Revija SRP 109/110

Lev Detela

 

REMINISCENCE NA PANONSKE SLOVENSKE EMIGRANTSKE AVTORJE V KONTEKSTU DOGAJANJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

 

Po svoje je zanimivo, da je kar precej slovenskih izseljenskih pisateljev iz kroga tako imenovane politichne emigracije po izvoru iz ozhjega ali shirshega panonskega prostora. Naj za zachetek nashtejem nekatere, ki sem jih osebno srechal ali pa bil z njimi v pisemskih ali drugachnih stikih: Ruda Jurchec, Stanko Kociper, Frank Bukvich, Vladimir Kos, Franc Jeza, v nekem smislu tudi Jozhe Krivec ali Stanko Janezhich. Eden od teh, Ruda Jurchec, rojen leta 1905 v Ormozhu, je odigral v emigraciji pomembno vlogo. Med drugim je bil med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu in dolgoletni prvi urednik tamkajshnje kulturne revije Meddobje. Njegova najvechja moch je bila na esejistichnem podrochju. Poleg tega zagotovo sodi med najvidnejshe slovenske pisatelje memoarske literature, o chemer prichajo tri knjige njegovih zhal nedokonchanih spominov Skozi luchi in sence (I.: 1914 – 1929; II.: 1929 – 1935; III.: 1935 – 1941), ki so izshli v Buenos Airesu v letih 1964, 1966 in 1969. Ti spomini niso le dober pregled slovenske politichne in kulturne zgodovine – od razpada avstro-ogrske monarhije in konstituiranja kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev vse do njene razkrajevalne rasti v diktaturo in zloma ob Hitlerjevem vdoru v Jugoslavijo – s plastichno izrisanimi portreti tedanjih vidnih osebnosti, med katerimi naj omenim vsaj dva, Ehrlicha in Kocbeka, temvech je v njih tudi vechje shtevilo izvirnih literarnih jeder z avtentichno avtorjevo izpovedjo. Zlasti svoje otroshtvo v Ormozhu je avtor opisal s sugestivno silo. Prvo poglavje v prvem delu spominov je sploh pesnishko darilo davnemu Ormozhu: »Mestece je shumelo za prvimi plotovi in zidovi, iz usnjarne sredi mesta bo proti vecheru zadonela rezka sirena; po svetli zheleznici pod hribom so prihajali in odhajali vlaki shtirikrat na dan. Che bi mochneje prisluhnili, bi slishali lene sprevodnike, kako so na postaji zateglo klicali : F r i d a u... F r i d a u, kajti slovenskega imena Ormozh ni bilo na postajni tabli in ga nikdo ni smel glasno izgovarjati...« (str. 7 – 8 ).

Literarna zgodovina bo morala poleg tega natanchneje razsvetliti vsebinske in oblikovne znachilnosti nekaterih Jurchecevih literarnih del, na primer romana Ljubljanski triptih (Buenos Aires 1957), mrachne, mistichne, kot literarna simfonija zasnovane ponotranjene vizije o politichnem preobratu v Sloveniji po drugi svetovni vojni z znachilnimi avtorjevimi odbleski bolestnega samotrpinchenja in katolishko pogojenega sprashevanja vesti ob lastni in kolektivni ujetosti v individualne patologije in kolektivne zanke v chasu komunistichnega prevzema oblasti. Analizirati bo potrebno tudi izrazito individualizirane, predvsem v zdomskem revijalnem tisku delno le v odlomkih objavljene avtorjeve novele z naslovi Carmen de Patagones, Sodba pred prelatom, Requiem in re, roman Marcelino Vazquez.

