Revija SRP 11/12

Rajko Shushtarshich

 

SKICA MOGOCHE KRIZE M.M. TELEVIZIJE
IN SLOVENSKE NACIONALKE SHE POSEBEJ

Strukturne znachilnosti institucije v spreminjajochem se sistemu

 

To poglavje pa lahko bralec mirno preskochi, ker je to, kar shematsko razchlenjujem oz. nizam, itak povzeto v predhodnih in kasnejshih poglavjih prispevka. She dosti bolj izchrpno pa je obdelano oz. kar se da slikovito opisano v posameznih prispevkih o problemih medija, avtorjev Revije SRP.

 

1 Vrednotna utemeljitev in orientacija institucije

Institucija, ki se ne prilagaja spremembam okolja (sistema), jim ne sledi, mora priti v krizo in slej ali prej propasti.

Cheprav se je v novem sistemu zhe dvakrat spremenil zakon o Radioteleviziji Slovenije, je ostala institucija medija po notranji inerciji strukture mochi v mediju tako rekoch nespremenjena. Edina bistvena sprememba, ki se dogaja v instituciji, je boj (rivaliteta) strank za vpliv na politichno informativni program. Pa tudi to ni tako velika novost, kot se to zunanjemu opazovalcu lahko zdi, ker je le zamenjava poprejshnih trenj (rivalitete) struj ali frakcij partije in vplivnih klanov (clandestinih skupin) politike v prejshnjem sistemu.

Nereflektirana generalna vrednotna orientacija ali legitimiteta institucije je vechno in nerazresheno vprashanje. Institucija medija ne ve, ne zheli in noche vedeti za svojo temeljno ali poglavitno dolgorochno vlogo v sistemu.

(Drugache recheno, generalna strateshka opredelitev in utemeljitev medija v sistemu ni jasno opredeljena. Njena orientacija v nacionalni oz. javni (to je drzhavni) oz. komercialni medij niti po prioriteti ni razvidna. Dejansko she vedno ne vemo, ali je RTV Slovenija she drzhavna ali je zhe komercialna in she manj, koliko je she nacionalno kulturna ali kulturno nacionalna?

Slednja opredelitev je verjetno zgolj zaradi videza (imagea) institucije, seveda pa je she prisotna v deklarativni in normativni utemeljitvi. Skratka, najraje bi RTVS bila vse troje hkrati, vsega po malem za vse, to, kar je sedaj in za vse vechne chase taka, kot je sedaj. Po inerciji se upira dejanskim spremembam, dejanske spremembe so shok za institucijo (predvsem njeno administracijo), deklarativne in tudi normativne novosti pa je ne ganejo, zlahka jih nevtralizira, spravi v stare tire, znane in vechne obrazce.

 

2 Program

Program dolochajo programski interesi, ne pa potrebe in zhelje gledalcev, kot to medij venomer razglasha. Te medij uposhteva le toliko, kolikor se prekrivajo z omenjenimi Programskimi interesi institucije sistema. To pa so interesi: ekonomskega sistema, interesi politike (politichnih strank) in shirshe, interesi spolitiziranega sistema, ki uporablja medij kot sredstvo obvladovanja mnozhic - mas oz. javnega mnenja, ki mu vlada na moderen nachin. Drugache in kratko recheno, medij je chetrta veja oblasti v sistemu.

Vchasih se mediju celo posrechi, da to pochne tudi na zabaven, vechinoma pa na zabavljashki nachin. Ljudstvu nudi gledanje iger in sreche chez mero, da bi mu zmanjkalo prostega chasa za pochetje neumnosti. Informacij pa ponuja program na kupe, toliko in tako hitro si slede (in politichna stalishcha seveda tudi), da gledalec za svoje mnenje nima chasa. Vsa so seveda poprej pametno prebrana in sochasno komentirana. Tako javno mnenje sicer ni vech enotno, kot je bilo, je pa pluralno v skrajno skromni variaciji. Po obsegu pa naj bi trajal idealen program dan in noch, vseh 24 ur, torej tak, ki se nikoli ne zachne in nikoli ne neha.

