Revija SRP 111/112

Damir Globochnik

 

KARIKATURA IVANA CANKARJA IZ LETA 1913

 

Cheprav je znana Cankarjeva karikatura z naslovom »Ivan Cankar, ki je predaval o jugoslovanskem vprashanju in se je pregreshil po mnenju drzh. pravdnika proti § 305. drzh. zak.« v 476. shtevilki lista Dan (»neodvisen politichen dnevnik«, 23. 4. 1913) pripisana Hinku Smrekarju, najbrzh ni njegovo delo. Verjetno je ni narisal niti Fran Podrekar, ki je kot karikaturist pogosto sodeloval z Dnevom in je avtor najbolj znanega Cankarjevega portreta, nastalega za chasa Cankarjevega zhivljenja (1914/1919, risba z ogljem).

Neznani risar se je sicer zgledoval po eni Smrekarjevih karikatur Ivana Cankarja, tj. po kolorirani risbi iz leta 1912, s katero je ta »hudomushno smeshil Cankarjevo samoljubje in njegovo samozavest kot najvechjega slovenskega pisatelja, chesar ni nikoli prikrival« (po: France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972, str. 306). Na Smrekarjevi karikaturi, ki jo hrani Narodna galerija v Ljubljani (risba s tushem, kolorirano, 33,8 x 19,7 cm), ima Cankar na glavo poveznjeno kahlo, ogrnjen je v rjuho, v gledalca uprti pogled in kretnja rok sta zgovorno podkrepila v Cankarjeva usta polozhen stavek, ki je tudi naslov karikature: »Na kolena svet, jaz sem Ivan Cankar!«. Podobnost »ostro risanih potez na obrazu« in gestiku­lacije rok, ki jo je v zrcalni podobi priblizhno povzel risar v Dnevu, je najbrzh privedla do napachne atribucije.

Na karikaturi v Dnevu je Cankar upodobljen med predavanjem, oblechen je v srbsko ali chrnogorsko narodno nosho in si nagajivo viha brke. Na svetnishkem siju je napis Slovenci in Jugoslovani.

Ivan Cankar je predavanje »Slovenci in Jugoslovani« pripravil na povabilo znanca Ivana Kocmurja (1881-1942), nachelnika socialdemokratskega izobrazhevalnega drushtva Sploshna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko.* Potekalo je 12. aprila 1913 v veliki dvorani ljubljanskega Mestnega doma. Prisotnih je bilo okrog 250 poslushalcev. Prisluhnili so Cankarjevim mislim o jugoslovanskem vprashanju, ki je konec leta 1912 postalo aktualno zaradi vojnih spopadov na Balkanu. »Che kdo doslej ni vedel, je moral spoznati zdaj, da nismo samo Slovenci, she manj pa samo Avstrijci, temvech da smo ud velike druzhine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja. Ko je pochil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v nashi najzadnji zakotni vasi. Ljudjé, ki se svoj zhivi dan niso brigali za politiko, so s sochutechim srcem ne samo z zanimanjem gledali na to veliko dramo. In v vseh nas se je vzbudilo nekaj, kar je zelo podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas she nekaj drugega, vse bolj pomembnega in dragocenega – iskra tiste mochí, samozavesti in sile zhivljenja, ki se je bila razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla. Slabich je videl, da je brat mochan in zachel je zaupati váse in v svojo prihodnost.«

