Revija SRP 109/110

Rajko Shushtarshich

 

PROGRAM ALI POSLANSTVO REVIJE SRP 

Étienne de La Boétie: Napotek

 

Program

 

Dvajsetletni program zavoda REVIJA SRP – celotno ime je Zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/, Ljubljana – je izpolnjen. A to je institucionalna plat zadeve, ki je obsegala nalogo izpolnitve dvakratnega desetletnega programa izhajanja Revije SRP (to je od leta 1993 do vkljuchno leta 2012). V programu je bilo zapisano, da je bil nash namen izhajanje neodvisne revije z vrednotno orientacijo, ki je bila objavljana – kot refren – na zadnjih straneh v vsaki shtevilki revije (tudi v prichujochi). Potrebna je opazka, da nam je celotno ime zavoda dolochilo kar Okrozhno sodishche v Ljubljani – sodnica Gorshe Mushich Helena. Ustanovitelji smo namrech hoteli, da bi se zavod imenoval po reviji: REVIJA SRP. »A tako to ne gre«, nam je pojasnila sodnica. »Vsi zavodi (pravne osebe zasebnega prava) se morajo poimenovati z zachetno besedo Zavod, da so po abecedi pod chrko Z, v imenu pa mora biti razvidna she vsa dejavnost in namen zavoda.« Tako je torej nastalo zgoraj omenjeno uradno ime zavoda, ki izdaja Revijo SRP. To ime sicer vsebuje dokaj tochen opis dejavnosti zavoda (izpolnjuje zahtevano sistemsko normo), a to ime ni nashe! Takó revijalno ustvarjalnost razume in poimenuje institucionalni sistem. Pri nepouchenih je bilo nemalokrat delezhno posmeha (predvsem zaradi treh besed v oklepaju seveda). Tako razumljeno ime po institucionalni pameti in v novoreku je: »Zavod za Svobodo, Resnico, Pogum«.

Celotno nashe razmerje s sistemom (to dejstvo venomer izpostavljam) zaznamuje ukinjanje revije – tega nebodigatreba, kot je zhe pri sami ustanovitvi ugotovil Franci Zagorichnik. To smo seveda prichakovali in tudi to pishe na zadnji strani vsake shtevilke:

 

»Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.«

 

Torej bom konkreten oziroma malenkosten in bom ob zakljuchku programa izpostavil nekaj uradnikov, ki so se v dvajsetih letih she posebej odlikovali v svojem (njihovem) »poslanstvu« – diferenciranja oziroma ukinjanja revij(e).

Kot prva instanca, che se omejim na prichujocho revijo, so odlochali nizhji uradniki – svetovalci za knjige in revije na MzK (kasneje tudi na vishjih polozhajih, kot svetovalci ministra ali vlade): Bozho Premrl, dr. Urosh Grilc, Barbara Kozhelj. Kljuchni pa so bili kadri – ministri in sekretarji: Jozhef Shkoljch, Majda Shirca, Andreja Rihter, Vasko Simoniti. Od sodne veje oblasti pa bi izpostavil Martino Lippai, predsednico senata VS RS z njeno Sodbo v imenu ljudstva. Ta sodba je unikum presoje, ne bi vzdrzhala preizkusa na nobenem spodobnem (neodvisnem) sodishchu. (Njen kratki povzetek: »Revizija se zavrne. Revija se zavrzhe.«)

Za vse nashtete pa bi dejal, da so imeli odlochno prevech mochi pri odlochanju (onemogochanju) ustvarjalcev in njihove ustvarjalnosti (tj. pri nastajanju in uveljavljanju knjig in revij), bili so tako rekoch njihova usoda, za nekatere tudi usodni. Po drugi strani pa so imeli bolj malo referenc, ki bi prichale o njihovem lastnem delezhu v kulturno-umetnishkem ustvarjanju ali, drugache povedano, premalo izkazov, da razumejo sporochila, o katerih brezprizivno odlochajo. Bistva – tistega, kar je v prispevkih revij zhivo – sploh ne dojemajo, jim je nedostopno.

 

Sodni razplet oziroma zakljuchek nashega administrativnega razmerja s sistemom je bil predvidljiv, zabelezhen je v elektronski knjigi Zhigosana ustvarjalnost1.