Jedro programa "raison d'etre medija televizije (RTVS)" je torej: EP, PP in vedno bolj tudi RP (religijska propaganda). Tudi Cerkev se ni mogla upreti skushnjavi, rada ima vernike pred ekrani, che jih zhe v cerkev ni. Nacionalno kulturno poslanstvo ("funkcija") ne shteje dosti, je le she dekoracija za pokrivanje legitimitete medija in sistema, dejansko pa je KUP (kulturno umetnishka propaganda) v mediju neavtonomna, podrejena je eni od treh omenjenih dominantnih propagand. Vzgojno izobrazhevalna "funkcija" programa medija je ob prevladujochem nasilju, da ne rechem "ne boju ampak mesarskem klanju", postala smeshen sentimentalno poduchen tujek v manj gledanih terminih medijevega sporeda. Dejstvo je, da je delezh EP (vkljuchno s sponzoriranimi oddajami) rasel iz leta v leto, dokler ni dosegel meje, ki je za nacionalni medij nevzdrzhna. Podobno je z delezhem in vplivom PP v nacionalnih programih, z demokratizacijo je politizacija medijevih sporochil dosegla razsezhnost brez primere, vedno vech je oddaj z intenco imagea strank in njihovih veljakov (paradnih konjev). Prav lahko bi tudi rekel, da se je PP program TVS neopazno prevesil v eno samo permanentno predvolilno kampanjo, njen sponzor je drzhava in she mochne stranke.

 

3 Gledalci

Zbegani so in navelichani, a si vechinoma ne morejo vech pomagati. Medij jih je zasvojil, zasuzhnjil s svojo hipnotibilno mochjo. Chesar jim ne nudi nacionalni medij, to poishchejo na konkurenchnih medijih, domachih in tujih, komercialnih in specializiranih: za svetovne igre in shport, za moderno glasbo planeta, za vesti sveta. Prav kmalu bodo globalno pokrite vse njihove s pomochjo medijev ustvarjene potrebe. Nacionalne medije chaka nekako taka usoda, kot jo imajo sedaj lokalno regionalni mediji. Vendar preko nechesa medij ne more: televizija je vendarle odvisna od gledalcev, cheprav je doslej storila vse, da bi obveljalo ravno nasprotno!

Boj za gledalce je dosegel vrhunec, posluzhevanje lazhnih rezultatov meritev odziva (gledanosti) je poslednje brezupno orozhje M.M. Na obzorju je pohod rachunalnika, ki pomeni konec ere mochnega medija, verjetno vsaj tako hud, kot je bil zaton radia ob rojstvu in prodoru televizije.

Te vidne spremembe, blizhajochi konec televizijske ere, pa RTVS ne ganejo prevech, samozaverovana, samozadostna bo dochakala she vechjo izgubo gledalcev na rachun fleksibilnejshe konkurence (globalnih, komercialnih in tudi drugih nacionalnih televizij). Nerealne ocene delezhev gledanosti oddaj, izrachunane oz. posploshene iz podatkov lastnih telofonskih anket, so nerazumljiva samoprevara. Vsa dosedanja opozorila o metodoloshki problematichnosti takih meritev so bila zaman in so veljala za neresen, instituciji nelojalen ali celo izdajalski napad nanjo. Dejanska delezha gledanosti nacionalnega programa TVS 1 in TVS 2 iz leta v leto nezadrzhno padata. Zhe v naslednjem letu bodo nacionalki zvesti TV gledalci soocheni z resno komercialno konkurenco (PRO PLUS). Bo to le kriza ali zhe kar katastrofa za nacionalno TVS, to je zdaj vprashanje?