Teme Jurcheceve literature so obchechloveshke in svetovljanske, toda svetu se priblizhuje na poseben nachin, iz avtohtone celice svojega ormoshkega rojstva in slovenskega izvora. Pri tem se mu vedno znova prebudi otozhni, chustveno podozhiveti spomin na Panonijo, kar pride lepo do izraza prav v eni njegovih prvih leposlovnih objav, v noveli Vuzmenice (Meddobje II, 1955, str. 7-20, popravljeni ponatis v antologiji emigrantskega pripovednishtva Dnevi smrtnikov, Buenos Aires 1960, str. 227 – 244). Motiv vzhodnoslovenskih velikonochnih obichajev povezhe pisatelj v tem tekstu na poseben nachin z bridkostjo severnoamerishke izseljenske osamljenosti, pripoved pa se mu vedno znova prevesi v nekoliko pregljevsko oblikovani lirichni slavospev praznichni Sloveniji: »Kako je ljubil zvonjenje domachih cerkva! Kakor jagode na molku, tako so ga blazhili zvoki znancev iz stolpov prleshkih svetishch: zachenjal je z zvenkom onih na Humu, preshel na shepetanje onih pri Veliki Nedelji...«, da se je lahko po omembi zvonjenja na Svetinjah, pri Sv. Miklavzhu, pri Zhalostni Mariji v Jeruzalemu in v Sredishchu konchno »zresnil v buchanju onih tezhkih v Ormozhu«. (Dnevi smrtnikov, str. 241).

Po drugi strani je bil Jurchec rigorozna, konservativna in avtoritativna osebnost, kar je prishlo do izraza tudi v najini sicer redki korespondenci ob mojem zachetnem sodelovanju v reviji Meddobje. Odklanjal je moje prve groteskne chrtice s »figurami pretiravanja«, ki jih je nato objavljal dr. Tine Debeljak v zbornikih Svobodne Slovenije; poleg tega so ga muchile nekakshne fobije, preganjavice, tako znachilne za emigracijo. Leta 1964 mi je zdaj zhe pokojni pesnik Vinko Belichich na krashki gmajni nad Trstom pokazal pismo, v katerem ga Jurchec svari pred sumljivimi elementi, ki so se nenadoma pojavili v zamejstvu in zdomstvu z namenom, da bi shkodili slovenski emigraciji. Menil je, da so te mlajshe osebe ljudje s »kriptokomunistichnimi« potezami, do katerih je treba biti skrajno previden in nezaupljiv. Njegova rigoroznost in netolerantnost je leta 1968 povzrochila znano shizmo slovenske literarne emigracije in lochitev duhov pri Slovenski kulturni akciji. Jurchec je tedaj zapustil prominentno kulturno ustanovo ter zachel izdajati radikalno nacionalno glasilo Sij slovenske svobode,v katerem je vse do svoje smrti v letu 1975 priobcheval shtevilne pamflete in obrachune z nasprotniki, istochasno pa se jasno in pionirsko opredeljeval za slovensko neodvisnost.

Pisateljski nachin Stanka Kocipra se bistveno lochi od strukture Jurchecevega pisanja. Tudi mentalno sta si bila oba avtorja zelo razlichna. Kociper prihaja v nasprotju z Jurchecem, ki se je pred odhodom v emigracijo ukvarjal predvsem s publicistiko, iz koncepta narodno ozaveshchevalne domachijske knjizhevnosti, kot jo je v medvojnih shtevilkah Doma in sveta skushal uveljaviti njegov urednik dr. Tine Debeljak. Kociprov prvi roman Gorichanec (Ljubljana 1942) zrcali vse znachilnosti omenjenega literarnega nachina. Tudi pisateljevi poznejshi, delno v taborishchih ter v manjshi meri v Argentini napisani teksti, ne prinashajo kakih vidnih stilistichnih sprememb. V idejnem smislu poudarja Kociper tudi v nadaljnjih delih, v chrticah iz Slovenskih goric Mertik, ki so izshle leta 1954 v Buenos Airesu (ponatis leta 1994 v Ljubljani), pa tudi v »zgodbah bivshih ljudi« Jeruzalemski zvonar , ki so izshle leta 1995 v Mariboru kot izbor iz njegovih objav v buenosairskih zbornikih Svobodne Slovenije, vse tisto, kar je zhe nakazal v romanu Gorichanec, namrech, da je chlovekova (od)reshitev le v neodtujeni zvestobi rodni grudi. V tem kontekstu je Kociprovo leposlovje primer posebno znachilne, romantichno idealizirane literature o »malih« velikih ljudeh Slovenskih goric, ki v posameznih tekstih zazhare kot z mochnimi barvami zarisane podobe folkloristichnih ljudskih slikarjev.

