Revija SRP 11/12

Matjazh Hanzhek

 

PESMI O DRUGACHNOSTI

Ob kaseti Na Polju bolnica stoji

 

Nisem glasbenik niti glasbeni kritik, da bi lahko ocenjeval glasbene dosezhke ali pomanjkljivosti kogarkoli. Rad pa prisluhnem glasbi, ki mi ustvarja ali poglablja razpolozhenje, vzbuja raznovrstne obchutke, predvsem pa me zanimajo besedila. Besedila mi odpirajo svet naprej od tam, kjer se, vsaj zame, laika, glasbeni svet koncha. In o besedilih zhelim tudi kaj rechi.

O glasbi, ki je posneta na kaseti Na polju bolnica stoji zhe veliko povedanega. Saj so to mojstrovine predvsem Boba Dylana iz shestdesetih let, ki se opremljene z novimi slovenskimi besedili Tanje Lamovec in v interpretaciji Boshtjana Pogorelca ponovno pojavljajo v drugem, a enakem chasu. V drugem chasu pravim zaradi treh desetletij, ki so pretekla od takrat, ko jih je prepeval Bob Dylan, z njimi pomagal odpirati, kot mnogi drugi takrat, nov svet, nove vrednote, ki ne bi temeljile le na materialnem, ampak predvsem na duhovnem bogastvu. Spomnimo se raznih gibanj kot so npr. hipiji, vnashanje v Evropo raznih "eksotichnih" kultur, protivojna in protestnishka gibanja ipd., kar vse je bilo izraz zhelje po shirjenju duhovnih obzorij in bogatenju do takrat predvsem na tekmi za materialnimi dobrinami temeljeche evropske kulture. In takrat se je navdushencem celo zdelo, da je za vedno konec z druzhbo, kjer "so ideali v Trstu ceneshi kot v Ljubljani", kot bi rekel pesnik Chubby. Zdelo se je, da tekmovalne druzhbe, kjer zmagujejo le mochni (mochni ali brezobzirni), ne bo nikoli vech. Da ne bo bitka za materialnim bogastvom narekovala nachina zhivljenja ljudem. Nachina, kjer prezhivijo in uspevajo le brzobzirni, vsi ostali pa postanejo marginalci. Marginalci, odvechnezhi, breme uspeshne druzhbe. Ampak bodo to druge, predvsem duhovne vrednote. Vrednote strpnosti, sposhtovanja drugachnosti.

To je okvir preteklega chasa, ki pa se ponavlja. Zhal je napredek chloveshtva v resnici krog, kjer se vedno vrachamo v iste faze, potujemo po istih poteh.

In tako se duh shestdesetih let, izrazhen v Dylanovih pemih, sam ponuja za osnovo izraza drugi, a vseeno enakih stisk devetdeseth let. Stisk ljudi, ki jih neka druga, a spet enaka, stigma rine v marginalnost, preko roba iz druzhbe. Iz druzhbe, ki se sicer poskusha dokazovati s humanostjo in tolerantnostjo, s pomochjo pomochi potrebnim, a je vse to le alibi za izkljuchevanje, za skrivanje nadlezhnih pred lastnimi ochmi. Nadlezhnih za to, ker druzhbi niso koristni, ker ne uspevajo v produkciji materialnih idealov, ker motijo chisto urejenost produktivnega sveta.

V preteklosti se je nasha druzhba ponashala s precejshnjo socialno urejenostjo, socialni programi so bili, vsaj glede na nasho ekonomsko razvitost, med boljshimi v svetu. S priblizhevanjem Evropi in kapitalizmu, ki uvaja brezobzirno tekmovanje, pa strah pred odvechnostjo postaja vse bolj oprijemljiv. Res pa je, da je nasho pot narekovala poteba ali pa samo zhelja po tem, da bi druzhbo she bolj demokratizirali in humanizirali. Pa smo res druzhba, ki je sposobna zhiveti z drugachnostjo, z drug(achn)imi ljudmi? Smo se s spremembo politichnega sistema spremenili tudi sami? Je demokratichna druzhba, ki nas je "doletela" pred nekaj leti, omogochila tudi posameznikom pokazati svojo svojo demokratichno in tolerantno osebnost, ali pa je le omogochila izbruh prej zatrtih in skritih frustracij, ki se na zunaj kazhejo v nestrpnosti do vsega, kar je drug(ach)no? Drugachno po narodnosti, veri, spolu, mishljenju, obnashanju? Ali smo sposobni prenesti brez zanichevanja, brez sramu ali brez gneva nekoga, ki je drugachen in pri tem verjeti, da nas, tako posameznika kot druzhbo, razlike krepijo in bogatijo? Unificiranost pa ne unichuje le ustvarjalnih potencialov, ampak nas tudi moralno unichuje ter dela chustvene pokveke?

Zhal si moram na ta vprashanja odgovoriti negativno. Dokler bo aktualna (veljala) pesem Na polju bolnica stoji

Starshi ne sramujte se
cheprav sosedje vsi
s prstom kazhejo na nas
smejijo se na glas

bo vsaka dodatna beseda demokratichni v nazivu druzhbe le alibi za to, da nam ni treba nich spremeniti.

In pesmi na kaseti kazhejo predvsem svet ljudi, ki jih je druzhba, ali pa vsaj njeni pooblashchenci proglasila za nevarne, nevarne v takshni meri, da jih je potrebno zapirati. Ne sicer v zapore, kjer ima zapornik natanchno dolochen rok, kjer ima obdolzhenec ali obsojenec zagovornika, kjer so chlovekove pravice, ki jih drzhava ali druzhba ne smeta prekorachiti, natanchno zapisane. Zaporniki, ki so proglasheni za nore, pa vseh teh ugodnosti nimajo. Nimajo jih zato, ker jih druzhba, po svoji interpretaciji, ne kaznuje, ampak jim pomaga. Pa je ta pomoch v resnici tudi pomoch?

