Revija SRP 111/112

Anton Lajovic

 

KOCHEVJE IN MI

 

Nedavno je Slovenec objavil chlanek, kako se nashemu slovenskemu chloveku v narodnem pogledu she danes godi na Kochevskem. Stvari, ki jih neznani dopisnik porocha, so za nas porazne. Porazno je, da na Kochevskem nashi ljudje she danes neprestano podlegajo germanizaciji in da se to godi celo po sholah in kar je she znachilnejshe, tudi v cerkvi. Ali si je mogoche misliti, kar pripoveduje ta dopisnik, da nash slovenski duhovnik, ki je govoril – 15 let po prevratu – na neki kochevski podruzhnici slovensko za slovenske vernike, ni smel nikoli vech na prizhnico po vsej kochevski fari?

Slovenci zhivimo v svoji narodni drzhavi vech kot 15 let, a da se she danes na nashi zemlji mora nash slovenski duhovnik s peshchico nemshkih Kochevcev boriti za pravice svojega drzhavnega jezika! Danes, ko je vseh kochevskih Nemcev, vshtevshi zraven vse ono, kar je med njimi slovenskega zhivlja ponemchenega, komaj 12.000, in ko je v samem mestu Kochevju vechina slovenska, namrech Slovencev 60% in samo 40% nemshkih oziroma nemshko chutechih Kochevarjev. In k temu vzemite, da so vse drzhavne oblasti v Kochevju v slovenskih rokah, da ima banovina slovenskega shefa in da je ljubljanski shkof s stolnim kapitljem vred slovenski. Vzemite vse to in pa kochevske prilike ter primerjajte drugo z drugim! Je mogoche, da se ne bi naravnost zgrozili nad svojo lastno slabostjo. Le vsled nashe slabosti je mogocha absurdnost, da nas she danes po 15 letih nashe narodne drzhave pozhira in germanizira tujerodna peshchica, namesto da bi shle stvari obratno in da bi mi sami asimilirali te malenkostne tujerodne drobce, razprshene po vsej Sloveniji.

Da pa ima ta afera svoj potrebni vrh, je Slovenec brez vsakega komentarja priobchil »pojasnilo« kochevskega fajmoshtra, kjer je vrh v tem, da hoche postaviti na sramotni oder slovenskega duhovnika kateheta Matkovicha, ochitajoch mu netaktnost in neolikanost, kazhoch nanj s prstom in s polnim imenom. In zakaj? Samo zato, ker je katehet Matkovich storil to, kar se v Sloveniji samo po sebi razume, da bi pri prvem obhajilu slovenskih otrok bilo petje slovensko in ne nemshko, kakrshno je odredil nemshki kochevski fajmoshter. »Pojasnilo« tega sluzhabnika bozhjega kazhe prav tochno to, kar je anonimni dopisnik ochital cerkvenemu zhivljenju v Kochevju, da namrech kochevski fajmoshter meni, da je raba drzhavnega jezika v kochevskih cerkvah odvisna od njegovega milostnega in dobrohotnega dovoljenja.

_________

 

Zhe smo omenili zgoraj, da imamo vendar ves drzhavni aparat kakor tudi cerkveno vodstvo v Sloveniji v svojih rokah Slovenci. A ko vidimo v zhivljenju nashega slovenskega chloveka na Kochevskem tako porazne stvari, je pach umestno, da poishchemo korenino tega zla in takshne nashe slabosti.

Zdi se mi, da je nasha narodna preteklost, ki lezhi s svincheno tezho na nashih ramah. Krmilo nashega sedanjega narodnega zhivljenja, se zdi, da drzhijo trdneje v rokah nashi mrtvi ochetje kakor mi sami, ki zhivimo in ki bi morali napraviti vse napore, da bi krmarili svojo ladjo trdno in varno. Slovencev nas je itak tako bore malo, zato bi tembolj vsi nashi ljudje, ki so v drzhavnem in cerkvenem aparatu, morali paziti na to, da ne izgubimo nobene slovenske dushe. A che se nam ponemchujejo she danes nashi slovenski ljudje ne samo v Kochevju, temvech tudi po Shtajerskem, je vendar treba, da se temu napravi konec.

