Revija SRP 109/110

Matija Slavich

 

NARODNOST IN OSVOBODITEV PREKMURCEV 

 

Telo slovenskega ozemlja se napada od vseh strani. Na jugu in zapadu ga trgajo Italijani, na severu ga rezhejo Avstrijci in Madzhari, na vzhodu pa se od chasa do chasa zaganjajo vanj – bratje Hrvati. To zadnje nas tem bolj boli, ker prihaja od bratske strani. Ko je bil rajni Shtefan Radich na vrhuncu svoje politichne slave in je hotel tudi v Prekmurju imeti svoje poslanske mandate, je dalmatinski novinar Joe Matoshich v »Obzoru« v juliju 1926 trdil, da je Prekmurje hrvatsko. Prekmurci so z nekakim plebiscitom zavrnili to trditev in demonstrativno volili slovenske kandidate.

V chasu brez strankarskih bojev pa se je nashel zopet Dalmatinec, ki je pohrvatil l. 1929 celo Prekmurje, l. 1934 pa samo polovico Prekinurja in célo Belo Krajino. G. dr. Nikola Zvonimir Bjelovuchich, advokat v Dubrovniku, je izdal l. 1929 »Etnografske granice Slovenaca, Hrvata, Srba i Bugara sa etnografskom kartom« (Tiskara Vidovich i dr. Zagreb), v kateri knjizhici je naredil vse Prekmurce za Hrvate. Na str. 15 namrech pishe: »Prekomurci se osjechaju Hrvatima«, kar seve ni res. Tudi Bjelovuchich se je od l. 1929 – 1934 v tem oziru poboljshal, vendar je ostal sredi pota. L. 1934 je namrech izdal drugo enako knjizhico »Etnografske granice Hrvata i Slovenaca« (Shtamparija »Jadran«, Dubrovnik), kjer mu je samo polovica Prekmurcev hrvatska, druga polovica pa slovenska. V resnici sta obe polovici enako slovenski. L. 1934 pa je v svoji knjizhici nashel v Beli Krajini samó Hrvate. Na str. 5 takole pishe: »Tri sreza koja pripadaju sada dravskoj banovini, naseljena su Hrvatima: Chrnomalj i Metlika, koji se kraj zove: Bijela Krajina, gdje narod govori i danas starohrvatski dijalekt i nosi hrvatsku noshnju. Tu su i gradovi Zrinskih. Trechi je srez Donja Lendava povishe Chakovca, gdje su takodjer naseljeni Hrvati, koji su pripadali i prije Hrvatskoj.«

Bjelovuchichevi knjizhici imata mnogo trditev, za katere bi se morali brigati nashi Manjshinski instituti. Podrobna ocena teh trditev spada v strokovne liste. Tu se hochemo omejiti na zgoraj citirane trditve.

 

Bjelovuchich ima Belokrajince in Prekmurce za Hrvate zlasti zaradi tega, ker da govore oboji »starohrvatski dialekt«. Strokovni jezikoslovci Sreznjevski (l. 1841), Florinski (l. 1894) ali Fran Ramovsh (l. 1931) trajno vkljuchujejo Belo Krajino slovenschini, medtem ko nimamo nobenega nasprotnega strokovnega stalishcha. Ramovsh je (Dialektoloshka karta, Ljubljana 1931) konchnoveljavno pokazal, da so danashnji belokrajinski dialekti produkt jezikovnega sozhitja slovenskih staroselcev (pod Gorjanci predvsem), srbohrvatskih pribezhnikov in slovenskih naseljencev iz novejshe dobe po 17. stoletju.

Preden govorimo o Prekmurcih posebej, moramo she omeniti, da ima Bjelovuchich v knjizhici iz l. 1934 na 12. in 13. strani Slovane Pribinove in Kocljeve knezhevine za »panonske Hrvate«. Ko postavi to nedokazano trditev, pa nadaljuje: »Ovo je dokaz, da su Panonski Hrvati starosjedioci na lievoj obali Mure« (str. 13). V tej zvezi pravi na isti 13. strani: »Glavni grad Panonskili Hrvata u devetom vijeku bijashe Blatno na Blatnom jezeru. Kroz Kocelovu drzhavu prodjoshe sv. Chiril i Metod god. 863., gdje su shirili staroslavenski jezik u crkvi, glagoljicu. Tu je sv. Metod bio biskup medju Panonskim Hrvatima«.

Zgodovina uchi o tem po najnovejshi Kosovi knjigi »Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije« (Ljubljana, 1933) drugache. Pri naseljevanju Slovencev se je »panonski tok« ustavil ob zapadnem robu in obrobju stare Panonije, od Dravinje in Drave preko Mure do izvirov Rabe in Rabnice (str. 33). Tu si Slovenci ozemlje dele z Obri. L. 796 so Franki (s Karlovim sinom Pipinom) s svojimi chetami, med katerimi so bili tudi karantanski Slovenci, zadali Obrom smrtni udarec. V ozemlje, odkoder so bili pregnani Obri, ki so potem v 9. in 10. stoletju izginili iz zgodovine, so se naseljevali v 9. stoletju Slovenci iz Karantanije. Karantanija je obsegala v 9. stol. od izvira Drave Koroshko, Srednje in Zgornje Shtajersko z delom Gornje Avstrije.