 

Administratorjem sistema pa smo (po svoje oz. na svoj nachin) hvalezhni. Prav to in tako sistemsko ravnanje z revijo – ti rezi mochi so nam pomagali dosechi dragotino, namrech nasho neodvisnost. Ker ni ga – sistemskega ukrepa, ki bi ne omogochil fleksibilnejshega protiukrepa.

 

 

 

»ZAKLJUCHNA OPOMBA

 

Elektronska knjiga Zhigosana ustvarjalnost (in obenem akcijska raziskava) avtorjev Matjazha Hanzhka, Francija Zagorichnika in Rajka Shushtarshicha (pridruzhili so se nam she novi sodelavci in protagonisti (glej: AVTORJI V PUBLIKACIJI in INSTITUCIJE — PROTAGONISTI1a) se je nekoliko zavlekla, tj. doslej do leta 2007. To se akcijskim raziskavam tudi sicer rado dogaja, predvsem ji je manjkal she en dokument, to je omenjena pravnomochna sodba iz tozhbe zavoda Revija SRP zoper Ministrstvo za kulturo RS, vlozhene na Upravno sodishche RS. Vendar je bil poglavitni smoter zhe dosezhen. Revija SRP je postala resnichno neodvisna revija, zavezana le svoji vrednotni orientaciji. Revija SRP ni blago na trgu blaga in storitev. Ne udinja se politiki (strankam in politichnim mogochnezhem) ne gospodarstvu (trzhishchu in/ ali sponzorjem) ne cerkvi; skratka, nobeni realni mochi, nobeni instituciji.

 

Morda pa bo nekoch koga le zanimalo, kako smo svojsko (na konkretnih primerih in z dokumenti) predstavili osnovni antagonizem med protagonisti: upravljavci kulture na eni in avtorji ustvarjalci na drugi strani, ker prvi kulturo, umetnost in kulturnike, umetnike omogochajo oz. onemogochajo, drugi pa kulturo – umetnost zgolj udejanjajo. (Op. avt.)«

 

_­­­­­­­­­­________________

»ZAKLJUCHEK el. knjige – raziskave: Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek Zhigosana ustvarjalnost: Zhig in kultura, Revija SRP, februar 2004, shtevilka 59/60, in tri leta kasneje dodana Zakljuchna opomba, je bila napisana in objavljena, kot predvidevanje avtorja o zakljuchku raziskave, pa tudi o prichakovanem izidu zadevne epizode institucionalnega zhigosanja ustvarjalnosti. Predvidljivost v raziskavi, bi lahko rekli, je bila zadovoljiva. (Op. avt., oktobra 2009)«

 

 

 

Poslanstvo, poklicanost Revije SRP

 

Je bilo to nashe revijalno prizadevanje sploh kako poslanstvo? Kdo naj bi nas poslal in s kakshnim namenom? Take so pogoste misli paranoidnih uradnikov – nameshchencev sistema, predvsem tistih, ki so zadolzheni za varnost sistema. Ne gre jim zameriti, taka je njihova sluzhba – sluzhnost sistemu. Recimo, da gre v nashem primeru za poslanstvo v najskromnejshem mogochem pomenu: za samodolochitev, samoizbor v smislu, da smo poudarjeno neodvisni ­– nikomur zavezani, nikomur in z nichimer sluzhni. Skratka, za sistem smo popolnoma neuporabni (razen v poprej omenjenem varnostnem smislu, kar velja vsaj za tak in toliko prosvetljen sistem, kot so sistemi danes).

 

Poklicani pa smo vendarle, cheprav vsak nekoliko drugache (vsak po svoje), z neko drugo nalogo, z vsaj nekoliko svojskim smotrom. Taki smo po svojem poklicu.

 

»Nekaj o poklicu, institucionalnem sistemu in njegovih vrednotah2

 

Poklic je beseda – simbol, ki ima izredno shirino, bogat diapazon pomenov, bogata je zgodovina tega simbola.

Nekdo nekoga kliche in ta je po njem poklican, kliche ga in vabi, ga usmerja, ustolichi, zavrzhe, zaobljubi, zaposli ali zaprisezhe. Poklicani se odzove nekemu klicu, klicu nekoga, za nekaj, in s tem je po klicu poklicno zavezan, lahko je zhivljenjsko zavezan ali zasuzhnjen ali opredeljen za vechino svoje dejavnosti v zhivljenju ali celo za njen osrednji, poglavitni del. Lahko je tudi srechen, osrechen, sprejet med sebi enake, v njihovo druzhbo in zdruzhbo. Lahko pa vse to ni, ker je lahko nesrechen in ker mu poklic ne pomeni mnogo, ker se mu zdi, da je zgreshil poklic, da je bil poklican za chisto nekaj drugega. Poklic je bil nekako blizu in tesno povezan s smislom njegovega bivanja.

