Revija SRP 11/12

Iztok Alidich
 
VLAK - OKNO

Razmishljanja ob spletu dogodkov

 

1. SEKVENCA: SHPICA
INTERIER - DAN
GLASBA: Poco Adagio Antonina Dvoraka

Chuden prostor je to - skoraj prazna soba z oknom. Z nekoch pobeljenih zidov pada omet. Che pogledamo natanchno, vidimo nekaj prask, ki bi bili lahko napisi, narejeni s topim zhebljem, oziroma nohtom, vendar so tako nerazlochni in nerazpoznavni, pa vseeno ne pritegnejo zanimanja in se nam pogled zamegli. V megleni brezoblichni svetlobi se pojavi naslov VLAK - OKNO in takoj nato napis producenta, kasneje pa she ostali podatki. Nato preliv.

Lesena tla, pravzaprav ladijski pod, zelo nachet in skorajda unichen. Miza in en star stol. Potujemo chisto blizu po leseni letvi stola, potem po zidu navzgor do okna. A to sploh ni okno v pravem pomenu besede, temvech odprtina v zidu. Pogled skoz odprtino. Pred nami se razprostira zelena ravnina in tam nekje v daljavi pelje vlak. Seveda je to potnishki vlak. Pelje leno in previdno prek zelene travnate ravnine - od nashe leve proti desni.

Zatemnitev.

 

2. SEKVENCA: GRUCHA LJUDI
EKSTERIER - DAN
GLASBA: Con moto (variacija 3) Johannesa Brahmsa

Stojimo zunaj, mi, gledano z nashimi ochmi. Stojimo sredi gruche ljudi, ki nemo buljijo v prostor skoz ogabno lino. Vsi smo tiho. Nepomichni smo, kot da chakamo na znak ali dogodek, ki nas bo ponesel v ta imaginaren neopredeljen prostor. Naenkrat zachnemo godrnjati, a se nashega zhlobudranja ne da natanchno dognati, pravzaprav se tezhko opredelimo, o kateri temi gre ton. Zhlobudranje preneha, kot bi odrezal, vsi se ozremo, a samo s svojimi glavami nazaj. Zazna se hrup vlaka - a zaenkrat samo to. Nashe ochi postanejo votle. Posluh! Ena nasha kletvica se vseeno zaslishi sredi puhanja.

Zameglitev.

 

3. SEKVENCA: ZHELEZNISHKl VAGON
INTERIER - DAN

Notranjost vagona, ki stoji na postaji. Slishi se znachilno puhanje lokomotive, ko vlak she stoji. V vagonu je obichajen shunder ljudi, ki ga nekje od dalech zapolnjuje kokodakanje kokoshk, zhensko petje slovenskih narodnih in pol narodnih pesmi iz cikla "Nashi kraji - nashi obichaji", govor, glasno pijansko moshko preklinjanje, smeh ... Vse se mesa, vse se pretaka. Morje zvokov postane prijetno, zato se selimo iz prostora v prostor, iz chasa v chas. Vkljuchimo she sliko. Debele zhenske z rutami se praskajo med nogami, medtem ko v narochju stiskajo vchasih she zhive kure, koshare z jajci, cekarje s shpehom. Ostarel moshki krepko potegne iz pletenke, ki jo potem zachepi z ogromnim zamashkom iz plutovine. Otroci se preplasheno gnetejo okoli starega rokohitrca, ki vleche ase iz rokava in mlade matere, ki vchasih prikrito, tu in tam pa kar javno flirtajo z brkatimi dedci z zobotrebci med zakajenimi zobmi. A samo to! Samo to!

Prvi moshki Kdaj odpelje vlak? Mogoche veste? Dober dan?

Drugi moshki Dober dan. Odpelje chez deset minut. Hvala?

Prvi moshki Hvala.