Ako smo doslej Slovenci v tem pogledu kazali tako slabotnost, mislim, da se imamo zahvaliti temu, da so nashi politichni ideali v narodnostnem pogledu bili pred prevratom prevech plitvi in nashe tedanje politichne zahteve mnogo, mnogo preskromne.

Nashi dedi in pradedi so v revolucijski dobi okrog 1848 postavili politichni ideal »zedinjene Slovenije«.

V nashem narodnem zhivljenju zadnjih 20 let pred prevratom ni bilo vech sledu o tem politichnem idealu, ki se je umaknil dosti skromnejshemu politichnemu idealu »enakopravnosti«. Vtem ko je ideal »zedinjene Slovenije« vseboval she misel, da bi Slovenci sami gospodarili na svoji zemlji, je kasnejshi ideal »enakopravnosti« v narodnem zhivljenju pomenjal, da pushchajmo gospodstvo Nemcem in da se borimo samo za jezikovno enakopravnost slovenshchine z nemshchino v uradu in sholi. S tem idealom »enakopravnosti« je definitivno padla misel, da naj bi mi bili sami gospodarji na svojih tleh, in se je umaknila navidezno demokratichni idcji enakopravnosti.

Mishljenje nashega slovenskega chloveka je bilo tachas prav zelo individualistichno, tudi ako je shlo za pravice jezika, saj se je ta pravica gledala kot pravica posameznika, ne kot prerogativa vse narodne skupine. Vsled tedanjega chisto atomiziranega in individualistichno razdrobljenega slovenskega mishljenja in narodnostnega chustvovanja, nash tedanji chlovek ni uvidel, kako je napachna in za njegovo bodochnost shkodljiva njegova ideja o »enakopravnosti«. Zakaj che bi bil vajen gledati skupinsko, socioloshko, bi bil moral spoznati, da ne sme biti govora na nashi slovenski zemlji o enakopravnosti z Nemci, ko je she v avstrijskih chasih bilo na slovenskem ozemlju Nemcev le silno majhen odstotek. Saj je takrat celo v Ljubljani, ki je imela najvech nemshkega zhivlja, bilo Nemcev samo 20 odstotkov.

Vsega tega pa nashi predniki, vodech nashe usode pred prevratom, niso videli, temvech so visoko dvigali zastavo svojega politichnega ideala o »enakopravnosti«.

_________

 

In s tem idealom »enakopravnosti« z Nemci smo Slovenci shli v svobodo, v svojo narodno drzhavo. In ker smo enakopravnost imeli za vishek pravichnosti, smo bili veselo presenecheni, ko smo ta svoj ideal kar presegli in je slovenshchina postala celo vladajochi jezik v uradu in sholi. Zato se nam je zdelo, da je zahteva najpreprostejshe pravichnosti, da Nemcem v vsem ostalem pustimo tisto stanje, ki so ga imeli prej.

Che se vrnemo h Kochevju, ni dvoma, da bi ta peshchica nemshkih kmetov bila morala zdavnaj zhe izginiti, absorbirana v trdnem in zdravem obkrozhju slovenskega zhivlja, che ne bi bile nemshke avstrijske vlade storile vsega, da ohranijo ta nemshki otochich umetno pri zhivljenju. Zakaj kar bi iz tega otochicha izraslo nemshke inteligence, bi jasno ne mogla ostati doma in bi se bila stalno izseljevala v strnjeno nemshko ozemlje, nemshki kochevski kmet bi se bil po sili razmer nujno asimiliral k slovenskemu sosedu. Le na umeten nachin in z vztrajno paznostjo avstrijskega nemshkega rezhima je bilo mogoche ohraniti ta brezpomembni jezikovni otochich. Da ga okrepijo umetno, so nemshke vlade rajnke Avstrije dale Kochevju zheleznico, ustanovile mu gimnazijo in ga napravile za sedezh davchnih, sodnih in politichnih uradov.

