Revija SRP 11/12

Taras Kemauner

 

PRIPOMBE K TRETJEMU DELU RAZPRAVE O DRUZHINI,
BRATIH IN POSAMEZNI OSEBI

/iz cikla Od bratovstva k bratomoru II/

1.

Za te pripombe sem se odlochil chisto na koncu, ko sem she zadnjich pregledoval zhe v "ogledala" sprintane "krtachne odtise" svojega rokopisa, torej tik pred tem, ko gre rokopis v tisk; oktobra 1994. Zdelo se mi je potrebno vendarle zapisati nekaj komentarja k razpravi, stari zhe osem let. Opombe v petitu pod chrto k razpravi - iz zime 1991/92 - so drugachnega znachaja. Cheprav bodo te Pripombe krajshe in zato ne sorazmerne s Komentarjem in Pripombami na Komentar chlanka o Programskih osnovah itn., so potrebne prav zato: da uravnovesijo drugi del tega tretjega zvezka trilogije Od bratovstva k bratomoru (kratko Bratovstva II). Da se oba dela dopolnita.

Pripombe se bodo nanashale na dolochene stavke in misli iz tretjega dela razprave O druzhini. Pred vsako bom zapisal shtevilko poglavja in podpoglavja iz razprave, v katerih so tiskani stavki-misli, ki jih komentiram.

Govorim o "zorenju duha chasa". To nekam prevech spominja na Zeitgeist; na model premice. Potreboval sem veliko napora, da sem model razshiril v krog - ravno l. 86 - in v druge oblike. Uchil sem se pri Heglu; ta uporablja model vibe, oblike med premico in krogom. Kot vsi sem izhajal iz preprostega evolucionizma. Najprej sem mu spreminjal vsebino. Shele kasno sámo strukturo. O tem govorim podrobno na drugih mestih.

- Izraz "pluralnost politichnih subjektov" pomeni terjatev po strankarskem pluralizmu. Terjatev je postavljena l. 86.

- Vse I. poglavje je analiza socialne oblike, ki ji pravimo druzhina, posebej kmetishke in patriarhalne.

Skoz ves tekst se vleche kritika klerikalizma in klerofashizma.

Razprava ima tudi namen utemeljevati liberalno druzhbo (LD), imenovano CD (civilna druzhba), vrednostno priblizhevati Zahod; drzho evroslovenstva. Opredeljuje se za civilizem. Kakshen je ta civilizem, se da najnazorneje videti iz drame Alenke Goljevshchek Pod Preshernovo glavo, napisane dve leti prej, l. 84. Civilizem pomeni kritichno distanco do tradicionalne, konservativne, predvojne, predkoncilske, avtoritarne itn. KC (Katolishke Cerkve). Do gentilizma. Do kolektivizma. Vechina mojih danashnjih opredelitev je zapisanih zhe v razpravi O druzhini.

Je pa v razpravi tudi kritichna distanca do samoslovenstva, tj. do zapiranja v slovenske nacionalne meje, in obenem do Zahoda. Problem, ki ga odpiram, postaja vsak dan bolj usoden - recimo prav zadnje dni v sporu z Italijo. V opombi iz l. 91 sem ga she zaostril. Kar pomeni, da se je dalo danashnji polozhaj zhe razlochno predvidevati. To je zmogel vsakdo, ki je analiziral globinsko strukturo slovenstva. Ne pa tisti, ki so demagogizirali. Zhal so med te sodili tudi moji bivshi prijatelji od Nove revije; ne le "naivni" klerikalci.

- Obravnavam svoje "stare" teme; se opredeljujem za "izdajavstvo", za PO (posamezno osebo). Odtod vechina tezhav, ki sem jih imel po vrsti z vsemi slovenskimi kolektivi-ustanovami-grupami: od partijske prek novorevijevske do cerkvene. Opredeljujem se na osnovi analize. - Razprava O druzhini je socioloshka, politichna, eksistencialna, literarno historichna.

Tu poudarjam zaporednost faz. Danes postavljam v ospredje njihovo sochasnost; mrezho. Vse bolj spoznavam, da se chlovek nikoli ne more otresti svojih prvih, ti. zachetnih, pripravljalnih faz; evolucijski model vara. Chlovek kar naprej "pada" nazaj v prve faze, za katere meni, da jih je "prerasel". Se kar naprej rearhaizira. Vsaj toliko kot bitje razvoja je chlovek bitje sochasne koeksistence vseh faz, form, eksistenc, momentov. Asimetrichen, a sinhron. Tudi asinhron, a v sochasnosti. Nikoli ne more dokonchno prenehati biti arhaichen; niti ne tragichen.

Postmoderno (PM) je treba razumeti tudi tako: da ohranja tudi chlovekov arhaizem. To pa ni vech hipermodernistichna PM, ampak modro zrelo spoznanje o temeljni nepresezhnosti chloveka, o tem, da se - sam, v tosvetni zgodovini - ne zmore (re)konstruirati glede na konchni cilj. Che pa tega ne more, je "nujna" konsekvenca, che noche izgubiti morale, da "poishche" reshitev drugje: v skoku vere vstran, s premice, z mrezhe, s konstrukcije. V neznano, cheprav razodeto.

Opozarjam na nevarnost vrnitve fashizma-nacizma kot slovenske avtohtone bitnosti. Fashizmu ishchem vir v tradicijskem klerofevdalizmu. Danashnji moj "zaokret" zoper Z(unanjo)KC torej ni nich novega. Je le nadaljevanje in radikaliziranje mojih nekdanjih stalishch, ki pa sem jih ohranjal ves chas tudi med leti 86 in 91.

Opazham, da Snoj ni nevtralen oz. v ekvidistanci do obeh bratov. Elko - s Turkom - mu je slabshi. Kot gentilist Snoj zhe l. 86 pripravlja svoj danashnji protofashizem.

 

2.

V opombi 7 govorim she o Druzhini in Druzhbi. Naslova se nanashata na staro kompozicijo knjig iz l. 91. Tedaj sem generalni naslov sklopa-niza iz RSD (rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike) - Rod, druzhina, druzhba - diferenciral na vsakega od sestavljajochih ga momentov. Tekst o Tugomerju je sodil v Rod, tekst o Amerikancih, Samosvojem itn. v Druzhbo, tekst o Gabrijelu in Mihaelu (z Bratomorom na Metavi itn. vred) pa v Druzhino. Cheprav so vsi trije momenti navzochi v vsaki drami, je v eni bolj poudarjen eden, v drugi drugi; in tudi moj pogled na dramo je enkrat bolj s tega, drugich bolj z drugega vidika. Takshna kompozicija ostaja v RSD she danes v veljavi, cheprav jo zdaj she natanchneje diferenciram pod naslovi, kot so: Od bratovstva k bratomoru, Od bratomora k samomoru, Slovenski plemenski junaki itn. Poimenovanja - naslovi sklopov in knjig - se nenehoma spreminjajo, kot se spreminjajo - vse do zadnjega hipa - kompozicije knjig. She pred nekaj dnevi sem nameraval Osnove, Komentar k njim in Opombe h komentarju uvrstiti v prvi zvezek trilogije. Shele zadnji hip se mi je razkrilo, da sodijo vsi trije teksti k tretjemu in chetrtemu delu razprave O druzhini. Nikoli dozdaj si niti priblizhno nisem dal toliko opravka s kompozicijo knjig. Da je kompozicija v trilogiji bistvena stvar, sledi tudi iz tega, ker je treba primerno razvrstiti toliko nemalo avtonomnih prvin-razprav.

Vlogo Janshe sem spoznal - predvidel - zhe pred tremi leti. Le da se mi ta politik ni zdel tako nevaren, kot se je izkazal (do) letos spomladi. Potenciala, ki je v njem, ni bilo she mogoche izmeriti; a tudi ne radikalnega zaokreta SKS (slovenska katolishka skupnost) in ZKC (zunanja katolishka cerkev) k totalitarizmu, k refashizaciji; cheprav sem ta zaokret strukturalno zhe dopushchal in opozarjal na njegovo nevarnost-mozhnost, tako l. 91 kot l. 86. Je pa mogoche, da je fenomen Jansha l. 94 zhe dosegel svoj vrh. Empirichna zgodovina je s te plati zanimiva - she bolj kot shah, shport, ruleta.

Presenechen sem, kako tochno je Golia oznachil Alesha. Nekaj izkustva sem s pobozhnjakarji imel - med vojno -, a ne dovolj oz. nanj sem postopoma pozabil. Danes pa se mi zdijo besede, s katerimi l. 86 opisujem Alesha, neverjetno tochne, ko pomislim na lik ljudi, ki so se mi zdeli do l. 91 skoraj svetniki, kasneje pa sem v stvarnih odnosih z njimi od blizu spoznal, da so prav zgledni hinavci. Preslepili so me kot Alesh mater. Nisem si bil mogel misliti, da lahko kdo tako sistematichno, trajno, "popolno" igra vlogo svetohlinca; da je to vlogo naturaliziral, ponotranjil, naredil za svojo drugo naravo. Da je v njem resnica skrita; vse je delano za imidzh. - Kako razlochiti svetnika od sleparja?

Razlika med istim chlovekom-tipom-vlogo l. 34 in 94 je v tem, da je v predvojnem sistemu prishel do oblasti in veljave - tako v mestu kot na kmetih - z dedovanjem, danes s politiko. Tu je vzrok tolikshne danashnje panpolitizacije udov SKS. Ko se bodo razmere uredile in bo spet prishlo v prvi plan dedovanje, se bodo chlani ZKC nemalo depolitizirali. Cheprav ne povsem; kajti v LD je politichnost bistvena. V razvitem kapitalizmu - v trzhishchni proizvodni druzhbi - se da dejavno v nekaj letih ali desetletjih pridobiti velika premozhenja; kar v predvojnem - posebej kmechkem - slovenskem svetu ni bilo mogoche. Da bi veleposestniki nastali iz bajtarjev, se je bilo zgodilo komaj kdaj; sistem je bil tog in zaprt. Politichnost danes vse drugache kot nekoch omogocha dostop do gospodarske mochi. Zato bo politizacija katolichanov trajna. In bo Alesh tochen kot dusheslovna podoba, ne pa socioloshko. Tochnejshi je par Kantor - Zhupnik. Tudi tu vidi Cankar globlje in dlje.

- Dramo Bratomor na Metavi sem "instinktivno" izbral kot primer za analizo; in zadel zhebljico na kapico. Danes je - posebej za moj vidik - aktualna kot kritichna podoba arhetipskega katolishkega hinavstva.

 

3.

Zanimivo: danes opazham, da sem bil v preteklosti prekritichen do tedanjega sistema. Ne do njegovih zlochinov; cheprav poskusham tudi te objektivneje - vsestraneje - razume(va)ti. Ampak v socioloshki analizi. Recimo: prekritichen sem do polozhaja kmetstva v 70. in 80. letih. Zhivim zhe dve desetletji na kmetih, stvari gledam iz neposredne blizhine, a ne vidim bistvene razlike med l. 94 in 74. L. 86 sem govoril kot DSD (danashnja slovenska desnica); seveda danashnja, ne tedanja, ki je molchala. Pisal sem, da "predpisi in zakoni... preprechujejo bogatenje s poshtenim delom"; da ga "dovoljujejo le s kriminalom, sleparijo, korupcijo" itn. Posebej ta "le" je odvech. Kot da bi poslushal Podobnika, ko sodi o danashnji Sloveniji. Danes je ochitno, da so ljudje tudi v prejshnjih desetletjih marsikaj postorili s poshtenim delom oz. da "kriminal", ki so si ga privoshchili - "utaja davkov" oz. delo na chrno -, ni bil tako radikalno moralno vprashljiv, kot sledi iz moje analize.

Ne le mene, vsakogar "meche" med dvema skrajnostma: da vidi okrog sebe predvsem Zlo ali predvsem Poshtenje. Zato sem v zadnjih letih nihal med dvema analizama-podobama: med Cankarjevo v Kralju na Betajnovi - lik Kantorja kot resnice tedanje druzhbe - in Medvedovo v Sreche kolesu - lik Levinicha; obe podobi sem podrobno izdelal. (Zhal analize she niso objavljene.) Odlocha stalishche, optika, vrednostni sistem. Enako kot danes. Kar naprej menjam pogled: okrog sebe vidim "le" Govno, Praznino, Nich; in biovitalizem, celo odprtost, tekmo, veselje - cheprav na zgolj zunanje povrhni ravni. Vendar to ni nepomembna zhivost.

Vrstni red mojih pogledov je moralno ustrezen. Bil sem "pre"kritichen v chasu, ko je to pomenilo tveganje spora z oblastjo; in sem bolj razumevajoch v chasu, ko kar mrgoli demagogov in junakov, ki prihajajo kot shirokoustnezhi na sceno po konchani bitki. Ko je hiperkritichnost v modi.

- Antikomunizem, o katerem govorim, ni isti kot danashnji pri DSD. Tedanji je bil socialno operativen; izhajal je iz kulturnishke inteligence in iz tehnokracije, ki sta bili predstavnici socialne odprtosti, mobilnosti, trzhishcha, svobode, ustvarjalnosti. Glede na danashnji antikomunizem to ni bil pravi antikomunizem. Danashnji je politichen; je geslo brezobzirnega boja za oblast strank, v parlamentu, v javnem mnenju. Danashnji se ideoloshko vezhe na medvojnega, na domobranskega, s tem tudi na fashistichnega in nacistichnega, medtem ko tisti, ki ga omenjam v razpravi jaz - in ki je bil znachilen zame in za grupe, ki sem jih sotvoril -, ni imel z domobranskim in fashistichnim nobene zveze.

- Priznati moram svojo preveliko naivnost, tj. prichakovanje, da bo zamenjava gospodarsko politichnega sistema "vrnila moralnost medchloveshkih odnosov". Danes vem, da je tudi prej ni bilo; Kralj na Betajnovi. Da je tudi ne bo; da je to prichakovanje konstrukt. Cheprav je res, da sem Kralja in njegov svet dobro poznal zhe zdavnaj in mislil obenem o predvojnem svetu vse najslabshe; tudi v chasu Perspektiv.