Po neuspelem protifrankovskem uporu hrvatskega kneza Ljudevita iz Hrvatskega Posavja (l. 823), ki so se ga udelezhili deloma tudi Slovenci, so izguhili karantanski in panonski Slovenci samoupravo, ki so jo imeli s svojimi domachimi knezi pod frankovskim gospodstvom. Povrh so Franki po upravni reformi ozemlja od Furlanije do Blatnega jezera l. 828 zacheli poshiljati v Podonavje ter v Zgornjo in Spodnjo Panonijo, ki sta segali od Donave (od Velike Moravske) do Drave, nemshke koloniste.

V Spodnjo Panonijo pa je prishel sedaj knez Pribina, ki je pospesheval v svoji krajini naseljevanje Nemcev iz Bavarske in Slovencev iz Karantanije.

Pribina je imel v svoji oblasti vse ozemlje panonskega slovenskega dialekta s Prekmurjem vred. Pribini sledi po njegovi smrti v boju z Moravci l. 860 ali v zachetku 861 njegov sin Kocelj.

V Pribinovi in Kocljevi Panoniji so bili Slovenci, kar nam dokazuje najbolje sodobna spomenica, pisana najbrzh l. 873, za papezha, v kateri anonimni avtor brani pravice Salzburga do Panonije in Karantanije. Spomenica ima naslov »Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev«. Spis govori skoraj izkljuchno le o Karantancih. Karantanci pa mu niso le koroshki Karantanci, ampak tudi panonski. Saj poudarja, kaj je vse storila salzburshka Cerkev v Karantaniji in Panoniji. Ko govori o panonskih Karantancih, imenuje Metoda zanichljivo »neki Grk« in »filozof«, ki je »z novo izumljenimi slovanskimi chrkami na zvit nachin izrinil latinski jezik«, kar je dokaz, da ima v mislih prebivalce Kocljeve Panonije in da so mu ti enaki prebivalci ko v koroshki Karantaniji. Ker so koroshki Karantanci Slovenci, so torej tudi panonski Karantanci Slovenci.

Po Kocljevi smrti so zavladali v Kocljevi Panoniji zopet Nemci. Vzhodnofrankovski kralj Arnulf sam se je rad mudil v Krnskem gradu na Koroshkem in v Blatogradu v Panoniji. Deset let po Kocljevi smrti pa so zacheli ogrozhati Panonijo najprej Svetopolkovi Moravani, potem pa do unichenja Madzhari, tudi takrat, ko je kralj Arnulf dal Panonijo v varstvo hrvatskemu Braslavu, ki je knezheval nekako tam, kjer prej hrvatski knez Ljudevit. L. 900 ni bilo v celi Panoniji niti ene krshchanske cerkve vech, kakor pishejo bavarski shkofje. Somboteljski Schematismus Cleri iz l. 1914 ima, da je bila dolnjelendavska zhupnija ustanovljena okrog 830. Che je bila tudi ta razrushena, so jo menda zopet ustanovili po l. 1093, ko so nekatere zhupnije dolnjelendavskega okraja prishle k zagrebshki shkofiji.

Madzhari so panonske Slovence podjarmili, deloma pobili, deloma pregnali, deloma schasoma pomadzharili. Ostali so Slovenci le med Muro in Rabo vzhodno od Radgone, Prekmurci, kakor to uchi tudi Milko Kos in madzharski pisatelj Bellosics v knjigi Die österreichischungarische Monarchie, IV. Band, Die Wenden im Zalaer und Eisenburger Comitat, Wien 1908, str. 260: Zveza Slovencev s Slovani severno od Donave je bila pretrgana z nemshkim in pozneje madzharskim klinom; Slovenci so ostali le tam, kjer so imeli stike s shtajerskimi Slovenci in Medmurci.

Severno od Rabe, na Gradishchanskem, pa so bili v 16. stoletju naseljeni Hrvati iz hrvatskega Primorja in drugih hrvatskih krajev, ki so zapustili svoje domove vsled turshkih nemirov. To so gradishchanski ali Beli Hrvati, ki so precej ohranili svojo hrvatsko narodnost do danashnjega dne. Ti pa torej nikakor niso staronaseljenci, ampak so se kvechjemu pomeshali s kakimi ostanki prvotnih naseljencev-Slovencev.

 

Bjelovuchich pravi v knjizhici l. 1929: »Prekmurci govore starohrvatski dijalekat, jer su Hrvati«. Bjelovuchich ima Pribinove in Kocljeve Slovene za panonske Hrvate, zato menda zhe radi tega misli, da so Prekmurci Hrvati, ki govore »starohrvatski dijalekat«, poleg drugih vzrokov, ki jih bomo she ocenili. Ker teorija o Kocljevih panonskih Hrvatih ni pravilna, kakor smo pokazali, je napachen tudi tak sklep na »starohrvatski dijalekat« pri prekmurskih Slovencih.