Kociper se je sicer rodil leta 1917 v Mariboru, vendar je kmalu po rojstvu prishel k teti, ki je zhivela pri Sv. Miklavzhu v Slovenskih goricah na obmochju med Temnarjem, Kajzharjem in zhe omenjenim Miklavzhem. Prav tu, pri preprostih ljudeh pri tezhkem, a zanimivem delu v vinogradih, so se mu zhe v zgodnji mladosti porodile impresionistichno oblikovane podobe iz narave, pretkane z velikokrat tragichnimi, grozljivimi, kar baladnimi zgodbami chloveshkih hrepenenj in prichakovanj, a tudi trpljenja in nesrech. Ta pisatelj, po poklicu pravnik, ki se je med drugo svetovno vojno porochil z mlajsho hcherko domobranskega generala in tedanjega prezidenta Ljubljanske pokrajine Leona Rupnika in ob koncu vojne zapustil Slovenijo, je sodil med posebno zamolchane figure slovenskega politichnega zdomstva oziroma izseljenstva. Vendar je po spremembah v Sloveniji razmeroma hitro normaliziral svoj odnos do Slovenije in nekajkrat obiskal domovino. Rad je zahajal v svoje domache kraje. Ko sta me s profesorjem Stankom Janezhichem, prav tako pesnikom panonskih znachilnosti in starozhitnosti, obiskala v Sredishchu ob Dravi, je Kociper mojo zheno Mileno Merlak in mene povabil v svojo ozhjo domovino vinskih trt, kjer sva v zanimivih pogovorih lahko she enkrat obnovila glavne poteze njegove literature: char naivnega skozi melanholichni pogled starajochega se pisatelja, kot na kakih ljudskih podobah, na katerih vinicharji in kmetje starih obdobij stoje na prleshkih razkrizhjih in eruptivno pripovedujejo v svoji narechni, samosvoji govorici o lastnem zhivljenju, delu in chustvih. Leta 1998 v Mar del Plati umrli Kociper je mojster ornamentalnega stila, manj preprichljiva pa je psiholoshka plat njegovih besedil.

K vzhodnoshtajerskim pisateljem v argentinskem zdomstvu bi morali prishteti tudi Jozheta Krivca (Vareja v Halozah, 1916), poleg Stanka Kocipra najbolj domachijskega pisatelja slovenske emigracije. Kot Kociper je bil po izobrazbi pravnik in kot Kociper prihaja iz dominsvetovskega medvojnega kroga, kot ga je v Ljubljani oblikoval dr. Tine Debeljak. Literarno ni stal nikoli v ospredju. Njegova zbirka chrtic Dom med goricami, ki je izshla leta 1942 pri Slovenchevi knjizhnici v Ljubljani (ponatis, Mohorjeva druzhba, Celje 1995), je kot prvenec naletela na dober sprejem, zanjo je leta 1942 prejel Preshernovo nagrado mesta Ljubljane. Podobno kot pri Kocipru prevladuje tudi pri Krivcu zvestoba domachiji in socialna nota, tudi idilichno prikazovanje lepote haloshke pokrajine, vendar je stilistichno manj ornamentalen in uchinkovit kot Kociper. Krivec je v prvih povojnih begunskih taborishchih kar zanesenjashko kulturno deloval, zavzemal se je za ubitega in v domovini pozabljenega pesnika Balanticha. Tudi v Argentini se je posvechal kulturnemu delu in dalj chasa vodil tamkajshnjo pisateljsko Balantichevo druzhino. Vendar je v emigraciji izdal le eno samo knjigo, zbirko chrtic in novel Pij, fant, grenko pijacho (Buenos Aires 1978). V celoti gledano ni napravil kakega pomembnega razvoja v primeri s svojo prvo knjigo. Spet prevladuje tematika Haloz, prepredena z domotozhjem po idilichno obchutenih izgubljenih krajih v nedosegljivi daljavi, a zato tembolj zhivih v spominu. Zgodbe so izrazito enostavne, znachaji oseb so chrno-beli.V tem literarnem kontekstu tudi v Argentini ni stal v ospredju. Chutil se je zapostavljenega in odrinjenega, kar mi je potozhil v pismu nekaj pred svojo smrtjo v letu 1991. In vendar je v Krivchevi za nas kar precej naivni dikciji tudi nekaj pretresljivega, namrech podoba idealizirane narodne chistosti in krepostnega domoljubja, ki se je med pisateljevimi rodnimi vinskimi grichi zdaj zhe vech ali manj izgubilo, che se v tem sklopu spomnimo na pesimistichne haloshke izpovedi duhovnika Jozheta Topolovca Halozhana iz njegove prozne knjige Pokoshena trava (Celovec 2002).