Nekje od dalech se zaslishi iz hreshchavega zvochnika nekakshna napoved vlaka, a nimamo pojma chigavega. Mar nashega? A vseeno, Ljubljana to ni, pach pa neka manjsha slovenska zheleznishka postaja. Hkrati se zaslishi zvok harmonike. Nekdo zasanjano raztegne meh in zapoje, drugi mu pijano pritegne, da bi ujel intonacijo, a se mu ne posrechi. Nekje dalech za gorami zahaja sonce. Zagodem: "Mishka kashko skuhala, jo skuhala za Krishno Murtija", a se slishi samo moj otozhni glas, mojega zanikrnega obraza pa se ne more nagledati nihche, ker mene ni!

Nagli rez.

 

4. SEKVENCA: NOTRANJOST SOBE OD ZUNAJ NAVZNOTER
EKSTERIER - MRAK

V sobo (ki se ob njenem prihodu otozhno vijolichasto osvetli) vstopi zhenska. Fino je oblechena in sploh super za oko. Oblechena je v zhametno chrnino, bahato, a obraz objokan, kot bi ji nekdo umrl. Kot da bi za nekom ali chim zhalovala. Bel obraz, pod ochmi kolobarji, kot chajni kolutichi Krash Zagreb. Nashe lobanje na oni strani okna se zganejo in prav po vojersko zachno zijati v prostor. A temu primerno se obnasha tudi zhenska, ki se potem, ko vidi, da je dodobra opazovana, zachne prav po machje slachiti. She prej pa prav tako po machje skochi na mizo. Na nashi strani so tudi zhenske, uvele tekstilne delavke, ki ne razumejo, zakaj stojijo tam, skupaj s svojimi mozhmi. Pa kaj je zdaj ta cirkus? Ozirajo se sem in tja, preverjajo, ali tudi njihove sosede s kosmi bombazha v laseh prav tako prislushkujejo v tishino.

A naenkrat se zaslishijo zvoki La donna e mobile iz Verdijevega Rigoletta v izvedbi London Symphony Orchestra (dirigira sam Richard Bonynge, poje pa Parvarotti). Zhenska na mizi se med slachenjem ziblje sem in tja, kot kobra, preden te useka v spodnjo cheljust. Nakar se sleche prav do spodnjega perila. Ostane: hlachke zhenske chrne, modrc zhenski chrn, pas zhenski za nogavice chrn.

Zhenska (prav tako po machje, kot je prej splezala gor) skochi z mize, sede na gostilnishki stol, ki stoji pred mizo, obrnjen pa je seveda proti oknu, razshiri noge pred chudnimi zvedavimi pogledi, nas delavcev. Polozhaj postane muchen. Sploh ne vemo, kaj nam hoche zhenska s svojo goloto povedati, na zhensko, ki se chedalje mogochneje in pohotneje zvija v motni vinsko rdechi vijolichasto modri svetlobi. Med nami spet zavrshi, ko Soklich zavpije: Vlak! Prizor ne pochaka, na nashe lobanje, ki se zavrtijo nekam proti jugu.

Megla.

 

5. SEKVENCA - VLAK. SEDEZHI: 1234, 1235, 1236, 1237, 1267, 1268, 1269, 1270.
INTERlER - NOCH.
GLASBA: Finlandia (opus 26) Jeana Sibeliusa

Zhenska pride v vagon in bi seveda rada sedla na sedezh pri oknu. Stoji in nerodno ji je, ker ne ve, kam hi se dala, a tudi oba moshka nista navadna podezhelska nalivalchka, nasprotno, sta uglajena in osladna blondinca, ki dishita po milu Palmolive. Zhensko bi radi od nekod priklicali v spomin, a nam ne uspe. Oblechena je v zhametno chrnino. Kot da je zhe nekje bila, ali kot da mora zhe nekje opraviti dolocheno poslanstvo. Smo "prej", ali "pozneje"? Ne ve se.

Zhenska Dober dan

Prvi moshki Dober dan.

Zhenska Rada bi postavila svojo potovalko Puma na polico, che vam je prav? Tudi ob oknu bi rada sedela, che vam je prav?

Prvi moshki Prav.

Zhenska Ja, potem pa vstanite!

Prvi moshki Ja, seveda, z veseljem ...

Zhenska S chim?

Prvi moshki Z veseljem.

Zhenska Ah, seveda.

Drugi moshki Gospodichna, zdaj boste sedeli nasproti mene.