In kdo ga kliche? Mnenja o tem so zelo razlichna, kot so si razlichni ljudje med seboj. Eni menijo, da jih kliche ljudstvo, narod, rod ali pa celo chloveshtvo in vchasih le gilde (stanovi), stranke pa strate, razredi, ali pa le nekdo od blizhnjih, starshi ali prijatelji ali pa prav dolochena oseba, ki hoche svojega naslednika. Che imajo srecho, jih kliche nekdo, ki se na to spozna, je za to prav posebej poklican, kot na primer nedavno duhovnik in uchitelj na vasi, ali domachi vzgojitelj. A klichejo ga lahko tudi sovrazhniki, dolga je njih vrsta, lahko bi nashtevali znova in znova: sovrazhniki ljudstva, naroda, roda in tako po vrsti skoraj brez konca. Drugi zopet menijo, da slishijo ta klic povsem od drugod: kliche jih sam bog ali sam vrag, duh mrtvih prednikov ali slavnih ljudi, klichejo jih neznane sile, goni, nagoni, glas v njih in izven njih, glas, ki ga ni mogoche opisati.

Pa she vprashajmo, koga to kliche? Na to je navidez lahko odgovoriti: prav vsakogar od nas, brez izjeme. Vseh teh klicev, ki jih je toliko in se bijejo med seboj, da jih skoraj ne slishimo vech, ne moremo, da jih ne bi poslushali, videti je, kot da jih poslushamo, ne da bi jih sploh kdaj slishali. Dandanes je nasha gluhost vse bolj opravichljiva, hrup propagande je oglushujoch. Vendar je prav mogoche, da kdo od nas ne da ne slishi, ampak sploh ni poklican.

Toliko besed sem porabil, da bi komaj malo naznachil, kako poln pomen je nekoch imela beseda – poklic. Ni she izumrla in povsem nikoli ne bo, le nekam arhaichen pomen dobiva, nekam se umika pred nekom. Vso to njeno nejasnost je bilo treba razjasniti in sistematizirati, njeno mesto prevzema jasna in chista beseda: vloga, tj. vloga na delovnem mestu, vloga v institucionalni hierarhiji vlog, vloga v sistemu.

Zdaj je mozhno vse te klice strniti v nekaj njih ali pa simbolichno v enega samega; chloveka (individua) kliche sistem. Sistem je skupni imenovalec vseh vlog, ki jih zasedajo sistematizirani ljudje, zato lahko rechemo, da chloveka individuuma kliche le she: sistem, institucija, organizacija; cheprav ne kliche njega, ampak njegovo delnost – del njega se bo moral vesti predano, kot da se je v celoti predal temu delu, mu posvetil vso svojo sposobnost, se predal z dusho in telesom, le tako bo zadrzhal svojo vlogo v sistemu, napredoval bo po vnaprej sistematizirani hierarhiji, to je hierarhiji sistema. Naj kratko simbolichno ponovim apel: sistem kliche chloveka.

Sistem sistematizira, usmeri, razporedi vloge – delne individue, jih podruzhbi. Sistem individue socializira in registrira, skratka, ima jih, jih poseduje. Sistem ni malenkosten in zanimajo ga kljuchne vloge posameznikov, vsaj mnogo bolj kot stranske, a tudi teh ne zanemarja. Sistem tezhi k popolnosti, popolnost vkljuchuje vse, zato je naravno, da sistem tezhi k integralnosti, k totalnosti. Sistem mora slej ko prej sistematizirati vse mozhne vloge posameznika, mu dolochiti osnovno ali vsaj temeljno vrednotno orientacijo njegovega deja, delovanja, smisla bivanja. Skratka, sistem dolochi konchni smisel individualnega bivanja.«

 

»In kje je tu prostor za chloveka in njegovo svobodo?