Zares pravi Panonec je zagotovo bil Prekmurec Frank Bükvich, ki se je rodil leta 1923 v Puconcih pri Murski Soboti. Leta 1941 je opravil vishji techajni izpit na gimnaziji v Murski Soboti, med leti 1941 – 1943 pa je v Gradcu shtudiral medicino. Od tam je odshel na Madzharsko, kjer je nadaljeval shtudij v Pecsu. Tu so ga madzharske oblasti aretirale in zaprle. Kazen je prestajal po raznih taborishchih, med drugim tudi pod hribom Bisamberg na severovzhodnem obrobju Dunaja, kot mi je sporochil v nekem pismu iz Zdruzhenih drzhav Amerike. Madzharska vojashka oblast ga je kot dezerterja obsodila na pet let jeche, ki naj bi jo prestal po vojni. Kot neoborozhen madzharski vojak je dochakal prihod sovjetske armade in potem na ljubljanski univerzi skushal nadaljevati shtudij. Leta 1946 je pobegnil v Avstrijo, kjer je v Gradcu leta 1951 promoviral za doktorja politichnih ved. Izselil se je v Zdruzhene drzhave Amerike, kjer je bil univerzitetni profesor, predvsem pa tudi plodovit slovenski pisatelj – prozaist. Umrl je leta 1995.

Posebno velik zalozhnishki zalogaj Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, ki ga je vztrajno forsiral dr. Tine Debeljak, je bil natis Bükvichevega obsezhnega romana Vojna in revolucija v letu 1983. Zdi se, da je Bükvich zlasti v tem tekstu s plastichno uchinkovitostjo obelodanil svojo veliko zhivljenjsko temo. Opozarja na razvejanost razmejevanj v drugi svetovni vojni, ki jih s to ali ono poenostavljeno ideoloshko maksimo ne moremo objektivno zaobjeti in doumeti. Taras Kermauner je leta 1987 v trzhashki reviji Most Bükvichevo Vojno in revolucijo primerjal z Ukano Toneta Svetine in jo definiral kot njeno parafrazo. Po njegovem bi Vojna in revolucija prav tako postala uspeshnica na slovenskem in jugoslovanskem trgu, ko bi mogla iziti doma. Ta roman po Kermaunerjevem mnenju ni zoperpartizansko delo, temvech antistalinistichna prozna shtudija z ostro kritiko totalitaristichne madzharske in nemshke medvojne uprave, a tudi z jasno kritiko komunistichnega dogajanja med vojno in tik po vojni na Slovenskem. Vendar ena glavnih oseb romana, Grbach, lokalni shef Ozne, ki ga je pisatelj oblikoval po znani realni zgodovinski figuri Puklastega Mihe, ni pravi komunist, temvech je izdajalec in agent nemshke policije. Tej se je namrech posrechilo, da ga je v zaporu strla in hitro pridobila zase, saj je bil moralno shibak in po naravi nagnjen k zlochinstvu. (Glej tudi esej Melite Forstnerich Hajnshek Tragika Sobotinov, Mesarichev in Rituperjev v mariborskem Vecheru 16. marca 1991).