Kako je nastal prekmurski dialekt, to pa ni tako lahko dolochiti, ker tu nimamo dovolj zgodovinskih virov. Fr. Ramovsh sluti na podlagi jezikovnih pojavov (v cit. knjigi, str. 56 sl.) takle razvoj. Najprej ugotavlja, da je »srbohrvatski kajkavski dialekt v svoji zachetni razvojni epohi v izdatni meri participiral na inovacijah, ki so znachilne za slovenski jezik, tako ga moramo smatrati za osnovno slovenski govor«. Potem pa takole domneva: »Slovansko prebivalstvo nekdanje Kocljeve knezhevine je pred madzharskimi navali pobegnilo iz panonske pokrajine in si poiskalo zavetja za Dravo in v gozdovih nekako na danashnji nemshkoshtajerski in prekmurski ter zapadno-ogrski meji. Ozemlje pod Dravo in na vzhod od Sotle je v zachetku 10. stoletja prishlo v politichno sfero starohrvatskega kraljestva in je zato odslej prometno gravitiralo na jug; zato se je odmaknilo slovenskemu jezikovnemu razvoju in se primaknilo srbohrvatskemu: tako je nastal kajkavski dialekt. Ko je po madzharskih navalih zavladala mirna doba, se je polagoma prichelo ljudstvo naseljevati tudi v vpadnem terenu Prekmurja in Slovenskih goric: en del je prishel od zapada, kjer je zhivel v kontaktu s slovenskim jezikom in zh njim zhe razvil ali razvijal ê proti ei, o proti ou (njegovo bivalishche je bilo med Muro na chrti med Shpiljami in Radgono kot nadaljevanje kozjashkega pasu; od Kozjaka sèm je zasedel zapadni del Slovenskih goric, od nadmurske strani pa Prekmurje); drugi del stanovnishtva pa se je pomaknil od juga izza Drave, iz Haloz in Zagorja, proti severu in zasedel vzhodni del Slovenskih goric; ta drugi del je bil zhe dokaj shrv.-kajkavsko niansiran«. Konchno she omenja Ramovsh, da treba rachunati v dobi turshkih navalov z dotoki prebivalstva od jugovzhoda proti severozapadu, iz ozemlja severne kajkavshchine v oblast prekmurskega in prleshkega dialekta; saj je ob Dravi in Muri vech uskoshkih naselbin.« (Str. 57)

Po teh vidikih je razumljiva Ramovsheva razdelitev slovenskih dialektov. Shteje sedem osnovnih tipov. Na prvem mestu ima (v cit. knj. str. 25) panonski dialekt na severovzhodu slovenske zemlje. Ta panonski dialekt je pri razdelitvi v dialektichne skupine 19. skupina, ki jo takole (istotam) opredeljuje: »Severno-vzhodna shtajerska dialektichna skupina s tremi dialekti: 1. gorichanski dialekt; 2. prleshki dialekt s tremi govori; 3. prekmurski dialekt s tremi govori«.

Gorichanski dialekt se govori v zapadnem delu Slovenskih goric, od grichev, ki se dvigajo na zapadni strani zheleznice Shpilje–Maribor do chrte Marija Snezhna–Sv. Ana na Krempergi–Sv. Trojica–Vurberg ob Dravi. Na vzhod odtod je prleshki dialekt, v katerem se lahko lochi pesnishki in shchavnishki govor, s posebnostmi v okolici Sredishcha, in govor v Halozah.

Prekmurski dialekt, ki pa rabi tudi »prle« ali »prvle« za »prej«, kakor prleshki dialekt, ki ima po tej besedi ime, je doma med Muro in Raho. V njem se razlikuje: 1. severni govor ob Rabi in gornji Lendavi; 2. osrednji govor pri Ravencih (v pasu Cankova–Murska Sobota) in Gorichancih (na vzhod); 3. juzhni govor pri Dolincih (ob Muri pod Mursko Soboto).

Po mnenju strokovnih jezikoslovcev je torej prekmurshchina slovenski jezik, in sicer podskupina panonsko-slovenskega dialekta. Prekmurshchina torej nikakor ni »starohrvatski dijalekat«, kakor bi to hotel Bjelovuchich. Bjelovuchich pa sam ni na jasnem s to svojo hrvashchino v Prekmurju. L. 1929 v Prekmurju sploh ne omenja Slovencev. Saj pishe, kakor smo zhe citirali: »Prekmurci govore starohrvatski dijalekat, jer su Hrvati«. L. 1934 pa mu je samo dolnjelendavski srez starohrvatski, kakor smo to istotako zhe v zachetku citirali. Sobochki srez bi bil po Bjelovuchichu torej slovenski! Hrvatstvo lendavskega okraja utemeljuje Bjelovuchich l. 1929 in 1934 med drugim tudi s tem, da je vech zhupnij dolnjelendavskega okraja spadalo v cerkvenem oziru od 1093-1777 k zagrebshki shkofiji. Toda k zagrebshki shkofiji so spadali nekdaj tudi drugi deli zalajske in shomodjske zhupanije! Sicer pa to ni nikak dokaz. Slovenci Slovenskih goric so spadali pod nemshko salzburshko in pozneje pod nemshko grashko shkofijo do l. 1859, ko jih je shkof Slomshek prevzel v mariborsko shkofijo. Ali so zdaj rojaki Slovenskih goric radi tega Nemci? – Ravno tako prazen je dokaz za lendavsko hrvatstvo poziv na posesti, ki so jih kdaj imeli »velikashi Zrinjski« v Prekmurju. She vech posestev so imeli tam razni madzharski velikashi!