Zhenska A? Kuga? Koko?

Drugi moshki Lejte, zdajle se boste usedli nasproti mene, se pravi da boste pri oknu, kot ste zheleli. Torej se dovolite usesti, gospodichna.

Zhenska Dovolim naj se usesti nasproti vam? Kdo mi to dovoljuje?

Prvi in drugi moshki hkrati Jaz, gospodichna!

Nastane chrna tema, a zaslishi se hrup, otozhno kokodakanje gosi in brundanje psov.

Pride kurba.

Kurba Gospodichna! Gospodichna!

Zhenska Mislite mene? Pravkar sem se usedla k oknu. Sem prava?

Kurba Dobra boste. Poslushajte: gotove smrti sem reshila nekoga, ki je tihotapil zajce

chez Savo. Krojach. Klicali smo ga Shivanka.

Zhenska Oho, Shivanka! Kot da sem to shtorijo nekje zhe slishala ...

Kurba Povedala sem vam, da smo ga tako le klicali. Obchutek imam, da me ne poslushate

tako pozorno, kot se delate, gospodichna!

Zhenska Dobro, klicali ste ga Shivanka, tega krojacha ...

Kurba No, zdaj me pa vprashajte, kaj se je takrat zgodilo z njim?

Zhenska No, kaj se je takrat zgodilo s Shivanko?

Kurba Pametno vprashanje. Takole je bilo: ujela sta ga miroljubna vojaka, pravzaprav mirovnika, ki sta nekje pri Hrastniku pazila na mejo. Prvi je bil iz Linza, drugi pa iz Koblenza. Avstrijec in Nemec. Ta Shivanka se je drl na vso moch: "Zajce, mati, zajce' Zajce sem vam prinesel!" Pomislite, klical me je - mati!"

Zhenska Seveda niste bili njegova mati?

Kurba Nikakor! Hotel je chez Savo pobegniti na nasho, se pravi nemshko stran, pa sta ga ujela. Poznala sem ju, pa sem posredovala zanj. Vzela sla mu samo zajce.

Zhenska Vam je bil potlej hvalezhen?

Kurba Kdo? Shivanka? Kot njegovi zajchki! Lizal me je po nogah!

Zhenska Pa potlej?

Kurba Prosim?

Zhenska No, kako je bilo potem s Shivanko?

Kurba Normalno. Ko so me esesmani prisilno odselili v Dortmund, mi je izropal zidanico!

Prikazhe se obraz kondukterja, brkatega zheleznishkega usluzhbenca s shapko in vzvishenega obnashanja, kot to pritiche osebam njihovega ranga. Ko se zaslishi njegov brkati glas, ves prijeten shunder v prostoru zamre. Petje in harmonika po njegovi gromki zahtevi utihneta. Kondukter ima kot po neki neskonchno stari neformalni domeni - dolenjsko narechje.

Kondukter Vozne karte na pregled!

Drugi moshki Paslushte, gaspud kondukter! Vi shipate karte, mi pa se nikamor ne premaknemo. Sej paznate pregovor, da je nejprvo dejlo, shele potlej plachilo! Gaspud kondukter, kej, che bi stopili h kurjachu pa ga lepo poprosili, che bi za nas vrgel vsej tolk shafel kolma u vogi, de bi se premaknil, magari za en meter. Za princip gre, orka madona!

Kurba Na stranishche moram.

Zhenska Ta ima nekaj za bregom ...

Prvi moshki Lahko da ... Mislite to damo, ki je pravkar odhitela na stranishche?

Zhenska Kurbo mislim ...

Kondukter Karte na pregled!

Drugi moshki A sem vas nejkaj vpashou, gaspud ajzenponar?

Kondukter Nisem za prmejdush, a se mi zdi, da si ti poscal desko od sekreta maloprej! A nisem za prmejdush ...

