Revija SRP 11/12

Rajko Shushtarshich

Za osvezhitev zgodovinskega spomina
institucije RTV Slovenija

 

MEDIJ NOCHE VEDETI

PROPAD MASTODONTKA ALI LE KRIZA NACIONALNEGA MEDIJA
 
/Prispevek k razmishljanju o usodi medija RTVS ali nekaj malega iz zgodovine medija,
njegovih sedanjih poglavitnih tezhavah in mogochi bridki usodi javne TV v Sloveniji/
Institucija brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
mochni in mogochni v njej
pochno, kar jih je volja,
ker vse, kar pochno, utone
v pozabljivi zavesti chasa.

Premislek o mediju, ki noche vedeti, je eden tistih prispevkov, ki sodijo v medijsko protipropagando, zato je bil vechkrat objavljan. Prvich je bil objavljen v Raziskavi o raziskovanju, javni publikaciji RTVL v letu 1983 in leta 1984 v chlanku Trije premisleki v reviji Problemi, nato she v Traktatu o svobodi v letu 1992 in nazadnje v Reviji SRP 1/2 1993. Na tem mestu ga povzemam (v celoti), ker je kratek in jedrnat in morda pouchno govori o tem, kaj se dogaja ali se vsaj utegne prav kmalu zgoditi z mogochnimi institucijami, onesnazhevalci chloveshkih dush, prodajalci in preprichevalci smisla chlovekovega bivanja, kot je to na primer medij mochi RTVS v sistemu RS. To objavljanje je seveda tudi propagandno, sodi oz. je sodilo k avtonomni propagandi vrednotnih orientacij. Tudi z njo sem prichel v Raziskavi o raziskovanju, Tretjem premisleku: Znanost sama po sebi nima mochi in nadaljeval, v vechletnem raziskovalnem projektu Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti. Ker, ponavljanje je mati propagande, kar zelo dobro vedo vsi propagandisti, inzhenirji dush in duhovni vodniki. Prichujocha propaganda se od mochnih propagand razlikuje ravno po tem, da nima mochi, in upam tako, da ni dolgochasna, ker ponavlja v variacijah. Tako je ta prispevek v celoti, le nekakshen povzetek (sinteza ali le prelet) kljuchnih problemov medija KP (Kataloga problemov). Odvech je torej bojazen, da bi tale objava tu, z vsemi dosedanjimi objavami (in seshteto naklado skupaj), imela kak unichujoch ali pouchujoch uchinek za M.M., ker odlochujochi mislijo (in premishljujejo) drugache (neproblemsko in neproblematichno) in take zhalne melodije sploh ne slishijo. Lojalnost in ljubezen do institucije jih sili, da se s prezirom in z gnusom odvrnejo od vsakega takega ali podobnega zrenja na nash medij mas, medij mochi. Morda pa je neizogibni propad mastodontka (RTVL/S) v letu 1995 zhe tako viden, ali vsaj dovolj vidna grozecha mozhnost medijeve zhalostne usode, da jo bodo tisti razmishljajochi odlochujochi v mediju mochi s pomochjo nekega drugega mogochega zrenja morda le (ali zhe) videli? Che ne pa ne, pa kdaj drugich, ali pa kdo drug.

 

 

Drugi premislek

MEDIJ NOCHE VEDETI

Krik ustvarjalcev se je zadushil v uradnishkih aktih,
na sejah, v uradni koordinaciji. Vse bolj
konkreten je postal stavek Bertolta Brechta:
"Tezhko chloveku, ki ima kaj rechi, a ne najde
poslushalcev. She tezhje pa je poslushalcem, ki ne
najdejo nikogar, ki bi jim imel kaj rechi."
 
