Revija SRP 11/12

Ksenja Zmagaj

 

UJETNIK VIZIJE

 

Zhivalska farma
 
Parjenje v parih
prireje za zarod
ali za prijanje,
poceni veselje
za paranje tkiva
iz vlaken in niti sanj.
Videnje vodenih v vedenje
se razvodeni v beli boli,
pa je odmerjena mera
za umirjanje ali umiranje,
zadovoljnih in zadovoljenih,
pokonchnih in pokonchanih
v nevzdrzhnih razmerah
zhivalskih farm.
 
 
Ujetnik vizije
 
Notar v notranjosti
za trajno misel,
ujetnik vizije
po najbolj prosti poti
vozi voz
z zvenechimi zvonovi.
Kaj to bije,
kaj to poje,
potrkava v bron
ali veter piska v flavto.
Niz za nizom
v zven zunanji
pade sodba, vzide misel,
zrase svet,
da notar ustavi voz,
zvonove spravi
in gre s svojo noto
v notranjost brez tezhe.
 
 
Gnezdo
 
Ta, ki te tako,
ne bo neba,
saj she z roko
roke ne dosezhe.
Leti lahko
le to telo,
ki so mu lahka krila,
pogine in umre
pa vsakdo
le v gnezdu zemlje.
Pa zakaj, pa chemu
je nebo brez postelje?
 
Niti plemen
 
Sen, ki je, ki ni,
je bila, bo she,
bosh zanjo dal
Jon Jonatan
kri noju piti,
svojo vso sovjo,
modro, plemenito.
Mile in temne
niti plemen so nasnute
na krilih galebov
v zanke,
znamenja so sprevrzhena
vznak
in chakajo nanjo.
Na sen, ki je, ki ni,
ki je bila, ki bo
s tvojim srcem
v svojem telesu
sanjala, Jon Jonatan.
 
 
Nama je ljubo
 
Jaz imam od dezhja
poljubljeni obraz
in kako se mi poda
ljubezen vode iz neba.
In imam dezhevne cvetke
ujete v laseh
in polzeche kaplje
so kresnice ognja
s kresa pozheljive sle.
Jaz imam in dezh ima,
nama je ljubo,
pa se pretakava
z neba na zemljo
in iz zemlje v nebo.
 
 
Vir
 
Kam sezhe prisega
dana ujetim na begu,
se mak rdechi,
se redchi megla.
 
Lega k izviru spat,
iz vrcha vile, iz kotla vracha
lushchi kristale zrcalnih lech,
za kazen, za tlako, kes.
 
Lakotna noch zajema
iz vira vrtach in kotanj
vrele studence zla,
zibel se zvrne, skrije se bog.
 
Iz kota in dna sveta
ruva pleve minulih zablod
sodba, poslednja krvava
za dar kriku mrachnjashtva.
 
Kaj vodi vodó k vodi,
mimo grobov na bregovih i
z zhar zharé zharki
bezheche svetlobe z oboda v svod.
 
Okopi meja in robovi jam,
kamor vse kane v konec
za kanec zachetka, so rdechi
od makovih kap, kapelj krvavih.
 
 
Sinu
 
Je zarisana razsezhnost
onkraj tukajshnjega svéta,
brez razlik razlichnih lic,
je vse podoba zgolj nechesa.
 
Po bozhje nas pobozha bog,
gorko odpravi se na pot Galjot,
da v vodi najde mater,
svojo krivdo, greh in kazen.
 
Je ne najde, je ne vidi,
ne spozna v svoji krvi,
shirom morja tava, blodi
slep, bolan, uklenjen v lastni boli.
 
Ko je zhe na pol poti v minulo,
slednjich to, kar je od nekdaj bil,
se v temo razlije ranjen glas krvi
- jaz sem tvoja mati, sin.
 
 
Kaluzhnice
 
V kalnih luzhah so
kaluzhnice
posebna vrsta sonchnice,
pa si jih tako zhelim,
pa ne morem ponje,
se bojim.
Se nich ne vidi, nich ne ve,
kaj se skriva pod vodó,
ki hrani tako zholtavo zlato.
Kal, kalu, kaluzh,
daj mi shopek zlatih rozh,
kaluzh, kalu in kal,
kakshen kalen grm sanj.
 