- Spet opozarjam na dvojnost presojanja. Enkrat je chloveku potreben konstrukt: da je moralnost bila in da je obnovljiva ali uresnichljiva; brez tega prichakovanja izgubi moralo, tj. tosvetno upanje. Drugich vidi trezneje. Reshitev iz tega precepa je ravno skok vere, moje - nepolitichno - razumevanje krshchanstva kot EK, tj. kot evangeljskega; kot takshnega, ki ne rachuna s trajnim izboljshanjem kakrshnih koli druzhbenih odnosov, morale itn. Mogoch je "danashnji slovenski vsestrankarski prerod"; tudi CD in LD. In s tem marsikaj boljshega, kot je bilo v komunizmu, tudi v 80. letih. A to she ni moralna druzhba. Kaj shele druzhba, ki upravichuje globlja chlovekova prichakovanja.

Kot socialno in ideoloshko angazhiranega me je zmerom zanashalo v poenostavljanja; in me she bo. Ne toliko kot politike, ko nachrtno reducirajo; a nekaj le. Chlovek je s sabo kar naprej asimetrichen, nesoglasen, raznolik.

Trajno - metodoloshko in eksistencialno - odprto vrashanje: koliko PO oz. "tekmujochi subjekti" "moralno ponotranjajo" pravno igro? Cankar trdi v Kralju, da nich; tako mislijo tudi shtevilni z leve. In s sredine: Mrak v Sinovih starega Rimljana, Zupan v Stvari Jurija Trajbasa. Celo nekateri z desne: Vombergar v Vodi in Zlatem teletu. Ni pa mogoche zanikati razlike med moralnim meshchanstvom Zahoda - Anglije in Avstrije od 18. stoletja naprej, recimo po obdobjih regence - na eni in radikalno koruptnimi meshchanstvi na Vzhodu, tudi v vzhodni in jugovzhodni Evropi, recimo v Srbiji na drugi strani. Nushića le ni mogoche prenesti na Zahod. Nushićevske druzhbe ne slika niti najbolj kritichna SD.

Moja babica, ki sem jo imel prilozhnost od blizu preuchevati mnogo let, je bila kot meshchanka izjemno moralna, do asketskosti samozatiralna, v spolnem, financhnem, vsakrshnem telesnem pomenu; in ni bila izjema. Voshnjak in celo Kristan kazheta ob nemoralnih meshchanih (Dragan, Drenov, Premogar) moralne (Branich, Lednik, Pene, prof. Mrkulin, njegovi hcherki, Volja). Nemoralni so bili predvsem aristokrati. Osebe, ki so sodile v krog moje babice, ne le v nasho shirsho druzhino, in ki so segale do tovarnarjev, notarjev, inzhenirjev, trgovcev, zheleznishkih strojevodij, okrajnih glavarjev, advokatov, zdravnikov itn. - od zgornjega do spodnjega meshchanskega razreda -, so bile tako rekoch brez izjeme moralne; tj. so ponotranjale pravni sistem. Kritika teh oseb je osnovana z druge tochke. Moja babica je bila nechloveshka v svojem asketizmu; morda celo dushevno spachena v zatiranju svoje naravne svobodne osebe. Nastajalo je nekakshno socialno hinavstvo: odnos teh moralnih meshchanov do delavcev, do njihovega trpljenja; tu so bili neusmiljeni. KC pa je she manj - skoraj nich - naredila za spremembo socialnega sistema iz fevdalnega v demokratichnega. Shele s Krekom, a tudi ne radikalno.

Gre torej za dve vprashanji: za interiorizacijo prava in za vrednost - naravo - te interiorizacije, ki je na novi ravni - na ravni na kvadrat - spet hinavska. Oziroma: che gre v odkriti koruptni druzhbi á la Nushićevi srbski za direktno lazh in sleparijo, gre v slovenski meshchanski kot moralni za strukturalno hinavstvo.

Na to skusham opozarjati danashnjo KC; a zaman. Brez avtokritike tega strukturalnega hinavstva nova evangelizacija ni mogocha.

- Vprashanja se vrstijo. Ima kapitalizem res v sebi vgrajen mehanizem samoomejevanja produkcije? Ne pade z omejitvijo produkcije? Ni sam na sebi brezkrajna akcija pozhelenja, zadovoljevanje razdrazhenih pozhelenj in novih potreb-pohlepa, kot meni Lyotard?

In: koliko je "demokracija svobodno odlochanje enakopravnih"? V primerjavi s stalinizmom precejshnje; tekmuje vech subjektov. A glede na normo? Ker izhajam iz marksizma, vem, kaj je odkril Marx: prevarantskost modela formalne demokracije; to sem vedel zhe kot mladenich, ko sem na krozhkih predaval v gimnaziji marksizem. To sem vedel ves chas zhivljenja. Pa me je vendar ves chas zanashalo v prichakovanje, da je meshchanska demokracija ne le ustreznejsha od enopartijske, ampak prav dobra. Dokler nisem bil - nismo bili - v nji, sem si takshno poenostavljanje lahko dovolil; pach zaradi boja zoper Partijo.

V mojih spisih je vech poenostavitev, kot bi si jih zhelel priznati; avtokritiko jemljem zares. Se pa opravichujem: koliko shele drugi poenostavljajo! Eni, ko so hvalili enopartijski in socialistichni sistem, drugi, ko she danes obetajo zmago Poshtenosti. Torej: bil sem - in sem - zaslepljen: a manj kot drugi. Slaba tolazhba.

- Je kapitalistichni oz. danashnji zahodni sistem res racionalen, predvidljiv, kot sem zapisal? Bolj od komunistichnega. Pa je ta relativna prednost kaj vech kot malo prej omenjena moja prednost manjshe zaslepljenosti? Torej: ni racionalnost danashnjega zahodnega sistema le atol v oceanu, kot meni Serres? Ne razvija ravno zato danashnja zahodna kritichna filozofija kontingentizem, teorijo nakljuchij?

Sam sem bil tej teoriji v drugi polovici 70. let zelo blizu. V 80. letih pa sem moral zacheti poenostavljati, ker sem postajal bolj aktualizirani borec za LD. Koliko bolj so poenostavljali drugi, tudi novorevijevci, ki so se politizirali! Z gentilizmom, sakralizmom itn. so izdelovali magichne konstrukte. Res pa je, da so tudi pravna drzhava in LD, da ne govorim o ND (nacionalni drzhavi), konstrukti. Brez konstruktov ni mogoche zhiveti. Razlochujem konstrukte - ideoloshke in socialne - od blodenj, od fantazmagorij. Vendar: niso z radikalnega stalishcha krshchanske tragedije - z Mrakovega gledishcha - tudi LD in pravna drzhava ena sama blodnja? In ima Zajc prav, ko v Potohodcu, v Grmachah itn. zatrjuje ravno to?

Znachilno za chloveka: ve, da blodi, obenem pa podpisuje (Zajc itn. razlichne demagoshke desnicharske manifeste) prav nedopustno poenostavljane ideoloshko politichne (DSD) konstrukte. Tako protislovne nasprotnosti pa v sebi nisem najbrzh nikoli dosegel.

- V RSD in v razpravi O druzhini zastopam stalishche avtohtonega izvora slovenske revolucije. To tezo mi potrjujejo realne posamezne slovenske drame; oz. na osnovi analize teh dram postavljam takshno tezo. Tudi zato me ni moglo odnesti v DSD antikomunizem. Niti v "kleronacionalizem", ki sem ga v letu 86 prav dobro opazhal.

Absolutni razhod Boga in hudicha obstaja; a na drugi ravni. Ne na socialno zgodovinski. Ampak na versko odreshenjski: kot spor-razlika med Bogom in nichem. Bistveno je, da obeh ravni - tosvetne in onkrajne - ne zamenjamo. Klerofashizem temelji na tej zamenjavi. Zhal tudi danashnja slovenska ZKC.

Zhe "ukinjam" premico in vzpostavljam mrezho. Govorim o koncu linearnosti kot pogoju PM. Pach Deleuzov uchenec in zhe prej - v drugi polovici 60. let - Derridajev. - Zadevo podrobneje pojasnjujem v knjigi o Tugomerju.

Slovenci smo dobili ND (nacionalno drzhavo), klerikalizem in klerofashizem pa se obnavljata. Prav sem napovedal. Nich ni trajno reshljivo. Despotizem - cezarizem - bodisi Janshevega ali kateregakoli drugega tipa ni stranpot zgodovine, regres glede na pravi razvoj chlovekove umnosti in moralnosti. Takshna prazna vera je konstrukt; che ni blodnja. Realiteta je banalna in celo zlochinska; gnus je torej stalen. Iz gnusa je mogoche izstopiti le s skokom vere.

 

4.

Natanchno takshne ochitke dozhivljam od leta 91 naprej, tj. odkar sem zachel z javno avtokritiko SKS; s kritichno omembo Capudrovega ministrskega delovanja. Da se prerekam. Da vnasham med "nas" needinost.

Upal sem, da se mi bo posrechilo vnesti v KC diskusijo. Rezultat mojih prizadevanj je nichev. Zachenjam se sprashevati: bi bilo treba KC strukturalno drugache zasnovati? In je takshna, kot je nastala historichno, enostavno nezmozhna notranje reforme? In obljube Drugega Vatikanskega koncila sploh ne morejo uspeti?

- Z zapisano kritiko KC se she zmerom strinjam. Okrog leta 88 sem se nadejal vechje mochi koncilske KC. Zmotil sem se. Prichakovanja so bila prevelika, analiza ostaja. Tudi zato je kritichna analiza tako vazhna: da daje prichakovanjem okvir; da jih strezni; da ne pusti chloveku zasanjanja v blodnje. Analiza je konstrukt. A obenem dekonstrukcija, kot je ugotovil Derrida. Prichakovanjem sledijo razocharanja. Pri meni she posebej huda, ker sem fantast. Blodnik.

- Menjujem téme. Sploshne: o klerikalizmu, kapitalizmu, pravni drzhavi. In posebne: sociologija gostilne, dnevnih prostorov in cerkve kot krajev druzhenja. - To je model v RSD: vzporedno potekanje - prepletanje - sploshnih in posebnih tem. Moji kritiki vidijo v tem le mojo nediscipliniranost. Sam delam iz tega sistem. Dve premici se zamenjujeta, spodnashata, soutemeljujeta, sta si asinhroni. Topos gostilne in drugih zbiralishch niti ni premica. Je razshiritev chrte v ploskev, v prostor; v kvader, prostornino nepravilnih oblik, kakrshnih je v zhivljenju - na svetu - velika vechina. Geometrichne konstrukte vnashamo ljudje s svojo racionalno voljo.

Je prostor Zgodovine, ZKC, Partije, Politike, Parlamenta itn. res primarnejshi od gostilne ali celo spalnice? Ko plediram za ohranjanje treznega odnosa do stvarnosti, tj. za sprejemanje banalitete, ne dozhivljam le gnusa. Zgodovina, Politicum, Narod ipd. znajo povzrochiti posamezniku vech gnusa kot ti. privatni ali zgolj druzhabni prostori. Kje se dogaja erotichna ljubezen med dvema? Kje chlovek misli?

Oboje, kar sem predvideval, se dogaja hkrati: karikaturalnost politichnega antigonstva, le da je to parodijo Hribarjeva zapustila; zdaj so "Antigone" komparzarija, Jungi in Poljshaki. In radikalizacija kolektivistichne gibanjske sakralnosti kot nepopustljive akcije; Jansha. Ne eden ne drugi tok - ali drugi obraz istega - se ne gleda s stalishcha ludizma. Ga pa z ludistichnega stalishcha lahko gledamo. Gnus je vsaj zachasno manjshi, che ima chlovek vechji posluh za igro.

Je to drzha najmlajshih, tistih, ki jih imenujem kritike-epigone (KE)? To je drzha danashnjih umetnikov: danashnjega Filipchicha, Vita Tauferja, Roze-Rozmana. Svobodna, mestoma duhovita - Taufer dela bleshcheche, svezhe, bistre, fascinantne, estetsko izjemno lepe predstave; pravkar sem obchudoval obnovljeno Alico v deveti dezheli. A vsebinsko sporochilo te predstave je: zgoraj nich, spodaj nich; ne pri Bogu, ki ga ni, ne pri ljudeh, ki so blodnje. Kot ena linija-drzha je ludizem stalno prisoten; zato je lahko stalno svezh. V drugi polovici 70. let se je utrudil; pri Matevzhu Kosu, Bratozhu, Bogataju - pri KE - je jalov. Pri Vitu Tauferju je zhiv in primeren. Kot je zhivo Zajchevo nadaljevanje dramatiziranja blodenj-prividov, Grmache. In Jovanovićevo nadaljevanje dramatiziranja tragichnega gnusa, Antigona in Uganka korajzhe.

- Vojashke reshitve slovenstva si nisem zhelel, a sem jo dopushchal. Mirna mi je bila zmerom blizhja. Zakaj ostajati le v dilemi: ali vojashko ali diplomatsko? Peterle se je v igri z Italijo izkazal kot katastrofalno slab - naiven, hlapchevski, provincialen, zachetnishki - diplomat. Ne verjamem v podmene radikalcev, da igra zarotnishko zahrbtno igro svetovne desnice; da predpostavlja Desnico Sloveniji. Slovenci se pach moramo nauchiti drzhavnishtva; diplomacija je njegov del. Polom z Italijo je le zachetek uchnega procesa; kot tak izvrstno izkustvo - da ne bomo blodili v napuhnjenih sanjarijah, kako da smo vse premagali in bomo dali vse v kosh. A sposobnejsha diplomacija z Italijo in Hrvashko - z Nemchijo in Avstrijo she pride, morda najtezhja, obema padamo kot zrele hrushke v narochje - she ne pomeni, kot hujska ludistichni Jelinchich, odlochitev za vojno. O narodno osvobodilni ali obrambni vojni govori celo zelo trezni in pametni Miha Kovach. Vojna je res zadnja mozhnost. Zame osebno skorajda nemozhnost.

Povezava med muchencem in komedijantom velja tudi zame; v trilogiji - ne nastaja pravkar, tudi s temi Opombami, zhe tetralogija? -, posebno v Pripombah h Komentarju k Osnovam, jo zelo podchrtujem. "Poslanstvo in komedijantstvo" sta dve plati istega. Odtod moja zavestna odlochitev, da se ne odpovem ludizmu. Ludizem in EK sta v PO istochasna, cheprav asinhrona. Ostajanje pri monolitnem poslanstvu vodi v hinavstvo, che se muchenec izogne tragediji. Zato je osnovno znamenje mirnih chasov - Slovenije 1994 - hinavstvo. Vendar je znamenj vech in so razlichna.

