Revija SRP 109/110

Nusha Ilovar

 

ISKANJE V RAZPOKI

 

PRAZNINA BESED

 

Nebo nad menoj

kakor sokolje oko,

izmucheno od svojega

begajochega pochutja,

opazuje

nezadrzhen ritem

dushnega mravljishcha.

Izza zob povlechem

prezhvechene besede,

napojene z jezikom

in njegovo postanostjo.

Okus blatne krvi

stresa izvotljeno bistvo.

Nenehno zaletavanje

v brezobziren zid potreb

jih kakor bumerang vracha

na ostrino jezika.

 

 

 

TRENUTEK NEKE ZIME

 

Bele zaledenele solze padajo

na utrujen hrapav vrvezh.

Skushajo prekriti vihar

srchnih prekatov.

V okviru bele bajke

veter nemochno polni

otopele punchice.

Soncheve sence,

diamantni lesket

na otrplem vejevju

v odsevu okrasja.

Bistvo otresava lochnice

med nihanjem v kuhano vino

potopljenega cimetovega vonja,

a delchek zavrzhene bolechine

nenehno ostane.

 

 

 

PREPUSHCHANJE

 

Lezhim med plahtami

padajochega peska v uri,

pokrita z muljem minulega dneva.

Rosa tvojih ustnic, nagnjena

na chvrsto belino mojih dojk,

razpira voljnost njihovega brstenja.

Dih pleshe po melodiji mantre

razgretega telesa pod tvojimi prsti.

Njihove jagodice mi polagoma

zdrsijo po drhtenju stegen

in se prisesajo na obrezhju shchegetavchka.

 

 

 

ISKANJE V RAZPOKI

 

V kotih skritih prekatov

ishchem v znane besede ovite odgovore

ponavljajochih se vprashanj.

Sedim v zeleni razpoki,

ki vabi nekam ven.

Bojevanje zavidanja s kushcharjem

in njegovo neustavljivostjo.

Med njegovim pohodom

na raskav hrbet zasidrana proshnja,

ki se zaletava v stene bobnicha.

Zazrta zrkla, polna nevidnih linij

v nedoumljivem prostranstvu,

vselej obtichijo zamrznjena

nekje med bivanjem vetra.