 

4 Narochniki - narochnina

RTVS zhivi v dobri veri, da so narochniki res narochniki njenih programov in se tako rekoch prekrivajo z njenim obchinstvom - gledalci. Nadalje, da je narochnina res narochnina. Resnichnost je seveda bolj kruta. Narochniki niso narochniki, ker se na RTVS programe nikoli niso narochili, in narochnina ni narochnina, ampak prikrita oblika drzhavnega davka, RTVS pa je zgolj zaupana vloga izterjevalca tega davka. Koliko je narochnikov TVS, ki plachujejo narochnino zato, ker to vedo ali pa zgolj zaradi golega miru pred izterjevalci ali iz razloga sploshne drzhavljanske poslushnosti, dejansko pa so zhe v pretezhni meri gledalci drugih programov, so v jeziku institucije obrnili hrbet svoji nacionalki, jo izdali, tega RTVS ne ve in tudi noche vedeti. Ko pa se vseeno zgodi, da v kakem kraju Slovenije gledalci znosijo televizorje na cesto, tega nacionalka sploh noche in ne more razumeti, she huje je, da to pozabi, izbrishe iz spomina zhe naslednji dan.

 

5 Zaposleni na mediju

Pogojno jih lahko strukturiramo v shtiri osnovne strate (ali shtiri kaste): nameshchenci ali administratorji, novinarji, tehniki in ustvarjalci. Podrobnejsha ali drugachna delitev zaposlenih je seveda mogocha, na primer: management in sindikati po dejavnosti v mediju (to je zopet vrhovna administracija, novinarski sindikati, sindikat tehnike in sindikat kulturnoumetnishkih ustvarjalcev). Za vsako pa velja, da je she notranje strukturirana po statusni hierarhiji. Tako so npr. ustvarjalci hierarhizirani od zvezdnikov, ki so vse, do statistov, ki ne shtejejo nich. Medijske zvezdnice in zvezdniki namrech radi pozabijo, da so to, kar so, na rachun statistov, in slednji, da si z vsemi sredstvi prizadevajo postati ti, ki jih prezirajo. Tu mi seveda ne gre za neko shematsko stratifikacijo zaposlenih, ampak za tako, ki se dejansko uveljavi v dejavnosti medija in postane she posebej vidna v kriznih chasih medija.

Osnovne travme zaposlenih v mediju so:

- velika hipertrofiranost zaposlenih, a ne vseh kategorij enako; nekaj vech kot 2500 na RTVS in nekaj vech kot 1000 na TVS. Tudi ob vech let trajajochi magichni kvoti, okoli 2500 zaposlenih, se je delezh zaposlenih televizijcev vechal iz leta v leto (morda je najvechji ali najtezhje reshljiv problem institucije RTVS ravno dejstvo, da ima prevech zaposlenih in da so ti, zlasti administracija, prevech zaposleni),

- permanentna ogrozhenost z reorganizacijami, zopet ne vseh strat enakomerno (koliko je bilo predlaganih in dejanskih reorganizacij, tega ne morem rechi, ker so ti predlogi za raziskovalca na RTVS poslovna skrivnost in nenavadno hitro izginjajo iz zg. spomina institucije),

- bolezen nepotizma v zaposlovanju (posebej she novejshega, tistega po strankarski provenienci) in she permanentna negativna kadrovska selekcija (hitreje napredujejo instituciji lojalni in obvladljivi kot ustvarjalni in nepredvidljivi),

- udinjanje mochi na eni in predimenzionirano obchutenje pomembnosti na drugi strani iste medalje (pogosto problematizirina avtonomnost, zlasti novinarjev),

- lenost duha in podleganje rutinerstvu, shablonam, tujim zgledom, malo je ustvarjalcev oddaj, za katere bi res lahko rekli, da zanje ne velja Brechtov ochitek.

 