A pride prevrat in kaj storimo mi Slovenci? V svoji inferiorni »pravichnosti«, sluzhech zmotni predstavi ideala enakopravnosti? Tudi mi sledimo vzgledu nemshko-avstrijskih vlad in si shtejemo v posebno zaslugo, in se v svoji naivnosti sami sebi dopademo kot vzor »pravichnosti« in »kulturnosti«, da zopet z vsemi sredstvi vzdrzhujemo ta nemshki otochich in mu pustimo ne samo vse »pravice«, temvech ga she celo izrechno favoriziramo. Saj vsi poznate nashe politike, ki so za tistih par nemshko-kochevarskih glasov raje dopushchali, da izgubljamo Slovenci na terenu, kakor da bi le komurkoli od Slovencev prishla na misel »brezbozhna« ideja, da moramo mi ta otochich asimilirati. Zakaj taka asimilacija bi bila popolnoma nujna in bi se izvrshila brez vsake sile in na najnaravnejshi nachin, kakor hitro odvzamemo Kochevarjem vsako izredno podporo in vse tisto, kar jim je bil avstrijski rezhim dal zato, da jih obdrzhi pri nemshko-narodnem zhivljenju.

In prav nash, tako plitvi, politichni ideal »enakopravnosti« z Nemci, prinesen s seboj iz avstrijskih chasov, mislim, da je kriv, da nash uradnik, nash profesor, nash uchitelj, nash duhovnik neprestano podlega nemshki agresivnosti v Sloveniji. Dasi imamo vso drzhavno in cerkveno oblast v svojih rokah, nas ta lazhni ideal ovira, da ne pridemo do onega chustvovanja in mishljenja, ki je edino vredno svobodnega naroda, namrech, da smo in da moramo biti edini gospodarji na svoji zemlji in da se mora gospodstvu nashega narodnega kot drzhavnega jezika ukloniti prav vsak tujerodec. Che bi se konchno povzpeli do tega stalishcha svojega gospodstva, bi nikomur ne prishlo na misel, da je v Kochevju treba za uporabo nashega narodnega kot drzhavnega jezika iskati milostnega dovoljenja od subalternega cerkvenega sluzhabnika. Skrajni chas je zato zhe, da vrzhemo med staro sharo nash napachni avstrijsko popacheni rajnki politichni ideal o enakopravnosti in da se zavemo svoje pravice in dolzhnosti biti gospodarji na svoji zemlji, in sicer edini gospodarji, tako da bo ta chut zhiv tudi v najpreprostejshem nashem chloveku.

Dosedanje nashe shirokogrudno ravnanje z Nemci v Sloveniji, zlasti s kochevskimi Nemci, ne vodi do prichakovanega rezultata, ne vodi nashih Nemcev do pametnega sozhitja z nami, temvech jih ohranja samo v nekdanji oholosti in predrznosti.

Zato jim je treba zasvirati novo melodijo. Pustiti jim striktno samo to, kar jim pritiche po nashih mednarodnih zavezah, vse drugo pa odvzeti. Odvzeti jim zlasti vse tisto, s chimer jih je hotela z drzhavnimi sredstvi umetno podpreti bivsha Avstrija. Zato je treba vrechi v nash narod geslo in ga politichno tudi izvesti, namrech: Ven iz Kochevja z vsemi drzhavnimi institucijami in uradi! Kochevje naj postane vas, v kateri se ne bo nich godilo. Ven iz Kochevja s politichnimi, davchnimi in sodnimi uradi!

Sedezh politichnega sreza naj postane Ribnica, v Ribnico naj se koncentrira sodishche za vse ozemlje, ki je do sedaj bilo v obmochju kochevskega sodishcha, in v Ribnico naj se prenese gimnazija!

Tako naj se kulturno in gospodarsko okrepi slovenska Ribnica s svojim slovenskim okoljem.

Kochevje s svojim zhupnikom bo potem lahko v miru premishljevalo o svojem nemshko-narodnem poprevratnem politichnem vedênju.

 

MISEL IN DELO, kulturna in socialna revija, Ljubljana 1934/1-2