B. Brecht: Radio, predpotopni izum?, 1972.
 

Bili so chasi, ko so v nedeljo popoldne ljubljanske ulice izumrle. Ljudje so se zaprli v svoje domove, slovenske ceste so se spraznile. Resnichnost je bila podobna fantastichnosti. Tako se obnashajo ljudje ob usodnih dogodkih. So bili to znanilci chesa pomembnega, velikega, mochnega, zastrashujochega? Dogajanje je bilo evidentirano, socioloshke raziskave z anketno metodo niso bile potrebne. Ljudje so bili doma; in ne samo doma, tudi pri znancih, sosedih, sorodnikih (danes zveni zhe kar pouchno) so gledali nadaljevanko Mestece Peyton. No, to ni pomembno, gledali so tudi porochila, prijatelji so zapustili lokal, da bi spremljali TV dnevnik. Bili to tudi taki, ki so gledali vse, kar jim je nudil program ljubljanske televizije. Ta je bila na vishku svoje mochi, pomena, veljave. Ne po shtevilu narochnikov TV sprejemnikov, pach pa po svojem socialnem pomenu, po tem, kaj je pomenila ljudem. Gospodinje so na trgu, pri mesarju, na avtobusu govorile o obleki, pricheski te ali one televizijske napovedovalke. Napovedovalci so bili nacionalni idoli. Upokojenci so v kavarnah diskutirali o novicah in porochilih v TV dnevniku kot o svoji glavni temi. Ni bilo vechje chasti za preprostega Slovenca, kot da je nastopil na televiziji, pa cheprav po nakljuchju ali samo kot statist, in je tako videl samega sebe na ekranu. Videli so ga sosedje, o tem so govorili tedne in tedne, v fantaziji pa si je domishljal, da o njem govore tako sosedje kot vsi Slovenci, saj so ga ta dan spoznali, videli in slishali na televiziji. Zgodilo se je, prishel je v zgodovino - na ekran. Tudi intelektualci, znanstveniki (da ne govorimo o politikih) so nabirali tochke svoje publicitete na televiziji. Televizija je zlahka izvajala strogo selekcijo pripushchenih k ekranu. Komur je bila izkazana ta chast, si ni pomishljal, prishel je, pustil se je posaditi na stol, pustil je, da so mu noge bingljale, postavil se je v nemogocho drzho, pustil si je usmeriti reflektor v obraz in govoril, govoril: karkoli, pa che mu je zavesa zagrnila mozhgane. Kaj je povedal in kako dobro, so vedeli TV delavci. Tudi polom je bil uspeh, saj je nastopal na televiziji. TV delavci so dobro izkorishchali svojo premoch - privajenost na medij, to je na njegove takratne in vechinoma she danashnje pomanjkljivosti. S to premochjo, za katero vemo, da ni ravno intelektualne narave, so praviloma zasenchili mnoge imenitne znanstvenike, kulturnike in politike.

Bil je to chas, ko je v znanosti o televiziji dominiral Marshall McLuhan, znanstvenik, ki ga je ustvarila televizija. Trdil je, da je TV medij podaljshek chloveshkih chutil - in to ne vida in sluha, kot bi, che je zhe tako, prichakovali, ampak - osupljivo - tipa. Televizija je torej na zunaj vizualno-avditivni medij, dejansko pa tipni medij. Njegova glavna skrivnostna teza je bila: "Medij je sporochilo". Z njo si nekateri znanstveniki she danes belijo glavo. "Vsebina sporochil je irelevantna" (vseeno je, kaj sporochamo) pa je druga, teza, ki se mi zdi mnogo pomembnejsha od prve, cheprav je McLuhan ni tako izpostavil. Le kot primer se moramo spomniti, kako je predlagal reshitev problema terorizma: "black out iz mnozhichnih medijev" (eksistentnost dogodkov sveta je le, che so na ekranu). Za pravega uradnika je stvarnost le to, kar je v zapisniku. Odtod pa po nashem mnenju izvirajo pogosti ponaredki zapisnikov in analogno temu selekcija dogodkov v sporochilih mnozhichnih medijev. Toda kaj nam vse to pomaga, ko pa iz medija izkljucheni dogodki vseeno eksistirajo. In vedno se najde kdo, ki trmasto trdi: "In vendar eksistirajo."

