Revija SRP 109/110

Matej Krajnc

 

DVORNI NOREC IN TISTO, KAR OSTANE ZA NJIM 

 

DVORNI NOREC

 

Ne dajo mi brisache

in niti garderobe.

Kraljica je umrla

in kralj je shel po gobe.

 

Jaz pa naj ju zabavam!

Jaz pa naj se norchujem!

Vse shale sem pozabil

in petje mi je tuje.

 

Pochakal bi najraje,

da sprazni se dvorana,

da mnozhica odide

do zadnjega tlachana.

 

Da pochim se na prestol,

poshljem na giljotino

svojo shaljivo glavo

in svojo zgodovino.

 

A zdaj ni chas za take

nerodovitne misli!

Norec, krohot izbruhni

in za seboj pochisti!

 

 

 

S CHRNIM PISALOM ZAPISHI

 

S chrnim pisalom zapishi

na lepo rdecho podlago,

kdo bo omagal na cesti

in kdo izdihnil pred pragom.

 

 

Vejice razpostavi,

s pikami ne skopari!

S chrnim pisalom zapishi,

nekaj za vraga ustvari!

 

Na prtu se bo poznalo,

cheprav je brezmadezhne vrste,

a vanj se usekujejo konji

in gobavci brishejo prste.

 

Odgovori so na dlani,

a gluhonema je in ne slishi.

She preden vprashanja pomrejo,

jih s chrnim pisalom zapishi.

 

 

 

DOKTOR ZOBER

 

Preproge se mrshchijo kot doktor Zober,

ne marajo, da jih kdo fotografira,

kdo podpisuje mavec,

medtem ko Herr Flick salutira,

in kdo se postrani nasmehne,

ko porumenijo fotografije?

Zhile so zhe nabrekle,

kdor je zhejen, naj se napije.

 

Ta, ki poje, bo umrl, ker lazhe,

to se mu v glasu slishi.

Inkasanti chakajo v vrsti,

le en majordom je pri hishi.

Zhepni inhalator nabashejo s plinom,

dihat je treba globoko,

pepel pokloniti potepuhom

in se posipati z moko ...

 

Vreche s smetmi so nabite,

ptice jih trgajo s kljuni,

preproge se mrshchijo kot doktor Zober,

svoj opus zhrtvujem Fortuni

in chakam, kaj bo porekla:

maslo ali zaseka?

She vedno chakam in chakam

na sramoto, ki bo vredna chloveka ...

 

 

 

GROBOVI

 

Pogovorov ne podcenjujem,

a dam jih spat she pred osmo,

lezhijo kakor kadavri

v svojih ozkih grobovih;

ura nad njimi zapleshe

ples, ki ga sproti izumlja;

jutri bo spet vse drugache -

novi obrazi in novi naslovi ...

 

Znamke odpadajo sproti,

nasmehi na njih so iz kamgarna,

frizure urejene, razkoshne,

cena spodaj udarna;

nekdo pritisne zhig nanje

in spanje se nadaljuje

navkljub govoricam in chvekam,

ki nastanejo menda iz nuje ...

 

Pogovorov ne podcenjujem,

a rad jih gledam, ko dihajo ubrano

na tesnih lezhishchih vechera,

ki se nikoli ne umije.

Zobje jim zashklepetajo,

vem, sanje so vchasih zahtevne

in vchasih kak drobec nochi

she tako trdne grobove razbije ...

 

Znamke odpadajo sproti,

nasmehi na njih so iz kamgarna,

frizure urejene, razkoshne,

cena spodaj udarna;

nekdo pritisne zhig nanje

in spanje se nadaljuje

navkljub govoricam in chvekam,

ki nastanejo menda iz nuje ...

 

 

 

KOT YVES MONTAND

 

V zgodnji zimi

gre tu in tam kdo mimo

in se kot Yves Montand

v listje zazre.

A Yves Montand

je zgolj na ploshchah

in z listjem v zimi

je, kot je.

 

Slishim udarce mraka,

pojejo, kot bi koso klepal,

pojejo, kot bi gonil meh

na vse kriplje.

A meh je zgolj

v starih melodijah

in stare melodije

v kolenih shchiplje.

 

Izrezal

sem se z lista,

zdaj si bom dokazal,

da sem lep in veshch;

pratika

pravi, da bo metezh,

a sneg je tezhek, tezhek,

tezhek kot utezh ...

 

 

 

MIZANTROP

 

Zunaj tli

kostanjev mesec,

v hishi umira

mizantrop;

ni napisal

oporoke,

za prihranke

je preskop.

 

 

Nima hcherke

in ne sina,

vnukov, vnukinj

tudi ne;

s kurbami

tudi ni shmiral,

chesh da to

se ne pochne.

 

Kdo podedoval

bo hisho,

zagrenjenost

kdo dobil?

Kdo za njim bo,

ko bo shkripnil,

vsaj kozarec,

dva popil?

 

Beli, beli

so vrtichki

in kostanjev

mesec grob,

zunaj se

plodijo sence,

v hishi umira

mizantrop.

 

Dedichev

ne potrebuje,

zagrenjenosti

ne dá;

noche, da

v njegov spomin bi

kdo zhlampal

kozarec, dva.

 

Hoche zgolj

umreti v miru

brez vseh krizhev

in tezhav;

polje, kdo bo

tebe ljubil?

Tisti, ki

najdlje bo spal!