6 Reorganizacija (od permanentno neuchinkovite do gurujsko razsvetljene)

Centralizacija in decentralizacija je ponavljajochi se izmenichni moto reorganizacij. Enkrat naj bi RTVS reshila centralizacija, ki pomeni optimalizacijo stroshkov upravljanja in delovanja institucije; drugich nasprotno, decentralizacija, ki naj pomeni razbremenitev centralne administracije in optimalizacijo ustvarjalne dejavnosti svojskosti medijev in sluzhb (televizije, radia, oddajnikov in zvez, produkcije kaset in ploshch ter storitvenih dejavnosti). Dejansko pa so bili razlogi za reorganizacije izkljuchno politichno prestizhne narave ali izvora. Bili so tehnologija politichnega boja za medij v spremenjenih razmerjih politichne mochi (skupin v sistemu) v boju za medij (za obvladovanje medija). Res prava reorganizacija bo zaradi grozechega kolapsa mastodontka RTVS, tako se mi mochno zdi, vendarle neizbezhna. Vendar ta prihajajocha zagotovo she ni taka. Za sedaj se res prava reorganizacija odlaga in odlaga in ko se bo neizogibno morala zgoditi, jo bo zopet vodila politika na svoj spolitiziran nachin. Vendar vseeno mislim, da bi se institucija RTVL/S lahko izognila dramatichni reorganizaciji, che bi se le zmogla soochiti z dejstvi, ki jih ni mogoche skriti, che bi se sama sproti in fleksibilno odzivala na spremembe sistema. A ne bodimo prevech krivichni do institucije, ker je njena avtonomnost le reklo, dejansko pa je sistem tisti, ki ima moch odlochitve, kaj bo storil s svojo ljubljeno radiotelevizijo, s svojo chetrto vejo oblasti. O tem, kakshno in koliko televizij bomo imeli na Slovenskem, bosta odlochila dva glavna igralca, politika in ekonomika. In tudi che bi za to izvedli referendum, bi bil njima rezultat znan vnaprej. In che bo zamudil tudi sistem in zatajila politika, potem se bo zadeva reshila sama od sebe, RTV nacionalka mastodontek se bo travmatichno prelevila v medij med mediji, pomemben nekako na ravni regionalne posebnosti (kot kurioziteta torej). Radio, televizija, oddajniki in zveze, chisto na koncu seveda ne bodo vech ena institucija. Vech kot razvidno je, da je mastodontich pred sesutjem, da se bo torej prej ali slej potrebno sprijazniti z decentralizacijo medija, da se bosta predvsem instituciji nacionalni radio in televizija reshevali oz. prilagajali, vsaka na svoj poseben nachin, svoji vlogi v sistemu, kot medija med mediji, v sorazmerju s svojim dejanskim pomenom in vplivom, ki jima je, oziroma televiziji shele bo preostal, kot medija v zatonu svoje mochi.

 

7 Ustvarjalnost v instituciji je v krizi. Obremenjena je z birokratizacijo v ustvarjalnem procesu, samovoljo in osebnim okusom poltronov in pri vsej neavtonomnosti she z izkazovanjem lojalnosti hierarhom chez vsako mero okusa. Neprestane reorganizacije institucije medija, ustvarjalnosti niso koristile. Ustvarjalci so in so bili tista kategorija v instituciji medija, ki je najprej na udaru. Neprestano jim grozi "svobodno" zunanje sodelovanje z mogochno institucijo, to je, njeno administracijo. Njeni apeli ustvarjalcem, da je treba ("moramo") dvigniti kvaliteto programa (oddaj), so zhe povsem izrabljeni. Ustvarjalci poreko: "izvolite, dvignite kvaliteto, ustvarjalnega vzdushja, navdiha se ne da nachrtovati".

 

8 Trzhenje (marketing EP) iz leta v leto dobiva na pomenu in tezhi, tako v programih medija kot v delezhu sredstev. Posebej je to vidno na televiziji. Po delezhu EP oddaj in sponzoriranih oddaj se TVS vedno tezhje lochi od "chistih" komercialnih televizij. Hkrati je to program, ki je gledalcem najbolj vsiljen (in to na perfiden nachin, je onesnazhevanje psihe gledalcev). Sindikati sumijo (posebej nekdanja komisija KUU RTVS za spremljanje Bajzhljeve reorganizacije), da je prav ta dejavnost v mediju najbolj obremenjena s chrnimi provizijami, to je, s korupcijo, che hochete, kar je v nashi pravni drzhavi tezhko dokazljivo. In tako pojava ni, ker ni dokazan, zato ostane na nivoju domnev oz. neupravichenih sumnichenj. Marketinshka sluzhba na TVS je bila tako preobremenjena, da je morala prepustiti trzhenje najbolj atraktivnih oddaj (oddaje razvedrilnega programa) zasebni agenciji Publikum. Lahko, da so temu prenosu trzhenja botrovali tudi drugi personalni razlogi, sumnichenj v javnosti in tudi med sindikati je bilo dovolj, a zopet se je izkazalo, da je bil sum neupravichen in izrechen z zhaljivim namenom prizadeti ugled institucije in njenega uglednega posameznika. Vendar dejstva so dejstva, ali pa jih ni. Sam prenos markentinshke dejavnosti iz RTVS je problematichno dejstvo, eno tistih, ki bistveno zadevajo njeno (re)organiziranost oz. orientacijo.

