Revija SRP 11/12

Branimir Boshnjak

prevedel in spr. tekst:
Franci Zagorichnik
 

 

KLINA ZA NEDOLZHNE

 

Delavski otroci
 
Trudni otroci na ramenih mater
nadaljujejo svoje plashne sanje: noch
povezano z mrachnim jutrom
z mrzlimi skodelicami
ki v njih se ohlaja chaj
bo danes kdo povedal kdo smo
mi ki prihajamo iz mraka
in stopamo na temno pot
tega umazanega mesta
z glavo naslonjeno
nad glavo ki ne najde odgovora

 

 

Ljubezen

Ljubezen je chudna avra, ki obdaja nashe zhivljenje. Zato tukaj ne moremo govoriti o "tujih ljubeznih", saj ravno te naredijo najvechji del chudezhev. Dotikajo se nas in nas nagovarjajo, spreminjajo nashe zhivljenje, ki seje namenilo, da bo ne-iz-ljubezni. Pa vendar - celi oceani ljubezni! Kje je tista drobna kaplja, ki se nam je nekoch dozdevala edino pomembna? She vech, prav danes vemo, da smo vpijali ljubezen tudi iz ozrachja polnega sovrashtva in zavisti, v skrajni samoti in usmerjeni h kakshni posushitvi lastnega bitja.

Z nevidnimi rokami nas je obrachala k svetlobi, ko smo se pogrezali v mrachnost nashih lastnih nesrech. Kjer je ljubezen, je tudi vidno: tako smo prepoznavali barve lastne samote, njen nevzdrzhen mrak.

Neporabljena in neutrudna nas je reshevala pred bolechino, ki smo jo prenashali v preprichanju, da ljubimo.

Mnogi prenashajo njeno zrcalo le z gibom telesa, z neulovljivo lahkostjo bitja: ogledujesh se v njegovem svetlem robu, v radostni povrshnosti globine, ki govori o peni in utapljanju, o uzhitku in smrti. Povsem razlochno vidim, kako smo skozi samo razpoko njene ujete sence skushali uzreti drugi obraz ljubezni, podobo polnosti.

Ves chas zapiram vrata, da bi v zamracheno samoto ujel nekaj njene zhe pobegle svetlobe!

 

 

Klina za nedolzhne

 

nespechnost in gnusoba, a chemu vse to
vzroki se ponavljajo in zdravila
prav tako zamujajo, klichejo k pozabitvi
pa pozabitve ni, ker ves chas vstaja
kakor zbegana pricha
in s tezhko sekiro zamahuje nad nedolzhnimi
vendar, a sploh so? in kako pred podivjano klino
dokazovat svojo nedolzhnost?
chetudi poskushash, te to obtozhuje tembolj
ker kaj si storil tistim, katerih lakota
se je hranila z odpadki velike blaznosti
kar mrachnim krivolovcem, ki so
svoj plen prenashali po ulicah
ne da bi kdo spregovoril besedo
zozhuje svet v shpranjo ochesa
za spushchenimi vekami
vidish svet, ki v njem si zhivel
kot gorech in potem
razocharan soudelezhenec
s tvojim molkom in govorico pokrita so
cela obdobja nesmiselnih norosti
kakor kakshna zbegana pricha
postajash vse bolj prepoznavna senca krivca
sodijo ti vsi, ki dobro vejo
kako takole chas spet mirno steche
in novi gozdovi zrasejo
z divjadjo za gostije
 

 

Sedli bomo
 
Sedli bomo in pripovedovali
globoko v noch in s pripovedjo bo
vidna nasha moch odvijanja
klobchicha, s katerim smo ovili nasha srca:
Jeklena struna polna
skrivnih zakovic
tako izreka sporochilo
ne vabi nas s tolazhbo
ne grozi s kaznijo
z razprtijo
in ne z zavistjo
z lakomno strastjo
z vsem, kar pripovedovavci
in ubogi pesniki
morajo nepreprichljivo dokazovat
z dodajanjem shibkih skrivnih opor
dokazu prisego, prisegi kletev
da bi preprosto skrivnost
nochnega srca, ki vidi in ve,
naredilo prepoznavno.

 

 

Chasne posode

Kot zhe recheno: merjevci chasa niso tudi njegovi posestniki. Ko si lastijo navidez ujeto skrivnost, skushajo z vechjo ali manjsho hitrico razprostreti mrezho majhnih, pajchjih utripanj, preprichujejo ljudi, da je to utrip srca ujetega chasa.

