Revija SRP 109/110

Srechko Vilhar

 

NEKAJ MISLI O PLEBISCITU V BENESHKI SLOVENIJI

(LETA 1866)

 

Carlo Podrecca iz Shempetra Slovenov je svojchas takole opisal odnose med beneshkimi Slovenci in italijansko oblastjo v Chedadu: »Alla Pretura di Cividale, cui più affluisce lo Slavo, egli non trova un interprete fisso e se lo vuole, bisogna che lo paghi del suo, ed in passato, non temo di essere smentito, veniva minacciato di prigione per non sapersi spiegare in italiano!« (Slavia italiana, Cividale, 1884, str. 126).

V vprashanjih, ki jih bomo obravnavali, se radi sklicujemo na C. Podrecco, kajti njemu ne more nihche ochitati protiitalijanskih chustev. Pojdimo z njim naprej. Glede beneshkih Slovencev je ugotovil tudi naslednje: »Solo fra 36.646 abitanti dei 15 comuni sparsi fra i monti delle Giulie è ancora dominante la lingua slava, che, come ognuno sa, nulla ha che fare colla lingu italiana, ma che, e per effetto delle scuole e del movimento commerciale, ACCENNA A SCOMPARIRE LENTAMENTE ...« (istotam, str. 133).

Kar je zapisal C. Podrecca, velja tudi za novejshi chas. Narodnostnih pravic ni zajamchil beneshkim Slovencem noben rezhim. Kako to, ali so bile vmes posebne koncepcije o vprashanju drzhavnega jezika? Morda vojashki razlogi? Verjetno eno in drugo. Vodilni razred je zhe pri Rimljanih smatral svoj jezik za element drzhave. Vsako tujo govorico na njegovem ozemlju je v bistvu ocenjeval za shkodljivo. Kako naj si sicer razlagamo zanimiv pojav, da se shtevilnim rimskim pisateljem ni zdelo vredno, da bi potomce seznanili z eno samo besedo iz keltske ali ilirske jezikovne zakladnice? Omenjali so kvechjemu le voditelje sosednih ljudstev, ki jih je rimska vojska premagala. Podobne koncepcije je vse do novejshega chasa izprichevala tudi italijanska burzhoazija. Na polozhaj v Beneshki Sloveniji pa je po vsej verjetnosti vplival tudi vojashki element. Varnost meja naj bi bila zajamchena she z asimilacijo Slovencev. Pouchno pa je sploh, da so bili italijanski kulturniki na narodnostno meshanem ozemlju (Italijani in Slovani) vse tja do druge polovice minulega stoletja preprichani – in shtevilne primere bi lahko navedli zlasti za Istro –, da se bodo Slovani poitalijanchili. Vsaka kolikor toliko podrobna analiza pa bi pokazala, da je bilo tako preprichanje zasidrano tam, kjer je bil gospodar (zemljishki veleposestnik) Italijan, njegov zemljishki podlozhnik pa Slovan.

Te stvari so danes kot na dlani.

 

 

Kako je Italija leta 1866 dobila Furlanijo in Beneshko Slovenijo?

 

Dobila ju je z diplomacijo in ne z vojsko. Che bi navedeno ozemlje dobila z revolucijo, bi po vsej verjetnosti tudi razvoj v Beneshki Sloveniji poslej tekel vse drugache. Cavourjev chas je bil naklonjen pridobivanju ozemlja z diplomatsko igro in spletkami in le chemu naj bi spricho te mozhnosti bogatash pozival ljudstvo k oborozhenemu boju, ki bi lahko pomenil unichenje njegove lastne oblasti?

Cavour, glavna osebnost na dvoru sardinskega kralja, je bil za zdruzhitev Italije z akcijo od zgoraj navzdol. Teren si je pripravil najprej s posegom v krimsko vojno (1855). Odnosi med sardinskim kraljestvom in Francijo so se zatem preoblikovali tako, da je Cavour v zdravilishchu Plombières Napoleonu III. (1858) lahko postavil predlog, naj mu v skupni vojni proti Avstriji pomaga izvojevati Lombardijo in Benechijo. Za protiuslugo mu je ponudil Nizzo in Savojo. Francoski cesar je ta predlog sprejel. Tako so se zachele priprave na vojno. Treba pa je bilo dosechi, da bi Avstrija prva napovedala vojno. Che bi bila napadena, bi ji Nemshka zveza po ustavnih predpisih morala nuditi vojashko pomoch. Zanimivo je, kako je to stvar izpeljal Cavour. »Cavour je zachel zelo spretno shiriti in napihovati govorice o popolni dezorganizaciji in slabosti sardinske vojske, o zbeganosti na dvoru Viktorja Emanuela II., o tem, da bo v blizhnjih dneh vojni minister Cavour prishel pred sodishche zaradi veleizdaje, ker je v Plombièresu prodal Napoleonu III. Savojo in Nizzo« (Zgodovina diplomacije, I., Ljubljana 1947, str. 480).