Sicer pa imajo v prvi vrsti Prekmurci sami pravico povedati, kaj so in kak jezik govore. V tem oziru je njihov odgovor jasen in izprichan po njihovi dvestoletni lastni literaturi. Prekmurci sami torej pravijo, da so Sloveni ali Slovenci in da govore stari slovenski ali slovenski jezik. Madzhari so jih imenovali Vende in njihov jezik vendski. Tako so odgovarjali slovenski Prekmurci mednarodni razmejitveni komisiji l. 1921, pri kateri sem sam bil navzoch. Na vprashanje, kaj so in kaj govore, so odgovarjali, da so Slovenci in da govore slovenski, che jih je vprashal slovenski chlan komisije v slovenshchini; ako pa jih je vprashal madzharski chlan komisije v madzharshchini, so rekli, da so Vendi in da govoré vendski jezik, da pa niso Madzhari; nekateri so tudi v madzharshchini rabili izraz »Sloven«. Nobeden pa ni rekel, da je Hrvat ali da govori hrvatski. Istotako so se izdali za Slovence rabski Slovenci, ki so ostali v madzharski drzhavi, ki so she izrecno prosili, naj bo i dalje pri njih pridiga v cerkvi in katekizem v sholi v slovenshchini. O hrvatstvu ni bilo ne duha ne sluha. (Prekmurski Slovenci so poleg Beneshkih Slovencev edini, ki so ohranili prvotno ime »Sloven«; tudi niso nikdar prevzeli kakega pokrajinskega imena. Svoje ozemlje so imenovali »slovenska okroglina« v tisku od 1780, – »slovenska krajina« od 1904. Zadnji naziv je rabil mariborski »Slovenski gospodar« zhe 1873. Naziva »Prekmurje« slovenski tisk pred prevratom ne pozna! Op. ur.)

Utemeljitelja prekmurske literature, oba Küzmicha, govorita seve tudi samo o slovenstvu. V dokaz naj sluzhijo naslovi njunih del. »Nouvi Zákon ali Testamentom Gospodna nashega Jezusha Kristusha zdaj oprvich na stari slovenski jezik obrnjeni po Shtevani Küzmichi Shurdanskom F. V. Halli Saksonskoj 1771.« Izdaja l. 1883 v Bechi ima naslov: »Nôvi Zakon ali Testamentom G. N. J. Kr. slovencheni po Küzmich Shtevani, shurdanskom dühovniki«. Od Miklosha Küzmicha pa imamo takele izraze: »Sveti Evangeliomi ... na vse Nedele i Sveteshnje dni ... na stari slovenski jezik obrnjeni po Küzmich Mikloshi, 1780«. Njegova je »Kniga molitvena ..., v shteroj se nahajajo razlichne ponizne molitvi, z dvojim pridavekom na hasek slovenskoga naroda«. Kakor se te knjige slovenske imenujejo, tako imajo po jezikovnih pravilih res tudi slovenski jezik. Te knjige se do danashnjega dne z malimi spremembami vedno ponatiskujejo, v cerkvah in sholah ter doma chitajo. Duhovniki in ljudstvo govore jezik teh knjig. Ta jezik govore sicer v raznih podnarechjih ali po Ramovshu v treh govorih. Vendar so ta podnarechja v toliko podobna, da tudi nestrokovnjak lahko ugotovi na celi chrti od Mure do Rabe, da je to prekmurshchina, vsaj do zdaj, dokler she ljudje ne govore knjizhne slovenshchine. O kakem hrvatskem ali starohrvatskem dialektu ni govora. (Gl. she str. 34 sl. te knjige. Op. ur.)