Toda problem chasnih posod je povsem zunaj njihove nadute mochi. Chas se preliva iz polnih src povsem zunaj njihove vednosti.

Chas! Chas!

Merjevci so se lochili od duha in smradu sveta, nad katerim mislijo, da vladajo, saj nimajo nobenega obchutka vech, kot vsi gospodarji. Ne spominjajo se in nichesar ne obchutijo, preprichani, da so postali skoraj idealni varuhi skrivnosti chasa.

Prav oddaljene stvari lahko prepoznamo in odkrivamo. Tako pridemo do prve skrivnosti chasa. In ravno Prousl je pokazal, kako je chas lahko uzhiten: ves chas, che se mu hoche, gre lahko v prstanec peciva! Potem je sprostil cele naplavine chasa, ko najde tudi samega sebe, najde tudi nechas, s katerim preshije lastno oblachilo spomina!

Chas je vseskozi tudi ves chas in tudi, ko chasa ni. Vseskoznje vprashanje je: a se gangliji chasa kopichijo kakor eidetska logoreja, ali pa se sam obchutek dvoumne slasti vgrajuje kot neizbrisen del pomnenja. Ne pozabimo: chas, izvabljen z obchutkom zadoshchenega pomnenja, prebuja tudi tisto odtrgano, tisto ranjeno, na silo zadusheno. "Celi predeli dushe umirajo v grozi," pravi Ujeviĉ. Problem chasa je za nas potemtakem predvsem vprashanje same dushe. Dusha je chasna in brez dushe chasa ni. So le njegovi merjevci.

 

 

Minila so leta brezobzirnega lova

Minila so leta brezobzirnega lova. Lovili so in lovili, delili in metali proch. Bilo je tudi nekaj sreche v vscm tem okrog lova. Hvalili so se z gomilami ulova, pa tudi tisti z daljnih otokov so kazali polne mrezhe in jim she ni bilo dovolj. Potem so se podali v morja, kjer je bil lov prepovedan, posebno otochani, ki so pobegnili z otoka in zdaj zhive v tujini, so le vchasih ob vrnitvi hranili neko neizmerno lakoto po vsem, kar so razdajali na vse strani. Vse so polovili, in she vech od tega, preprichevali so napachnih glasov: Vse to je nashe. Nobeden nam ne bo prepovedoval. Nad nami je samo Bog, pa tudi on je na nashi strani.

Tako so nastopila leta, ko so se samo potikali po morju. Ulova ni bilo. Lachni so bili tudi tisti, ki zaradi preobilja niso vedeli, ne kaj je sitost, ne kaj resnichna lakota. Veliki lovci so se sprevrgli v zhivchne sle, potovali so in niso lochevali morja od kopnega. Tisti, ki niso vedeli, tudi zdaj ne vejo, in she vech: nekateri se zhe sklicujejo na sploshno nevednost.

Zdaj se srechujemo in izogibljemo, nekdaj veliki lovci, ki nas je trenutek sreche obdaril s kanchkom slepila o blagostanju.

Ob jutru she enega brezuspeshnega lova smo pripluli na daljni otok. Nekoch pozabljen v modrini nekdanjega izobilja se je lakomnim lovcem dozdeval kot skrivnosten kraj njihovega najbogatejshega ulova.

Dva starca sta se sklanjala na malem razdrtem pomolu, razpletala kot olushcheno kacho v vodi potemnelo mrezho. Pochasi sta iz nje odvijala ter skrbno in v shiroko belo skledo mirno zlagala skromen ulov, in potem, ko sta pospravila tudi choln, sta se vdano zagledala v svoj ulov. Nekaj rib, nekoch, v dneh izobilja, reven ulov, se nam je zdaj zazdelo pravo bogastvo. S slabo prikrito zavistjo sem dejal, kako zdaj sploh ni pravega ulova, prishla so tezhka leta, a ta dva tukaj samo zapravljata chas, ko se sklanjata nad neusmiljenim morjem. Nekaj chasa sta zrla vame brez razumevanja, potem sta pobrala svoje cavale in brancine in se podala po ozki poti proti nevidni vasi.

- Dovolj bo za kosilo - sta zamrmrala in odnesla skledo. Rib je zmeraj dovolj, nich manj in nich vech, kot je treba.

