Matej Krajnc
DVORNI NOREC IN TISTO, KAR OSTANE ZA NJIM
DVORNI NOREC
Ne dajo mi brisache
in niti garderobe.
Kraljica je umrla
in kralj je shel po gobe.
Jaz pa naj ju zabavam!
Jaz pa naj se norchujem!
Vse shale sem pozabil
in petje mi je tuje.
Pochakal bi najraje,
da sprazni se dvorana,
da mnozhica odide
do zadnjega tlachana.
Da pochim se na prestol,
poshljem na giljotino
svojo shaljivo glavo
in svojo zgodovino.
A zdaj ni chas za take
nerodovitne misli!
Norec, krohot izbruhni
in za seboj pochisti!
S CHRNIM PISALOM ZAPISHI
S chrnim pisalom zapishi
na lepo rdecho podlago,
kdo bo omagal na cesti
in kdo izdihnil pred pragom.
Vejice razpostavi,
s pikami ne skopari!
S chrnim pisalom zapishi,
nekaj za vraga ustvari!
Na prtu se bo poznalo,
cheprav je brezmadezhne vrste,
a vanj se usekujejo konji
in gobavci brishejo prste.
Odgovori so na dlani,
a gluhonema je in ne slishi.
She preden vprashanja pomrejo,
jih s chrnim pisalom zapishi.
DOKTOR ZOBER
Preproge se mrshchijo kot doktor Zober,
ne marajo, da jih kdo fotografira,
kdo podpisuje mavec,
medtem ko Herr Flick salutira,
in kdo se postrani nasmehne,
ko porumenijo fotografije?
Zhile so zhe nabrekle,
kdor je zhejen, naj se napije.
Ta, ki poje, bo umrl, ker lazhe,
to se mu v glasu slishi.
Inkasanti chakajo v vrsti,
le en majordom je pri hishi.
Zhepni inhalator nabashejo s plinom,
dihat je treba globoko,
pepel pokloniti potepuhom
in se posipati z moko ...
Vreche s smetmi so nabite,
ptice jih trgajo s kljuni,
preproge se mrshchijo kot doktor Zober,
svoj opus zhrtvujem Fortuni
in chakam, kaj bo porekla:
maslo ali zaseka?
She vedno chakam in chakam
na sramoto, ki bo vredna chloveka ...
GROBOVI
Pogovorov ne podcenjujem,
a dam jih spat she pred osmo,
lezhijo kakor kadavri
v svojih ozkih grobovih;
ura nad njimi zapleshe
ples, ki ga sproti izumlja;
jutri bo spet vse drugache -
novi obrazi in novi naslovi ...
Znamke odpadajo sproti,
nasmehi na njih so iz kamgarna,
frizure urejene, razkoshne,
cena spodaj udarna;
nekdo pritisne zhig nanje
in spanje se nadaljuje
navkljub govoricam in chvekam,
ki nastanejo menda iz nuje ...
Pogovorov ne podcenjujem,
a rad jih gledam, ko dihajo ubrano
na tesnih lezhishchih vechera,
ki se nikoli ne umije.
Zobje jim zashklepetajo,
vem, sanje so vchasih zahtevne
in vchasih kak drobec nochi
she tako trdne grobove razbije ...
Znamke odpadajo sproti,
nasmehi na njih so iz kamgarna,
frizure urejene, razkoshne,
cena spodaj udarna;
nekdo pritisne zhig nanje
in spanje se nadaljuje
navkljub govoricam in chvekam,
ki nastanejo menda iz nuje ...
KOT YVES MONTAND
V zgodnji zimi
gre tu in tam kdo mimo
in se kot Yves Montand
v listje zazre.
A Yves Montand
je zgolj na ploshchah
in z listjem v zimi
je, kot je.
Slishim udarce mraka,
pojejo, kot bi koso klepal,
pojejo, kot bi gonil meh
na vse kriplje.
A meh je zgolj
v starih melodijah
in stare melodije
v kolenih shchiplje.
Izrezal
sem se z lista,
zdaj si bom dokazal,
da sem lep in veshch;
pratika
pravi, da bo metezh,
a sneg je tezhek, tezhek,
tezhek kot utezh ...
MIZANTROP
Zunaj tli
kostanjev mesec,
v hishi umira
mizantrop;
ni napisal
oporoke,
za prihranke
je preskop.
Nima hcherke
in ne sina,
vnukov, vnukinj
tudi ne;
s kurbami
tudi ni shmiral,
chesh da to
se ne pochne.
Kdo podedoval
bo hisho,
zagrenjenost
kdo dobil?
Kdo za njim bo,
ko bo shkripnil,
vsaj kozarec,
dva popil?
Beli, beli
so vrtichki
in kostanjev
mesec grob,
zunaj se
plodijo sence,
v hishi umira
mizantrop.
Dedichev
ne potrebuje,
zagrenjenosti
ne dá;
noche, da
v njegov spomin bi
kdo zhlampal
kozarec, dva.
Hoche zgolj
umreti v miru
brez vseh krizhev
in tezhav;
polje, kdo bo
tebe ljubil?
Tisti, ki
najdlje bo spal!