- Sodim nekoliko enostransko; spet prevech polemichno angazhirano zoper gentiliste. Treba je dodati: tezhko se je odlochiti, da bi postal nekdo, ki je Slovenec oz. ki se ima od rojstva za Slovenca, Srb ali Anglezh. Takshne odlochitve so zmerom nasledek skrajnih eksistencialnih - tudi eksistenchnih - polozhajev; v Amerikancih, v chasu bega lachnih Slovencev v ZDA. Od Slovencev, ki so po vojni hodili v politichne sluzhbe v Beograd, se komaj kdo danes deklarira za Srba. Vech je posrbljenih - pohrvatenih - malih ljudi, ki so se morali via facti prilagoditi okolju, posebno v manjshih krajih balkanskega Jugovzhoda, z zhenitvijo z domachinko itn. Odlochanje za chlanstvo v drugi naciji je kajkrat tragichno; zmerom pa tezhko. Ubogi Stevo Zhigon... A zhe uboga Kvedrova...

Leta 86 - in she nekaj let - sem uporabljal izraz novokrshchanstvo, da bi ga razlochil od predkoncilskega; danes uporabljam izraz EK (evangeljsko krshchanstvo). V obeh primerih gre za isto.

- Kritiziram tedanjo Hribarjevo oz. sakralizacijo, v katero je vstopila kot v zgodovinsko vlogo. Nisem si pa bil predstavljal, da jo bodo tisti, ki so jo prej najbolj adorirali - Pahor, DSD -, zdaj najbolj svinjali. Glede na to, kako govorijo danes o nji udje DSD, sem na njeni strani. Je pa bilo to njeno pot navzdol prichakovati; v trilogiji jo opisujem. Che heroina ne umre, postane ali despojna ali pade v sramoto; o tej razlichici nisem pisal. Po svoje je tragichna.

Hribarjeva se otresa tragichnosti - ali sentimentalnosti - s tem, ker se ne da izriniti iz politichnega, iz javnega, iz boja za vpliv; ne pa vech za oblastnishko moch. Cheprav se sam ne borim za vpliv, pri Hribarjevi cenim, da ne zganja teatra okrog sebe; pa bi ga lahko. (Ga res ne?) Njen padec je hud. Je simbolichen za chlovekovo usodo; in za stvarnost slovenstva. Hribarjeva si je upala biti nekaj vechjega; za to je imela dar, poklicanost, ambicijo, moch. Hotela je zhiveti sredi zgodovine in je tudi zhivela. A ko je preshla zgodovina v roke politikov-strankarjev-manipulantov, ni tega odklanjala s stalishcha nove Revolucije - DSD -, ampak se je odlochila za svoj poraz. Rajshi je sprejela poraz, kot pa da bi preshla v klerofashizem. - Je res sprejela poraz? Se je res odlochila zanj? Se ni le ponesrechila, ker je bila prepozheljiva in zdaj ne razume, kaj se ji je dogodilo? In blodi med oblaki?

Ko danes zagovarja enobe, slovenstvo, nashost itn., je skoraj nebogljena; kajti vse to se da zagovarjati z uspehom le tedaj, che je tisti, ki to zagovarja, ud neke mochne socialne - politichne - skupine. Hribarjeva pa ni vech; prehaja na rob; kadar je bila na robu, konec 70. let, zachetek 80. let, mi je bila najblizhja. Je na robu le napol po sili? Bi rada nazaj v sredishche Zgodovine in Nacije, a ne ve kako? Je jasno reshila ta - ne le njen - problem, ki ga njeni - ne le moji - bivshi prijatelji (Snoj itn.) reshujejo tako drugache, tako v duhu politiziranega Golievega Alesha?

Hribarjevi DSD zameri, da ni "vzdrzhala v popolnem junashtvu". DSD noche priznati, da takshno junashtvo ni vech mogoche; da ni vech ne terorja komunizma - zhe v 80. letih ga ni bilo, zato je bila Hribarjeva pogojna heroina, zhe tedaj umetelno napihnjena - ne vojne. Da bi ohranila strukturo herojstva, mora DSD vztrajati pri trditvi, da Komunizem kot stalinistichni totalitarizem she obstaja, da she vlada in da je zato she vojna, vojna vseh poshtenih s komunizmom. Tako napihujejo Jansho do skrajnosti; le vprashanje chasa je, kdaj se bo kot legenda razpochil. Da se ne bi razpochil - da bi res postal istoveten s pripisano mu vlogo, s herojem -, mora spreminjati LD v predliberalno, predpolisno, v arhaichno gentilno PS (plemensko skupnost). Rearhaizacija je njegova "usoda", che hoche biti to, kar zheli biti: Heroj. Odtod potreba Janshe - ali katerega koli kandidata za Junaka, Jansho jemljem le kot najznachilnejshi empirichni primer - in DSD po obnovi revolucije.

DSD se je zapletla v tezhave, ki so razreshljive le ali s tem, da se ji posrechi vrniti revolucijo, tokrat desno, ali z radikalno avtokritiko in s prehodom na drzho EK. Peterle - SKD -, ki hoche ostati vmes in prelisichiti "usodo", se bo najbrzh odrezal najslabshe. Zhe danes komaj kdo verjame njegovi Poshtenosti, Pokonchnosti in Nachelnosti. Po zadnjih dogodkih se je skazal celo kot zasebna, za politiko nenadarjena figura, saj ni zmogel premagati svoje osebne strasti, uzhaljenosti. Iz hybrisa dela napako za napako, vse globlje leze v to, kar mu ochitajo gentilisti: v "narodno izdajstvo". V tem je celo tragichen junak. (Bo preshel na ultradesno, v ultraakcijo - kot Levstikov Tugomer? Bo nadaljeval kot Rozhman?) Peterletu bodo sledili tudi drugi - Podobnik itn. -, che bodo prishli na oblast. Tudi zato je Partija vztrajala pri permanentni revoluciji; brez te bi zhe kmalu po letu 45 postala zgolj manipulant. Se je rajshi spreminjala v Zlochinko?

 

5.

Ko prebiram svojo razpravo izpred osmih let - in opombe k nji izpred treh let -, se chudim: Snoj je veliko bolj na strani Jelka, kot pa mi je ostalo v spominu. V spominu se mi je utrdila sodba, da je Snoj oba brata enako spodbil; da je zato njegova drama idealna daljica; v nji da sta oba konca enako oddaljena od sredine. Ker je bratovski spor "uravnotezhen", je prishlo do blokade; poti tu ni vech naprej. Nujen je skok vere ali pa razkroj, samoiznichenje obeh nasprotujochih si sil.

Odkod ta moja zmotna predstava? Iz psiholoshkega vzroka: da bi na Snoju vendar nashel nekaj pozitivnega in ga ne gledal le kot radikalnega DSD politika-ideologa? Da bi nashel modelno dramo za konec bratomornosti, ne pa, da bi bil Gabrijel le zakrita vzporednica SPED (dramatiki slovenke povojne emigracije)? Gotovo da je razlichen od SPED; v tej so "nashi" absolutno idealni (Vera in Stotnik v Napadu, Junak v Vstajenju kralja Matjazha), sovrazhniki absolutno zli: Polkovnik in Komisarka v Napadu, Rdecha zver v Vstajenju. Glede na to dramatiko in na NOBD, ki ima isto strukturo, cheprav z ravno nasprotno vsebinsko oceno-tendenco, je Gabrijel res ekvidistanchen do obeh. Torej le relativno. - Ko bravec bere Gabrijela danes, se pravi z vednostjo, kaj je postal Snoj ideoloshko, so mu razlike v drami, ki gredo v prid enega - Jelka - in v shkodo drugega, Elka, vidnejshe.

- Enako me presenecha moja analiza. Do danes sem bil preprichan, da je v ekvidistanci do obeh bratov-drzh. Prebrani stavki pa me pouchujejo, da sem ravno toliko, kot je Snoj na strani Jelka, sam na strani Elka; da marksizem, cheprav ga odklanjam, vendar cenim vishe - kot zgodovinsko pozitivnejshega - od klerikalnega konservativizma. Morda se mi je shele v letih 88 - 90 posrechilo dosechi iskano ekvidistanco. (Je sploh mogocha?) Na vprashanje bom znal trdneje odgovoriti, ko bom komentiral svoji razpravi o Kremzharjevih Zhivih in mrtvih bratih in o Debeljakovi Veliki chrni mashi za pobite Slovence. Danes, l. 94, sem vsekakor blizhji svoji drzhi-sodbi iz l. 86; stalishchu razprave O druzhini. Sodim, da ima na socialno historichnem nivoju Elko prednost pred Jelkom. Za najslabsho imam enako kot fashizem stalinizacijo marksizma, tj. odpravo razsvetljenskih, nacionalnih in civilnih momentov iz marksizma-leninizma: povojno Partijo oz. tisto v nji, kar je bilo zoperrazsvetljensko, totalitarno, strukturno enako fashizmu.

Ko sem bolje preuchil SPED, sem odkril v nji ne le EK momente - Simfonija iz novega sveta, Zgodaj dopolnjena mladost -, ampak prav tako civilno razsvetljenske momente avtorefleksije - Zadnji krajec, Vnuchka, deloma tudi Razval; v domobranstvu momente strankarstva, liberalizma, CD. Spoznal sem, da ne partizanstvo ne domobranstvo ni zvedljivo zgolj na Jelka in Elka, tj. na totalitarne momente v njiju. Tudi Stotnik je bistveno shirsha figura kot Junak; in Shpelca, Svet brez sovrashtva, kot Komisar, Afera, kot Mender, Dialogi. Notranja diferenciranost pa je eden od osnovnih znakov za netotalitarnost drzhe.

Lego - naravo - drame ekspliciram: "Avtor ... niha med simpatijo do Materine drzhe" - tj. do Jelka, do domobranstva - "in do civilnosti". Vsako leto po letu 86 se je Snoj bolj odlochal za Materino drzho in zoper civilnost, medtem ko je shla reformska grupa Partije v nasprotno smer: vse bolj stran od - stalinistichne - Partije, vse blizhe LD oz. vse bolj je poudarjala v partizanstvu nacionalne in civilne momente. Snoj in desnica sta svojo veliko shanso, da nastopata zgolj v imenu civilizma in se odrecheta nekdanjemu totalitarizmu desnice, zapravila.

- "Po zmagi Elkove vojske" seveda druzhina ni in ne more biti skupaj; ko pride skupaj, se brata pobijeta. Elko ne dopushcha druzhine na Materin nachin. Jelko pa ne na Elkov nachin; razumljivo je, da se pred revolucijo brani. Bistveno za Gabrijela je, da ni Mati natanchno sredi med obema, oba enako ljubecha. Razumljivo je, da ne more biti na sredi, che vnasha Elko v druzhino-narod ekskluzivni spor, ravno tega pa Mati ne more in noche dopustiti. A Mati je manj naklonjena Elku zhe tedaj, ko Elko she ni revolucionar leninistichnega tipa; tako nujno sklepam. Zhe tedaj, ko je - recimo - liberalec, ko problematizira dom-rod, kakrshnega ima za ideal Mati: dom-rod v duhu Vombergarjeve Vrnitve. Meshko je odklanjal liberalne, anarhistichne, nerodovne, tujstvu naklonjene, drugachnosti odprte drzhe zhe zdavnaj, preden je nastal leninizem; v Materi. Elko liberalec koncipira drugachno druzhino; na eni strani privatno-intimno, na drugi odprto mestni druzhbi; vsekakor ne takshno, v kateri vlada bratovstvo-teror oz. patriarhat - matriarhat.

Skazalo se je, prav v letu 94, da je nestalinistichni marksizem bolj kompatibilen z liberalizmom kot katolicizem predkoncilskega tipa. Slovenski danashnji desnici ostane, da she opravi proces, ki ga je Partija zhe: da pristane na civilizem, ki je v desnici, kot je v levici; Cerkvi pa ostane, da sprejme duha Drugega vatikanskega koncila. Preokreta k tej spremembi l. 94 she ni. Nasprotno. DSD se totalitarizira, kot se je Partija v 30. letih, v chasu od Kreftove Velike puntarije do Afere.

- Leta 86 she nisem poznal Napada. Stotnik, glavni lik Vombergarjeve drame, odgovarja natanchno na Elkovo "nujnost". Drama analizira, zakaj je iz chloveka, odlochenega za duhovnishki stan, postal vojak-oficir. Napad dopolnjuje Gabrijela. Snoj kot da je moral regredirati v Napad in se aktivirati kot jurishnik DSD.

- Izjemno pomemben bo moj danashnji komentar Logana. Razpravo o Loganu uvrshcham v drugo knjigo trilogije, ki se spreminja v tetralogijo.

- Ker so rearhaizacije trajne, se morajo nenehoma ponavljati tudi civilne revolucije. Tosvetno je chlovek zaprt v krog, v vechno vrachanje enakega.

 

6.

Nisem se zavedal, da predvidevam lastno usodo: odnos SKS do spreobrnjenca. Cheprav se nimam za spreobrnjenca. Sem kristjan od malega. A ne le kristjan; tudi marksist in liberalec. S tem - ker sem vse troje - pa ne morem biti katolichan konservativno totalitarnega tipa. Ta se izkljuchuje z liberalno komponento; kot se Snojeva Mati. Torej sem moral biti udom SKS ves chas sumljiv, nesprejemljiv, pa naj sem kazal - in kazhem - she toliko verske gorechnosti. Ta sploh ne odlocha. Odlocha pripadnost posvechenemu Kolektivu: Cerkvi kot Rodu.

- Sam ne dokazujem Cerkvi - ZKC - svoje pripadnosti na histerichno chezmeren nachin, ker se chutim izdajavec, nepristen, od drugod. Nasprotno: Cerkev hochem prirediti svoji viziji svobodne Cerkve; rad bi jo videl notranje reformirano v duhu zadnjega koncila. Zato vnasham vanjo - in na gorech nachin - momente, ki se s predkoncilsko KC izkljuchujejo; recimo javno avtokritiko, nenehno avtorefleksijo, odprtost drugemu, s tem tudi tujstvu. L. 89 sem v podrobni analizi zagovarjal drzho kaplana Sergeja - v Majcnovi drami Brez sveche -, torej ekskomuniciranca iz KC, ne pa drzho Shkofa, hierarhije, avtoritete, moralizma. In leta 88 Mehovo drzho, drzho drame Bogar Meho in Marija, ki je poudarjeno antisocialna, antiklerikalna; zavzema se celo za krshchansko vero zunaj - normalne - KC. - Majcen se je shele po vojni tesneje priblizhal zakramentalno praktichni KC; a tudi tokrat kot mistichni. Enako jaz.

