Revija SRP 109/110

Mihael Lajlar

 

KROGI
 

Hisha na levi

 

Vrojen sem v drugo govorico,

z drugachno senco na hrbtu rastem

v pochasno nujnost. Navajen sem gledati

ljudi na cesti naravnost v ochi,

mezhikati ob toplem dezhju, prihajati

z vseh strani na isto mesto, se namerno

izgubljati v znanih ulicah, vajen sem

hlastno piti, glasno govoriti

in se veseliti predvidljivih odgovorov.

Navajen sem hitrega spushchanja svetlobe,

mlechne kot prsti in tishina, skozi zaprte

ochi. Maribor je danes nekoliko shirshi,

nizko polozhen med svoje temelje

in mostove, z vrochim zrakom in tezhkim

hrupom zaklenjen okoli srca.

 

 

 

 

Hodnik

 

Z vso svojo kramo

sem se preselil

na hodnik. Manjshi je

od stanovanja in neogrevan,

zato me machki obishchejo

le obchasno.

Oken je vech, vendar je le eno

priprto, da se lahko skozenj

na prostost prezhre

tisti prostor,

ki ne more nositi tezhe

hishe. Hodnik je ozek

in krozhi, pripet na stopnice,

ki se spushchajo

do naslednjih vrat.

 

 

 

 

Vonj po glasbi

 

Dotikam se tvojih starih ploshch,

prislushkujem zvochnim menjavam

in z njih brishem

letne chase.

 

Mogoche se bova kdaj pogovarjala

z isto barvo glasu

in molchala

ob istih urah,

morda bova kdaj dozorela

preko meja tishine

in ne bova drug od drugega

zahtevala nichesar vech.

 

Do takrat bova

rasla oba.

 

 

 

 

Lazhje je govoriti

 

Kuhano vino v kozarcih

se je ohladilo

in narava se je slepo

upognila in obesila

na zatohlo

mestno industrijo. Besed

je zmanjkalo

in obiski so odshli.

Fraza se vidimo zdaj nemo visi

pod visokim stropom

in nosi prazno tezho,

cheprav smo jo ob slovesu

dolgo in slovesno valjali

po ustih.

 

Resnico smo zadrzhali

na robu jezika.

Zdaj se bomo vrnili

vsak na svoj kos

spomina

in si oprostili.

 

 

 

 

Vonj po zhivali

 

Po opravljenem delu

se vrachamo

v svoje chrede.

Z ramen si otresamo

ure in noge

z vajeno kretnjo

potiskamo v usnjene copate.

Za mizo molchimo

in se oklepamo stolov.

 

Ponochi se parimo

utrujeni,

nato pa skushamo do jutri pozabiti,

da smo danes

obstajali.

 

 

 

 

Plovba

 

Spreminjava se

s plimo. Vstanesh,

da stol zamolklo pochi,

in z dlanjo pometesh

drobtine z mize

na tla kot veter si,

ki zbrishe odtise najinih teles

z vrochega peska.

Ni pomembno,

koliko sledi pustiva za sabo

in katere stvari pozabiva

vzeti na pot.

Ko se bova odmikala

od obale in bo le she choln

nosil najini imeni,

bodo drobtine pod mizo

machke raznosile

po praznem stanovanju.

 

 

 

 

Obleke

 

Zlikala si perilo in poravnala

najin svet. Kupi majic

in srajc rastejo

in se shirijo po postelji,

kavchu in stolih, med knjigami,

cdji, spominki, ki sva jih dobila

od drugih, starimi voshchilnicami,

med sedezhnimi blazinami,

preteklimi koledarji

in napachno sprintanimi

proshnjami za delo.

Shele po nekaj dneh

jih pospraviva v omaro.

Kot da bi chakala, da nama vrnejo,

kar je shranjeno v njih.