To so bili chasi, ko so TV hishe ustanovile raziskovalne oddelke za preuchevanje svojega avditorija, nekatere pa kar oddelke za preuchevanje programa, komunikatorja in obchinstva. Prvih dveh fenomenov, se razume, niso nikoli kaj prida preuchevali. Saj je vsebina sporochil irelevantna, institucija medija pa je evidentna emanacija popolne mochi. Tako je nastala tudi "Sluzhba za shtudij programa in obchinstva" pri RTV Ljubljana in analogni oddelki v jugoslovanskih TV hishah. Ko je bila televizija na vishku mochi, je imela malo gledalcev, vendar se je njihovo shtevilo naglo povechevalo. Povechevalo pa bi se she dosti hitreje, che ne bi bilo ekonomske bariere v kupni mochi mnozhich mnozhichnega medija. TV sprejemnik, sprva chrnobeli, kasneje barvni, je za sociologijo postal indikator socialnega statusa posedovalcev. TV spored pa je za lucidne politike in ekonomiste postal polnilec zavesti ljudi. EP in PP (ekonomska in politichna propaganda) sta postali dominantni komponenti medijevih sporochil. Torej sporochila za nekatere niso bila nikoli niti po vsebini niti po zvrsti irelevantna. To tezo skushamo na kratko razlozhiti ali bolje ilustrirati takole: Program medija je univerzalno sestavljen. Informativne vsebine, zvrsti, zadovolje chlovekovo zheljo po informaciji, kulturno umetnishke, zhejo po estetskem dozhivetju (kulturi), razvedrilne in shportne, zheljo po zabavi in igrah, poljudnoznanstvene in izobrazhevalne, zhejo po znanju, (klasifikacijo bi seveda lahko nadaljevali).

Vse te zheljne ljudi pa so zhejne prepeljali chez vodo - kot smo rekli - lucidni ali natanchneje, mochni politiki in ekonomisti (politika in ekonomika ali politichni in ekonomski subsistem, kot bi se temu reklo v socioloshki terminologiji). Privlachni del sporeda se je spremenil v ogrodje (ali vabo), na katerem visita - parazitirata glavni in dominantni komponenti medijevih sporochil, glavni polnilki zavesti ljudi: ekonomska in politichna propaganda. Shtevilo gledalcev - gledanost oddaj in ocena gledalcev - je postalo sredishche raziskovalnega zanimanja raziskovalnih oddelkov v okviru institucije medija. V oddelkih, ki prednjachijo v raziskovalni tehnologiji, so preuchevali she shtevilo kritik, kritichnih stalishch o televiziji, objavljenih v konkurenchnem mediju - tisku. Najnaprednejshi oddelki so merili obseg kritik kar v kvadratnih metrih (to ni shala!).

Lazarsfeld, znanstvenik, ki ga ni ustvarila televizija, je tako pochetje oznachil kot "administrativno raziskovanje". Da boste imeli mozhnost preveriti univerzalnost njegove trditve, sem ilustriral s konkretnim primerom takega raziskovanja v Prvem premisleku, (Bistva opeharjena znanost).

In kaj ima pri tem radio? Radio je medij, ki je v primerjavi s televizijo ochitneje v zatonu svoje slave in mochi in to ravno po zaslugi medija televizije. Televizija ga je po socialnem pomenu nekajkrat prerasla in vzela pod svoje okrilje. Kot tak se celo v okviru skupne institucije ni pomiril s svojo drugorazredno vlogo. Za nas je zanimiv kot medij v zatonu z daljsho tradicijo in je edukativen za to, kaj se dogaja ali kaj se utegne zgoditi s televizijo. V odnosu obeh medijev do narave raziskovanja komunikacijskega procesa med njima ni razlike. Oba zahtevata isto in to v enaki meri: ustvarjanje imagea o njuni mochi - mochi medija, ne oziraje se na realno ali bolje celostno sedanjo in bodocho vlogo medija v socialnem sistemu in predvsem v zavesti ljudi.

Pa se vrnimo she za trenutek k radiu, ko je bil na vishku svoje mochi. V tem razcvetu mochi je kot medij postal orodje militantne propagande. Porochal je o zmagah, pa skoraj nikoli o porazih, porochal je o zhivljenju, pa skoraj nikoli o smrti, che pa zhe o smrti, potem le o heroichni smrti. Ljudje so se predvsem bali in uradni radio je uporabljal ta strah za krepitev svoje mochi, svojega pomena. Okupacijski radio so najbolj pogosto poslushali najbolj poslushni okupiranci. Bil pa je tu osvobodilni radio, pri nas ROF. Ne le emitirali, tudi poslushali so ga pogumnejshi. Hochemo rechi, da je bil takrat radio medij, ob katerem so ljudje trepetali in hrepeneli. Bil je medij ponizhevanja, obupa in upanja.