Ostajam enako eksistencialist, kot sem bil l. 1952 ali 1986. Le da gledam bolj kompleksno: nova "narava", za katero se chlovek svobodno odlochi, se more na chloveka tako prirasti, da je ne more vech odtrgati raz sebe. In se iz svobode spremeni v usodo.

Spor - napetost - med svobodo in usodo, med nichem in bitjo zna biti strahoten. Che postaja chlovek prevech zgolj selec-svoboden, postane ludist, metuljchek, brez cene; Jesihova itn. dramatika. Che ostane prevech zalepljen v bit, postaja rech; muchno in tragichno trganje od tega kazhe posebej Zajcheva dramatika, Voranc. Chlovek ni ne zgolj eno ne zgolj drugo. Chlovek je nemogoche zdruzhevanje obojega. Mogoch je le v perspektivi transcendence; tj. glede na skok vere, glede na milost. Sám na sebi pa zaradi presilnih napetosti - bratomornost je osnovna chloveshka rodomornost - razpada, se avtodestruira.

- Kritiko "krshchanskega" gentilizma ohranjam kot veljavno. Glede na to, da je danes v SKS tako rekoch povsem zmagal katolishki gentilizem, pomeni, da se je prejshnja leta pripravljal; da je moja kritika krshchanstva kot ideologije narojenosti morala kar se da odbijati. Cheprav mi tega ni nihche dejal. So - bili - udje SKS tako intelektualno nesposobni ali takshni hinavci - á la Alesh, da so mi v brk molchali?

- Na osnovi povedanega je mogoche razumeti danashnjo drzho Miloshevića: da ni le hibrid; da ni le zdruzhevanje dveh nasprotujochih si totalitarizmov, celo spachek. Nacikomunizem je strukturalno pristna - enotna - zadeva. Kazhem, kako je rodovnost inherentna marksizmu kot totalitarizmu.

Tudi na Slovenskem. Ni nakljuchje, da se opredeljuje toliko ljudi - predvsem mladih - za Jelinchicha. Ta bi bil zmozhen spojiti slovenski ultranacionalizem kot nacizem na eni in komunizem kot partizanstvo na drugi strani; oboje mu je eno. Iz obojega "naravno" zhivi. Zato je preprichljiv. Je danashnji Snoj v ogledalu. Nova dvojchka. Se bosta srechala, kot sta se Jelko in Elko? Najbrzh ne, ker ima levica danes mnogo manjsho potrebo po totalitarizmu. Jelinchich nima psiholoshkega socialnega zaledja. Vechina levice je liberalna, vechina desnice prehaja od zmerne k fashizmu.

Snoj se vse bolj kazhe kot pristranski: na strani Jelka. Vrednost drame s tem pada. V razpravi O druzhini sem do Gabrijela natanchen. Kasneje sem dramo prevech rekonstruiral - ker sem potreboval tochko ekvidistance: Gabrijel - Mihael. Pravi naslov Snojeve drame je vse bolj: Gabrijel da, Mihael ne.

- Moja knjiga o Preshernovem Krstu pri Savici she zmerom ni izshla. Najprej je ni hotela tiskati katolishka zalozhba. Salezijanci so se obnashali kot Alesh: govorili so, da jo hochejo natisniti, ravnali so nasprotno; ta izkushnja je bila ena mojih prvih konkretnih izkushenj s klerikalnim hinavstvom. Zdaj rokopis chaka, da pride na vrsto. Knjiga o Chrtomirju kot dvogovor knjige-teme o Tugomerju. Seveda komentirana.

- Ne pozabimo, da je bila l. 86 Partija she temeljito na oblasti; da ni niti malo dopushchala enachenja sebe z domobranstvom. Snoj bi moral paziti, da bi bila njegova drama objavljiva in izvedljiva. Tudi jaz, ko sem jo analiziral kot dramaturg - ravno s to razpravo O druzhini. Pa je Snoj delal Partijo celo za bolj krivo od domobranstva, s chimer je izkazal velik civilni pogum; ne kot DSD. Tak je bil pogum novorevijevcev. In sem jaz zhe tedaj bolj poudarjal istost obeh dvojchkov, kot je to sledilo iz moje analize in drzhe.

Sklepal sem: oba sta izdajavca oz. prekrshchevalca. Civilna revolucija konec 80. let je bila mogocha ravno na tej identifikaciji obeh totalitarizmov. Che bi se pretirano poudarjala krivda partizanov in nedolzhnost domobrancev - kar pochne DSD, ravnokar spremenjena ideoloshka platforma celo "sredinske" (njeno sredinstvo je vsaj napol hinavsko) SKD -, bi ne bilo mogoche izpeljati civilne revolucije, sprave, ampak bi zhe tedaj prihajalo do desne revolucije, do neototalitarizma, kot prihaja danes; in bi pomenilo l. 90 nekaj chisto drugega, recimo nekaj podobnega kot Pinochetov prevrat v Chilah. (Kar si je zhelela SPE.) Hvala Bogu je tedanja slovenska desnica molchala; she ni prishla iz skrivalishch (Justin Stanovnik, Tine Velikonja itn.). She ni verjela v historichno mozhnost, ki se ji je obetala. Prepustila je akcijo civilistom, Ruplu, Hribarjema.

Prihodnost slovenske LD - Slovenije - je odvisna od tega, ali bo "zvesta" civilni revoluciji iz l. 90; ali pa bo zmagal regres k drzhi domobranstva iz l. 44.

- Danes mislim, da je koeksistenca vech ver ugodnejsha za neko druzhbo ne le s stalishcha LD, ampak tudi EK. Tudi s tem, da kar naprej ponavlja geslo "Slovenci smo katolichani", DSD deluje zoper EK. Morda bodo vlogo drugih ver prevzele new age sekte. A v drugachni strukturi: brez osebnega Boga. Morda je zgodovinska prilozhnost katolishtva zamujena. Ne tendirajo enoverski - zgolj katolishki - Italijani znova k totalitarizmu? Che ne - che tendenca ni dovolj resna -, je vzrok kvechjemu v sekularizaciji Italijanov, ne v njihovem katolishtvu. Srbi se prav - genocidno - trudijo, da ne bi bili tudi muslimani. Srbski prijatelj, eden redkih, ki mi je she ostal, globoko veren, mi pravkar pishe, da je treba obraniti belo raso in Evropo pred navalom barbarov in zla, ki mu ga predstavljajo muslimani. Srbska pravoslavna Cerkev v imenu Kristusa generalno odvezuje grehov srbske zlochinske vojake zgolj zato, ker so Srbi.

Zoper to tezhnjo sem se v razpravi O druzhini she posebej angazhiral. Ta tezhnja pomeni na Slovenskem regres v domobranstvo.

Glede na to, da sem l. 86 tako oster do realnega slovenskega katolishtva in da sem danes do njega she ostrejshi, se zastavlja vprashanje, ali je bilo potrebno, da sem se vrnil v KC zakramentalno. Odgovor na vprashanje dajem na drugih mestih. Tudi kot kristjan-katolichan sledim Mraku. Njegovo katolishtvo je bilo shiroko. Se bom sam odpiral prostozidarstvu, neobudizmu itn., kot se je on - glej Spoved luchnim bratom, Rdecho masho itn.? Najbrzh je zmerom merilo: ali ustvarjalna svoboda in osebna pristnost ali podlozhnost ozkemu institucialnemu zakonu grupe-kolektiva. Sam bi rad PO zdruzhil ne le s chloveshkim rodom, ampak tudi z druzhbo- druzhbenim. Cheprav vem, da je to nemogoche. A zhivim osnovno nasprotje. Biti kristjan je paradoks. Je "nemogoche". Ravno s tem, da se nenehoma spodkopujem in pristajam na svojo avtodestrukcijo, dokazujem EK drzho: biti hkrati iz nicha in iz Boga, a z vero v odreshenje nicha.

- Izkushnjo Münchena ne dozhivljamo danes le v odnosu Zahoda do Bosne; vse bolj tudi v odnosu do Slovenije. Kar je rekel Rupel - da znova nastaja os Rim in Berlin -, ni le duhovita domislica. Menim, da je izjemno tochna; Rupel vidi dalech. (Sredi 80. let sva prav z Ruplom najbolj opozarjala na nevarnost velikosrbstva, ne da bi pri tem izhajala - kot Menart itn. - iz samoslovenstva.) Zahodna Evropa si pilatovsko pere roke, ko gleda narashchanje italijanskih apetitov do Slovenije. Peterle je skoraj podpisal, kar je vcheraj izrazil Tremaglia, ko je predlagal, da se v Sloveniji in na Hrvashkem ustanovita dve posebni pokrajini - ali ena skupna -, ki bosta napol italijanski napol slovenski, z odprtimi mejami z Italijo. To je skorajda zhe obnova Provincie di Lubiana iz l. 1941. Peterle je ravnal sumljivo sorodno kot pred pol stoletja Natlachen in Rozhman. Le da nimata, hvala Bogu, ne Italija ne predvojno slovenski politichni avtoritarizem enake mochi kot nekoch.

Je to danashnja linija Vatikana, uradne slovenske KC? Ponovno hlapchevstvo? Ali pa se slovenska KC deli na aktivne nacionaliste - zastopajo jih Buchar, Janez Pogachnik, Koncilija itn. (tiste, ki so podpisali apel za Bucharjevo zhupansko kandidaturo) - in na prilagodljivce-hlapce, ki so pripravljeni kolaborirati z vsakomer, le da bi ostali na oblasti: z LDS, z ZLSD in z italijanskimi protofashisti? DSD ni enotna tvorba. Druzhi jo gentilizem. Ta pa je lahko le retorichno chustven, a v praksi pasiven, kot je bil pri desnici l. 41 in je danes pri vodstvu SKD. Lahko pa je militaristichen. To opcijo zastopa Jansha; vanjo vkljuchuje tudi radikalne ude SKS.

Chlovek - ki je telo - ne more na tem svetu nikoli ostati brez sovrazhnikov. Evroslovenstvo je nujno; a pri tem se je treba zavedati realnih nevarnosti, ki izhajajo iz Evrope. To ponavljam zhe leta in leta - nasproti naivnezhem in iluzionistom, za katere je ravnanje danashnje Italije mrzla prha. Kot jim je bila mrzla prha izkustvo strankarskega sistema. Takshni ljudje res niso uspeshni politiki. Enako ga bodo zalomili, kot so ga l. 1941 in nazadnje konchali tako, da so se umikali skupaj s porazhenimi Nemci iz svoje domovine. A so obenem sanjarili, da so zmagali; da jih bodo vzeli Angloamerikanci v sluzhbo. - Glej Razval.

Peterle ni le lik tragichnega hybrisa, ki se ni zmozhen ozavestiti realitete in ga strast zhene v pogubo. Je tudi lik klasichnega naivnega Slovenca, ki se gre kot Tugomer pogajat v sovrazhnikov ostrog in se da tam pobiti; glej Levstikovega Tugomerja. Naiven pa je zato, ker je prepohlepen; ker si ne upa dovolj tvegati. V tej tochki ga Jansha dalech presega. Jansha ima dar in potrebo za heroja. Che bi imela slovenska desnica l. 41 Jansho, bi se odvijala zgodovina drugache. Tochneje: Jansha je mogoch - je nastal - iz drugachnih razmer. Jansha je le vrh ledene gore; je le najizrazitejshi. Buchar po pogumu in odlochnosti ni bistveno razlichen; le modrejshi je. (Che res?) DSD se odlocha za Jansho, ker bi bila rada junashka. Jansha se je le prikljuchil temu duhu (reheroizacije).

Paradoks: da je DSD militaristichno agresivna, je posledica tega, kar je storila l. 41 Partija, partizani. DSD nekdanjo Partijo posnema. Partija se je od takrat civilizirala. Pa vendar ne toliko zmehchala, da bi preshla na peterletovske pozicije. Se skriva v peterletovski izbiri Jurchichev Tugomer?

Tako to vprashanje kot druga dobivajo odgovor v knjigi o Tugomerju, ki je enako kot Bratovstvo II tik pred izidom. Tetralogija se s knjigo o Tugomerju dopolnjuje.

 

7.

Ostajam pri zapisani sodbi. Tochneje: shele zdaj - po izkustvu s KC odznotraj - se zavedam, kako je sodba pravilna. Danashnja slovenska KC je skoraj nekulturna; vsekakor za kulturo nezainteresirana; oziroma: zanima se le za "nasho" - za svojo - kulturo. Bolj ko se reklerikalizira, bolj izgublja v javnosti, razen pri "nashih". - Sem se pa motil, ko sem menil, da se ne vracha tip cerkvene mochi izpred leta 1941. L. 86 se res ni vrachal; zato tega nisem mogel videti. KC nikakor ni nujno totalitarna, hinavska itn. Ravno zamisel Drugega Vaticanuma - o novi evangelizaciji - oblikuje novo, drugachno KC. Bo uspela?

Pretiravam, che pravim, da je vechina udov SKS hinavcev. Mogoche jih je pol podobnih Golievemu Zhupniku. Kako naj vem? Chlovek, ki je stopil na kacho in ga je ta pichila, se boji zvite vrvi; tako je z mano. Che pretiravam, naj mi bo odpushcheno; naj se me razume. Pa vendar - tudi che je vechina udov SKS poshtenih, pristno naivnih kot Goliev Zhupnik in verjamejo hinavcem in goljufom, ki so danes najglasnejshi v SKS, so naivnezhi nemalo krivi; vsekakor odgovorni. Da bi bili vse manj naivni in se ne bi pustili vlechi za nos ne Peterletom ne Janshem, morajo razviti tisto, kar ves chas terjam: avtokritiko, racionalno skeptichno distanco do sveta.

