Revija SRP 111/112

Dani Bedrach

 

DRUGO DEJANJE

 

CHELSEA HOTEL

 

v mrachno podnebje shine strupeno oko,

na soncu se tiho razkraja veriga krtach.

janis joplin ima kiselkast telesni vonj:

iz vsake luknje ji shtrli kak odreshenik.

 

nagacheni tichi brbotajo v shkrlatno nebo:

z mesnatih zaplat se cedi sveta pomada.

mozhiclji na luni si kuhajo zhaltavo prejo,

umetne kresnice. leonard cohen, bozhji

 

tesar, gradi choln iz bazalta, iz treh besed

zvitorepk: ga dvakrat upogne, ga nasmoli

in odvesla na brezhino ozhemat svoje srce.

 

zajec se zdrzne, predrzno naskochi svetilko,

se trdno zaprede v oblichje mateja krajnca,

in prizhge nad ljubljano tisoch srebrnih luchi!

 

 

 

EL PUEBLO UNIDO

 

mesto se je bahalo z betonskimi golobi,

in pod plochniki so prezhale nove zhice:

lastniki src so drgetali pred izlozhbami

in si drgnili izpushchaje s starimi kamni.

 

nobenih varovalk ni bilo vech videti!

a vsak, ki je spregledal, si je kupil

za cel pehar mrtvih kresnic in leseno

hrbtenico, ki jo je zabarantal naprej.

 

mimo so shli tujci in cingljali z lonchki,

mimo je shla drzhava, preoblechena v lakoto,

mimo so shli pazniki s trudnimi pishchalkami

in mimo je shla prihodnost s krvavimi ochmi!

 

v drvarnicah so si dechki brusili metulje,

v cerkvah so dekleta kradla jeklene lichinke,

v kasarni pa je nestrpno dihal pijan samorog.

 

nad mestom je potemnelo nebo in oslinilo ceste

z robatim prichakovanjem. nad oblaki so shkripale

mrzle zvezde in bog si je z rokami iztrgal srce.

 

 

 

BROTHERS IN ARMS

 

med splitom in mostarjem, nekje med nebom

in zemljo, mi je tin ujevich zmehchal kamenje.

onemel sem s topim nozhem v rokah: poletje

je postalo znosno in ujel sem vrocho grlico.

 

med tukaj in onkraj so mi amerikanci

nastavili past: v njej je bil kristus

z gobastimi podplati, v bledi vojashki

vetrovki. ko sem ga zajezdil, me ni

 

vech poznal. spoznala me je lastna mati,

mi podarila odpustke in vrch posladkane

limonade. z bosimi nogami je odbrzela

do oglarskih kop, kjer jo je vzela noch.

 

ko sem se hotel roditi, me je navsezgodaj

obiskal branko miljkovich. ni skushal skriti,

da je poln velichastnih sanj: napila sva se

sonca na adi ciganliji. ko si je nadel vrv,

 

mi je z vrochim kopitom

zachrtal svoj verz v srce:

zajebi, stari! nesrechan

chovek ne mozhe biti pesnik.

 

 

 

DRUGO DEJANJE

 

chrtomir, v katerih stiskalnicah brenchijo

tvoja zloshchena moda? ali nista savica in

slava zdaj eno in isto? v bolnici franja

te chaka zavitek svezhih glist: bova skupaj

 

hupala pred skupshchino? priznam: kuncu sem

zhe zdavnaj izruval zob in moj nov buzdovan

ni bil kupljen v kropi. zdaj si ga mastim

v tvojem imenu, chrtomir, sin nashe slabosti!

 

vesh, nashopiriti se bo treba: srne umirajo

in za tolstimi vekami zhe prezhi nora svojat.

lakota ne pozna meja in najine lego kocke

so od vcheraj. rubikon je poplavljen, zato

 

te rotim: prisezi mi ob mrtvem buldozherju,

da se ni mama slovenija izstradala zaman!

in morda, morda bodo spominchice olesenele

v nov krizh, na katerega bova nasadila srd.

 

se spominjash, za las je shlo takrat, na nozh,

za rogovilaste sanje! she nerojen sem se bil

ob tebi, ob tvojih kobilicah: kot nor robot,

z nasrsheno sapo peruna v svojih pavjih ocheh.

 

bodo tokrat z neba shinile drugachne kosti, nove

prerokbe, nagradne krizhanke z divjashkim izidom?

bova imela tokrat dovolj vina, dovolj helebard

za starodavno pomlad, ki jo bova morda obudila?