Revija SRP 111/112

Damir Globochnik

 

PRETANJEN BARVNI IZRAZ

 

Likovni opus Jane Vizjak so v osemdesetih letih in v zachetku devetdesetih let preteklega stoletja zaznamovali temperamentni barvni nanosi in ekspresivna risba. Vsaj na prvi pogled eruptivno nastale kompozicije (figuralika z eksistencialnim podtonom, tihozhitje, abstrakcija) so slikarki utrle pot med osrednje predstavnike sodobnega slovenskega slikarstva.

Vendar Jani Vizjak izvrstno obvladovanje metjeja v sklopu gestualno radikalne slikarske podobe ni zadoshchalo. Vechletni shtudij pri profesorju Gotthardu Graubnerju na Umetnishki akademiji v Düsseldorfu je bil vzrok za temeljito spremembo slikarske prakse, ustvarjalnih vzgibov in izpovedne naravnanosti. Poudarjeno ekspresivnost, ki je bila prisotna v sledovih ustvarjalnega procesa, je nadomestilo pretanjeno koloristichno slikarstvo, pri katerem je bilo v ospredju odkrivanje izraznih mozhnosti barve. Osrednje izrazno sredstvo je postala barva, saj je slikarka najmanj tolikshno mero pozornosti kot motivom, postopoma oblikovanim s spretno razporejenimi barvnimi potezami, zachela namenjati postopkom, s katerimi je poudarila pulziranje, zharjenje barv in presevanje barvnih plasti. Slikati je zachela z lazurnimi in transparentnimi, pretehtano razporejenimi barvni nanosi, to pa je prispevalo k dematerializaciji motivov. Likovna kritika je pri tovrstnem, delno tudi z abstraktno likovno izkushnjo povezanim nachinom slikarskega upodabljanja zachela uporabljati oznako sublimacija. Realni motivi, postavljeni v imaterialni barvni prostor, so pridobili duhovni potencial.

Razmislek o slikarskem poslanstvu je botroval tudi odlochitvi Jane Vizjak, da za enega osrednjih figuralnih motivov izbere avtoportret, ki praviloma predstavlja izrazit slikarski monolog, nachin odkrivanja samega sebe in samosprashevanja o vlogi slikarstva. Barva, ki postopoma ustvari avtoportretni motiv, osmisli tudi vlogo slikarke v lastnem slikarskem mikrokozmosu.

Misel, ki jo je Jana Vizjak zapisala v uvodu k predstavitvi na medmrezhju (»Barva zazhivi na sliki. Barva se na sliki shele rodi. Takshne so moje slike. Moje slike so kot otoki sanj.«), v polni meri velja za ciklus slik manjshih formatov, ki jih je naslikala med vechtedenskim bivanjem na otoku Ciper. Intenzivna svetloba in barve, toplina sonca in zraka, sinjina neba, veter, palme, pesek, morje z oddaljenimi ladjami, oblaki in drugi sestavni elementi sredozemskega pejsazha so slikarko spodbudili, da je zapustila ateljejsko okolje in se odlochila za slikanje ob neposrednem soochenju z motivom. Jana Vizjak na povzemajoch nachin sledi videnemu v neposrednem okolju. Na platnih je temeljne znachilnosti krajinske fiziognomije zajela s pretanjenimi nanosi oljnih barv, ki zaradi mehkobe spominjajo na pastel. S pomochjo barve je odkrivala prostor in svetlobo, v kateri modrina morja in neba prehaja v vijolichno ali modrozeleno. V krajinskem ambientu prisotno harmonichno sozhitje oblik, barv in svetlobe se je preselilo na njena platna. Slikanje v vecherni ali jutranji svetlobi je pozhlahtnilo vse elemente krajinske fiziognomije; ta zlasti po zaslugi palm, pushchavskih sipin in obzorja, ki lochuje kopenski pas ali morje od nebesnih prostranstev, deluje brezchasno, Jano Vizjak, ki v svojih delih izprichuje chustveno, poduhovljeno in mistichno dojemanje stvarnosti, pa spominja na biblijsko Palestino. V ta barvni svet tishine in kontemplacije je slikarka postavila tudi celopostavno avtoportretno upodobitev v belem oblachilu; z njo nas ponovno opozarja na svojo globoko povezanost z naslikanimi prostori otoshke duhovne oaze.