V omenjeno "pristno" naivnost jih vodi deviza: Moli, delaj in molchi! ki ni ne le neustrezna za chlovekovo zhivljenje v LD - v kateri mora biti vsakdo kritichen, avtonomen, odgovoren subjekt -, ampak tudi za EK. EK chlovek vendar ne sme biti pobozhen tepec, s katerim drugi razpolagajo! She manj pa sme, kot Goliev Zhupnik, kriti zlochince, jim dajati alibi. Ne kot zlochincem, ampak zhe vnaprej; ne videti, kaj so. Vsak, ki ni slep, vidi, kaj je Jansha: umen, gibchen, sposoben, uspeshen politik, tj. manipulant, ki bi se najraje igral celo (z) vojno. Sposobnejshi politik od Peterleta. Naj SKS alibizira Jansho, kot je - vse predolgo - Zhupnik Alesha? Che jemljem v obzir slo po militarizaciji slovenskega katolishtva, kot se je razkrila ob praznovanju Teodozijeve zmage nad Evgenijem v Vipavski dolini, je naivnost tipa á la sodobni Goliev Zhupnik she manj verjetna. Jansho udje SKS volijo, ker si sami ne upajo militarizirati se. Torej skushajo z njim manipulirati, kot so Rozhman in njegova skupina z Rupnikom. A kdo je nazadnje potegnil krajshi konec? Oba. Rozhman in Rupnik.

- Moja trditev, ki jo she zmerom zastopam - o tem, da se Bog ne vmeshuje v vojashko in politichno zgodovino na strani KC -, mi bo prinesla najvech nasprotovanja. Ne verjeti v to bozhjo pomoch "nashemu" pomeni za ude SKS, ki se chutijo varni le v kolektivu in kot bozhji opolnomochenci, izgubo tal, smisla, identitete. Sam trdim: dokler ne bodo izgubili svoje "nashostne" identitete in varnosti v Njem, ne bodo prishli do razumevanja EK Boga. Ostali bodo gentilisti; udje PS.

- Zhal sem se zmotil; tudi v tem primeru sem prevech prichakoval. Te resnice - o Bogu, ki ne vodi zgodovine na socialno politichen, kaj shele na vojashki nachin - se slovenski katolichani she niso ozavestili. Niso she pristali na spremenjeno - koncilsko - KC. Moja izjava je bila izjava zaupanja, preprichanja v notranji prerod SKS. Naivna.

Sem s tem ravnal kot Goliev Zhupnik in okrog l. 90 kvitiral desnico, ki je bila - kot se danes kazhe - zhe tedaj vse nekaj drugega, kot pa sem ji pripisoval jaz? Imel sem jo - posebno SPE - za nosivko EK. Res je, da sem se takoj obrnil zoper desnico, ko sem odkril, kaj hoche; ko je pokazala svoje karte. A tako je ravnal tudi Goliev Zhupnik; vendar je bilo prepozno, Alesh je zhe ubijal. Ne sodim sam med tiste, ki so posebej potrebni kritike? Si nisem olajsheval posla?

Da in ne. Grilov nisem nikdar hvalil. Sem pa - skoraj povsem - zaupal Janezu Pogachniku, Konciliji, celo Shtuhcu, kot she letos Kobalu. Me bo tudi Kobal razocharal, kot so me Pogachnik et comp.? Naj bi bil do vseh zhe vnaprej skeptichen? Kako je mogoche biti radikalno ljubezensko odprt do drugega in obenem racionalno skeptichen? Ni to prehuda naloga za chloveka? Ni chlovek zato bitje linearnosti, ker mu shele izkustva omogochijo, da uvidi resnico? Vnaprej jo lahko vidi racionalno, sklepa nanjo, jo simulacijsko konstruira, a nikoli ne more vedeti, kaj je zares res.

Naj se odrechem vrochemu zaupanju v konkretne ljudi? Ko pa sem tolikokrat sam izdal svoje najblizhje, tiste, ki jih imam najrajshi; tudi svojo zheno. In je ona izdala mene. Pa sem do nje zaupanje ohranil. A kako naj ga v Pogachnika, che pa gledam njegovo danashnje ravnanje; kot na dlani je jasno. Slovenski kulturnishki bedaki nasedajo lepim besedam in podpirajo Bucharjevo zhupanovanje, ne vedoch, da je za vsem DSD in duo Jansha-Puchnik. - Spet je med podpisniki Tauferjevo ime. Je mogoche, da sta zraven tudi Novak in Vodopivec? Ni pa ne Hribarjev ne Inkreta. Vsaj nekaj "zdravega".

Morda pa si - in Janshi in Bucharju - Pogachnik iskreno verjame, kot sem jaz Pogachniku in celo SPE? Se dolocha krivda glede na to, kdo prej spregleda in kdo kasneje? Ko pa so nekateri, ki jasno vidijo, brez ljubezni in zgolj skeptiki? Je sploh smiselno govoriti o krivdi? A naj govorim le o zmotah-napakah? Tudi le o napakah Partije l. 45? In domobrancev l. 44?

Z avtorefleksijo kritichnega tipa stvari razjasnjujem; a post factum oz. le nachelno. V singularno konkretnih primerih pa sem - je vsakdo - nemochen. Ljubezen - zaupanje - do soljudi ga ponavadi potegne v slepilo in nazadnje v pomoto-zlochin. Pa je mogoche ostati le pri veri v Boga?

Na vsa ta vprashanja hochem odgovarjati. In jih tudi singularno reshevati. Je to najhujshi napuh in samoslepilo?

To je vprashanje tudi she za danashnjo slovensko KC: se meri pobozhnost - tj. pravost - chloveka po tem, "koliko je vdan ...organom... konkretne KC"? V kolikshni meri dolocha chlovekovo ideoloshko in moralno pravost ravnanje po navodilih "republishke" Komisije za pravichnost in mir?

- Koliko je danes lumpenelementa na Slovenskem, v drzhavnem - politichnem - vodstvu, v DSD? So res zmagali predvojni - kultivirani, tehnokratizirani, stilno visoki - meshchani? Pirkmajer kot predstavnik teh - razlashchencev - na zadnjih volitvah ni uspel; dela vtis resnega, odgovornega, kompetentnega, strokovnega kapitalista. Uspeli pa so lumpenisti v SLS in SND (slovenski nacionalni desnici). Ni znachilno, da je prishel v parlament Poljshak in ne Pirkmajer kot fizik znanstvenik, umen diskutant, chlovek, ki bi dvigoval diskusijo na dostojno raven? Ko govorijo Irena Oman in podobni, se moram vrachati k svojemu opozarjanju izpred desetih let na slovenski lumpenelement. Danes se kazhe kot demagoshki; tako rekoch vsa SLS je sezidana na njem. V SLS je vech populizma kot stilnega kmetstva; je pa SLS uspeshen zastopnik kmechkega lobija. Le krshchanstva je v tej stranki malo. Podatek izpred dneva dveh: da je edino SLS glasovala zoper to, da bi prejemali otroshke dodatke ali nekaj podobnega ljudje, ki niso slovenski drzhavljani. EK - tudi karitativnost - se kazhe na delu. Kdor daje le nashim, je ud poganske Cerkve. Tudi v tem primeru so se odlochali udje liberalnih strank blizhe EK kot lumpenkatolichani. Dejanja zoper retoriko.

- Upor hrvashkih in bosanskih Srbov se da razlozhiti v veliki, morda v odlochilni meri prav iz tega podatka: da predstavljajo PS; da jim je tatvina blagá, ki je last tujca ali drugega, vrednota. Da niso razvili ponotranjenega odnosa do dela. Da so ostali vojaki, s tem roparji, hajduki. Da so bili stoletja svobodnjashka plast roparjev nasproti hrvashkim tlachanom - delavnim kmetom.

V Sloveniji to ni odlochilen dejavnik. Roparstvo nastopa v povezavi z gospodarstvom, s produkcijo, z menedzhmentom, z upravljanjem; tudi s sivo ekonomijo. Dela se Slovenci ne ogibljejo. Najbolj uspeshni, ki so roparji - zhe od Kantorja -, so obenem tudi najbolj delavni.

- Verjetno sem pretiraval tudi s kritiko lumpenbirokracije. Ne pravim, da je po vojni ni bilo. A vse manj. V 80. letih se je zhe kar precej umaknila tehnokraciji, ta pa je delavna. Ne pravim, da je DSD manj delavna od danashnje levice; le manj izuchena je. To pa je empirichno dejstvo. Strukturalno gledata na delo slovenska levica in desnica priblizhno enako.

Je pa res, da se slovenska delavnost pri liberalcih mochno vezhe na Uzhitek; morda gojijo liberalci Uzhitek in Delo enako ekscesivno. Medtem ko pri DSD nadomeshchajo uzhitek s pokorshchino, z navezavo fasciniranih hlapcev na karizmatichne vodje. Che bo ZKC rinila v to, da bo hotela igrati vlogo vodje, bo za EK najslabshe.

Znachilno: KC kot taka ima danes na Slovenskem malo ugleda. Tudi zato se skriva za Janshem in za politiki. Je pa vprashanje, zakaj ima tako malo ugleda? Ker je v sebi blokirana: ni ne EK in ne politichno uspeshna. Morda krivijo nezadovoljni za takshno stanje - vsaj simbolichno - nadshkofa Shushtarja, ker ne podpira politizacije? Ni pa zgledov, ki bi bili apostolski. Ravno ker je danes blokirana, se nadejam, da ima slovenska KC - tudi kot ZKC - she shanso: da se odblokira v pravo smer. Novi politichni nadshkof gotovo ne bo (p)odpiral EK smeri. Torej?

Kar sem odkrival na predvojni KC - odpor do tujinstva, zavezanost nashosti itn. -, velja tudi za danashnjo slovensko KC. Zhal. Tega l. 86 nisem mogel vedeti. Vedel sem le, kakshna nova - novokrshchanska - KC ne sme biti; chesa ne sme ponavljati iz svoje zgodovine. Zato sem to zgodovino in njeno strukturo tako kritichno analiziral; ne le v razpravi O druzhini. A zaman.

- Dogodilo se je, kar je bilo prichakovati: pluralizem, ki ga je Partija dopushchala, je nazadnje pluraliziral in ukinil njo sámo: na volitvah l. 90. A Partija tega ni le dobro prenesla. Zdi se, kot da si je to - nezavedno - zhelela. Da ni mogla vech nositi odgovornosti Zgodovine. Da je de facto zhe spoznala svojo zmoto: da je postala leninistichna.

Tega za DSD ni mogoche rechi. Ta si shele zheli monopolizma in totalitarnosti.

- Ena od nosilnih tez razprave O druzhini je poistovechanje predvojne ZKC in Partije. Gotovo da nista istovetni v vsem; v marsichem odlochilnem sta neparalelni, razlichni. Marsikaj pa se da najti skupnega. Katolishka DSD takshno istenje v vsem odklanja: KC dela za heroja, za zgodovinskega nosivca uma, kritike, demokracije, pluralizma, vsega, kar je dejansko prineslo razsvetljenstvo in zoper kar se je dejanska KC sistematichno borila; Ocvirk, Juhant itn. so v tej zvezi natrosili neverjetne zgodovinske potvorbe. A v politichno ideoloshkem boju lumpenistichnega tipa dejstva niso vazhna; niti dobre utemeljitve ne; le hujskanje in demagogija. Ideologi-teologi so marsikdaj lumpendemagogi.

V zvezi s klerikalnim hinavstvom bi bilo treba raziskati izraz blagost; tudi pri Zhupniku iz Kralja. Koliko je blagost le krinka pohlepa. Tudi tu sem bil sredi 80. let prenaiven; kot sem odlochilno razlocheval pristno blagost od pohlepa v tradicijski KC, je nisem v sodobni. Blagost - milina - mi je bila dolgo vrhovna vrednota; tudi v osebnem zhivljenju, pri chloveku - tj. meni -, ki je (bil) v marsichem agresivnezh, surovezh, barbar. Danes me ta izraz prav strese, ko vidim, kako je znova zlorabljen. Gril sadi z besedami same blage rozhice, zraven pa organizira ideoloshki linch na druge, na "komuniste" in liberalce.

- Nekaj te kritike pade nazaj name; upravicheno. Okrog l. 89 se mi je zdelo "popolnoma jasno", da je vechina slovenskih duhovnikov blaga, dobra, verna, poshtena, iskrena. Motili so me le Stresi itn. - tisti v vrhu. Od leta 91 naprej pa se je zachela ta podoba, ki sem si jo bil naslikal, vidno sesuvati, dramatichno; iz mesca v mesec. Trpljenjsko izkushnjo razocharanja - spoznanja resnice - popisujem na drugih mestih.

Sem bil torej res "omejenec in fanatik", ko sem zaupal, cheprav preprichan, da sem do vseh v kritichni umski distanci? Najbrzh res; vsaj v nekaterih segmentih.

Analiza predvojnega slovenskega klerikalizma in prehajanja v fashizem je tochna. To se vidi she danes, ko katolishka DSD tezhi v obnovo opisane strukture.

V opombi sht. 30 - iz leta 91 - se vidi, da sem bil tedaj najbolj pozoren na ti. socialni moralizem teologov-ideologov, Stresa itn. Ne she na fanatichno in na vojashko komponento. V zadnjih treh letih pa so se stvari spremenile. DSD je odkrila, da socialni moralizem - malomeshchanski konvencionalizem - ne zadoshcha. Da je koristen, ko je ZKC na oblasti in zastopa red in mir, ne pa, ko she ni na oblasti; tedaj je potrebna revolucija, s tem militaristichni moment. Tega pa se da spodbuditi s fanatizmom.

Prehod iz prejshnje v naslednjo fazo se nazorno vidi v pisanju tednika Druzhina. Najkoristnejsho vlogo pri fanatizaciji, aktivizaciji DSD je opravil pisatelj Rebula. Besede pisatelj nisem dodal po nakljuchju. Prav pisatelj je bil, ki je ravnal - ravna - najbolj antipluralistichno. V primeri z ogromnim - individualno nesebichnim, obchestvenim - poslom, ki ga je opravil Rebula s svojimi hujskashkimi kolumni v Druzhini, so projanshevski kulturniki lenuhi; ti - Taufer itn. - le podpisujejo apele, a se sami vse premalo angazhirajo. Ali pa, kot Grafenauer, le privatno. Rebula pa je pisal iz tedna v teden nekaj let tekste chasnikarskega znachaja z natanchno dolochenim ciljem: pretvoriti KC iz mozhne EK v fashistoidno.

 

8.

Na drugem mestu omenjam, kako je dal nek zhupnik letos prebiti stene cerkve, da bi v nanovo nastalo okno vstavil podobo vojskovodje; ne svetnika. Goliev zhupnik oz. Golieva KC je she predklerofashistichna. Zanima me, kdaj bodo prishla v nanovo sezidane ali v obnovljene stare cerkve slavljenja Rupnika kot generala, kot generalnega inspektorja domobranstva, kot ideologa nacistichne Slovenije. Zakaj ne? Je razlika med Rupnikom in Teodozijem le ta, da je bil prvi porazhenec? Meni kot tak simpatichen. Katolishka DSD pa hoche spet in le zmagovalce.