Cankar je poudaril, da je jugoslovansko vprashanje politichno in ne kulturno vprashanje, in se izrekel za jugoslovansko republiko enakopravnih Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov, a proti kulturnemu zblizhanju ali jezikovnemu zlivanju Slovencev z drugimi juzhnimi Slovani v en narod z enimi jezikom, kulturo ... »Kakor ste videli, sem smatral jugoslovanski problem za to, kar je: namrech za izkljuchno politichen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v zhivljenju chloveshtva ne more uveljaviti, dokler se ne zdruzhi v celoto. To je vse! Kakshno jugoslovansko vprashanje v kulturnem ali celó jezikovnem smislu zame sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo, toda resheno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v chetvero narodov s chetverim chisto samostojnim kulturnim zhivljenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad vechstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je nash gorenjski kmet tirolskemu ali pa gorishki vinichar furlanskemu.« Podprl je dr. Mihajla Rostoharja (1878-1966), docenta za filozofijo v Pragi, ki je leta 1912 v Napredni misli zavrnil novoilirizem in misel o narodnem, kulturnem in jezikovnem stapljanju juzhnoslovanskih narodov v en narod ter bil zato delezhen polemichnih odzivov v Dnevu.

Cankar je bil kritichen tudi do lastne socialdemokratske stranke, konkretno do I. jugoslovanske socialdemokratske konference, ki je potekala novembra 1909 v ljubljanskem hotelu Tivoli in do na njej sprejete resolucije (t. i. »tivolska resolucija«). Njegovo predavanje je bilo polno protiavstrijskih bodic; Cankar je smeshil avstrijsko zunanjo politiko in njenega zunanjega ministra Berchtolda. Vladni zastopnik, c. kr. policijski konceptni praktikant Ivan Gogala je trikrat od Kocmurja zahteval, naj posreduje pri predavatelju, in zagrozil, da bo predavanje prekinil in razgnal zborovanje. Kocmur je Cankarja prosil, naj predava bolj umirjeno, a Cankar se za to ni zmenil. Publika se je na nekatere Cankarjeve trditve odzvala z odobravanjem ali z glasnim mrmranjem (kot znakom nestrinjanja), besede, da je »nash edini cilj … jugoslovanska republika«, pa je sprejela s ploskanjem in burnim pritrjevanjem.

Med publiko je bilo veliko dijakov – t. i. preporodovcev. Evgen Lovshin (1895-1987), eden od ustanoviteljev projugoslovanske organizacije Preporod, je zapisal: »Prav dobro se spominjam njegovih poudarjenih besed in zhivahnih gest na koncu predavanja: Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol! Velika dvorana Mestnega doma je bila polna navdushenih slushateljev, ker smo se preporodovci v velikem shtevilu udelezhili shoda, buchno odobravali njegova izvajanja in she zunaj metali klobuke v zrak ter vpili proti kranjskemu cesarskemu namestniku: Baron Schwarz gor, baron Schwarz dol!« (Evgen Lovshin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 134)

Ker je shlo za socialdemokratsko prireditev, so bila v Slovenskem narodu, Slovencu in Dnevu objavljena nenaklonjena porochila. Cankarju so najbolj zamerili njegovo nasprotovanje novoilirizmu oziroma integralnemu jugoslovanstvu; to pojasnjuje tudi odnos mladoliberalnega in radikalnega Dneva do Cankarjevega nastopa. Dan, ki je bil naklonjen jugoslovanski, novolilirski in preporodovski ideji, je predavanje ocenil z naslednjimi besedami: »O jugoslovanskem vprashanju se mnogo govori in pishe in tudi Ivan Cankar je hotel o tem povedati svoje mnenje. V soboto je imel v Mestnem domu predavanje. Dasi je padal sneg, je prishlo na predavanje do pol dvorane poslushalcev. Marsikoga je zanimalo, kaj bo Cankar povedal. Novega nismo slishali – imel je par dobrih dovtipov. Najprej je povedal, da je za jugoslovansko republiko. Potem se je lotil Hardena in Berchtolda. Okrcal ju je prav poshteno. Nazadnje je prishel na Ilirce in je povedal tudi o tem, kaj misli. Ako Cankar citira liste, bi moral najprej citirati, potem shele debatirati. Cankar pa je vzel par stavkov in je prishel do zakljuchka, da delajmo najprej doma – potem bo vse prav, ne bodimo pa preponizhni in ne ponujajmo se nikomur: Treba je delati – v tem je vse jugoslovanstvo. – Ilirizem je – po Cankarjevem mnenju dvojen: eden, ki se ne dá aretirati; in drugi, ki se dá aretirati – Cankar je za tisti ilirizem, ki se dá aretirati. – (Jaz sem za aretiranega.) – To so vodilne misli v par potezah. Toliko je bilo v predavanju tudi dobrega, kolikor pa je shlo chez mejo – to so mu poslushalci radi oprostili, saj so se pri tem izborno zabavali. Vprashanje je resno in je treba posebno v sedanjem chasu o njem resno razpravljati. Cankar je govoril za svojo osebo in tako smo ga tudi razumeli. Slishalo se je par protestov drugache pa smo z dobro voljo poslushali do konca, da je povedal, kaj misli. Tako je smel predavati pach le on – zato ker je Cankar.« (Dan, 14. april 1913).