Istotako pravijo strokovno izobrazheni prekmurski jezikoslovci o prekmurskem jeziku. Prekmurski profesor na Madzharskem dr. Avgust Pavel, ki je izdal v madzharshchini razpravo o narechju svojega rojstnega okolisha, Cankove, seve pravi, da je to slovenski jezik. Drugje sem zhe pisal o tem, kako govori slavist Melich, po rodu morda Slovak, univ. prof. in chlan ogrske akademije znanosti v Budapeshti, in univerz. profesor v Budapeshti S. Mikola, ki je po rodu iz Gornjih Petrovec, torej Gorichanec iz sobochkega okraja, ki she sme po Bjelovuchichu iz l. 1934 biti slovenski. Ta dva sta madzharofila in sta za chasa mirovnih konferenc skushala ohraniti Prekmurje za Madzharsko s tem, da sta hotela narediti iz Prekmurcev poseben narod z imenom vendski narod, kakor so z enakim sredstvom skushali odtrgati Dravsko dolino z zaledjem Avstrijci od Jugoslavije. Zato sta napisala za mirovno konferenco: »Vendski (prekmurski) jezik ima slovstvo neodvisno in bistveno razlichno od slovenskega slovstva, tako po ustroju, kakor po pravopisu jezika, in slovstvo Vendov je vsaj enakovredno slovstvu Slovencev«. Potem pa she to: »Vendski jezik spada brez dvoma k druzhini slovanskih jezikov, toda ni identichen ne s slovenskim, ne s hrvatskim ali srbskim jezikom. Brez dvoma se priblizhuje najbolj slovenskemu jeziku (Sans doute elle se rapproche le mieux de la langue slovène)«. S tem sta tudi Melich in Mikola potrdila nashe dokazovanje, da prekmurski jezik ni hrvatski ali starohrvatski jezik. Prekmurski jezik kot dialekt seve ni identichen s knjizhno-slovenskim jezikom, kakor tudi ne s katerim drugim slovenskim dialektom, drugache ga Ramovsh ne bi mogel uvrstiti s prleshkim in gorichanskim dialektom k panonski dialektichni skupini. Glavno pa je, da sta priznala, da se prekmurshchina brez dvoma priblizhuje najbolj slovenskemu jeziku.

Bjelovuchich pa je imel she pri svoji etnografski karti nesrecho. Tako pishe l. 1934, da je dolnjelendavski srez hrvatski. Na prilozheni etnografski karti pa ima svojo hrvatsko mejo tako zarisano, da mu je tudi polovica ali vech ko polovica sobochkega sreza hrvatska. Za slovensko Prekmurje pusti veljati na karti samo ozek pas zapadno od chrte Murska Sobota–Srebrni breg! Bjelovuchich ima torej trojno mnenje o hrvatstvu Prekmurja. L. 1929 so Prekmurci samo Hrvati, l. 1934 pa so mu v tekstu Hrvati samo v dolnjelendavskem srezu, na karti pa she povrh polovica sobochkega sreza!

Teh nepouchenosti pa she ni konec. Bjelovucich je naredil rabske Slovence za Hrvate, in sicer ne za staropanonske Hrvate, ampak za gradishchanske Hrvate. Ker je tezhko verjeti, da so take trditve mogoche, moram citirati doslovno. Bjelovucich pishe na str. 25 l. 1934: »Gradishchanski Hrvati zhivu u koridoru izmedju Austrije i Madzharske i to od Prekomurja od nashe drzhavne granice do Bratislave«. Na str. 26: »Ovaj hrvatski koridor, zemljouz, ide od Prekomurja uzduzh istochne granice Shtajerske mimo Fehring, prelazi rijeku Rabu zapadno Sv. Gotharda do zapadne strane madzharskih gradova Körmenda« itd. Isto trditev je napisal zhe l. 1929 na 10. str.: »Od Prekomurja ide hrvatski koridor istochno Fehringa, obuhvachajuchi rijeku Rabu sa sv. Gotardom do blizu madzharskog grada Körmenda«.

Zhe prej so navedeni dokazi, da so rabski prebivalci Slovenci. Tudi v Sv. Gothardu (Monoshtru) so prebivalci poleg Nemcev in Madzharov Slovenci. Ko sem bil l. 192l z razmejitveno komisijo v Sv. Gothardu, sem v hotelu »Kroni«, chigar lastnik in dva natakarja so bili rabski Slovenci, nashel razglas v slovenskem, nemshkem in madzharskem jeziku. Slovensko besedilo tega razglasa se glasi: »Na znanje! Mamo srecho poshtuvani lüstvi na znanje dati, ka smo vu Sentgothardi (Monoshtri), Vasharker vilice, numerov 9, mashinsko, mehanishko, shlosarsko i villanya notrispelavno meshternico odprli. Prekvzememo i popravlamo vu kratkom vrejmeni vsefele delo i ostanemo s pozdravljenjom Simonovich in Tovarishje meshtri«. To bo menda tudi Bjelovucich spoznal za slovenshchino. Saj se tudi prva vas zapadno od Sv. Gotharda imenuje »Slovenska ves«.