- Kolektivnost je koristna iz mnogo razlogov. Che ubijash sam in za svojo zasebno korist, kot je Alesh, veljash skoraj pri vseh ljudeh in v vseh druzhbah za kriminalca; tudi po tej plati je biti PO posebej tezhko, odgovorno, tvegano. Pritisk je ves chas v smeri, naj se PO kolektivizira. Che ubija chlovek kot del skupine, je zhe bistveno lazhe; gang, mafija, zarotnishka grupa itn. shchitijo njo, njene svojce. Najlazhe je, che ubija kot chlan velike socialne grupe: politiziranega, mesianiziranega Razreda, Naroda-Nacije, Drzhave, Cerkve. Tedaj postane ubijanje nemalokrat heroizem. Grupa posameznika do kraja zashchiti. Med SPE nisem slishal tako rekoch niti za en konkreten primer, da bi kdo od domobrancev ubijal, greshil. Seznami - navedbe -, ki jih te dni beremo v podlistku Dela, so strashljivi: koliko partizanov in ilegalcev so pobili domobranci. - A ne mislim, da bi moralo to dejstvo postati stvar raziskave parlamenta, politike; tu se je Puchnik najbolj zmotil. Pach pa znanosti. Ta pa je, kot vemo, negotova, priblizhna, subjektivna.

Priznam, da sem bil okrog l. 90 pristranski; poudarjal sem pretezhno zlochine, ki so jih storili partizani oz. Partija. Branim se: treba je bilo dosechi ravnotezhje, kajti po vojni se o partizanskih zlochinih dolgo ni smelo govoriti. Na dan morajo priti vsi zlochini. To, da je slovenska zavest, tudi leva, sprejela resnico o holokavstvu vrnjenih domobrancev, je strukturalno izjemno pomembna stvar; da zhivimo v resnici. K javni oznanitvi te resnice sem nemalo pripomogel.

Dokler ne bo domobranska stran izpovedala vseh svojih travm, ne bo utihnila; to je ne le razumljivo, ampak naravno. Upajmo, da se bo zgodilo kmalu. Da bosta obe plati odkriti kot umazani, zlochinski, kar poudarjam tudi v razpravi O druzhini. A obenem obe kot chloveshki; kar je bila - posebno za "rehabilitacijo" domobrancev - moja naloga v koncu 80. let. A zhe naloga perspektivovske grupe, Smoletove Antigone. - Domobrance sem odkrival kot chloveshke v razpravi o Kremzharjevih Bratih in o Debeljakovi Mashi. Najbrzh bosta obe - seveda na novo komentirani - razpravi tvorili del tetralogije.

Odkril sem bistveni vzrok za moralno in versko degradacijo danashnje slovenske KC. Ker sem leta 1986 in 1991 mislil tako, kot je zapisano v razpravi O druzhini, nisem mogel - po letu 91/92 - naprej s Pogachnikom, Shtuhcem, Stresom in ostalimi. Slovenska KC je le nasploh - in le skoz nadshkofove besede, nadshkof Shushtar pa ni znachilen za danashnjo slovensko KC - priznala medvojne grehe nad sovrazhnikom; konkretno skoraj v nobenem primeru; o raziskovanju te teme, cheprav je bistveno krshchanska, noche slishati. Kadar gre za interese KC - dejansko ZKC -, meni, je treba osebne in zasebne zlochine prikriti ali o njih vsaj molchati. Zato ni pretirana moja sodba, "da bo celotna zgradba KC temeljila na lazhi, na prikrivanju, na zlochinu", che ne bo sposobna javne avtokritichne samoizpovedi.

Za takshno izpoved se zhe leta zavzemam. Zaman. Kako naj bo slovenska druzhba moralna - poshtena, pokonchna, pristna, chlovechanska -, che je utemeljena na prikrivanju resnice, zlochina? (Model je dal Cankarjev Zhupnik iz Kralja.) Ker DSD temelji na opisanem prikrivanju, nujno goji demagogijo in celo vse bolj direktno lazh. Ker pa se tudi Partija spreneveda in prizna le, kar ji dokazhejo - recimo holokavst vrnjenih domobrancev, pa she tega prelaga na vest jugovojske -, ni vidnih razlogov za prichakovanje, da se bo slovenska druzhba moralizirala, ochistila.

Okrog l. 90 sem to prichakoval, ker sem se preprichal verovati, da je v notranje ochishcheni, spreobrnjeni slovenski KC kot NKC (notranja katolishka cerkev) evangeljska sila prerojevanja druzhbe. Danes vem, da sem se zmotil. S chimer pa ni recheno, da ni nikdar nobene chloveshke skupine, ki ne bi imela te - apostolske - mochi. Nasprotno: kar nekaj jih je bilo v zgodovini, od samih apostolov naprej in pred njimi. Zhal danashnja Slovenija ne kazhe te usmeritve. Nasprotno: s panpolitizacijo, ki jo gonita predvsem ZKC in DSD, je vsaj delno ochishchenje druzhbe za lep chas odlozheno.

Morda pa v LD spreobrnjenje, ochishchenje sploh ne bo vech mogoche kot socialno grupno; ker je LD vse bolj PM. Le kot personalno. A za to morajo nastati tudi znotraj KC ustrezni druzhbeni pogoji. Danes jih she ni. Che bo KC nadaljevala z danashnjo linijo, bo postajala vse bolj ovira za prodor EK.

Golia je tu na liniji Cankarja in tistih, ki so odkrivali in javno opisovali kruto resnico.

Nich chudnega, da Rebula protestira zoper moje razlochevanje ZKC in NKC. Kdor razlochuje med obema, utemeljuje mozhnost EK. Kdor ne, brani ZKC kot NKC; in Alesha z njo; posebej pa Aleshe, ko vstopajo v Cerkev kot v druzhbo-grupo nashosti. Bolj ko so Aleshi greshni, bolj so odvisni od zhupnikov, od KC, ker ima le ta v rokah njihovo odreshenje. Zato je pozunanjeni KC tako nevaren liberalizem: spoznanje, da chlovek ni odvisen od moralno in osebnostno druzhbene KC, ampak od svoje vesti in od neposrednega razmerja z Bogom; da je KC tu le mediator, pomoch, ne pa samostojna sila. V LD postane KC le privatna zdruzhba, veljavna za tiste, ki nanjo svobodno pristanejo. Konec je z idejami avtohtonega slovenskega katolishtva, vezanja smisla in Boga na KC, tezhnje po tem, da KC celo moralno politichno nadzoruje druzhbo itn. - kar vse terja danashnja slovenska ZKC; tudi v boju za nadzor v sholah. (Taktika malih korakov - kot Italija do Slovenije.)

Kasneje sem podrobno razvil in poglobil to v osnovi povsem pravilno misel: da Bog ne ubija; da smrt ni posledica bozhje volje, ampak - delovanja - nicha. Da EK Bog ne kaznuje z boleznimi in ujmami (in - konsekventno - tudi ne ozdravlja), kot je mislila KC v srednjem veku in so me duhovniki uchili she v mojem detinstvu.

Kot izlocham Boga iz socialne in politichne zgodovine, ga tudi iz kazenskega procesa kot Sodnika. Katolishki DSD je to tezhko sprejeti. Ali pa je ravno njena fashizacija - aktivizacija - dokaz, da ne verjame vech v bozhjo moch in si zato jemlje to moch sama: da bo krivce - komuniste in "komuniste" - sama kaznovala?

Kako sta mogla biti Golia in Koroshec prijatelja ali vsaj tovarisha v popivanju oz. druzhabnosti, ko pa je Golia pisal take drame?! Je Koroshec kot pameten chlovek, svetovljan, diplomat, a tudi kot duhovnik vedel, da je to, kar in kakor opisuje Golia, res, a se zaradi tega ni vznemirjal, saj je bil skeptichno drzhavnishki manipulant? Je verjel v EK Boga?

"Ravnotezhje samoomejevanj" je pojem druzhbe, ne EK. Kot druzhbena bitja si kar naprej prizadevamo zanj - ali pa, v slabshem primeru, za vladavino enega interesa oz. grupe -, na verski ravni pa vemo, da je to le nauk moralne - antichne - filozofije; da je EK trag(ed)ichno; da je Jezus na tem svetu umrl, bil ubit; da ni mogel dosechi ravnotezhja. Pa se trajnega ravnotezhja z nichem tudi ne da dosechi. Vsako ravnotezhje je prilagajanje nichu, je popushchanje nichu. EK je ekstatichno; je skok vstran od razumnega- dogovornega-uspeshnega.

- PO je stalno moja socioloshka, psiholoshka in verska zahteva. Zahodna opredelitev Slovenije izhaja iz vrednote PO nasproti kolektivnosti. Kdor ne deli tega stalishcha, mu Zahodna Evropa ni potrebna; nasprotno. Zato bodo tako udje Jansheve stranke - ne govorim o socialni demokraciji, kajti s to nimajo zveze - kot Podobnikove Ljudske in strank DSD, posebej Narodni demokrati, prav kmalu in vse bolj vlekli stran od Evrope. Zanje je vrednostno izhodishche slovenstvo kot rod. To pa bo zaradi vkljuchitve v Zahodno Evropo kot v institucialno gospodarsko politichni okvir ogrozheno. Bolj ko bo odvisno od nadnacionalnega Kapitala, manj mochi bodo imeli Janshe in Podobniki, Marjani Vidmarji in Jelinchichi. - Moje zavzemanje za PO se seveda izkljuchuje z zavzemanjem za enega ali nekaj karizmatichnih narodnih Vodij.

- V upanju in prichakovanju sem se (z)motil. Ni res, da bi slovenska KC - drugache je s svetovno - "nujo chasa spoznala." Ni se zgodilo, da bi "zato iz svojega potenciala uveljavljala nove, od prejshnjih razlichne poudarke". Ni "postavila v ospredje avtonomijo osebe in njeno svobodo". Ni "zapostavila zunanjo poslushnost nasproti Instituciji". Ni she "zmozhna dolgorochne transformacije".

Moja tetralogija je zanjo hud izziv. Che ga bo sprejela - kdor ga bo sprejel - kot kar najbolj dobronameren prispevek k notranji reformi slovenske KC, bo narejen zhe prvi korak k ciljem, ki sem si jih zastavil v razpravi O druzhini.

 

9.

Zdaj nekateri s podrobno in dobesedno analizo domobranske prisege dokazujejo, da ni shlo za prisego Hitlerju. To so izmotavanja. Hitler je bil v nacistichni Nemchiji absolutna tochka drzhave, druzhbe, roda, sveta; kaj shele za esesovce; torej tudi za policijske chete, ki so sluzhile SSu. Domobranci so prisegli, da se bodo vojskovali zoper zaveznike itn.

Zakaj Rupniku jemati verodostojnost? Rupnik je zares mislil, ko je veroval v Hitlerja. Motil se je, ker je upal, da bo dal Hitler Slovencem samostojno drzhavo, katere predsednik bo on. Che bi Slovenci zhiveli na Kavkazu, bi jo dobili. Ker pa smo bili ovira za dostop Nemcev do Jadrana, je ne bi. Tudi che bi - po morebitni nemshki zmagi - Hitler dopustil Slovencem lastno drzhavo, bi bila ta le protektorat in zelo zachasna. Ideja Nemshtva je bila, da so Nemci - edina ali prva - gosposka rasa, rasa gospodstva. Vsak Slovenec, ki bi zhelel uspeti, biti socialno zgoraj, bi se moral chim prej deklarirati za Nemca. Ideja samostojnosti malih narodov je bila v okvirju nacizma zgolj taktichna (Slovashka itn.).

Odpirata se dva problema: poleg tega, ki ga obravnavam - "jezuitskega", politichnega - tudi problem tega, da jemlje zhrtev zavestno nase sramoto. Tu se zachne mistika zhrtve, rablja, samoponizhevanja itn. Upam, da se mi bo témo posrechilo dimenzionirati v analizi Kociprovega Provizorja.

- Za socialne katolichane mnogo prevech "subjektiviram", ko razglasham vechnost za "upanje v vechnost"; in konsekventno: vero za vero v vero. Che vera ni objektivno socialno institucialna kategorija, ki ustreza neki trdni bitnosti - Bogu kot faktu in Zmagovalcu -, potem za take druzhbenostne katolichane Bog ni pravi bog, chlovekovo zhivljenje ni dovolj trdno, obljuba ni zhe vnaprej izpolnjena; vse se skazhe kot osebno tveganje, kot skoraj nesmiselna vera. Dokler slovenski katolichani ne bodo dosegli te "nesmiselnostne" vere in bodo ostali pri veri svojih dedov, bodo ostali pogani. Tudi zato so jim moji teksti tako neprijetni. V njih se vidijo v zrcalu kot zelo drugachni od podobe, ki jo konstruirajo o sebi.

To so konsekvence: pod socialnim moralizmom diabolija. Ko Zajc, Sheligo, Janchar in drugi slovenski diaboliki podpisujejo DSD izjave, s tem tudi razkrivajo, kaj je za Stresovo platformo: gnus, blodnja, konstruiranje, igra, obup, hudich. Che bi se ZKC posrechil veliki met in bi spet prishla na oblast kot pred vojno - kar je nemogoche, ker so v danashnji slovenski druzhbi osnovna razmerja drugachna -, bi se diabolikov hitro znebila; kot se je Partija l. 48 Zupana, Javorshka, Pirjevca ipd.

O diabolizmu-demonizmu in njegovih - njunih - konsekvencah sem zhe veliko pisal in na razlichnih mestih.

- Kako naj me - moja stalishcha - prenese kdo od udov SKS, ki jih zhene nezadoshchenost, potreba po druzhabnem uspehu, po samopotrjevanju v okolju, po vladanju; ki jih motivira vitalnost ljudi, ki so se pravkar preselili z dezhele v mesto in zdaj vse osvajajo, ker je vse odprto, nikjer nobenega trdnega zakona, tradicije, ugleda, omejitev? Mene, ki se - z njihovega stalishcha dekadent - zavzemam za "nich uchinkovitosti" (in to nichto tochko tudi dosegam z "uspehom" svojih tekstov, z njihovim slogom in naravo), za "radikalno odpoved socialno politichnemu"?