 
Tkalec
 
Od tu do tam poznan
je mimohod
besed, chudi in molka,
od tam do tu
se v zhivo nit
zajeda strah in sum,
pepelno siva slutnja.
Na votek nasukljana
preja diha
se zajeda v platno
in preshteva zanke.
She en zamah, obrat,
pogled naprej, nazaj
in poslednja zhelja
se zarobi v rob prepada.
 
 
Krona bisernica
 
Kaplje bisernice
in prshice v nebo,
krone hotnice pregreshne
si izbirajo glavo.
 
Neveste zvezdnate Danice
niso pravshnje greshnice,
zhene rojene device
so svetnice jalove.
 
Tam prihaja vila mila
in preshushtnica, lazhnica,
kot po meri ji je ulita
krona bisernica.
 
 
Sveti rob vesti
 
Silim misli k umu,
pa mu zhal je blizhe lazh,
zheblji zabiti v tnalo
tam puste sledi.
Mi smo sedli siti k isti mizi
v tisti mrzli zimi,
na sveti rob sveta
smo posadili bor vesti.
V sito smo nasuli moko
in smo zrli v tiso,
ki je gnala v dan,
nad nami so letele ptice,
bile so lepe in so pele.
V mrezho so se nalovile pleve,
zhito tozhi v polni skledi,
da mu je samotno
onstran njive.
Otrok krotak je planil v jok,
ko je zibel shla na dvoje,
kar bilo je eno,
je pol zhene, pol mozha,
v zhalostnih ocheh visijo slike
polljudi in polsveta.
 
 
Je kljuch
 
Ta kljuch,
je tvoj, je moj, je izposojen?
Ga za vrati notranjost hladno zavrne,
kar je za,
za zidovjem in za steno,
mar je moje,
ni, da me ne vzame k sebi?
Ta kljuch, je tvoj, je moj,
je izposojen?
Kar je za, ne bo nikoli moje?
Kljuch je tvoj, je moj, je naJin,
a ta vrata, ta so tuja.
 
 
Studenec
 
Studenec v meni
in prav taka jaz v njem,
gladina na gladino
polozheni v valovanje
zibajochih vod.
Svetli kamni proda
so preproga samih
belih srajchk,
v soteski moja, moj in moje,
nihche nikoli ne pogresha
nikogarshnjih deklet.
V sanjah budnih pa so
zhive vile in boginje
silile rojene v smrt,
blodni tujec
z obale nepoznane
stopa v krogu
iz stopinje v stopinjo
svojih bosih nog.
Krozhne misli so
zaokrozhene v ravnino
le do tod do tja.
Kamorkoli se nameni,
je sedaj in je potem.
 
 
Zhe videno
 
Ta dobra volja
brez vzroka
in she bolj brez pomena
je jalovo seme
dushebrizhnih ljudi
pa ironija
bivanja v srechi
sprijaznjenih z vsem.
Je zhe kaj drugache
ali she zaudarja
iz pritlichja
renoviranih hish?
Od trzhnice do prizhnice
je le korak,
na sejmu se dobro prodaja
vse, kar gre v denar.
Spokojnost in dobrohotnost
vsega v vsem
ali kako dopadljiva zna biti
omejenost razuma dobrih in zlih
vzhodno od raja.
 
 
Rojstvo
 
Je kaplja kanila vame
in jez je odtekel v telo brez dna,
sem dlan na zhivot polozhila
in zachutila trepet sveta.
Pokrila sem z roko chlovechka iz gline,
zarisala s prstom cvet chez telo,
v pasu se je nalahno zganilo...
Za mehkimi krili v puhu in svili
prihaja naproti mi dete ljubo.
 
 
Vrnjena
 
Zdaj pa vrni vrani
oko vranje
in meni tisto kapljo,
eno samo, zlato,
che vesh, kje je dom
za izgubljeno.
Chez pushchobne stepe
jashe belo krilo perja
skozi gosto grivo vetra
belo krilo perja
brez vodnika,
megla v paru z dimom.
Zdaj pa vrni vrani
stezosledca, konjenika.
V sedlo vranca se pozheni,
po stopinjah vseh peres
in vseh ognjenih zubljev
pridesh v dezhelo pod pepelom.
Tam v studencu
tisocherih lun
nabreka zora,
v njej pa tista moja,
tista izgubljena,
zlata kaplja praspomina.

 

______
Pesmi so iz zbirke Ksenije Zmagaj Za praspomin; Fondy Oryja Pála, Kobarid - Kranj 1995