 

6. SEKVENCA: SOBA- NOTRANJOST
INTERIER - NOCH
GLASBA: Zima Antonia Vivaldija

Kako izgleda? Pred nami je miza, pred mizo stol, na stolu stoji zhenska, mogochno razkorachena pred oknom, za katerim pa se v kruti sedanji zunanji realnosti gnetemo mi. Njeni roki sta razshirjeni. Priletita bela goloba. Sedeta na obe razshirjeni roki Zhenske-Angela, plahutata tako na mestu, kot bi jo hotela dvigniti z mesta pod strop, a nimata potrebne mochi.

Iz sobe zdaj poglejmo skozi odprto okno. Soklich, ki drzhi v roki daljnogled, se obrne proti ljudstvu, se presherno zasmeje in vprasha: Linz? Ljudje iztegnejo roke in kazalce proti zahodu.

Nato spet Soklich: Koblenz? Nashe roke se nemo iztegnejo proti severu. Obrne se in odkoraka iz nase gruche. Ostanemo sami, brez svojega majstra, strogega, a pravichnega Soklicha.

A ga se zagledamo, ko potihoma stopi skozi vrata chudne sobe (vrata so v ozadju) in se postavi zhenski (ne da hi vedela) za hrbet. Goloba plahutata, nashi radovedni pogledi v prostor, v chas, ki ga ne moremo razumeti, pa so previdni in bojechi. Soklich se postavi tochno za damo s plahutajochima goloboma v roki, se prej pa se seveda za njenim hrbtom postavi na stol. K ochem si ponovno pristavi daljnogled, a tokrat ga usmeri proti zijajochi mnozhici, ki ne neha in ne neha zijali v prostor, skoz okno, skoz lino v steni, ki je nekakshna zveza med nami in njim. A Soklich nenadoma krikne. Ustnice se mu skrechijo od strahu. Spogledamo se, a se tudi nasha usta spremenijo v grimaso.

V nashi sredini stoji chisto pravi Medved. Chisto pri miru. Chisto tiho. Gleda naravnost v Soklicha. Tiha zhelja nas obide, da bi Medved zamenjal prostor, okolje. In ravno to se zgodi ...

 

7. SEKVENCA: ZHELEZNISHKA POSTAJA
EXTERIER - DAN

Zheleznishka postaja. Mnozhica ljudi. Prerivanje. Nekje na oknu nemarno plapola slovenska zastava. Veliko chakajochih je oblechenih v modre delovne obleke firme Deloza Zagorje. Nekateri se, chakajochi v gruchah (ponavadi po tri), zhalobno pogovarjajo, debate pa zhal ne zaznamo, ker je vrvezh glasen in prav nich motech. Trije moshki pa se vendarle razlikujejo. Oblecheni so v svetlo zelene pajace, vendar ne moremo ugotoviti, ali so iz Mestne plinarne Ljubljana, ali Pivovarne Union. A ko se kradoma premaknemo blizhe, vidimo, da na njihovih kombinezonih pishe ZOO. Tisti, ki naj hi bil njihov shef, se pishe Mazhgon (Mozhgan?) in nosi naochnike. Druga dva pa sta mu ochitno hudo podrejena. Vroche je. Iz postajnega poslopja stopi postajni nachelnik. Velikokrat pogleda v nebo, vchasih morda tudi rahlo zakolne. Vechkrat tudi pogleda na uro. Nekaj je v zraku, a tega ne more nihche natanchno definirati. Na klopci sedi obnemogel popotnik, zdelan od pijache. Prisotna je tudi milichnishka patrola z marico. Trije so prishli. Stojijo v gruchi (kot drugi) in debatirajo.

Mazhgon Nekaj mi ni vshech. Medveda pa se od nikoder. Scat grem!

Odide na skret.

Prvi Mater, je zhivchen.

Drugi Bi bil ti tudi. Kadil bi. Pogleda na uro.

Prvi Vlak, jebenti! Iz daljave puhajoche prihaja vlak. Dim.

Mazhgon se vrne.

Mazhgon Se kar pripravimo.

Drugi Madona! Margarina! Rdechi krizh! Dim. Se zgrudi. Pristopi vsega vajeni Soklich.

Soklich Kaku chudn je zhivleje. An perhaja, droug odhaja.

Zameglitev.

