Revija SRP 111/112

Alenka Kveder

 

MROZH Z VELIKIM ZH

 

Shopek vijolic

 

zrem skozi ochi

tako drugachne od mojih

mehkoba zraka

odklene nogi

 

ravna chrta

je tam

migeta

proti zehajochi razpoki

 

(raste vame)

 

ni nama mar

za bleshchanje rose

tudi zvoki so zhe zdavnaj

odtavali v smeri

sonchevih kazalcev

 

dan se je

kot tolikokrat doslej

povezal v shopek vijolic

 

 

 

Ure izparevanja

 

na dolzhino vezalk

od dveh parov shkornjev

so se razvlekle

ure izparevanja

 

okolishchine niso bile prave

da bi lahko zhabi

porezala ritne dlake

in do gojishcha podmornic

je bilo she dalech

 

nekdo je lansiral novico

ki se ni zgodila

 

utripajoche luchi

so presekale konzerve

in to v trenutku

ko je s chistilk she vedno

kapljala sol

in se iz drobnih nastavkov

she niso uspeli

razviti periskopi

 

a she preden je zagorel vecher

sva vsemu navkljub

obrisala peno

z najinih ustnic

 

 

 

Mrozh z velikim Zh

 

zhivel je zhe dolgo

pred tem

 

(ves ta chas

je jata sramnoustk

vezala pentlje

okoli njegove

chrte obzorja)

 

njegova hoja

se je sprevrachala

v luske izsushene prsti

v eno samo pretakanje

chasa skozi chas

 

vse do danes

ko se je konchno udomachil

v blagodejnem odmevu

 

 

 

Epitaf za lastovko

 

z lepo poravnanimi robovi

sedijo cheri na zatozhni klopi

ochi hochejo ven

bolshchijo

ne morejo premostiti luknje

ne zasuzhnjiti zadnje misli

 

od njih ni priznanja

ni pesmi

je le v meglo zavit molk

ki se obesha

na elektrichne drogove

na mlachne sanje

na mehurje v grlu

 

iz vijug v glavi so naredile volno

zdaj pletejo chisto novo vesolje

a chrna luknja v ozadju

se privoshchljivo hahlja

ona ve

pogoltnilo nas bo

berashko tihozhitje