Take psiholoshke mochi, kot jo je imel v relativnem odnosu do sistema, in mochi in vpliva na zavest ljudi, radio ni vech nikoli imel. Toda svoje popolne uporabljenosti s strani militantne propagande kot svetovni medij zgodovinsko ni mogel skriti - izbrisati. Radio kot medij v socialnem sistemu je v vidnem zatonu ne glede na vedno vechja sredstva, ki se vanj vlagajo in ne glede na ekstenzivno rast - tehnoloshko in kadrovsko ekspanzijo, zlasti kadrovsko hipertrofijo in to prav dolochenih kadrov tehnikov in administratorjev. S tem pojavom pa je nujno korelirala birokratska okostenitev institucije in z njo negativna selekcija kadrov v njej. Krik ustvarjalcev se je zadushil v uradnishkih aktih, na sejah, v uradni koordinaciji. Vse bolj konkreten (in razumljiv) je postajal stavek Bertolta Brechta, ki smo ga navedli na zachetku. (B. Brecht: Radio, predpotopni izum?, 1972.)

No, in sedaj smo pri nashem osnovnem problemu. Kako nachrtovati, kako pripraviti administrativno vodstvo institucije na pomisel, da je kaj takega sploh mogoche?

Institucija se oklepa vizije neskonchnega narashchanja svoje mochi v socialnem sistemu. Oklene se tudi apologetov tega kvazi-vzpona, kritike pa zmeche skozi vrata. Vsak upad svoje mochi, ki ga zazna, skusha presechi z ekspanzijo na nekem drugem podrochju svoje institucionalne strukture. Npr. upad militantne propagandne mochi kompenzira z abnormalnim povechanjem ekonomske propagande, ali pa izgubo vzgojnoizobrazhevalne funkcije kompenzira z abnormalnim povechanjem zabavno-razvedrilne funkcije. Tako planiranje je v rokah administratorjev in zato je lahko le ekstenzivno, slepo, v neskonchnost narashchajoche, che ne na tej, potem pa na drugi postavki. Pri tem administracijo ustavijo le krizne razmere in te le za hip. Ne morejo pa uradniki planirati kvalitetnega vzpona (o njem sicer vseskozi govore in v njegovem imenu planirajo razvoj; vendar govorjenje, to je drugo). Ustvarjalci jim obchasno poreko: "Dragi moji, to je rachun brez krchmarja, izvolite sami dvigniti kvaliteto." (Tak dialog seveda le povecha zhe omenjeno negativno selekcijo kadrov.)

Ustvarjalne kvalitete ni mogoche planirati, lahko pa se jo le omogocha in she veliko lazhje onemogocha. Omogochajo se lahko le pogoji zanjo. Ko bi le ne bilo tega krvnega sovrashtva med uradnikom in ustvarjalcem: ta pa je in ni nobenega smisla, da bi ga zamolchali. Razvite so mogochne teorije, kot npr.: da ustvarjalec sploh ne more ustvarjati brez bede in pekla, v katerega ga spravlja njegov "rabelj", da se pravzaprav mora zahvaliti mogochnemu aparatu institucije, da sploh lahko svojo ustvarjalnost uresnichi. Ste se kdaj vprashali: "Kaj, che to sploh ni res? Che je to lazh? Kaj ni potem ves institucionalni aparat rezultat neke minule x-te (ali n-te) ustvarjalnosti oziroma neke druge ustvarjalnosti? Potruditi se je treba, da se te ustvarjalnosti med seboj ne seznanjajo. In samo minulo ustvarjalnost institucija ceni, ali pa jo ceni veliko bolj kot porajajocho se ustvarjalnost. Kaj ni to teza, ob kateri bi se lahko zamislili? Institucija oziroma njena administracija dopushcha ustvarjalnost le do minimalne mere. To je do mere, ko jo she obvlada. Obvlada pa jo lahko izredno malo. Mogochen aparat predvidljivega je potreben za obvladanje nekaj malo nepredvidljivega, neurejenega.

Neurejenost je napad na sistem. Urejena ustvarjalnost, bo kdo mislil, ta je konstruktivna, tvorna za sistem. Urejena ustvarjalnost je kontradikcija v terminu, je ni, je lahko le lazhna ustvarjalnost.

"Prevech se ukvarjamo z institucijo medija, komunikatorjem", pravijo. Vazhno da je obchinstvo, ki je cilj komunikacijskega procesa. Ko pa je toliko ljudi, ki sploh ne znajo vech poslushati. Radi prisluhnejo, poslushajo ga le mimogrede. In s povrshnim poslushalstvom se radio mimogrede sprehodi proti svojemu zatonu.