 

Menda ravno v tem praznem prostoru sistema in sistematiziranosti, kajti che bi ga ne bilo, bi bili sistemi zhe izpopolnjeni in povsem deterministichni. Tako pa jim samo ta malenkost she manjka, ki ji rechemo dokonchna urejenost chlovekove svobode, cheprav so neverjetno stabilni in togi, taka je namrech njihova globalna strateshka vrednotna orientacija, pa vendar ne morejo predvideti svojega razvoja niti za krajsha, kaj shele za daljsha obdobja ravno zaradi te drobne malenkosti: svobodne volje individuuma. Ta lahko vsak trenutek odpove, izgubi vero v socialno veljavno vrednotno orientacijo, she prej pa v vrednotni sistem deklariranih vrednot. Zato je bila in she bo glavna skrb vseh sistemov: kako definirati svobodo. Sistemski magi trdijo, da so to zhe storili in da je svoboda posameznika v njihovem sistemu najvechja; to pa pomeni le, da ji je posvechena velika pozornost. Rezultat tega prizadevanja je viden v vsakem delu sistema, ki se ga ideologi trenutno lotijo, in v celoti, che nismo prevech natanchni, je vidna velika stabilnost, morda she bolj trdozhivost socialnih vrednotnih sistemov in malo dejanske svobode. Razvoja pa nikakor ni mogoche zadovoljivo planirati. Tudi takrat, ko ga planiramo kot nepretrgano (cheprav pojemajocho) rast, bo socialni sistem na neki nepredvideni tochki svojega razvoja nujno stagniral, in ko bo dozorel njegov chas, bo zatonil. Tega pa sistemski chlovek ne more in ne sme videti; kako bi si sicer razlagali, da noben sistem ne planira svojega zatona ali vsaj nerazvoja ali neurejenosti v sistemu vsaj za neko obdobje, recimo za tisto, ki je zhe vidno in je tako rekoch neizogibno. She prej, preden se je to dogodilo, pa je razpadel vrednotni sistem, kajti svoboda je neulovljiva, ne da se je podariti, ne objaviti, sploh pa ne trajno utesniti v sistem. Z deklarirano svobodo si ne moremo kaj prida pomagati. Klic v sili je klic vpijochega, je klic chloveka, je klic svobode, je klic chlovekovega bistva.

Che tega nikakor nochete ali ne smete videti, potem povejte, kateri sistem v zgodovini chloveshtva pa je doslej zavestno ali vsaj odkrito nachrtoval (planiral) svoj lastni propad? A ne sklicujte se na preroke, oni niso sistem, niso sistemski magi, pa na nore vladarje tudi ne, kajti za nore so bili proglasheni naknadno. Pa vendar mogochni sistemi propadejo, sesujejo se vase, ne toliko zaradi zunanje sile kot zaradi notranje nemochi. Njihovi vrednotni sistemi okostene, degenerirajo in razpadejo, niso vech sposobni za razvoj, za spremembe utemeljujochih vrednot sistema.

Gledano z vidika posameznika pa je prav zhalostno dejstvo, da je toliko njih, ki so vechino svoje zhivljenjske energije potroshili za to, da bi zadrzhali svojo vlogo v instituciji, da bi se povzpeli za nekaj mest v hierarhiji institucionalnih vlog. Prav spricho tega dejstva so sistemi togi, okoreli, nezhivljenjski, a trdni in stabilni vse do nekega dne, ki ga ne zhele pred-videti. She bolj zhalostno je dejstvo, da so tako nemochni in da je tako malo njih, ki si prizadevajo, da bi dali svojemu zhivljenju smisel v instituciji in izven nje, utemeljen z vrednotami, ki she zhive, ki she niso institucionalizirane.«

 

Sklep

 

Velika je lazh, ki so si jo izmislili »ribichi chloveshkih dush«, namrech da je sistem mogoche spremeniti – izboljshati le od znotraj, tako da se individuum vkljuchi vanj. Bistvo sistema je vzdrzhevanje hierarhije (oblasti) in vas vedno vabi, da se vkljuchite ter tako tvorno in seveda usmerjeno sodelujete v igrah sistema, tudi – ali celo – v menjavi vladajochih elit. Sistem se venomer modernizira, v tem je njegova velika tehnoloshka pre-moch. Danashnji sistem(i) vas vabi(jo) k udelezhbi v igrah sistema prek interneta. Fascinantno, mar ne? Si lahko mislite, kaj vse she bo s takim orodjem mogoche dosechi? »Facebook (npr.) je druzhabno orodje, ki povezuje ljudi z njihovimi prijatelji in drugimi, ki shtudirajo, delajo in zhivijo v njihovem krogu. Facebook se uporablja za ...« (bom rajshi kar sam povedal, za kaj): za sistemsko manipulacijo (z)manipuliranih udelezhencev. Sistem zanima predvsem sociogram udelezhencev. Gotovo veste, zakaj. Sistema v njegovem bistvu ne bodo spremenili ne blogerji ne facebookovci ne twiterji ne kake nove she subtilnejhe mrezhe sistema. Njihova fascinantna dejavnost je vnaprej (z)manipulirana.