Prvi, ki je v moji prisotnosti protestiral zoper to mojo - najino z Alenko - drzho, je bil viden zdravnik-politik DSD, preprichan katolik, ki nama je zabrusil, v vechji druzhbi, tudi Buchar je bil zraven in Pogachnik: mlad sem, hochem uspeti, ko bom pa star kot vidva, bom kot vidva "afne guncal", tj. skrbel za dusho in se ukvarjal z onstranostjo. Pogachnik je nemalo chasa nihal med obema opcijama; ni bil brez posluha za mojo. A tudi v njem je prevladala tezhnja po uspehu, mladosti, kolektiviteti, vitalnosti, delovanju, uveljavljanju v zgodovini. Vsi ti - od obeh Hribarjev naprej - so ponavljali Vidmarja in Kocbeka: hoteli so se srechati z - veliko - zgodovino. Kar kazhe, da ne verujejo v EK Boga. Oziroma: EK Bog je skrit v njih na netematiziran nachin, celo zoper njihovo voljo.

- Puchnik je bil Tehnolog - ideolog Tehnologizma - she l. 91. Ko je videl, da politichno povsem izgublja - njegova stranka je postajala vse bolj neuspeshna -, je zamenjal teorijo. In je ni zamenjal, saj govori njegova filozofija tehnologije o chim uchinkovitejshi operacionalizaciji ciljev; cilji torej odlochajo. Ti pa so privatni - momentanistichni - uzhitki. Tudi uzhitek v izvajanju oblasti. Che ne gre z zahodno racionalnostjo, naj gre z rearhaizacijo v gentilnost. Zakaj ne, che je uchinkovito?

- Zoper gentilizem sem podrobno in analitichno pisal posebej l. 86 in naslednja leta; in zoper sakralizem. Seveda brez uspeha. Svoj neuspeh le ugotavljam. Ne pravim, da bi moral biti tudi jaz uchinkovit. Sporazumen sem z realizacijo tega, kar celo hochem: neuchinkovitost. Bi pa zhelel dialog - o svojih stalishchih. Analizo. Tudi, da bi bila brana. Ne, da bi vplival. Ampak da bi odpiral. To so razlichne stvari.

Na nekatera vprashanja lahko le opozorim; tu ni mesto, da bi jih podrobneje opisal, oblikoval, kaj shele razreshil.

Najprej gre za nachelno vprashanje: ali chlovek sploh sme blizhnjega kaznovati. Danashnje pravo ali filozofija prava si tu ni na jasnem: ali so kazni, ki jih izrekajo sodishcha, tj. druzhba, moralne itn. obsodbe - to bi rada videla DSD, ko gre za kaznovanje povojnih zlochincev, komunistov - ali pa le instrumentalna sredstva druzhbe, ki se brani; v zlochincih ne gleda ljudi zla, ampak funkcionalne motnje. Morebiti gleda v obsodbah zastrashevanje. A praksa kazhe, da se danes ne da nikogar zastrashiti; celoten prevzgojni - zapornishki - sistem, recimo v ZDA, ne daje skoraj nikakih rezultatov, cheprav pozhira na desetine milijard dolarjev; zapori so visoke shole kriminalizacije.

Kaj bi danes pomenilo kaznovanje povojnih zlochincev, cheprav recimo zgolj simbolichno, ne z zaporom? Nekateri udje DSD terjajo zapore, drugi le simbolno obsodbo, a s strani sodishcha, tj. druzhbe. Ker se jim to ne posrechi, hochejo dosechi svoj cilj vsaj od parlamenta, torej od politike, ki kot da predstavlja celotno slovensko druzhbo. Jim gre za prestizh? Bi hoteli postati zmagovalci ali ljudje, ki so imeli prav in imajo prav, z odlokom? Puchnik se je tu spustil v mlin, iz katerega ne bo zlezel. Izgublja svoje prejshnje moralne prednosti in se blizha ravni preiskovancev, ker se prepushcha pravichnishki strasti in pravico vezhe na politichni interes neke stranke ali gibanja. Manjka mu - udom DSD - modre skeptichne distance, che zhe ne more do EK drzhe, tj. do odpushchanja.

Medtem ko sodi kritichna analiza drugam - v znanost. Tudi v RSD, ki je poseben tip znanosti; ki je sintetichno sinkretichen spoj linearne znanosti, literarne zgodovine, sociologije, historiografije, teorije o kaosu, literature, chasnikarstva, filozofije, etike, tehnologije, pamfleta, molitve itn.

Tako v razpravi O druzhini kot v drugih tekstih RSD zastopam sam vech stalishch oz. jih vech prakticiram. Tudi obsojam: tiste, ki so ukazali holokavst nad domobranci; tiste, ki so ga izvajali: ude OZNE in UDBE, ki so ljudi preganjali; partijski vrh, ki je vzpostavil sistem terorja; ovaduhe; sodnike, ki so bili v sluzhbi krivic; ude DSD; tudi ideologe-teologe, ki hujskajo na novo drzhavljansko in bratomorno vojno. Seznam ljudi, ki jim sodim, je velik. Vendar jim sodim tako, da presojam njihova dejanja s stalishcha zgolj svojega uma in chuta za pravico. Niti enkrat nisem zapisal, da sodim s stalishcha Boga ali Druzhbe ali katere koli socialne - politichne itn. - grupe. In: moja sodba ima minimalen odmev; je skoraj brez vpliva. Je privatna sodba, na katero lahko - v LD - vsakdo odgovori z drugachno, tej nasprotno privatno sodbo. Ali pa me celo tozhi pred sodishchem, che meni, da sem mu storil nekaj, kar je po sprejetem pravu kaznivo.

Ne literatura ne - danashnja - znanost nimata mochi obveznosti. Literatura je zhe prej veljala za izdelek domishljije; ustvarjala je fiktivno realnost. Znanost si je v novem veku skushala prisvojiti mesto, ki ga je zavzemala prej vera ali Cerkev. Danes, ko goji radikalno avtorefleksijo, ve, da njene ugotovitve niso - vech - zakoni (nimajo vech ambicije, da bi veljali kot zakoni); da je Einstein bolj uchinkovit od Newtona - uporaba atomske energije -, a manj obvezen. Heisenbergovo odkritje o nedolochljivosti kot takshno spodbija mozhnost tiste ali takshne resnice, ki bi bila podobna sodni.

Glede na to, da se tudi vse sodbe izrekajo v imenu ljudi, ki smo zmotni, in ne vech v imenu Boga - kar pomeni, da ga ne vlechemo in zapletamo vech v nashe spore -, tudi te sodbe niso prevech trdne; so zgolj subjektivne, zachasne, konstrukcije; bogve kaj je zares resnica. Znanost danes ve, da se dogaja v krogu strokovnjakov, ki med sabo diskutirajo o svojih in tujih posameznih ugotovitvah. Lahko jih sprejmejo, lahko ne. Che iz teh ugotovitev izhajajo praktichne koristi, so s strani druzhbe (trzhishcha) redno sprejete kot ustrezni modeli, pravila, podmene, konstrukti. Che ne, se malokdo zmeni zanje. (Che ne bo nihche odkril v RSD koristi zase, bo nebrana.) Nekateri zahtevajo od znanosti tudi ali samó lepoto, fantazijo, igro duha; recimo visoka matematika, ki je, v najvech primerih, neuporabljiva.

Slovenci presojamo znanost she zmerom vse prevech tako, kot smo jo pred sto leti. Jo merimo po merilu nacionalne znanosti, pri tej pa predpostavljamo, da ni le pomembna-koristna za - slovenski - narod, ampak da ima v sebi tudi neke moralno socialne, skoraj verske ali vsaj psevdoverske momente. Linhart je napisal svoj Poskus zgodovine Kranjske kot dokaz, da smo Slovenci Slovani, avtohtoni itn. Z znanstvenim delom je utemeljeval slovenski narod. (Kot Presheren, Levstik in she marsikdo z literaturo.) Vendar je zhe odnos slovenske znanosti do Trstenjaka - v drugi polovici prejshnjega stoletja - pokazal, da smo se zavedeli, da je resnica shirshi in obveznejshi pojem ne le od koristi, ampak tudi od narodnosti. Skoraj vsi Slovenci so pristali na to, da so Trstenjakove etimologije, genealogije slovanskih bogov in bozhic sad amaterjeve domishljije; koristne za spodbujanje slovenske narodne zavesti, a neskladne z nacheli - pravili -, po katerih se je morala tedaj ravnati svetovna znanost. Danes tudi na tem nivoju ugotavljam globok kulturni padec. (Pred sto leti je skrbel za slovenski znanstveni nivo v etimologiji in arheologiji "Nemec" Deschmann alias Dezhman.) Venetologija ni kaj bolj znanstvena od trstenjakovshchine, pa ji vendar vechina Slovencev verjame; tudi mnogi izobrazhenci; med znanstveniki le amaterji, vendar ljudje z doktorati (cheprav iz drugih strok).

Ni pa pojav venetologije in njen uspeh le stvar padca vsesploshne kulturne ravni na Slovenskem. Je tudi posledica premika narave same znanosti. Che znanost nima vech "objektivnih" kriterijev, che niso njena odkritja bolj ali manj tochni posnetki objektivitete (adequatio rei et intellectus), in che se, kot v visoki matematiki, izgublja celo notranje merilo koherence - ne postavlja vech zahteva, da morajo biti teorije notranje koherentne -, potem je res odprta pot vse do povsem fantastichnih podmen, do Dänikaena, ufologov. Che ti "znanstveniki" uposhtevajo dejstva, le da jih zelo svobodno - z domishljijo - razlagajo po svoje, ni recheno, da so zunaj znanosti.

Meni nekateri - seveda najbolj preprosti linearni - znanstveniki ochitajo, da je znanost, ki jo prakticiram - recimo v RSD - diletantska, samovoljna, kontroverzna, neustrezna, napachna itn. Ne mislim, da je RSD delo tistega tipa, ki sodi v chasnike, kot so Misteriji ali Aura ali Gea. Predvsem zato ne sodi tja, ker nikogar ne zanima; ker ni posledica zahtev trzhishcha; trzhishche tako rekoch odklanjam. Na tej ravni je RSD celo najbolj nasprotna ufologiji ipd. Shiroka publika bere vsaj informacije o sporih med egiptologi, med raziskovalci biblije, med arheologi. Zanima jo, kako je nastal chlovek, kaj je v Svetem pismu izvirno in kaj vanj naknadno interpolirano. Zato kar naprej curljajo novice o australopitekih, dinozavrih in piramidah v rumeni tisk. Ni pa si mogoche niti predstavljati, da bi zashlo vanj kakshno porochilo o RSD; o temeljnih problemih, ki jih RSD odpira. To ne zaide niti v chasnike, ki se imajo za resne, na kulturne strani Dela, Slovenca, Republike. Uredniki teh rubrik so v sluzhbi shirokega bravstva in mu ponujajo, kar terja ono; kaj terja, se pa kaj hitro ugotovi iz povprashevanja. (Hribarjeva je imela pred nekaj leti vsak teden intervju; danes se she komaj kdo zmeni zanjo.)

Ko je tik pred vojno Kidrich izdal Presherna, je bilo nemalo Slovencev, ki so knjigo kupili, ker so jo imeli za temelj slovenstva; enako kot Prijateljevo delo Janko Kersnik in njegova doba. Obe deli sta bili v nashi druzhinski knjizhnici. Prodal sem ju - kot shtevilne druge, celo unikate - v svoji mladosti v starinarnici Dovzhanu in Tavzesu, da bi imela prijateljska drushchina - Smole, Kozak itn. - kaj cvenka za popivanja. S tem sem praktichno dokumentiral svoje nachelno stalishche do slovenske tradicije in nacionalne znanosti. - Vendar sem - to je druga plat resnice - deli prej in kasneje podrobno prebral.

Morda je zadnje - sámo na sebi vzorno, tudi inovativno - delo te vrste, ki je vrshichila v Prijatelju in Kidrichu, Paternujev Presheren. Cheprav she marsikak slovenski literarni zgodovinar pishe monografije tipa Presheren: o Kosovelu, Gradniku, Cankarju itn. Takshna dela - monografije tega tipa - bodo zmerom potrebna; tudi za stalno in sprotno preverjanje - utemeljevanje - slovenstva; tudi kot preinterpretacije. Na Zahodu jih je vse manj. Tam pishejo visoki in resni znanstveniki nemalokrat popularne knjige za trzhishche; pishejo jih tako, da bi postale uspeshnice; in postanejo - od Hawkinga do Eca. Na Slovenskem pa je trzhishche premajhno, se pravi zasluzhek premajhen, da bi se domachim znanstvenikom posel splachal. Velika vechina nacionalne znanosti se financira iz drzhavnih virov, se pravi iz socialne podpore. Ker tisti, ki odlochajo o financiranju, menijo, da je neko delo pomembno na nacionalni in druzhbeni ravni. Ochitno so tako presodili tudi o trilogiji Od bratovstva k bratomoru in izid knjig - ne pa avtorski honorar piscu, sam sem se mu odpovedal - omogochili. Menim, ne le iz utilitarnih ali samovshechnih vzrokov, da so s tem naredili nekaj pomembnega; da so razumeli inovativni pomen RSD. Sam RSD primerjam z Valvazorjevo Zgodovino vojvodine Kranjske.

Kako naj bo RSD narodotvoren tekst, kot so Presherni, ko pa je ena od rdechih niti, ki se vlechejo skoz njenih deset tisoch strani, kritika naroda kot strukture in slovenstva posebej? V dolochenih legah je RSD a(nti)narodna; ne le zoperznanstvena (che znanost pojmujemo linearno). Vendar stvar ni tako preprosta. Ni vazhno, da bodo mojo pravkar izrecheno izjavo z veseljem pograbili tisti, ki bi me radi diskreditirali; in bodo z njo pritiskali morebiti celo na financerje bodochih zvezkov RSD.