 

 

Novi obrazi
 
Porabljena in zavrzhena zhivljenja
novi obrazi zakrpani s starimi
pozabljanje, ki boli
kot stara rana
ki smrt je ne dosezhe
iz katere je pognala
sodimo v chas, ki je preprichan
v nepopolnost chloveka
na njem je torej treba delati
tako smo se obrnili k mesu
drhtechemu in brez razuma
od tega lahko kaj prichakujemo
novi obrazi zakrpani s starimi
porabljena in zavrzhena zhivljenja.

 

 

Poraba resnice

Resnica je dvoumna in nepreprichljiva, ne le zato, ker bi se opirala na razlichne podobe stvarnosti.

Danes je gotovo veliko zbeganih in slepih, pa she vech je predanih lastni resnici. Njihova zgrozhenost nas navdaja skorajda z usmiljenjem. Che se natanchno ozrete, je najvech do ogorchenja preprichanih, da njihova resnica utemelji na zmeraj vnaprej dolochenih straneh sveta.

To je zapeljalo zhe marsikaterega spretnega mornarja, strlo veliko trdnih znachajev...

Jeza ljudstva je povsem razumljiva: ob sonchnem vzhodu pozdravljamo prihajajocho noch, a oni tega ne vejo, ne vejo niti, che jim razlozhimo.

Tudi ta dan nam nochi ni naredil vidne.

 

 

Vprashanja energij

Izgubljeni med stvarmi. Vendar je kazalo, da gre za vprashanje energij, kot nechesa, kar se je v premenah chasa napotilo proti nedvomnemu cilju, kvechjemu, kot ga da lahko dojame prenicljivi um in jaztvo iztrebljenega humanizma. V stoletjih vojn se je vse povzdignjeno do vesoljnega zakona obrnilo v izpisovanje brezosebne smrti in izpraznjenega zhivljenja. Izpisuje nas spremenljiva stalnost, ironichni dvojnik, ki razorozhuje resnobnost.

Izgubljeni med stvarmi!

Toda! Energija brezosebnosti je skushala obuditi tisto, kar bi prekinilo pomnenje, dopustiti drzno rabo chloveka... Zapustiti je treba jecho lástnosti, ki jo branijo njeni jetniki*, z novo obchutljivostjo postati razumska obchost vsega, samozatajevani oddajnik sporochil zhivega in nezhivega, ustvarjenega in tistega, kar nastaja, rushitelj in graditelj, pozabitev in ves chas budno pomnenje. Ne izziv smrti kot nicha, ki nas bo reshil nichnosti zhivljenja. Ne ne, pach pa tudi smrt, kot del nedeshifriranega, ki mora najti sogovornika, z vlivanjem svoje temne resnichnosti v svetlobo strahu pred nichem.

Kaj se je dogodilo? Smrt je gola tehnologija povrachila, zhivljenje brezosebna senca na mesechini, zveri in rudnine se z gnusom ogibljejo nashim znakazhenim truplom, brez haska raztreshchenim med tistimi, ki smo jim ostali dolzhni odgovor...

_______
* Ortega y Gasset, Legenda o Don Juanu

 

 

Kaj je z barvami

Nekaj se torej vendar dogaja z barvami, kadar se zgostijo kot kakshen smisel. Che sta prostor in chas za nas nedosezhna, sta potem Rimbaud in Sever pela daltonistom? A ni vprashanje svobode gojitev tankochutnosti in potem neke povsem nove obchutljivosti, ki kmalu postane nachin uresnichenja popolne kontrole nad svobodo?

Kaj torej pocheti z barvami, che so postale del tankovestne svobode, ki se zgoshcha do tistega ochitnega, ki je resnica?

Imamo neposredna prichevanja ljudi, ki pri poslushanju Stalina niso samo nasedali njegovi retoriki, bili so celo preprichani, da je to tudi edina resnica, za katero velja zhrtvovati vse, posebno tuja zhivljenja. Che bi dejal, da je bela pech v sobi rdecha, se s tem ne bi vsi samo strinjali, tudi videli bi rdecho pech.

Kaj odlocha pri videnju, razlikovanju barv?