Po nashem je torej treba nachrtovati zmanjshanje kadrov in she posebej zmanjshevanje prizadevnosti obstojechih administrativnih kadrov. Nachrtovati je treba zmanjshevanje afektivnosti in efektivnosti sporochil. Nachrtovati je treba zmanjshanje poslushalcev in poslushanosti radia. Nachrtovati je treba zmanjshevanje mochi medija.

Pri vsem tem ali za vsem tem, nazadnje in ne najprej, pa je dopustno nachrtovati, "ali dolochneje, s formalnim birokratskim nachrtovanjem dopustiti zmanjshevanje ustvarjalne mochi medija, to je mochi, ki jo mediju dajejo le ustvarjalci, tisti, ki imajo kaj rechi.

(Danashnja opomba: Vse to pa dandanes zhe velja tudi za televizijo.)

Upamo, da smo z nasho celotno shtudijo vsaj nekoliko, in predvsem konkretno, izhajajoch iz konkretne situacije, bolj osvetlili, kdo so "tisti, ki nimajo kaj rechi". In gotovo boste vprashali, kaj imam rechi ob tej priliki jaz, ko se zhe toliko muchim? Le malo, in she to le mladim ustvarjalcem. Ukinjanje ustvarjalnosti je sestavljeno iz samih majhnih, na videz nepomembnih rechi, za ohranitev teh se boste morali boriti. Boriti se boste morali za malenkosti in rekli bodo, da ste malenkostni, pa tega ne verjemite!

Ali se bosta radio in televizija znala sprijazniti z dejstvom, da sta medija v zatonu? Da televizije ne bo reshila niti satelitska tehnika? Da rachunalnishka televizija mrezhe z banko programov ni vech televizija? (Slednje lahko ilustriramo s primerom: kot bi se velezalozhba, ki je svojchas imela celo avtorje za svoje nameshchence, bila je torej neodvisna od svobodnih avtorjev, spremenila v zgolj velikansko knjigarno - knjizhnico). Da televizija ne bo vech dolgo medij, ki bi lahko diktiral ljudem izrabo prostega chasa z informacijami, kulturnim, kulturno-umetnishkim, razvedrilnim programom. Da bo to morda konec dominacije ekonomske in politichne propagande na televiziji, da bo to morda chas, ko televizija ne bo vech osnovni usmerjevalec zavesti chloveka 20. stoletja, si kot raziskovalec ne bi upal trditi, cheprav za to obstajajo indikacije tudi v zavesti ljudi. Med tistimi, ki so nekoch s tako radovednostjo govorili o pricheskah napovedovalk, so danes tudi taki, ki se ob TV programu vprashajo: kdo to sploh poslusha (ne: gleda)? Da so med tistimi znanstveniki, ki so bili pogosto gostje TV hishe, tudi taki, ki odklanjajo sodelovanje, ni vech redkost. So tudi taki, ki bodo zacheli postavljati pogoje o sodelovanju z mochno institucijo, kakrshna je televizija, pogoje, kot je npr. popolna pravica avtorizacije vsakega posnetka. Kaj in kako se bo dogajalo v TV hishi, v TV programu, pri TV gledalcih, natanchneje ni mogoche rechi. Mogoche pa je rechi, da televizija o tem noche razmishljati in da njeni raziskovalni oddelki tega ne bodo preuchevali.

(Danashnja opomba: Zopet so ustvarjalci (tehnologi) prehiteli she tako drzna predvidevanja futurologov. Rachunalnishka mrezha zhe omogocha individualno komunikacijo, kar pomeni, da individuum lahko ustvarja, posreduje in sprejema izbrana sporochila drugemu individuumu, tistemu, ki jih hoche in kadar jih tudi ta sam hoche. Kaj to pomeni za mochne medije, kot je to televizija? Njena mnozhica sochasno zrochih in chustvujochih v ekran bo vedno manjsha in manjsha mnozhica - masa. (Internet je shele zasnova tega sistema.)

No, tudi chisto na koncu sem se nekoliko ushtel, ker en majhen delchek raziskovalnega oddelka to nesrechno dramo institucije she kar preuchuje. In prav sedaj bom nekoliko konkretiziral, kaj se takega dogaja z medijem v sistemu in z ustvarjalci v njem dandanes, zhe po dvanajstih letih po tem, ko sem pisal ta nesrechni prispevek o mogochi usodi medija.

SKICA MOGOCHE KRIZE