Cavour se je bal Avstrije in nemara ni bil niti preprichan, da mu bo Napoleon III., ki je bil dejansko proti zdruzhitvi celotne Italije, tudi uspeshno pomagal. Avstrija je nasedla, napadla prva in bila premagana v spopadu z zdruzheno francosko in sardinsko-italijansko vojsko. V tem trenutku pa je Napoleon III. kar sam sklenil v kraju Villafranca premirje z Avstrijo in sploh pozabil povabiti na razgovore svojega zaveznika Viktorja Emanuela II. (Zgod. dipl., str. 481). Posebno ogorcheni so bili zaradi tega pristashi Garibaldija in Mazzinija, ki so si hoteli z ljudsko revolucijo izvojevati zedinjenje Italije. No, v navedeni vojni je sardinski kralj dobil Lombardijo. Ochitno je bilo, da je Napoleon III. ustavil vojno, da bi chimbolj zavrl proces zdruzhevanja Italije.

Tako smo se zdaj priblizhali she novi vojni. Pred tem je Garibaldi osvobodil vso juzhno Italijo (1860) in oblast izrochil kralju Viktorju Emanuelu III. Do nove vojne je prishlo leta 1866, ko sta bili izven zdruzhene Italije le she Rim in Benechija. Tokrat je v italijanske zadeve posegel Bismarck, ki je hotel utrditi in razshiriti oblast Prusije zlasti s tem, da bi spravil na kolena Avstrijo. Zapletenost te drzhave v vojni na dveh frontah bi mu olajshala delo. Kralj Viktor Emanuel II. pa ni hotel te vojne. Bal se je revolucionarnega vrenja. Shele, ko mu je Bismarck zagrozil, da se bo v nasprotnem primeru obrnil na garibaldince (Zgod. dipl., str. 506), je kralj privolil na sodelovanje v vojni proti Avstriji. Na bojnem polju pa se je ta vojna konchala za Italijo s pravo katastrofo in o tem govorita zgovorno dve imeni: Custozza in Vis. Ker pa je po drugi strani Prusija premagala Avstrijo, ji je lahko tudi diktirala mirovne pogoje. Tako je Italija dobila Benechijo skupaj s Furlanijo in Beneshko Slovenijo. Na obmejnem podrochju je Italija rada pristala na plebiscit.

 

 

Plebiscit, ki ni mogel dati drugachnih rezultatov, kakrshne je dal

 

Dunaju je bilo brez dvoma veliko na tem, da bi mu drzhavna meja nasproti Italiji nudila chim vechje vojno-strateshke ugodnosti. Le v tej zvezi se je tudi spomnil beneshkih Slovencev. V Vidmu je Dunaj celo narochal, naj se za beneshke Slovence ustanovi posebno upravno telo. C. Podrecca pishe o takratnih prizadevanjih Avstrije tudi naslednje: »V ostalem je razumljivo, da se je nadvojvoda Albert zhivo prizadeval, da se nashi bratje beneshki Slovenci ne bi lochili od Avstrije. Vendar zaman, kajti Italija, ki sta jo v tej stvari podprli Francija in Nemchija, je zahtevala stare beneshke meje« (Slavia italiana, Le Vicinie, Cividale 1887, str. 150-151). Dunaj je predlagal italijanski vladi v zamenjavo za Beneshko Slovenijo celo neko svoje ozemlje na Tirolskem, vendar ga je odklonila.

Zdi se, da je zatem Italija izvedla plebiscit bolj iz nekih demonstrativnih vzrokov. Posamezni njegovi elementi naj bi bili predmet bodochega shtudija. V plebiscitu 21. in 22. oktobra 1866 je Furlanija vkljnchno z Beneshko Sloyvenijo oddala 144.988 glasov za Italijo in 36 glasov za Avstrijo. Tak je bil torej rezultat plebiscita! (glej: Marinelli Olinto, Guida delle Prealpi Giulie, Udine, 1912, str. 308). V Beneshki Sloveniji je oddal svoj glas za prikljuchitev k matichni dezheli edinole znani narodni buditelj Peter Podreka (1822-1889). Usoda beneshkih Slovencev je bila zapechatena.

Zakaj so beneshki Slovcnci glasovali za Italijo? Vzrokov bo po nashem mnenju vech. Ti Slovenci so zhiveli skozi stoletja brez tesnejshe povezave z ostalimi sonarodnjaki. Usodno pa je bilo zanje zlasti to, da so ostali brez take povezave prav takrat, ko se je zachela pri ostalih Slovencih prebujati narodna zavest. Zemljepisna lega je nadalje beneshke Slovence prisilila, da so se gospodarsko povezali z mesti (Videm, Chedad), ki so bila dejansko italijanska. Drugega izhoda tudi niso imeli. Gorica je bila vse prevech od rok.