Bükvich je vsekakor spreten fabulist, enostaven, pregleden, jasen, njegov slog je vchasih reportazhen, potem spet nekoliko esejistichno pojasnjevalen. Chez tristo oseb v romanu se lahko kosa z mnozhicami protagonistov v velikih kolektivnih romanih, kot sta Tihi Don Sholohova ali Tolstojeva Vojna in mir, toda Bükvichevi zarisi so brez globlje psihologije, nekako povrshinski, nekoliko v nachinu popularnega amerishkega trivialnega romana. Bükvich rekonstruira polpreteklo realiteto, jo gleda in opazuje iz svojega protitotalitaristichnega zornega kota, vendar tako, da meni, da je bil upor proti madzharskim, nemshkim ali italijanskim okupatorjem upravichen, nachin tega upora, zlasti njegove anomalije in povojne likvidacije (prizori javnih usmrtitev nasprotnikov komunizma leta 1945 v Murski Soboti spominjajo na primer na radikalno scenerijo francoske revolucije), pa vech kot vprashljiv.

Bükvich je napisal tudi lepo shtevilo krajshih tekstov, povesti in novel, ki jih je objavil v zbirkah Ljudje iz Olshnice (Buenos Aires 1973), tu omenja, da je Olshnica staro ime za Mursko Soboto, in Zgodbe iz zdomstva in she kaj (Buenos Aires 1979). V nekaterih novelah odkriva nov svet, na primer razmerje prekmurskih Slovencev do domachih Zhidov, preden so jih Nemci tik pred koncem vojne usmrtili v plinskih celicah Auschwitza, ali pa napete razmere v chasu protikomunistichne madzharske vstaje v letu 1956 v slovenskem Porabju in pobeg protagonista v Avstrijo.

Prekmurec je prav tako pesnik, prozaist in esejist Vladimir Kos, ki se je rodil leta 1924 v Murski Soboti, kot mlad bogoslovec in domobranec pa se je leta 1945 znashel v avstrijskem taborishchu ter pozneje kot misijonar odshel na Japonsko, kjer she vedno zhivi in deluje. Objavil je nad deset pesnishkih zbirk, ki so vechinoma izshle pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. V njegovi dokaj samosvoji liriki je viden spoj dveh strukturalnih elementov: osnovni pokrajinski motiv se zdruzhi z aforistichnim, vchasih tudi feljtonistichnim, velikokrat pa tudi miselno-meditativnim fragmentom.

Kos se – z nekaterimi izjemami – ne ozira nazaj, stik s slovenskim izvorom ishche v krshchanski perspektivi za naprej, glavnina njegovega opusa pa korenini v sedanji pesnikovi japonski stvarnosti, ki v slovenski knjizhevnosti uchinkuje nekoliko eksotichno. Ob tej motiviki se rad priblizha disonanchnim kriterijem, alogichnim sugestijam in kreativnim deformacijam tradicionalnega, znachilnim za poetoloshke postopke od Baudelaira do Ungarettija ali Eliota. V znani zbirki Ljubezen in smrt (s podnaslovom In she kaj, drage kamelije; Buenos Aires 1971) skusha v shirshih dialektichnih sklopih in paralelnih variantah istega motiva z montazhnim zdruzhevanjem velikokrat heterogenih sestavnih delov, chlenov ali partiklov, z nizanjem lirichnih impresij in ponotranjenih pokrajinskih vizij, reportazhnih vlozhkov in odtujevalnih fragmentov ustvariti novo strukturalno enoto, vendar vedno z uposhtevanjem tradicije in literarne kontinuitete s slovensko literaturo. V zbirki Spev o nashi gori (Buenos Aires 1981) povezhe motiv japonske svete gore Fudzhi z zgodbo svojega slovenskega prijatelja Petra, ki se je navelichal triintridesetletnega begunstva v argentinski pampi, zapustil zheno, ki ni hotela z njim, in se odpravil iz silnega hrepenenja po rodni domovini prek ovinkov na Japonskem proti Sloveniji.

Zanimive so tudi nekatere Kosove chrtice, napisane v nachinu amerishke kratke zgodbe, v katerih zdruzhuje slovenske, amerishke in japonske vplive, kot je razvidno na primer iz proze Usodni zapletljaj (Meddobje, 20, 1984, sht. 1-2) z opisom bolezenske krize mladega Japonca, ki jo avtor skusha reshevati s pripovedovanjem napete zgodbe o preprostem Slovencu, garachu sredi s pustolovci naseljenih predelov severnoamerishkega Divjega Zahoda.