 

 

 

»Svojskost Revije SRP

 

Vodilo Revije SRP so

tri vrednotne orientacije individua,

tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.

Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum /Liberty, Verity, and Spirit/

v slovensko-angleshki reviji Lives Journal.

Pomembne so, vsaka od njih posebej,

pomembno je prezhemanje teh vrednot.«

 

Lahko bi izbrali tudi druge vrednote. A izbor bi moral biti tak, da bi simboliziral tri komponente vertikalne strukture uma: spoznavno, etichno in estetsko. Napredovati na duhovni ravni pomeni rasti na vsaki posebej in v njihovem prezhemanju hkrati. Nikar brez ene od njih. To so vedeli zhe stari Grki, moderni umi pa so to spoznanje zrelativizirali – omrachili.

 

Nam pa gre predvsem za nashe intimne resnice – neposredna dejstva nashe zavesti. Tu nas ne more nihche zavajati, omrezhiti. Ena samcata resnica nas lahko osvobodi bremena ene lazhi (ali samoprevare), le tiste, ki smo jo razgalili, razkrili, razvozlali. Neresnic pa je neizmerno veliko, nekatere med njimi nas bodejo v ochi, druge nam hrome srce, tretje zhalijo nash um. Posredovana dejstva nashi zavesti so za nas v trajnem (nikoli konchanem) kritichnem ali, nasprotno, afirmativnem preverjanju. Pot je torej muchna in dolga – a vrednotna orientacija je kazhipot – korak za korakom, zgolj s smotrom. Ko pa bi si zastavili institucionalno sprejemljivi cilj, bi bili v igrah sistema zagotovo zmanipulirani, ali pa bi (kar je she veliko bolj bedno), vede ali nevede tudi sami manipulirali.

Ne pustimo se pokoriti, za nobeno ceno ne! A kaj ko je veriga prostovoljnega suzhenjstva dolga, dolg je seznam mamljivih vlog v institucijah sistema. Chlen za chlenom se mehcha z utrujenostjo materiala. Ni namrech bistvo svobode v tem, da nekomu (v sistemu) nekaj jemljemo, ampak v tem, da mu nichesar ne damo, kar mu ne gre, kar mu ne pripada, kar je zgolj nashe. Tako je to napisal Étienne de La Boétie, z njim sem ta pogovor zachel v prvi shtevilki revije Revije SRP 1/2, z njegovim napotkom bom okrasil Revijo SRP 111/112.

 

 

 

Pogum Revije SRP

 

Za pojasnilo vrednote Pogum – Spirit (gre namrech za duhovni pogum) pa bom izpostavil le kratek Étiennov napotek3:

 

Étienne de La Boétie

 

»PROSTOVOLJNO SUZHENJSTVO

 

She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki ...

...

 

Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene, za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno rojen za to, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje, in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...

 

Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...

 

Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...«

 

 

 

 

 

 

_________________________________________________________

1 Matjazh Hanzhek, Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Zhigosana ustvarjalnost ; Opombe urednika Revije SRP k Sodbi v imenu ljudstva VS RS, Rajko Shushtarshich, Revija SRP, sht. 95/66 str. 204  http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/VSRS_op_ur.htm;  

Martina Lippai, Sodba v imenu ljudstva, Revija SRP, sht. 95/66 str. 199 (prav tam)

1a AVTORJI V PUBLIKACIJI in INSTITUCIJE — PROTAGONISTI

2 Rajko Shushtarshich, Vrednote socialne stratifikacije II; Nekaj o poklicu, institucionalnem sistemu in njegovih vrednotah, Revija SRP, sht. 15/16 str. 187, Ljubljana

3 Étienne de La Boétie, Prostovoljno suzhenjstvo /Propagandni dodatek - Étienna de La Boétieja/

3a Étiennov napotek je poslej tudi v propagandnem dodatku na zadnji strani revije.