Pesmi pa niso le izraz bolechine ali demonstracija protesta nemochnih, zatiranih, ki si zhelijo, in she imajo moch, prositi ali (v boljshem primeru) upreti se. So tudi izraz zavedanja lastne drugachnosti, ki ni omejujocha, nekaj slabega, ampak je ta drugachnost, norost, tudi izvor lastne identitete. Lastnega zavedanja. Lastne mochi.

Mi smo norci, chuj nash glas
zdaj prihajamo med vas
nich na ne boste skrivali ochem
Smo drugachni kakor vi
taki vedno smo bili
preden ste zaprli nas v ta stari grad
Kaj je norost, kaj je modrost, kdo to ve....

In dalje:

... kdo je ta, ki odlochal bo o nas?

sprashuje avtorica o osnovnih pravicah ljudi. V chasu, ko so chlovekove pravice ena od osnovnih vrednot druzhbe, ko je ta vrednota neprestano v ustih tako posameznikov kot politikov, ki si z njo poskushajo trdneje zashchititi svoje privilegije, obstaja skupina ljudi, ki lahko v imenu strokovnosti in "strokovnosti" odlocha o usodi drugih ljudi,. jim, z izgovorom, da dela v njihovo dobro, odreja nachin zhivljenja, dolocha, kdaj so sposobni in kdaj smejo spati, jesti, se sprehajati, delati. Dolocha, kdaj lahko zhivijo svoje zhivljenje, oziroma kdaj so sploh sposobni odlochati o svoji usodi. Druzhbena skupina, psihiatri, v chasu, ko je chlovekova dushevnost tako malo razjasnen in poznan del chlovekovega telesa, suvereno odlochajo in vplivajo nanjo. In obenem imajo neverjetno moch in nedotakljivost pred druzhbeno kontrolo njihovega delovanja.

Vsak zapornik ima v vseh modernih druzhbah natanchno dolochene pravice, ki jih ne sme krshiti nobena institucija ali posameznik, za kar skrbi poleg nacionalnih tudi vrsta mednarodnih institucij, drushtev in posameznikov. Chlovek, ki pa ga nekdo, ki ima od "druzhbe" podarjeno oblast, dolochi, da je dushevni bolnik, norec, pa v trenutku ostane brez vsake zashchite. Ni zakonskih podlag, ni institucij, ki bi skrbele, da bi mu ostal vsaj minimum pravic, ki gredo vsakemu chloveku. She vech; tudi sama odlochitev o tem. kdo je norec, je v izkljuchni pristojnosti istih ljudi, ki nadalje "skrbijo" za njegovo zdravje, odlochajo o tem, kdaj neha biti norec, ali pa vsaj o tem, kdaj je manj norec in mu lahko vrnejo del pravic. Tisti del, ki mu jih ne bi nikoli smeli odvzeti.

In kdo bi v resnici moral biti ta, ki odlocha. Avtorica na to odgovarja: to smo mi, nepremagljivi smo... In dalje:

Zdaj postali mochni smo, zdruzheni zahtevamo vse pravice, ki pripadajo ljudem bili smo zatirani od ljudi, ki se jim zdi da le oni nosijo resnico vso

In tu je bistvo problema. V chasu, ko ni nespremenljivih resnic, obstaja skupina, katerih "resnica" je absolutna. Pa cheprav zgodovina njihove znanosti in "znanosti" kazhe na eno samo veliko in neskonchno zmoto, ki se vleche skozi vso chlovekovo zgodovino. Zmoto o tem, da je njihov strokovni pristop k chlovekovi dushevnosti edino pravilen. Ko pa se izkazhe, da ni tako, da je njihova resnica unichila shtevilne posameznike, osebe, ga zamenjajo z drugim, ponovno absolutno pravilnim vse dotlej, dokler ne najdejo novega, spet absolutno pravilnega. Za nazaj se nikoli nihche, razen prizadetih, ne sprashuje.

In od kod tolikshna moch? Od kod tolikshna nedotakljivost? Morda na to odgovarja tudi zgodovina psihiatrije, ko so psihiatrichne bolnishnice v totalitarnih sistemih uspeshno zamenjale zapore, saj tolikshne ubogljivosti totalitaristichnih politikov niso zmogli niti zapori, ki so po definiciji institucije nasilja. Saj je znano, da se ljudje tezhje kot nasilju upremo "ljubezni", "dobroti" in "skrbi". Skrb za druge pa je bistvo vsake bolnishnice, she posebej psihiatrichne.

Zato je vprashanje:

Koliko potrebno bo she pohabljenih otrok
koliko jih psihiater bo pobil
preden neha vladati povampirjeni razum (Mi smo norci)

Ta povampirjeni razum skrbi, da ostanejo ljudje le shtevilke, telesa brez osebnosti, zhelje brez cilja, solidarnost brez pomochi, volje brez upanja, duh brez sanj, zhivljenje brez zhivljenja (Na polju bolnica stoji in ostale).

_____
Besedilo je bilo prebrano na predstavitvi knjige Ko reshitev postane problem in zdravilo postane strup in kasete Na polju bolnica stoji nashe sodelavke Tanje Lamovec, 24. maja 1995 v Cankarjevem domu v Ljubljani.