V chasu ideoloshkih zozhevanj in prisil po drugi svetovni vojni je bil Trst za marsikaterega Slovenca »okno v svet«. Tu je dolga desetletja kot chasnikar in publicist deloval Franc Jeza, doma iz Hajdine pri Ptuju, kjer se je rodil leta 1916. Leta 1939 je maturiral na ptujski gimnaziji, v Ljubljani pa je dve leti shtudiral pravo. Med okupacijo se je tako kot njegov brat Maks takoj pridruzhil osvobodilnemu gibanju ter so ga zhe leta 1941 zaprli, pozneje pa poslali v koncentracijsko taborishche Dachau, o chemer je napisal pretresljivo prichevanjsko knjigo Spomini iz taborishcha (Gorica 1985). V luchi teh dogodkov je treba razumeti tudi Jezovo dosmrtno dialektichno, cheprav tudi kontroverzno povezanost z Edvardom Kocbekom in s krshchanskim socializmom. Vendar se je Jeza kritichno oddaljil od povojne slovenske totalitaristichne stvarnosti in leta 1948 pobegnil v Italijo. Do svoje smrti v letu 1984 je zhivel v Trstu, kjer je bil ob chasnikarskem delu in vztrajnem pionirskem aktivistichnem prizadevanju za neodvisno svobodno Slovenijo tudi literarno delaven. Predvsem je imel smisel za svoje dni manj cenjen zhanr – za fantastichno literaturo. Zato bi veljalo prisluhniti njegovi zbirki kratkih zgodb iz leta 1981 Nevidna meja, ki je izshla pri gorishki Mohorjevi druzhbi. Lahko se reche, da je ta knjiga vedno znova nabita z orwellovsko atmosfero chlovekovo svobodo ogrozhajoche totalitaristichne vsekontrole, v njej pa se tudi chuti bolechina zaradi domache »slovenske nedemokratichnosti« in zaradi neznosnega »egipchansko-malikovalskega« kulta osebnosti. V zbirki je med drugim objavljena tudi proza Prevrat, v kateri je v sredishchu dogajanja vojashki puch generala Harolda Maierja. Avtor iz posebnega zornega kota premochrtnega urednika kulturne rubrike dnevnika Tribuna opishe izgubo svobode zaradi vseprisotne chloveshke bojazljivosti in oportunizma. Temeljno Jezovo iskanje chloveshke svobode na primer razkriva tudi alegorichno-simbolichni tekst Konec poshasti iz iste zbirke o diktaturi »Vechno Mladega Voditelja«, »po ugotovitvi znanosti najgenialnejshega in najplemenitejshega chloveka, kar se jih je kdaj rodilo«.

V Sv. Miklavzhu pri Ormozhu je bil doma leta 2010 umrli pesnik, pisatelj in teolog Stanko Janezhich, ki ga moramo vsaj posredno uposhtevati tudi v krogu slovenskih zdomskih pisateljev, saj je maja 1945 zapustil domovino, shtudiral v Rimu teologijo in tu doktoriral iz vzhodnega bogoslovja, pred tem in zatem pa deloval kot dushni pastir v razlichnih farah na Trzhashkem. V chasu prve slovenske liberalizacije se je leta 1969 vrnil v Maribor, nakar je bil profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teoloshke fakultete. Janezhich je zachel literarno delovati zhe pred drugo svetovno vojno, po vojni pa je do svojega ponovnega odhoda v Slovenijo objavil v Trstu in v Celovcu shtiri knjige pesmi ali kratke proze. V Sloveniji je nadaljeval s pisanjem proze in poezije. V svojih tekstih je bralca vedno znova soochil s pokrajinskimi in duhovnimi razsezhnostmi svoje rodne Prlekije. V zbirki prozno razvezanih, a v bistvu pesnishko oblikovanih tekstov Moja podoba (Trst 1962) je spomin na svoje rodne kraje povezal z bolecho izkushnjo zdomca, ki je nashel pot med rojake na Trzhashkem in pri njih koshchek svoje domovine. Njegovi teksti so vechkrat posejani z domachimi prleshkimi izrazi. V ospredju avtorjevega zanimanja pa je vedno srechanje s chlovekom, napolnjeno z mnogimi navidez majhnimi stvarmi, a vedno znova pretkano z rezkimi klici vesti in kritichnega spomina. Kritika je vechkrat ugotovila, da je Janezhich najmanj preprichljiv tam, kjer skusha z idiliko in patosom reshevati tezhka narodna in socialna vprashanja, ki jih ni mogoche ugladiti z lepimi besedami. Iz njegove zadnje pisateljske faze v Sloveniji je omembe vredna zbirka chrtic in kratkih novel Zublji vojne (Maribor 1995) s prikazi dogajanja predvsem na Shtajerskem po nemshkem vdoru v Jugoslavijo aprila 1941. Janezhich se je tudi s tem delom predstavil kot oblikovalec vzhodnoshtajerskega regionalizma.