Slovenstvo Prekmurja je priznala tudi jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci. Za srbske meje so se najbolj brigali Srbi, za hrvatske Hrvati, za slovenske Slovenci, kar je naravno, ker je vsak poznal najbolj svoje blizhnje meje. Skrb za prekmurske meje je bila slovenska tezhka dolzhnost. Glavni politichni delegati so seveda sluzhbeno zastopali to, kar so jim slovenski referenti predlozhili. Izmed Srbov je lepo govoril za Prekmurje Vesnich, izmed Hrvatov pa posebno dr. Smodlaka, prostovoljno pa vsak, ki je kaj mogel storiti, tako zlasti she univ. prof. Pupin in Cvijich. Tudi predsednik nashe etnografske sekcije prof. Cvijich se je drzhal v Parizu tega nachela, ker je vedel, da so Prekmurci Slovenci. Ko je pisal »Frontière septentrionale des Yougoslaves«, Paris, 1919 (Severna meja Jugoslovanov, z etnografsko karto), je meni dal v pregled prekmurske meje, da sem pri tem pregledu she imel priliko, da sem naredil v njegovi karti she en slovensko-prekmurski jezikovni otok Tarany na Madzharskem. V tej knjigi ima Cvijich na 14. str. gradishchanske Hrvate pravilno med Rabo in Donavo, torej nich Hrvatov jnzhno od Rabe: »Anisi se forma "l'archipel croate", les colonies dispersées de Croates entre Saint-Gothard sur la Raab au sud, et la Morava tchèque au nord du Danube«, pishe Cvijich.

Bjelovuchich pa je dal v 15 km shiroki pas med Rabo in jugoslovansko drzhavno mejo Hrvate, in sicer gradishchanske Hrvate. Mimogrede bodi omenjeno, da je bil samostan Sv. Gotharda l. 1183 ustanovljen, dochim so prishli gradishchanski Hrvati na Gradishchansko shele v 16. stol. Juzhno pod to jugoslovansko drzhavno severno mejo pa je Bjelovuchich dal v tekstu Slovence, na karti pa zopet Hrvate, in sicer zdaj »Starohrvate« Kocljeve knezhevine, take, kakrshni so »Starohrvati« v dolnjelendavskem srezu, ki so mu l. 1093 bili pri zagrebshki shkofiji do l. 1777. Zapadno od teh Slovencev ali »Starohrvatov« pa je pustil Bjelovuchich v Gornji Lendavi, v Murski Soboti in Cankovi Slovence, seve shele l. 1934, dochim so mu l. 1929 »Prekomurci« (torej vsi) Hrvati.

Bjelovuchich si ochividno predstavlja, da je prekmurska severna drzhavna meja na kakem nepristopnem visokem gorovju. Pa ni tako. Je sicer na razvodnici, ki pa je s svojim najvishjim vrhom Sredishkim bregom samo 418 m nad morjem. S to razvodnico se niti zhupnije niso delile, ampak so segale chez njo. Ko je mednarodna razmejitvena komisija vprashala obchinarje na severni in juzhni strani drzhavne meje, ali jih moti v chem drzhavna meja, so nekateri pritrdili, chesh, da imajo svoje sorodnike onkraj drzhavne meje in jih vsled drzhavne meje ne morejo tako lahko obiskovati. Z Bjelovuchichevo trditvijo, da so rabski Slovenci »gradishchanski Hrvati«, njihovi sosedje juzhno od drzhavne meje in bivshi sozhupljani v Velikih Dolencih in Chepincih pa Slovenci (po tekstu) ali »Starohrvati« (po karti), v Trdkovi pa zopet Slovenci, ni nich. V vseh teh zhupnijah, severno in juzhno od drzhavne meje, se pridiguje enako slovenski, v prekmurskem narechju.

Ravno tako prazna je njegova trditev (1934, str. 31): »Preko istochne granice Prekomurja sezhu hrvatska sela do rijechice Krke«. Tu bi Bjelovuchich moral povedati, da zhivi proti Krki nekaj takih Slovencev, kakrshni so v Slovenski krajini.

Zakaj pa Bjelovuchich tako chudno premetava Hrvate po Prekmurju? Che chlovek gleda njegovo etnografsko karto, se mu vsiljuje misel, kakor da bi kak idealen rodoljub iz Hrvatske hotel potovati po samo hrvatskih tleh k bratom gradishchanskim Hrvatom. Iz Zagreba bi prishel preko Varazhdina do medmurskega Murskega Sredishcha. Tam bi moral chez Muro stopiti na slovenska tla. Da se temu izogne, naredi dolnjelendavski srez za »starohrvatskega«, ker ga je nekaj spadalo 1093–1777 pod zagrebshko shkofijo. Tako pride iz Dolnje Lendave srechno do Bogojine z novo cerkvijo slovenskega arhitekta Plechnika. Tu pa ima smolo, da se za to cerkvijo koncha dolnjelendavski srez in se zachne zhe murskosobochki, ki je po Bjelovuchichu she slovenski srez. Sedaj mu priskochi na pomoch kartograf, ki ga seve nich ne briga, kako dalech sega kak srez, in naslika tudi vzhodni mursko-sobochki srez za »hrvatskega«, po vsej priliki za »starohrvatskega«. Tako pride preko ozemlja Gorichanccv do severne prekmurske drzhavne meje, kjer mu zastavi pot razvodnica s Krajcarovim bregom, ki je 313 m nad morjem. To seve ni nikaka ovira, huje pa je, da bi moral zdaj zopet stopiti na slovensko ozemlje rabskih Slovencev. Zato morajo biti rabski Slovenci »gradishchanski Hrvati«, da pride po »hrvatskih« tleh v Sv. Gothard, kjer prestopi ta »gradishchansko-hrvatska« chrta Rabo. Onkraj Rabe pa chez nekaj chasa res najde »gradishchanske Hrvate«. Che pa bi kdo to potovanje res naredil, bi v resnici nashel od Murskega Sredishcha do vkljuchno Sv. Gotharda same Slovence, prekmurske in rabske.