 

8 SEKVENCA: BERACH (IVANKA. MARIJA IN VBOGAJME)
INTERIER - DAN
GLASBA: Una furtiva lacrima (Donizetti), eliksir ljubezni

Soba pri Soklichevih. Soklicha ni (na postaji chaka na Medveda, ali pa je she v svoji sanjski fikciji v sobi s striptizeto). Mati Marija na majavi postelji gleda v strop. Vechna luchka na razpelu v kotu trepetaje pomezhikuje. Ivanka, Soklicheva zhena se do pasu gola umiva ob shkafu. Na vratih se pojavi berach. Nedelja dopoldne, ker iz radijskega aparata veselo godejo Slaki. Chestitke in pozdravi - hvalezhni poslushalci.

Marija O, Jezus!

Ivanka Vstani raje, prasica! Si hlastno frotira mednozhje in prsi.

Berach Vesela nedela! Vesela nedela! Uzre golo Ivanko ob lesenem shkafu.

Ivanka Ni vesela. Nesramno se razkorachi pred berachem.

Berach Kruha!

Marija Nimamo!

Berach Za skorjo, delam za skorjo!

Marija Pridi! Roka vabeche.

Berach Slep sem.

Ivanka Nich ne de. Padeta pod klop.

Marija O, Jezus!

 

9. SEKVENCA: PRAPROT (BORIS IN MAJA)
EXTERIER - DAN
GLASBA: Borut Krzhishnik (La dolce vita)

Potok v gozdu. Sonce tezhko prodira skozi vejevje. Maja in Boris ob potochku kurita ogenj. Maja sedi razkorachena, tako da se ji izpod krila vidijo bele hlachke. Boris lezhi na boku, pravokotno obrnjen proti njej. Gleda ji tochno med noge. Boris vstane in vrzhe na ogenj nekaj nemshkih handgranat in italijanskih paradajzaric.

Boris Fino izgleda.

Maja Te zabava tole zijanje, a? Se she bolj razkorachi.

Boris Sem zhe zadosti star.

Maja Tudi jaz.

Boris Potem se pa sleci.

Maja Bojim se, da bi kdo prishel. Stopim tjale za praprot. Gre stran.

Boris Ja, kdo bi pa lahko prishel sem, na sred gozda?

Maja Pridi za mano. Pridi zhe, Boris! Naga sem!

Boris Oh, te zhenske ... Vstane in gre za praprot.

Chez nekaj chasa eksplodira bomba, ki se je grela v ognju. Pok je mogochen in glasen. Detonacija prikliche milichnika Mazhgona ter njegova dva pomochnika: Na prizorishchu se pojavijo skoraj tri minute po poku. V praproti odkrijejo Borisa in Majo sredi kavsa.

Mazhgon Kaj pa pochneta tu?

Maja (navihano) Mar ne vidite? Fukava!

Mazhgon Priimek?

Maja in Boris (v en glas) Soklich!

Kroshnje v vetru

 

10. SEKVENCA: OCHTNA SPREMEMBA
INTERIER - NOCH
GLASBA: Matlinata (Leoncavallo)

V sobo, kjer sta she Soklich in striptizeta, vstopi medved. Postavi se izza njiju, sname svojo glavo in jo dvigne visoko v zrak, z obema rokama. Pred nami je zdaj chisto drug chlovek. Poznamo ga. To je komisar Mazhgon (Mozhgan?), ki je bil preobrazhen v Medveda, a ta Medved je bil samo krinka ali maska. Na koga pa so potem chakali na zheleznishki postaji? Mazhgon je seveda chakal na samega sebe. Kreature okoli njega pa se tega niti ne zavedajo. Mi, navzochi, pa smo nad spremembo neizmerno navdusheni. Nashi pogledi so zdaj veselejshi, oko bistrejshe. pamet chistejsha, ko gledamo z osladno vojerskimi pogledi skozi okno v Kamro. Junak Soklich, chrni visoki majster, striptizeta, zdaj zhe gola in prav nich sramezhljiva - in mi, s kosmi bombazha v laseh, se postavimo v nekakshno pravilno formo, kakrshno vidish pri pleh muzki. Notranjost nas oponasha, zato se postavi takole: Striptizeta spredaj na stolu, tik za njo pa se postavita gospoda, to sta Mazhgon (Mozhgan?) in Soklich. Oko se postavi za njun hrbet in meri proti oknu, kjer se nekaj mora zgoditi. Pred okno, oziroma na sredino gruche (to smo mi) se postavi prishlek s starinsko fotografsko kamero. Postavi jo tochno pred okno in fotografira skupino v notranjosti.