Vcheraj in tudi danes je velika preizkushnja razreshiti chlovekovo obchutljivost v opazhanju razlik. Takshnih, da je na preizkushnji vselej ista skaljenost chutilnega spektra: pri tem gre za mozhnost prvega odmika od videnega, za dvom v chudezhnost resnice. Barvna zarota je zmeraj prvo, po chemer posezhejo vladarji sveta, seveda zmeraj z najboljshim namenom. V prizadevanju, da bi chim manj videli, prepoznavali, lahko z zhalostjo ugotovimo, da je resnichnost zhe tako povsod siva. Zato je prihodnost polna barv, deskriptivnih barv, barv, za katere niso danashnja chutna spoznanja!

Kje je to sredishche mrezhastih chutov za barve?

Kaj je to, kar je omogochilo tako nestabilno igro z barvami in z ochitno izjemno pomembnostjo barv za vsakdanjo svobodo, za chloveka, ki danes zhivi? Barva nekaj govori, kar je bolj kot neugodno za vladarje sivega. Barva nekaj sporocha in prinasha s sabo, kot vrednoto, ki je she nismo spoznali. Zato se ljudje she danes zbirajo okrog deskriptivnih barv, barv, kakrshne jim opisujejo daltonisti, da svet ne bi spregovoril.

 

 

_________________
Prevod in besedilo pod chrto

Franci Zagorichnik

Branimir Boshnjak je hrvashki pesnik, esejist in literarni kritik. Rodil se je 1943 v partizanski bolnishnici na Papuku v Slavoniji. Kot pesnik je objavil vech pesnishkih zbirk: Vse kar se nam priblizhuje (1969), Poraba maske (1974), Telovadec v pizhami (1978), Semantichna stradanja (1983), Nove pesmi (1988) in Klina za nedolzhne (1989). She obsezhnejshe je njegovo literarno-esejistichno delo: Chrka razlike (1969), Pisanje in moch (1977), Demon pozhelenja (1977), Pozabljena govorica (1980), Apokalipsa avantgarde (1982), Zlato knjizhevno runo (1983), Proizvodnja zhivljenja (1988) ter Dom in svet (1993). Po neki svoji slavonsko-slovenski navezi se posvecha tudi sodobni slovenski knjizhevnosti in je razen tega sourednik dveh hrvashkih antologij na Slovenskem: Ubili so ga z opekami (Obzorja, Maribor 1981) in Hrvashka bojna 1991-92 (revija Borec, 1994).

Kar nekaj navedenih naslovov nas pri Branimirju Boshnjaku preseneti z nekakshnim preroshkim polozhajem pesnika v chasu med obema poslednjima vojnama, torej v chasu, v katerem je bil chlovek bolj izgubljen kot pa najden. To je bil chas z orozhjem zagotovljenega miru in zato tudi chas lazhnega miru. Pesniki le-temu niso nasedali. Predvsem velja med takshnimi omeniti Josipa Severja, pri tem mislim na njegovo pesem O, ljudje, reshite vojno, in Slavka Jendrichka, npr. njegova zbirka Preroki, denar in bombe.

Zhe Boshnjakovo izhodishchno "vse kar se nam priblizhuje" izpred chetrt stoletja kazhe, kako je pri njem zhe zgodnja anticipacija vojne po svoje gotovo zasnovana v okolishchinah samega pesnikovega rojstva, vendar je pozneje to morda bolj stvar njegovega osebnega poguma in strahu, po sporochilnosti pa artikulacija neizogibne vrednotne dihotomije videza, ki se hrani in napaja z najbolj ostudnimi silami v rokah podljudi dvajsetega stoletja, in tiste resnichnosti, katere vztrajnost se zdi, da je le she v predanosti zhrtve, v skrajnih zhivljenjskih in zhe ne vech chloveshkih prepletih, ki ne dajejo in tudi ne dopushchajo nobenega odgovora na shibko vprashanje naivnih in nedolzhnih: "Bo danes kdo povedal, kdo smo?!" v njihovem iskanju dnevnega obroka smisla.

To torej ni poezija, ki naj bi bila ravnokar shele prebujena v neko najnovejsho resnichnost. Na vrsti je le do skrajnosti stopnjevana deziluzivnost, v prepadu, ki mu ni videti konca, ne njegovega dna, ne kakrshnegakoli neba. V takshnem svetu je pesem nemara zato, da bi bila dihotomija videza in resnichnosti enkrat do kraja porabljena in da bi bila potem nekoch samo she pesem. Ali pa, da tudi v chasu vsesploshne kataklizme nad narodom in njegovo govorico, temu pesnishkemu neizchrpnemu zakladu, noben obup ni dopusten, pa tudi z reshilnim upanjem ne kazhe pretiravati.