 

9 Dohodki in investicije

Glavni vir dohodkov medija je narochnina, to je prikrita oblika davka, medij pa bremeni (zhe om.) she zaupana oz. z zakonom nalozhena naloga izterjevalca. Drugi pomembni vir pa zagotavlja trzhenje oddaj. V televiziji je ta vir dohodka zhe pomembnejshi od narochnine. V podrobnejsho strukturo dohodkov oz. prihodkov in odhodkov medija in investicij se v tem spisu ne morem poglabljati. Za to nisem niti posebej usposobljen niti mi niso dostopni pravi podatki. Lahko le komentiram, da je iz strukture prihodkov povsem razvidno, da je javni medij RTVS drzhavno-komercialni medij, TVS pa je morda zhe komercialno-drzhavni medij. O strukturi investicij morda le to, da je pomembna tehnologija - televizijska tehnika, ki je permanentno zastarela, investicije v programsko ustvarjalnost pa so dosti manj pomembne, skoraj nepomembne. (Studio 1 npr. she vedno ni opremljen, cheprav je preteklo zhe skoraj chetrt stoletja izgradnje RTV centra. Snemanja z reportazhnim avtomobilom, kupljenim za shportne prenose in politichne kongrese, so vsaj simptom vidnega zaostajanja tehnologije za evropskimi standardi.) Vse to je seveda posledica dolgoletne skrbi za razvoj "proizvajalnih sredstev in sil" na mediju in zopet domnevno, zhe omenjenih sumljivih nedokazanih, vendar tudi nekontroliranih provizij.

 

10 Raziskave in statistika

Tehnoloshke - razvojne raziskave in inovacije na mediju RTVS so nepomembne, chudezhev na tem podrochju na malem mastodontku res ne gre prichakovati. Vendar tudi inovacijsko prizadevanje na mediju nikoli ni bilo ne cenjeno ne spodbujano.

Raziskave programov in obchinstva pa so povsem neavtonomne, podrejene ustvarjanju medijeve lazhne podobe o sebi in svoji razshirjenosti (to je, delezhi poslushanosti, gledanosti in ocenjevanja oddaj so precenjeni). Metodoloshke raziskave tega samoslepila so bile nezheljene, proglashene za nelojalno kritiko medija, v najboljshem primeru pa ignorirane. She huje se je godilo raziskavam programov (predvsem raziskavam informativnega programa, te so si programski raziskovalni interesi s svojsko manipulacijo tako podredili, da so sprevrgli raziskovanje javnega mnenja v njegovo soustvarjanje). Raziskave medija so bile najhujshi trn v peti odlochujochim v mediju, ne glede na vse spremembe v vodstvih medija. Tudi po osvoboditvi izpod t.im. "bastilje komunizma" je ostalo javno objavljanje medijevih problemov netolerirano, svoboda misli in pisanja je na mediju RTVS ostala ogrozhana, netolerirana (prichakovana in obljubljena pobuda o vrnitvi statusa quo ante za Sluzhbo za raziskave programov zavrnjena in izigrana, Revija SRP pa je na mediju onemogochena).