Idilik in regionalist posebne vrste je bil duhovnik, etnograf, dramatik in prozaist Metod Turnshek, rojen leta 1909 v Budini pri Ptuju, ki je po drugi svetovni vojni pretezhno zhivel in deloval pri zamejskih Slovencih na Trzhashkem in Koroshkem, kjer je objavil shtevilne prozne in dramske knjige s povechini zgodovinsko vsebino. Umrl je leta 1976 v Celovcu. Vechina njegovih del se dogaja na Koroshkem, le povest In hrumela je Drava (Trst 1955) je izjema, saj se v njej glavna oseba, shtudent Shtefan Prosenjak, ob okupatorski zasedbi Slovenije vrne v domachi obdravski kraj v blizhini Ptuja, kjer se soochi z nemshkim unichevanjem slovenstva z zapiranjem in preseljevanjem rodoljubnih ljudi.

Za generalshtabnega polkovnika Vladimirja Vauhnika, rojenega 1896 v Svetinjah pri Ormozhu in umrlega leta 1955 v Buenos Airesu, ki ga z dolochenim pridrzhkom prav tako uvrshcham v prichujochi seznam vzhodnoslovenskih avtorjev v izseljenstvu oziroma emigraciji ali zdomstvu, je znachilna posebna usoda. Bil je absolvent elitne avstrijske vojne akademije Theresianum v Wiener Neustadtu – Dunajskem Novem mestu. V prvi svetovni vojni se je kot mlad avstro-ogrski chastnik bojeval na vseh frontah in bil petkrat ranjen. Po razpadu Avstro-Ogrske je postal jugoslovanski kraljevi chastnik, leta 1941 pa je prevzel funkcijo jugoslovanskega vojashkega atasheja v Berlinu. V tej funkciji je dozhivel nemshki napad na Jugoslavijo. Med vojno je v Sloveniji organiziral posebno shpijonazhno sluzhbo za zahodne zaveznike. Leta 1944 se je umaknil v Shvico, ker mu je prishel gestapo na sled. Leta 1947 je emigriral v Argentino. Tu ga je napadla Parkinsonova bolezen in je v tezhkih razmerah umrl leta 1955. Zhe v Shvici je napisal vech politichno-zgodovinskih tekstov v nemshchini, ukvarjal pa se je tudi z leposlovjem. Ochitno ni dobil zalozhnikov, tako da so njegovi sestavki in spominski zapisi iz druge svetovne vojne ostali v rokopisu. Leta 1965 je njegova spominska knjiga o shpijonazhi v drugi svetovni vojni konchno izshla v slovenshchini pod naslovom Nevidna fronta v zalozhnishtvu Svobodne Slovenije v Buenos Airesu (ponatis 1972 v Ljubljani). Izid je pomenil pravo senzacijo. Avtor je v jasnem jeziku in pregledni obliki opisal svoje izkushnje iz Nemchije, v drugem delu publikacije pa se je dotaknil shpijonazhnega delovanja v drugi svetovni vojni. Dogajanje je ob tem postavil v shirshi, nadregionalni politichni okvir.

Predvsem v nemshkem jeziku pishe prozo in poezijo arhitekt in slikar Vencheslav Shprager, rojen leta 1932 v vasi Pêrtocha na Gorichkem, ki zhivi v Nemchiji, a tudi v Sechovljah v Sloveniji.

Vsekakor so emigrantski pisatelji iz Panonije zapustili vidne sledi v slovenski literaturi.