Revija SRP 11/12

Kristijan Muck

 

APOKRIFI IN APOLOGIJE

 

harfa
 
sive obraze daruje
v skledi telesa noch mrtva
zhrtvuje belezh krvi
rishe v oboke teme
dupline ochi
da zrkla svinchena hrestijo
lestev v vretencih pekla
zarja diamantna
zarezana v kolk in tla
v biserni njivi neba
plava lobanja sinjih ochi
harfa iz mesa chaka
da veter chrnih kosti
note zapishe v srce
da kljuch luchi razdene
zrno granatno
razvezhe rdeche nitje v dan
ki vanj brst teme je zakopan
 
 
 
granat
 
mraz je sklenjen
ogenj zaklenjen
strdki besed
zdrobljene ochi
in ni
pesmi ne sanj
le vase vzbokli trenutki
jagode groze
stresene v leto in dan
zvezdnat trop
prebodena noch
neizgovorljiva
obraza druga stran
skorje drob
sprimek oseb
chrn snop
pregriznjen
beline grob
 
 
 
diamant
 
rez je raztaljen je
utripanje ran
dan je razbeljen
zakona kristal
in ni
besed niti spanj
je nabrekli ogljik
temote val
kri nepredvidljivih oblik
gibljivi briljant
zrenje chrk
raza v sopenju oseb
usode krik zaprt
v knjigi zhene in mozha
z zlato obrezo
samota
hip ki vselej
se izda
 
 
 
sijaj
 
v osonchju nicha bela struna
morje shkrta
vrela luna
chrna larfa
zhrelo gleda
sinja chrta
divji znak
drevena harfa
ogenj jezik gre skoz zrak
 
 
 
syllabe / le Bdenje
 
v lobanji bozhji
niti chrne zvezde
nichesar kot
granatni drob
zvok prebodenih ochi
neskonchni pok
nek zlog
ki ni in je
utrip
le bdenje
izza belih ship
neba
bobnenje gluho
vojevanje zim
s plameni iz semen
premen kosti
dna vechnosti
nek in
 
 
 
diphthongos / do Lochitve
 
v srcu boga
zdaj zarja zdaj
somrak kdaj
rabelj kdaj zhrtev
zdrob dinamita
nek kaj
iz zharenja
ne kaj
do lochitve
po istem kladivu
enakem kovalu
dvoglasnost razlita
zrcalnega lika
zla in luchi
v vrtu razstrta
mila razlika
poljub in smrt
nekaj zhivi
 
 
Strahotne so sile v vesolju,
brez shtevila trpljenj,
ko se dusha razrashcha v strzhen...
Apol. XIX/8/III
 
nek kje je
ne kje
je nekje
v tem kar je to
in kar je izza besed
razloka
ki se s chasom zgodi
oche ki bil je tu
sled
odtis luchi od tam
ki sije iz ochi
in se dotakne srca snovi
da kot nekoch
stopa v bivanje
v vse kar je
skoz svoj obraz
s prizori nedoumljivimi
za jaz
 
 
Kajti iz dvojih ochi zre,
obraz, v to, kar je chas,
prelom srca in grom...
 
Apol. XIX/9/II
nek kdaj je
ne kdaj
je nekdaj
v vsem
kar bilo je in bo
zlitje
ki se v chasih zgodi
mati ki tu je
opna
jezika chutenje
govor stvari
skorja svetlobe
za pojav ki ga ni
od nekoch
zobje hrepenenj
po njem ki je
a kot sen
zven snovi
 

 

In odseva nebo v dnu telesa,
z udi pribito oko,
zenica od onkraj, drevo...
Apol. XIX/0/I
 
nek kdo je
ne kdo
je nekdo
v vsem kar je
in kar ni
razlitje lochitve
govor ki potrdi
zatrjeno v krvi
noch in sad
dan brez nekoch
zhil prepad
trajanja stok
raztrgana meja
in krog
hkrati mora in vid
zarje mrak
mrtev mit
iz kozhe otrok