Vsi ti se v resnici tudi chutijo Slovence. Nikakor ni res, da »se Prekomurci osjechaju Hrvatima« (1929, str. 15). Tudi ta Bjelovuchichev stavek (1934, str. 31): »a osobito su isticali svoje hrvatstvo stanovnici Donje Lendave«, ne odgovarja dejstvom. Ravno prebivalci dolnjelendavskega sreza (Chrensovci, Beltinci, Bogojina, Turnishche) so najbolj navdusheni Slovenci, ki so se najprej izjavili za Jugoslavijo radi svojega slovenstva. Za ilustracijo naj bo primer, ki mi ga je pripovedoval Josip Godina iz Chrensovcev, o katerem bomo she slishali, da je bil prvi osvojevalec Prekmurja za Jugoslavijo. V njegovi mladosti so ga starshi poslali na Madzharsko, da bi se popolnoma nauchil madzharshchine za ochetovo gostilnishko obrt. Tam so ga Madzhari vprashali, kaj da je po narodnosti, ali je Hrvat. Odgovoril jim je: »Ne Hrvat, Slovenec«. Tako se je zavedal zhe svojega slovenstva v tistem chasu, ko je hodil doma v Prekmurju samo v madzharsko osnovno sholo, ker so bile v Prekmurju zhe samo madzharske sholo. Ti prebivalci dolnjelendavskega sreza so imeli izmed vseh Prekmurcev najvech narochnikov na slovenske knjige druzhbe sv. Mohorja, dochim si kakih hrvatskih knjig sploh niso narochevali.

Joe Matoshich pa hoche v Dolnji Lendavi in menda v Prekmurju sploh najti Hrvate she tudi z ochitkom, da je slovenska statistika nezanesljiva, da so Slovenci shteli Madzhare in sploh Prekmurce za Slovence, ko bi jih morali shteti za Hrvate. V »Jutarnjem listu« 15 julija 1926 namrech pishe: »Madzharska statistika od 1890 veli, da je u Dolnji Lendavi bilo 1575 Madzhara, 272 Hrvata, 67 Slovenaca (in nekaj drugih narodnosti); a godine 1921 slovenska (»Jutarnji list« razprto tiska) statistika veli, da ima 1848 Slovenaca, 553 Madzhara, 455 Srbo-Hrvata (in nekaj drugih narodnosti). Kako se vidi Slovenci su u svojoj statistici sve Prekomurce proglasili – Slovencima, dok je njih po madjarskoj statistici bilo 67, a poznato je, da je madjarska statistika proglasila Madjarima sve Hrvate, koji su uz svoj materinski jezik govorili i – madjarski.«

Koliko neresnic! Ni res, da je slovenska statistika l. 1921 nashtela 1848 Slovencev in le 553 Madzharov, ampak res je, da je nashtela le 848 Slovencev in 1533 Madzharov. Gospod Matoshich je torej primaknil Slovencem samo 1000 (reci en tisoch) ljudi, Madzharom pa snedel kar 980 dush. Radi tega je seveda mogoch »ochivesno« genialni sklep: »Kako se vidi Slovenci su u svojoj statistici sve Prekomurce proglasili – Slovencima« (!).

Statistika Dolnje Lendave v zadnjih 40 letih (prve tri so delali Madzhari. zadnjo 1921 pa Slovenci) kazhe tole sliko (brez narodnih drobcev):

 

Leto

Madzharov

Nemcev

Srbov in Hrvatov

Slovencev

1880

1890

1910

1921

1315

1575

2375

1533

104

74

19

67

53

272

51

455

322

67

283

848

 