Nasprotno temu, pa domacha statistika in administrativno raziskovanje medija pridobivata na pomenu in kot je bilo tudi recheno, postopoma zhe nadomeshchata oz. prevzemata vlogo raziskovanja na mediju. Programska analitika TVS je zhe prikljuchena na centralni rachunalnik WAX. "S tem (sicer zasedaj skromnim tehnichnim dosezhkom) se ponujajo programskim delavcem neomejene mozhnosti neposredne in hitre uporabe vseh analitichnih informacij o predvajanem programu TV SLO" (gospa Breda Kostanjshek - programska analiticharka).

Vsak ustvarjalec pa ve, koliko truda je potrebno, da se naredi lastna oddaja in ve koliko ustvarjalnega navdiha je treba, da se naredi dobra oddaja, taka, ki ima kaj pokazati (recimo temu izpovedni dih, ki resnichno ozhivlja stvaritev-oddajo), in ve, kako malo truda ali neresnosti je potrebno, da se kaka oddaja ne vrednoti ustrezno (recimo temu npr., da se samo napachno klasificira, oceni). Vprashamo se lahko, kaj nam pomeni npr. delezh lastnih oddaj v programu medija, che so te oddaje definirane kot tiste, ki so narejene na pobudo TVS? Kolikshen je v resnici bil delezh lastnih, posebej res dobrih lastnih oddaj, in kolikshen je v letu 1995?

Po definiciji pojmov TVS statistike je lastna proizvodnja vsa proizvodnja, pripravljena in opravljena na pobudo TVS, z vso urednishko odgovornostjo in z lastnimi sredstvi (produkcijskimi, kadrovskimi ali financhnimi). V javni TV je ta statistika "samo za interno uporabo"! She srecha, da je tako, ker taka evidenca in statistika zadosti le potrebi administrativnega vodenja medija, je sredstvo, s katerim administracija vlada, obvladuje ustvarjalni proces in tako vsaj ne zavaja javnosti. Temeljni samoprevari medija, namernemu zmotnemu ugotavljanju trenda gledalcev medija RTVL/S, pa bom posvetil nekaj vech opozoril (to pot v obliki propagandnih opomb. Ker, che ti podatki o gledanosti ne vzdrzhe kritike, je vsako nadaljnje predvidevanje in ukrepanje in reshevanje medija v krizi na njihovi osnovi seveda zgresheno in zaman, o njem ne gre zgubljati besed. In vendar so Bilteni SShP in sedaj Revija SRP in raziskovalni oddelek SShP, kasneje DERPO, sedaj SRP, vsa leta svarili vodstva RTVL/S pred samoslepilom, jih opozarjali na pomembnost resnih in resnichnih podatkov o gledanosti. Skratka, sprashevali smo, kaj bo, che ti procenti ne drzhijo, che so mochno pretirani in kateri procenti so pravi? (Npr. v raziskavi Administrativno raziskovanje medijev in kasneje v Raziskavi o raziskovanju, Prvem premisleku.)

 

11 Upravljanje in vodenje medija

Po novih zakonih je upravljavec RTVS Svet RTVS. Ta ima neprimerno vechjo moch in vpliv, kot ju je imela nekdanja Skupshchina RTVL. Ni pa jasno, koliko je ta novi svet dejanski predstavnik civilne druzhbe, (kot naj bi to normativno bil) oz. koliko je ta le konstituiran in vplivan od strank, ki so le zamenjale frakcije nekdanje partije (ZK)?

Vodstvo je v centralizirani instituciji RTVS gen. dir. (s svojim kolegijem). Zopet pa niso povsem razjasnjene ali razchishchene programske kompetence med gen. dir. in programskima direktorjema radia in televizije. V neformalni strukturi mochi na mediju pa igrajo pomembno (zopet seveda nedokazljivo) vlogo clandenstine grupe ali "lozhe", kot jih je poimenoval nekdanji gen. dir. dr. Janez Jerovshek v svojem, za medij nezaslishanem Primopredajnem porochilu. Sicer pa je vloga gen. dir, v chasu permanentnih kriz tako zelo izpostavljena (na prepihu), da je ne gre zavidati nikomur. Sedanjega gen. dir. Svet RTVS ni potrdil, a si je svojo vlogo priboril s pomochjo Vrhovnega in Ustavnega sodishcha RS. Zhe to dejstvo dovolj indicira, da njegov polozhaj ni prav trden ali bolje, nesporen.