In zatemnitev ...

 

11. SEKVENCA: STURM ABTEILUNG - UB MARINA (v nadaljevanju)
INTERIER - DAN - Vojashka kantina

Komisar Mazhgon (Mozhgan?), prvi in drugi milichnik, en v belo oblechen kelner in strazhar z vlaka, ki ga od prej she ne poznamo. Slonijo pri shanku in popivajo pivo.

Prvi Shvaba Saj sem vam zhe povedal, da sva pripadnika UB Marina, podmornicharja sva.

Mazhgon Kakshne podmornice, madona. Pa SS nashitki, a?

Drugi Shvaba Nashitke sva kupila na sejmu v Linzu. Resnica.

Mazhgon Tu je Dolenjska, ne pa morje! (strazharju) Kje si ju staknil, hudicha?

Strazhar V Krki sta se vadila v potapljanju. Vech ne vem ...

Mazhgon Ja, pol pa sta nekakshna UB Marina, a ne?

(Oba Shvaba kimata)

Mazhgon Ja, skrete naj popravljata, ampak samo one z rezervoarjem, ne tistih na shtrbunk!

Strazhar Jih imamo samo na obchini.

Mazhgon Pa tiste. Jih bo she vech. Je svoboda. Bo pa vech dela.

Strazhar Razumem, pejmo.

Kelner Kava, trink kaffe! (Vsi shtirje se ustavijo na vratih)

Mazhgon Ne otezhuj polozhaja, kelner, pa operi si zhe enkrat to belo uniformo. Ni za nikamor. (Beli gre) Kaj pa tako trapasto zijate? Gremo!

Drugi Shvaba Essen!

Strazhar Jebenti, zhe osemnajst ur smo na poti, hrane pa nobene!

Mazhgon Pa vprashajte dol v kuhinji, che je she kaj putra, pol pa na shkoljke!

Prvi Shvaba Shkoljke? Mushule? Vongole? Prstaci? Dagnje?

Mazhgon Skretne shkoljke, ne pa mushule! Te so morske!

Drugi Shvaba (Zhalostno in pobito) Ponovi...

Prvi Shvaba Skretne, ne morske...

Drugi Shvaba Prav, pa puter.

Mazhgon Che je ...?

Drugi Shvaba Ja, che je ...

 

12 SEKVENCA: ODA O MRTVEM PTICHKU
INTERIER - NOCH (potniki na vlaku)
GLASBA: Nessun dorma (Turandot)

Vagon na vlaku. Mnozhica ljudi je zbrana na enem mestu. Mozh s obvezo okoli levega ochesa je edini, ki ni pri miru, temvech se pochasi vrti okoli svoje osi. Na sredi mnozhice je gospa s kletko. Hlipa. Kletko drzhi v privzdignjeni roki. Ptichek v kletki je poginil. Chloveshki obrazi, potniki v vagonu pa mirno zrejo v chloveshko tragedijo.

Fant s pavjim peresom Med vojno so bile zhrtve, po vojni pa so she vedno. Taka je usoda... Hlipajocha gospa Ptich ni chlovek ...

Moshki z zavezanim ochesom Jaz sem ptich, pa sem she zhiv! Zakaj?

(Nihche ga ne poslusha)

V pochasno temo.

 

13. SEKVENCA: FOTOGRAFIJA
EXTERIER - DAN
ZVOCHNI EFEKT: shumenje potochka

Gozd in potok, ki se preliva skozi zelenico. Na nekem mestu, kjer potok zaide v mrtev rokav in kjer je voda mirnejsha, nashe oko zapazi na dnu starinsko in orumenelo fotografijo. Kadar tok vode ni premochan, lahko opazimo, da so na fotografiji razvrshcheni naslednji: Striptizeta, bolj spredaj, no, ta sedi na stolu, za njo pa sta Mazhgon (Mozhgan?) z medvedjo glavo v roki in majster Soklich, ves visok in chrn, s chrnimi brki, past za tekstilne delavke s kosmi bombazha v laseh.