Da so Slovenci pravichno shteli, se vidi zlasti iz sluchaja z Nemci. Po madzharski statistiki bi morali Nemci leta 1921 zhe izginiti, ker so izgubili vsakih 10 let po 30 dush. Slovenci pa so jih nashli she celo 67! Leta 1921 so izgubili Madzhari prirastek, ker je odshlo vse uradnishtvo, uchiteljstvo, orozhnishtvo, vech privatnih druzhin, in ker so se Slovenci in Hrvati smeli priznati za to, kar so. Prirastek Slovencev je umeven tudi radi tega, ker je prishlo slovensko uradnishtvo, uchiteljstvo, orozhnishtvo; v prirastku Srbov in Hrvatov je veliko shtevilo vojashtva. Kako drzna je torej trditev, da so Slovenci nashteli leta 1921 premalo Hrvatov, in da bi leta 1921 moralo hiti samo 67 Slovencev (»dok je njih po madjarskoj statistici bilo 67«), ker so jih Madzhari leta 1890 toliko nashli. Saj so vendar Madzhari zhe leta 1880 nashli 322 Slovenccv in leta 1910 she vedno kakih 283! Kje ima gosp. Matoshich dokaz za to, da so Madzhari shteli samo Hrvate, ki so znali madzharski, za Madzhare, Slovenccv pa ne? Ne, Slovencev mora biti po Matoshichu za vse vechne chase in naprej samo 67! – V Prekmurju so po Matoshichu sami Hrvati, toda 67 prebivalcev, vsaj v Dolnji Lendavi, sme biti Slovencev, ne eden vech, ne eden manj!

S temi 67 Slovenci pa je gosp. Joe Matoshich podrl v prah celo svojo teorijo o hrvatstvu Prekmurja. Kakor so namrech Madzhari nashli v Dolnji Lendavi enkrat 67 Slovencev, tako so shteli po celem Prekmurju Slovence posebej in Hrvate posebej. Dobro so torej lochili med enimi in drugimi, in budapeshtanski slavisti, kakor profesor Asboth, vendar niso bebci, da bi ne vedeli, kaj je Slovenec in kaj je Hrvat. Madzhari so torej nashteli v Prekmurju po madzharski statistiki, ki se je predlozhila mirovni konferenci v Parizu, 1890. leta 67.952 Slovencev ali Vendov, kakor jih tudi v statistiki imenujejo, in 789 Hrvatov, 1910. leta pa 72.287 Slovencev (nekaj drobcev odpade na Cigane, ker so l. 1910 Madzhari Slovence s temi vred shteli, dochim so imeli Hrvati s Srbi vedno posebno rubriko) ter 165 Hrvatov in 7 Srbov. Slovenci pa so nashteli 31. januarja 1921. leta v jugoslovanskem Prekmurju (torej brez rabskih Slovencev) 92.416 prebivalcev in sicer: 74.447 Slovencev, 14.435 Madzharov, 2081 Nemcev, 763 Srbohrvatov, 65 drugih Slovanov, 42 Arnavtov, 24 Italijanov, 5 Romunov in 554 drugih narodnosti; po veroizpovedi: 66.414 rimskih katolichanov, 24.754 evangelichanov, 642 izraelitov, 447 pravoslavnih, 142 muslimanov, 11 grshkih katolichanov, 1 druge veroizpovedi in 5 brezvercev. Arnavti, pravoslavni in muslimani gotovo niso avtohtoni Prekmurci, iz chesar sledi, da so to vojaki v prekmurskih garnizijah. Che odshtejemo 447 pravoslavnih in 142 muslimanov, t. j. skupaj 589 od zgornjega shtevila Srbohrvatov 763, ostane v Prekmurju samo 174 Hrvatov.

Med Muro in Rabo so torej Slovenci, ki govorijo slovenski jezik, prekmurski dialekt, ki spada v panonsko skupino slovenskih dialektov.

 

Iz knjige vech avtorjev: Slovenska krajina, zbornik ob petnajstletnici osvobojenja; uredil Vilko Novak; Beltinci, 1935.

 

 

MATIJA SLAVICH (1877, Buchechóvci pri Ljutomeru – 1958, Ljubljana), katolishki duhovnik, profesor, biblicist, prevajalec, publicist, narodnoobrambni delavec. Osnovna shola v Krizhevcih, klasichna gimnazija in bogoslovje v Mariboru, promoviral na Dunaju (1905); shest let nemshki pridigar in katehet v Celju, nato prof. biblichnih ved stare zaveze v Mariboru in Ljubljani. Potoval po Egiptu in Palestini, leta 1922 v Biblichnem inshtitutu v Rimu. Leta 1919 ga je Narodna vlada poslala kot izvedenca za Prekmurje na mirovno konferenco v Pariz, leta 1922 v London. Med 1930 in 1940 je bil dekan TF in rektor univerze v Ljubljani. Glavno podrochje njegovega raziskovanja je biblija stare zaveze, ki jo je prevajal iz hebrejskega izvirnika. Izdal je potopisno knjigo V dezheli faraonov (1914) ter Nedeljski in praznishki evangeliji v nem., slov. in madzh. Veliko je prispeval k temu, da je bilo po prvi sv. vojni Prekmurje prikljucheno SHS. Kot specialist za to podrochje je napisal: Le Prekmurje, la question du Prekmurje, Paris 1919; De la statistique du Prekmurje, Paris 1919; Prekmurje, Lj. 1921. Boje za severno slov. mejo je opisal v chlanku Drzhavni prevrat v Mariboru (Slovenci 1918–28). Med 1936-1940 pisal tudi v listu Mladi Prekmurec. – Zgoraj objavljeno besedilo je prvo poglavje njegovega obsezhnega prispevka v omenjenem zborniku. (Op. ur. I. A.)