarski glini                               in marmorju,

tudi o tem, kar obstaja med nekom, ki nam pushcha besede,

in onim, ki nam jih ochitno ne pushcha – prostor.

 

Neki moj prijatelj, ki se ima za malega pesnika, me je nauchil:

prostor ni vedno enak samemu sebi,

deset centimetrov med dvema avtomobiloma

ni deset centimetrov v zakonski postelji.

 

Mislim, da ima prav. Ovemo se stvari,

ko opazimo, da postajajo nenavzoche,

izoblikujemo jih, da jih ponudimo komu v branje.

To, kar nima globokega pomena

– zhivljenje nima alternativ, navsezadnje to niti ni potrebno –

ne pozhene korenin nikjer drugje kot na notranji locheni

sestavi.*

 

 

______________

* Mala opomba v zvezi s koncem pesmi – lahko jo preskochite:

Prebrala sem zadnje verze vechkrat in zelo pazljivo, a she zdaj ne vem, ali sem sploh razumela, kaj je hotela avtorica povedati s to skoraj sentenchno skupino verzov. Pravkar sem jih ponovno malo manj kot analizirala, da bi zagotovo dojela sporochilo, a cheprav je prevod semantichno v redu, me vseeno obhajajo dvomi o pomenu, ochitno je preglobok za mojo bolj plitvo pamet. Naj se zatechem k pesnici po nedvoumno razlago? Na zhalost ni samo ona enigmatichna, shtevilni pesniki, in ne le tuji, tudi domachi, si kar podajajo shtafeto hermetichnosti, preprichani, da jih vsak tepec nikakor ne sme razumeti. (Danes se vdajam celo pesnishkemu cinizmu, kot ste – dragi bralci – brzhchas opazili. Ochitno sem se nekoliko prenazhrla poezije, in she bolj osebkov, ki jo klamfajo.)

 

 

 

Potrebno pojasnilo: Verzi med gornjimi zapisi so delo italijanske pesnice in pripovednice furlanskega rodu Patrizie Dughero, rojene v Trentu leta 1960. Razen zadnje najdaljshe pesmi so vse ostale iz zbirke Luci di Ljubljana (Ljubljanske luchi), ki je izshla leta 2010 pri zalozhbi Ibiskos (Empoli, v okolici Firenc), zadnja pa je iz Le stanze del sale (Solne dvorane), za katero je prejela mednarodno nagrado Renato Giorgi, ki jo zhe vech kot poldrugo desetletje razpisuje revija Le Voci della Luna, financhno pa omogocha odbor za kulturo mesta Sasso Marconi pri Bologni.

Te verze sem vnashala, da bi razbila prozno zgoshchenost in enolichnost, lahko bi rekla kar prozaichnost in vchasih obupno pritlehnost povedanega, z bolj zrachnimi ali krilatimi besedami, da bi bilo vse skupaj lazhje prebavljivo in med branjem prijetnejshe za ochi. Dandanes skoraj ne vemo vech, kaj je proza in kaj poezija, razen da prvo obichajno pishemo vodoravno in kar »durh marsh«, skoraj brez predaha, drugo pa bolj navpichno z vechjimi ali kar prevelikimi intervali, papir se nam ochitno ne smili, ne shtedimo ga skopushko, z njim se gremo prej potrato, kar je po svoje nadvse lepo obchutje razkoshja. Sicer pa nam je Andrej Brvar lani pripravil pri Shtudentski zalozhbi antologijo slovenske pesmi v prozi (!) z zgovornim naslovom Brez verzov, brez rim, zajemajoch od Janka Kersnika (1852-1897) do Robija Simonishka (1977), to se pravi dobro ali slabo stoletje poezije v prozi. Toda ne vem, ali nas je kaj preprichal, da gre zares za poezijo, kamuflirano v prozo; skoraj vsi smo imeli vtis, da nam razpechava prepakirano prozo, in to ne vedno najboljshe kakovosti, ki jo je preimenoval v liriko, da bi iztrzhil boljshi honorar zase in za dokaj redke in she zhiveche pesnike.

 

Bela tishina,

predirni vonj po smilju

se kar stopnjuje.