Tega se najbolj "bojim". A to predvidevam. Ko - che - ne bo vech ministrov Pelhana, Ostermana in Bohinca, che bodo namesto njih ministri DSD, bom oplel. Kot sem moral financirati izid 60 pol dolge Majcnove dramatike iz svojega - in zheninega - zhepa, ker sta bila demosovska ministra Tancig in Capuder mojemu delu nenaklonjena. S tem ko javno razlagam, kje sem najbolj ranljiv, kazhem svojim zoprnikom, kaj naj naredijo, che me hochejo zadeti. A tega ne delam iz mazohizma. Prej iz zhelje konstruktorja - znanstvenika -, ki bi rad simuliral, predvidel vse mozhnosti in soigravce celo vabi k zanje najboljshim potezam, tj. k zanj najslabshim; kajti le takshna najtezhja igra je na ravni moje ambicioznosti. She vech: rad bi bil mali bog in sam vodil svoje protiigravce po poteh igre, ki jo sam konstruiram. In she vech: moja znanost ni le teoretska. A tudi Prijateljeva ni bila; njegove knjige so spreminjale zavest in stvarnost slovenstva. Prijatelj je recimo "prisilil" Tavcharja, da je ta vso svojo korespondenco zazhgal. Chudovito dejanje slovenskega pisatelja, vredno antichnega pozhigavca Herostrata!

Sedim sredi nochi za mizo v najbolj oddaljenem kotu Slovenije in Krasa - vcheraj, v soboto, sem prijetno popival pri prijateljih v Pedrovem, v Batujah, v Brjah, pri bivshih visokih komunistih, pri duhovnikih, pri kmetih, pri slikarjih - in narekujem besede zavistnezhem, ki me chrtijo in ki me bodo na osnovi mojih nachrtno prostodushnih izpovedi skushali smrtno zadeti; kot me skushajo zhe desetletja - moje zhivljenje je ena sama vesela pustolovshchina sredi streljanja. Moje javno - tudi znanstveno - delo se je zhe zachelo ob javnih zahtevah, da naj se mi preprechi objavljanje. Tega ni zahteval le Kreft v zachetku 50. let. Tudi Vidmar ob Perspektivah. Pa vendar Vidmar ni izrazil pomislekov, ko ga je obiskala delegacija chlanov SAZU, akademikov, in mu sporochila, da so me izvolili za chlana znanstvenega razreda, kar je druzhbeno nacionalna potrditev veljavnosti moje znanosti, moje znanstvene metode (recimo interpretativne). Chudno? Ali pa je stari zvijon spet rachunal. Bil sem namrech izvoljen zhe v postkomunistichnem chasu, l. 91; moje ime pa je bilo desetletja med prvimi na seznamu sovrazhnikov drzhave in Partije. Torej sem postal - po l. 90 - naenkrat politichno sprejemljiv.

Vendar sem prav toliko hipernacionalen kot a(nti)nacionalen. Kdor ne kapira chlovekove narave kot kontroverzne v osnovi - kot shicotipske -, moje izjave ne bo razumel; ni mu pomochi. Bi pa shel rad ta hip she dlje. (Morda bo kak duhovit zlobnezh pripomnil: Taras je sam priznal, da je she pijan ali vsaj zmachkan, torej neodgovoren; njegovo pisanje je znamenje blodenj.) Ne terjam pravice do shicotipskosti le zase, za ljudi, na ravni psihologije ali eventualno eksistence. Terjam jo - to pa je pohujshljiveje - na ravni znanosti. Ta hip zagovarjam RSD v celoti (takshni zagovori so razpostavljeni po vsej RSD), v nosilnih razpravah in v komentarjih, v opombah in pripombah nanje oz. na komentarje in na pripombe-opombe.

Ravno s "sinkretichnim" - tipichno PM - modelom RSD izdelujem nov - svoj - model znanosti; in si, neverjetna domishljavost, domishljam, da ustvarjam nekaj novega celo za sam véliki svet. Predpostavimo, da bi svoj nachrt udejanjil; da bi res odkril - konstruiral - nekaj novega. Ne bi bil to "najvechji" prispevek slovenstva k svetovnemu "dobremu"? Ne bi s tem koristil slovenstvu, torej narodu in drzhavi (ne glede na to, ali je tak moj namen ali ne)? Stavim na vse ali nich. V razmerju do Boga skusham prakticirati chim vech kenozis. V razmerju do ljudi so mi zgledi grshki junaki, Prometej itn. Sem od zachetka kristjan in marksist, obozhevalec svetnikov in herojev. A ker sem od zachetka obenem tudi liberalec, sem skeptichen do vsega sveta; tudi do svojih velenachrtov, ambicij, do svoje norosti - recimo do nechesa povsem fizichno merljivega: zhe dve desetletji pishem RSD vsak dan od srede nochi do vechera. Schubert je sistematichno delal "le" med 6h zjutraj in 12h opoldne; jaz delam zhe shest ur prej in she shest ur vech. Nihche se mi ne more bolj posmehovati, kot se sam sebi: svoje delo imam obenem za valvazorjevsko in za igro, ki nastaja med neznansko muko in neznanskim uzhitkom. Imam ga torej obenem za socialno in za privatno, za uspeshno in za blodnjo.

Trditev, da izdelujem shicotipski in ustrezni PM (postmoderni) model znanosti, ilustriram, izvajam, dokumentiram in operacionaliziram na najrazlichnejshih mestih. Tu naj rechem le, da sem glede na radikalne trditve najmodernejshih matematikov - da ni potrebna niti koherentnost teorije - skoraj tradicionalist. Ob vsem nachrtnem kaosu svojega micelija se ves chas trudim, da bi bila RSD tudi linearna in v tem pomenu logichna, pregledna, sistematichna, operativna, dihotomichna, racionalna.

Ko mi znanstveniki manjshega kova ochitajo, da so moji navedki nezanesljivi, me ne moti. Prvich, RSD ni tekst istega tipa, kot so opombe k Zbranim delom slovenskih pisateljev. Od teh opomb chlovek prichakuje, da bodo tochne; te opombe gre sploh zgolj za to brati, da bi se pouchil o tochnosti nekaterih dejstev. Jaz pa nemalokrat omenjam nastanek neke drame in rechem: je iz srede 50. let ali z zachetka 60. let. Za mojo rabo so letnice nastanka del sploh vprashljive. Da se ugotoviti, kdaj je neka drama prvich tiskana ali igrana. Tezhje je ugotoviti, kdaj je bila napisana; lahko jo je avtor - a nebistveno - leta popravljal, pri tem pa drzhal v predalu. Kateri chas odseva, che je nastajala dolgo? Punchka Ferda Kozaka je bila vech kot zasnovana zhe pred vojno; dramatik jo je pisal she desetletje po vojni, do svoje smrti in she ne konchal; konchala sta jo Vidmar in Primozh Kozak. Kdaj so nastali Dialogi Primozha Kozaka? Zanesljivo sem jim imel v roki poleti 1959 - che me spomin ne vara. (Bogve kaj pravi spomin Janka Kosa, ki je Dialoge bral she pred mano?) Vem, da jih je Kozak zasnoval ob madzharski revoluciji jeseni 1956. Koliko jih je tedaj zhe napisal? Ne odlocha, ali jih je dal na papir. Pisatelji nosijo bistveno v glavi.

Skratka, kar pochnem, hochem pocheti; to ni - le - zunanji nasledek moje intimne zmede. Da je recimo v prvem in drugem odstavku chetrtega podpoglavja VIII. poglavja tretjega dela razprave O druzhini, oba sta kratka, sprepletenih mnogo tém, ne le vprashanj, je bistvo moje metode: da je treba gledati travnik celovito in kompleksno, vse rozhe in ptice na njem in zrak in fizikalne lastnosti rastlin ter spojin obenem. To ni le pogled - s stalishcha - mrezhe, ampak pogled diferencialne kompleksnosti, ki bi ga rad uveljavil kot model gledanja ljudi v tretjem tisochletju. - Govorim - kot marksist - fanatichno resno ali - kot liberalec - samoposmehljivo, v tem ko parodiram Hribarjeve ambicije?

Ta moja ambicija je stara kot jaz. Zavestno pa sem jo she posebno jasno formuliral v drugi polovici 70. let, ko sem bral Foucaultove tedaj izhajajoche knjige - posebej Nadzorovati in kaznovati. Posebno v tej filozof preprichljivo pokazhe, v kakshen zapor spravi chloveka logika organizacije, druzhbe, ki je nastala v 18. stoletju, vojashnice, bolnishnice, shole. Govori o kvadriranju. Nich ni bolj cilj mojega dela kot odprava - zmanjshevanje - kvadriranja.

Ker misli Puchnik v pojmih klasichne logike, mora priti nazadnje od preiskave do terjatve po kaznovanju. Medtem ko se sam zadovoljujem z raziskavo; preiskave so le del mojih raziskav. Raziskave pa pojmujem kot igre in obenem kot argumente za chlovekov skok vere. Ta skok - milost - ne sledi ne iz igre ne iz logike; le iz srca oz. iz transcendence. Vendar pa se logichno - v raziskavi in z raziskavo - utemelji; kot (avto)kritika.

Prichakujem ugovor: treba je narediti - dosechi - red; postaviti vrednostno lestvico. Na travniku ni vse enako (ne)vazhno. Kakshna razlika med mogochnim hrastom in drobno bilko, med srno, ki se pase pred mojimi ochmi, in bacilom, ki se z velikanskimi mnozhicami svojih bratov podi vsenaokrog; med chlovekom, ki gre po poljski poti, in muhami, ki v visoki jeseni cepajo v smrt. Zame ugovor ni sprejemljiv. Res je: med temi momenti so razlike; vsak je singularen. Med njimi lahko vzpostavimo kolikor hochemo meril, vrednostnih lestvic, hierarhij; a vse so subjektivni konstrukti - glede na dolochen cilj, interes, blodnjo.

Sam vidim le eno zares odlochilno stvar: skok vere. Ta pa je ravno "negacija" vse tosvetnosti, vseh omenjenih momentov. Prihaja od drugje; ne nastaja na travniku in iz njega. Ni pa travniku le tuj. Chlovek je zmerom zapleten v odnose travnikov, toposov, druzhb, psih. A edino merilo, ki je absolutno, je skok stran od tega sveta, cheprav tako, da gledam Drugega skoz opno tega sveta, skoz ljubezen do drugega, skoz odprtost do momentov travnika in zhivljenja-smrti. A edino, kar je zares vredno, je odreshenje: nicha; vsega na travniku in v chloveku, kar je iz nicha. - Prevech vezati se na dobrine tega sveta je temeljno poganstvo. Je malikovalstvo.

Naj omenim le she, kaj vse izhaja iz vsebine omenjenih prvih dveh odstavkov. Empirichna raven Golieve drame Bratomor na Metavi; govor je o Aleshu in Zhupniku. Psihologija obeh likov. Moralka. Problem, kaj storiti v konkretnem posameznem primeru: ob umoru. Problem spovednika, duhovnika in spovedanca, chloveka. Mera védenja o problematiki: o krivdi, ogrozhenosti sebe in Cerkve, o posledicah dejanja, o zlu in koristih. Zavest verbalizma; to zavest vnasha analitik, avtor razprave O druzhini. Problem formalizma in pristnosti - vsebinskosti - katolishkih obredov; eden temeljnih problemov Cerkve in chloveshtva - brez obredov ni niti LD, le drugachni so. (Fenomenologija vsakdanjega zhivljenja.) Pristnost ali navideznost trpljenja. Arhaichnost trpljenja. Narava naricanja, magije, obrazcev. Kaj je zaklinjanje? - Vsaka téma za knjigo, za tisoche knjig, ki se pishejo o naravi magije, krivde, zlochina, solidarnosti s chlovekom, kazni, obupa itn. Kaj je tatvina; kaj je z njo? Kaj je greh - brezkrajno vprashanje. Vsako vprashanje nov konstrukt; teh pa je nacheloma neskonchno. Koliko je vredna odveza? Kdo naj jo daje? Je sploh potrebna? Res lahko sodi chlovek (o) sochloveku?

Sam nachenjam le infinitezimalno majhen delchek nakazane problematike. Vendar tolikshen, da nakazhem problemskost in problematichnost zadeve: da z linearnim mishljenjem le reduciramo, s tem zapiramo, v limiti ubijamo. Bog je brezkrajnost. Che se hoche chlovek blizhati Bogu, se mora odpirati Drugemu tudi kot brezkrajnosti. Seveda ne - le - kot kvantiteti. Znanost se ukvarja s problemi kvalitete, metod, ne le z vsebinami. Pa she te so kvalitativno razlichne, kot sta Bratomor na Metavi in Jovanovićeva Antigona, dve drami o bratih, ki ubijata; v primerjavi z Jovanovićevo dramo je Bratomor enostaven in slab. Takshne sodbe zmerom podajam; a obstransko. Sem kritik. To je ena raven; zame ni bistvena.

Ideologi-teologi bi hoteli videti sredi travnika kip svetnika, ki bi ga adorirali; Rebula bi izklesal iz nabrezhinskega marmorja monumentalnega Slomshka, cerkveni pevski zbori bi prepevali Slomshkove budnice, zhenski podmladki katolishkih strank bi pod vodstvom babice Lukacheve trosili okrog malika bele cvetlice.Meni se ta(k) prizor upira; niti smeshen ni. Rajshi gledam, kako se opoteka chez travnik vashki pijanchek. Ali kako sediva v travi pesnik romar in umetnishki fotograf - bozhji otrok - Andrej Zhigon in jaz; on z zavoji chez ramo in s kitaro, jaz zhe z napol prazno steklenico novega terana - so ga zhe nastavili - med koleni. Chez travnik so hodili, tekali, bezhali partizani, Nemci, italijanski fashisti, dninarke in kosci so ga obdelovali, nekoch so ga predniki izkrchili iz krashke divjine. Nobenega spomenika! Nobene nagrade! Nobenega reda! Ne jeche! Kolikor se da odprt prostor srechavanja miriad zhivih bitij!

Kar opisujem, je she najblizhje bozhji svobodi. Cheprav je na sliki neznansko veliko trpljenja, znoja koscev in solz mater, bolechin ranjencev in strahu beguncev. A vse to sem jaz. Vse to je vsak chlovek.

RSD naj pokazhe, kolikor more, na brezbrezhnost svobode, medchloveshkih srechavanj - asociiranja -, na silovitost trpljenja in chustev, na mnogonivojskost sveta, na kaos vic, a tako, da bo z vsake tochke tega sveta odmeval klic k Bogu, k odreshenju.

- Naj po tej - najobsezhnejshi - metodoloshki in verski pripombi she nadaljujem z nizanjem opomb? Nisem pravkar nashel ustreznejshega zakljuchka Pripomb?

 

Oktober 1994

______
Izbrano poglavje iz knjige Tarasa Kermaunerja Politika 1 iz cikla Od bratovstva k bratomoru II, Zalozhbe Lumi, Ljubljana 1995.