Ko so se Benetke leta 1440 polastile ozemlja beneshkih Slovencev, so le-ti pach chakali, kaj bo. Upor nasproti beneshkemu levu bi bil nesmisel. Toliko izkushenj so ti Slovenci zhe imeli. Lahko so si tudi mislili, da jim bo nov gospodar nudil ugodnejshe pogoje za njihov gospodarski razvoj. In Benechani so jih znali potlej tudi navezati nase. Z raznimi privilegiji so jih pridobili, da so jim branili gorske prehode pred napadi sovrazhnika. Beneshki Slovenci so bili zadovoljni. In tako je bilo zatem vsaj dvesto let. Zgodovina Benetk pa nam odkriva, da se je v tej drzhavi zhe v XVII. stoletju polozhaj mochno poslabshal. Pritisk na kmeta-podlozhnika se je povsod mochno povechal. Eden od istrskih zgodovinarjev, Tommasini, je takrat zapisal, da bi se bili slovenski podlozhniki v okolici Kopra prav gotovo uprli, che ne bi zaradi izkorishchanja popolnoma iznemogli. Lahko si torej mislimo, da polozhaj v Beneshki Sloveniji ob zatonu Beneshke republike prav gotovo ni bil rozhnat in beneshki Slovenci so zacheli verjetno iskati svoje vzore drugod. Nekateri so jih nashli pri Mazziniju in Garibaldiju. Kje naj bi jih drugje iskali? Avstrija je bila tedaj eden od zhandarjev Evrope. Avstrijska okupatorska vojska je v Italiji le dushila revolucionarno gibanje, sploh ni dala dihati dezheli, ki bi se rada zdruzhila v enotno demokratichno drzhavo. Ni izkljucheno, da so se ochi beneshkih Slovencev she odlochneje uprle v Italijo po eni strani zaradi razocharanja nad Beneshko republiko in pa nad Avstrijo, ki jim s svojo okupacijo (nad 50 let) ni nudila prav nichesar.

C. Podrecca trdi, da je Beneshko Slovenijo leta 1848 zajel pravi revolucionarni val in da je tamkaj po dolinah in gorah odmevala pesem »Preljuba Italija«. Beneshki Slovenci naj bi se tega leta za hrbtom Avstrije postavili s svojo vojsko tako rekoch na lastne noge in se celo pripravljali, da gredo na pomoch Vidmu, kjer je avstrijska vojska zachela dushiti revolucijo (Slavia italiana, 1884, str. 2325). C. Podrecca ve povedati celo, da se je vech beneshkih Slovencev udelezhilo na strani sardinskega kralja bojev proti Avstriji (istotam na str. 25). Vsi taki argumenti v prilog izida plebiscita se nam vendar ne zdijo dovolj preprichljivi. Zdi se nam, da je bilo vmes she nekaj mochnejshega, namrech strah pred gospodarji, pred tistimi, ki so iz mesta vladali hribom in dolinam. To bi se dalo najlepshe sklepati iz grenkih besed, ki jih je izrekel C. Podrecca in smo jih navedli v uvodu v ta chlanek.

 

Jadranski koledar 1966 (Trst)

 

 

 

__________________

SRECHKO VILHAR (1907, Kromberk pri N. Gorici – 1976, Ljubljana), publicist, politichni in prosvetni delavec. Leta 1928 iz Italije pobegnil v Ljubljano, kjer je maturiral na uchiteljishchu (1931); od 1927 je bil chlan KPI, pozneje pa KPJ, zaradi politichnega delovanja leta 1933 v Beogradu obsojen na 6 let jeche v Sremski Mitrovici; 1938 izrochen italijanski policiji, v Trstu obsojen na dve leti konfinacije. Jeseni 1943 vstopi v partizane-prekomorce, prek Dalmacije in Bosne pride v Slovenijo in postane upravnik partijske shole v Koch. Rogu. Po vojni uchitelj na ital. gimnaziji v Kopru, med 1958-1974 ravnatelj koprske Shtudijske knjizhnice (danes poimenovana po njem). Njegov publicistichni opus je znachilno dvotematski: po eni strani obsega raziskave iz zgodovine Slovencev na Jadranu (zbornik Slovenci ob Jadranu, 1952; Istrski zgod. zbornik, 1960-1969; Slovenski pomorski zbornik, 1962) ter o Primorcih med 2. sv. vojno; po drugi strani pa gre za vrsto del s podrochja knjizhnicharstva (zlasti zgod. knjizhnic na Primorskem). Za knjizhnicharsko delo prejel Chopovo diplomo (1967). (Op. ur.)

 

 

(1) »V sodnem okrozhju Chedada, ki zajema predvsem Slovana, ta ne najde stalnega tolmacha, in che ga potrebuje, ga mora plachati iz svojega, in v preteklosti, che se ni bal zavrnitve, mu je grozil zapor, ker se ne zna izraziti v italijanshchini!«

 

(2) »Samo med 36,646 prebivalci 15 skupnosti, razprshenih med gorami Julijske krajine, she vedno prevladuje slovanski jezik, ki pa nima, kot vsi vemo, nobene zveze z italijanshchino, toda pod vplivom shole in trgovskega prometa NAKAZUJE POCHASNO IZGINJANJE …«

(Prev. ur.)