Revija SRP 111/112

Anton Ashkerc

 

 

MOJA MUZA

 

Moja Muza ni mehkuzhna
bledolichna gospodichna;
Chrnogorka je, Shpartanka,
deva zdrava, ognjevita.

Moja Muza ne poseda
v mesechini v polusanjah,
ona ljubi jasne dneve,
ljubi vroche sonchne zharke.

Moja Muza se ne joche
nad svetovnim górjem bridkim,
resno kliche le na delo,
ki naj spasi nas edino! –

V levi baklo, v desni handzhar
kvishku dviga moja Muza;
razsvetljuje teme klete
in s tirani se bojuje.

 

 

 

 

 

 

Ob 100-letnici smrti Antona Ashkerca (1856-1912) se velja spomniti tega izrazito samosvojega pesnika, ki je pri koncu XIX. st. s svojim krepkim, realistichno epsko-baladno naravnanim izrazom nakazal »obrachun« s tradicijo slovenskega mehkobnega lirizma (deloma Preshernove »mokrócveteche rozhʹce poezije«, zlasti pa Stritarjevo in Gregorchichevo »svetozhalje«); pesem Moja Muza (Lj. zvon 1895; uvodna v zbirki Lirske in epske poezije, 1896) je programska avtodefinicija Ashkerchevega celotnega opusa (sporochilno soroden je ciklus Sonata o zhivljenju Engelberta Gangla, Lj. zvon 1911, kjer je tik pred 1. sv. vojno med drugim recheno: »Kdo sanja naj, ko sije velik chas? /…/ Od vzhoda do zahoda luch proseva / …/ Kdo zmagal zhe brez vojne je krvave?«).

 

 

Izbor in opomba Ivo Antich