Policijski usluzhbenec Ivan Gogala je dan po predavanju predlozhil policijskemu ravnateljstvu svoje porochilo o predavanju. Opozoril je zlasti na dve Cankarjevi izjavi: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je nash edini cilj, da dosezhemo jugoslovansko republiko«, »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji.« Teden dni po predavanju je c. kr. dezhelno predsedstvo za Kranjsko razpustilo socialdemokratsko izobrazhevalno drushtvo Sploshna delavska zveza Vzajemnost za Kranjsko. Drzhavno pravdnishtvo je uvedlo proti Cankarju preiskavo. Cankarja je 9. maja zaslishal preiskovalni sodnik dr. Ernst Stöckl. Dezhelno pravdnishtvo je vlozhilo 29. junija pri dezhelnem sodishchu obtozhbo zaradi kaznivega dejanja Ivana Cankarja zoper javni mir in red po 305. chlenu kazenskega zakona.

Glavna obravnava je bila 21. avgusta 1913. Cankarja je zagovarjal dr. Anton Dermota. Sodishche je Cankarja po 305. chlenu obsodilo na teden dni zapora, cheprav je ta chlen predvideval kazen od enega do shestih mescev zapora. Ko je zapushchal sodno dvorano, je Cankar dejal: »No, zdaj sem pa muchenik!« Zarja je po njegovem prihodu iz zapora (jetnishnice dezhelnega sodishcha v Ljubljani) zapisala: »Sodrug Ivan Cankar je danes zjutraj prestal svojo sedemdnevno kazen v zaporu ljubljanskega dezhelnega sodishcha. Poznati mu ni, che se je kaj poboljshal.« (Zarja, 20. september 1913)

Neposredno po obsodbi je verjetno nastala Smrekarjeva akvarelirana risba »Ivan Cankar – arestant«. Cankar je muchenec, odet v spokornishko kuto, njegovo muchenishtvo dodatno poudarjajo svetnishki sij, trnov venec in za stare cerkvene upodobitve znachilno mozaichno ozadje, ki ga srechamo na vrsti Smrekarjevih karikatur iz tega chasa. Cankar v eni roki drzhi lilijo nedolzhnosti, v drugi pa papir z drobno risbo, ki ga prikazuje kot kaznjenca v zamrezheni celici med prenashanjem posode za odpadke. Na prilozhnostni risbici s svinchnikom (datirana je 7. X. 1913), ki nam jo je ohranil Smrekarjev prija­telj Fran Vesel (1884-1944), je Smrekar narisal, kako »Ivana Cankarja jemlje hudich«. Cankar je prikazan kot obeshenec, hudich pa bo pravkar v malho spravil njegovo dusho.

 

 

 

 

 

* Podatki o Cankarjevem predavanju in citati predvsem po: Ivan Cankar, Zbrano delo, Politichni chlanki in satire / Govori in predavanja, 25. knjiga, Ljubljana 1976 (spremna beseda Dushan Voglar in Dushan Moravec), str. 229-230, 234-235, 374-400.