Fotografijo iz dna tolmuna pobere roka, ki je po videzu otroshka. Drzhi jo v roki, voda odteka, v ozadju zelena poljana.

Zagledamo otroka, ki drzhi v rokah staro fotografijo. Pravzaprav sta dva, brat in sestra, Maja in Boris, Soklicheva dva. Odpravita se chez zeleno poljano v perspektivi proti temno zeleni chrti, ki lochuje obzorje od zemlje.

Izgineta v daljavi. Rez.

 

14. SEKVENCA: MUCHILNICA
INTERIER - NOCH.
GLASBA: Shkrat (Musorgski) Slike z razstave

Muchilnica. Temna je in obokana. Na kavljih je za roke privezana mlada gospodichna, a ko se nashe oko primakne blizhje, opazimo, da je to nasha striptizeta iz sanjske fikcije. Na njenem obrazu ni nikakrshnega sledu o kakshnem trpljenju. Prej bi lahko rekli obratno. Zraven nje pa operira prav delovno razpolozhen Cheh, bivshi chuvaj v zooloshkem vrtu, Pardoubice ChSSR. Klichejo ga "Cibulichka", ker venomer poje nekakshno opolzko pesem. Cibulichka tako v zraku lezhecho golo zhensko mili z milom, pa takole prepeva:

Cibulichka Cibulichka sladka, ma panenka hladka ...

Striptizeta Me mili, mili moj ...

Cibulichka Musim, musim ...!

Striptizeta Precho?

Cibulichka Panenka musi bit hladka, a potom sladka. Razumish?

Zdaj pride v muchilnico Mazhgon. Blatne shkornje ima. V roki drzhi izpraznjeno injekcijo. Naredi se, kot bi z njo zhe pichil mlado gospodichno, pripeto na kavljih, a ne. Mazhgon dvigne injekcijo visoko v zrak, kot dr. Mengele in vneto vprasha:

Mazhgon Ho, gospodichna! Se vi sluchajno ne drogirate na vlakih? Morfij!

Striptizeta Che ga imate prevech, mi ga dajte! Saj je prazna! Goljuf!

Mazhgon (preskochi zhaljivko) Cibulichka, zakaj zhajfash gospodichno?

Cibulichka (medtem ko zhajfa) No, musi bit hladka ... pro vas ...

Mazhgon Pro mne? Pan Cibulichka, pro mne?

Cibulichka No, da ...

Mazhgon (Cibulichki) Spusti jo dol, che se tako reche ...!

Cibulichka Zhe!

Striptizeta, gola kot je, se enakomemo spushcha dol po vrveh in izgine iz kadra.

Zameglitev.

 

15. SEKVENCA: FINALE - POLJE V PERSPEKTIVl - FOTOGRAFIJA
EXTERIER - DAN
TONSKI EFEKT: veter

Sredi polja v perspektivi. Stol, na stolu striptizeta, kurba in muchenica obenem, za njo miza, na mizi stoji Mazhgon z medvedjo glavo v roki, zraven njega Soklich z daljnogledom na prsih, zadaj pa strazhar, fant s pavjim peresom, oba Shvaba, Marija, kelner, Cibulichka, Ivanka, mozh z obvezo, zhenska s kletko in mrtvim ptichem, prvi in drugi milichnik, ki sta hkrati prvi in drugi moshki iz vlaka, kondukter, berach, dalech stran pa Maja in Boris. Drugo grucho, ki je od prve lochena za vsaj shtiri metre, pa tvorimo mi, delavska mnozhica z bombazhnimi kosmi v laseh. Med nami in njim pa stoji fotograf s starinsko kamero na stojalu. Gledamo se, nepomichno, kot na fotografiji. Vse je tiho, she veter potihne.

Napisi za konec.

 

KONEC