Revija SRP 111/112

Ivo Antich

 

POPARE

(Posthistorichne parabole)

 

POLITPOEZIJA

 

»Politisch Lied – garstig Lied.«

(Goethe: Faust, I)

 

Pesem »politichna«

je analitichna,

do vsega kritichna –

je res rahitichna?

 

Ker ni nebotichna,

je v glavnem pritlichna,

z dejstvi kruto stichna,

resnichna – res nichna?

 

Ni prevech lirichna,

je bolj satirichna,

(avto)ironichna,

tudi sardonichna.

 

Kakor osat trda

(cirsium vulgare),

bode vse prevare:

cvet mrzlega srda.

 

 

 

 

»DVE« UKRAJINI

 

Mogochno vodovje Dnepra

na meji west-east vetra,

s katerim pride shizo-depra,

deli celotno Ukrajino

v skupni slovanski pokrajini

na dve ukra-deni krajini:

v »prusko« in rusko okrajevino.

 

Ta ukrajinska paradigma

je praslovanska enigma,

ki cepi slovanski organizem

na prozahodni evrotropizem

in provzhodni aziotropizem:

evrazijsko kólo obratov

vseh velikih in malih bratov.

 

 

 

 

PONIATOWSKI

(Józef Antoni, 1763-1813)

 

Francoski Poljak,

plemich lashkega porekla,

na Dunaju rojen,

v francoshchini vzgojen,

avstrijski vojak,

francoski marshal,

ki se ga je srecha odrekla,

v ruskih daljavah izgubljen,

kot zgleden katolichan

protirusko naravnan,

podpre zahodni naval,

ko Francozi poskusijo

streti neznansko Rusijo,

tja se napoti prav rad

slovanske brate klat,

shchiti Napoleonov umik,

a to je zadnji bojni trik,

utone v reki Weisse Elster

(po nemshko: Bela sraka),

res chuden tich, skoraj spaka,

chrno-belo pester,

kot pravi Slovan

na dva bregova razklan,

v etno-verske mrezhe zavozlan

(pravzaprav le malo manj

kot »poljski brat«

Michal Czajkowski,

she bolj chuden svat,

poljsko-ukrajinski pisatelj

in polvojashki shkratelj,

tako protirusko zagnan,

da v islam prestopi

in postane v turshki jopi

kot Sadik-pasha znan).

 

 

 

 

MRTVE DUSHE POD PLASHCHEM

(N. V. Gogolju ob 160-letnici smrti)

 

Po stoletju dushne sushe

glasovi dush izpod rushe:

skovikajo vampirji,

plahutajo netopirji

(ob polni ali prazni luni

kramarski tajkuni).

 

Mojster Gogolj ni pisal zaman:

njegove »Mrtve dushe«

so kljuchni slovanski roman.

Gre za to: slovanstvo mrtvashko,

pol mrachnjashko, pol veseljashko,

makabrichno uzhivashko.

 

Tako izpod Gogoljevega plashcha

moderna proza se razrashcha:

iz vsakega zhepa kak njen junak

prileze kot mrtev veseljak,

ki razne kraje obiskuje

in zhive dushe preuchuje.

 

Utva(ra), strashilo: Malorus,

kot pisatelj Velikorus,

pravoslaven, malce Poljak,

ptica, zaljubljena v rimski zrak

(gogolj rusko pomeni divja raca,

gizdalin; albansko pa »strashna faca«).

 

 

 

 

»Politisch Lied – garstig Lied«, tukaj kot moto k pesmi Politpoezija, je eden najbolj znanih Goethejevih izrekov; na sploshno krozhi v tej obliki prirejenega citata, v izvirniku gre za verz: »Ein garstig Lied! Pfui! ein politisch Lied«. Decidiranost te tudi slovnichno ne povsem regularne sodbe relativizira izrazito literarni kontekst dogajanja v prvem delu drame Faust, v prizoru z naslovom Auerbachova klet v Leipzigu, ki je sarkastichno satirichna podoba oshtarijskega veseljachenja, med katerim eden od pijancev izgovori zadevne besede. Goethe je sicer tudi v pogovorih z Eckermannom izrazil pridrzhek glede t. i. politichne poezije, med drugim v zvezi z najbolj znanim evropskim »politichnim pesnikom« P. J. de Bérangerom (1780-1857), chigar politichne pesmi pa so mu vseeno bile vshech. Rekel je, da ni prijatelj takega pesnishtva, da politika ni primerna snov za poezijo, a je po drugi strani poudaril, da mora biti vsaka pesem prilozhnostna ter je celo vse svoje pesmi oznachil kot take, namrech spodbujene iz resnichnosti.

(Op. avt.)