Rivaliteta med vodstvom in svetom kulminira, konflikt bo neizbezhen, prej ali slej. Razreshila pa ga bo drzhava (dejansko: parlament, vlada ali le nekaj mochno zainteresiranih in zlobiranih predstavnikov strank). She bolj pomembno pa je dejstvo, che je kaj na njem, da imajo vpliv pri postavitvah in odstavitvah gen. direktorjev najprej in morda she najbolj tisti mochni in mogochni v sami instituciji, ki so prezhiveli zhe lepo shtevilo gen. dir. in predsednikov. Vodenje medija je v mediju tradicionalno avtoritarno ali vsaj navidezno avtoritarno, personalna legitimiteta je temeljna dolochilnica medijeve legitimitete ali drugache recheno, vrednotne utemeljitve medijeve hierarhije. Zopet tradicionalno za medij, je dejanska stalnica medijeve mochi neformalna, zato je tezhko dolochljiva in opisljiva, pa vendar je tako mochna moch v mediju, da je ni mogoche spregledati. Che mediju dejansko vladajo neformalne skupine (imenovane tudi "lozhe"), je njihova moch she vedno ali zopet v tradicionalno neformalni navezi s strankami (dandanes v povsem legalnem lobiranju mogochnikov v politiki, strankah). Tako lahko politika vlada mediju in medijeva dejanska moch lahko s politiko odstavlja in postavlja reprezentanta vodstva, skoraj kadar se ji zahoche, che ne to, pa vsaj takrat, ko se ponudi res prava prilozhnost.

Omenjeni strukturni problemi medija RTVS (in she drugi, tu neomenjeni in neizpostavljeni, posebej to velja za Analizo medsebojnih razmerij med svetom in vodstvom RTVS ter vlado, parlamentom, strankami, t.im. civilno druzhbo, in she posebej o vlogi, avtonomiji in mochi novinarjev,) so podrobneje opisani v Katalogu problemov in vechinoma tudi publicirani v Reviji SRP, poprej pa v Biltenih SShP in drugih internih publikacijah. Pomembno je dejstvo, da zaznava nekaterih problemov, s katerimi je institucija RTVL/S dandanes eksistenchno soochena, sega dalech nazaj. Vendar nobenega vodstva institucije RTVL/S to ochitno ne zanima. Enako to velja za odlochujoche v prejshnjem kot te v sedanjem sistemu. Nachin fleksibilnega prilagajanja in reagiranja na spremembe sistema jim je neznan oz. nesprejemljiv. Che bi ostalo samo pri tem nezanimanju, bi to interni in zunanji raziskovalci, analitiki in kritiki medija she nekako prenesli, huje je, ker na mediju raziskovanje problemov preganjajo, posebej to velja za odnos do kritichnega raziskovanja in Revijo SRP.

 

Tako nekako vidim oz. zrem svojo ljubljeno institucijo in le tako lahko po svoji znani predrznosti in surovosti opishem Skico mogoche krize M.M. televizije in slovenske nacionalke RTVS she posebej in le tako lahko opishem Strukturno rigidnost institucije v spreminjajochem se sistemu. Opis pa bi bil lahko dosti bolj natanchen, che bi bil raziskovalcem dostopen informacijski sistem institucije (centralni rachunalnik WAX), che ne bi pridobival podatkov o instituciji le obchasno in vechinoma po pomoti ali ilegalno in che bi na instituciji ne preganjali najbolj ravno raziskovanja medija, ki je morda najbolj osovrazhena dejavnost v instituciji, in che bi vsaj ne zavrachali predlogov raziskav, kot sta na primer Analiza kadrovske strukture in mobilnosti kadrov v DO RTV Ljubljana in Katalog problemov v komunikacijskem procesu na primeru M.M. RTVL. Predloga za raziskavo sta bila prvich predlagana zhe v letu 1980, in javno publicirana marca 1983 v Raziskavi o raziskovanju, Biltenu sht. 51.

DRAMA REORGANIZACIJE