Revija SRP 109/110

Lev Detela

 

OSNOVNICE VELIKE KRSHCHANSKE RELIGIOZNE DRAME

 

Andrej Capuder: Pasijon ubogih.

Po starih virih priredil in ubesedil Andrej Capuder. Spremna beseda nadshkof Anton Stres. Ilustrirala Neva Grce.

Novi svet. Ljubljana 2012. 88 strani.

 

Jezusovo trpljenje in smrt na krizhu sta osnovna dela velike krshchanske religiozne drame, ki se v shiroko razvejanih lokih vzpenja od stvarjenja sveta chez dvorezno zgodovino chloveshtva na novo duhovno raven Kristusovega vstajenja. Dogajanje ponuja obilico scenskih slik in motivov, ki so verujochemu in sochustvujochemu v duhovno vzpodbudo in povod za meditacijo. Ta je usmerjena naprej, v chlovekovo neumrljivo duhovno prihodnost, kot je utemeljena v sporochilu svetopisemsko oznanjenega Razodetja.

Dramatichnost krizhevega pota in velikonochni duhovni paradoks prestopa iz smrti v novo zhivljenje sta od nekdaj vznemirjala javnost. Iz liturgichnega spominjanja na Jezusov krizhev pot v cerkvah so zacheli zhe zgodaj, med drugim v Franciji v 12. stoletju, prehajati k igranim scenam na prostem. Te so izven cerkvenega prostora postale manj kanonichno dolochene, bolj svobodne, povezane z razlichnimi dodatki, kot jih ponuja zhivljenje. Latinshchino klerikov je postopoma zamenjal ljudski jezik, kar ni opazno le v Franciji, temvech tudi drugod, na primer v Shpaniji in Nemchiji. Na Slovenskem se je ohranilo staro besedilo shkofjeloshke pasijonske procesije iz leta 1721, ki so jo izvajali v slovenskem jeziku.

Pesnik, pisatelj, prevajalec in publicist Andrej Capuder gradi svoj Pasijon ubogih, ki je v knjizhni obliki pred kratkim izshel pri ljubljanski zalozhbi Novi svet, na znani tradiciji verskih ljudskih iger. Vendar je njegov pasijon, ki ga je avtor priredil in ubesedil po starih virih, kot je zapisano v podnaslovu knjige, predvsem poglobljena duhovna pesnitev. Od uvodne slike Raj, ki je tudi zachetna scena shkofjeloshkega pasijona, se do zadnje slike Sveta evharistija v Capudrovi pesnitvi zvrsti dvajset posameznih ciklichnih enot, sestavljenih iz osmih rimanih jambskih osemvrstichnih kitic z menjavajochimi se moshkimi in dvozlozhnimi zhenskimi rimami v nachinu abababcc in she vechkrat v vrstnem redu bababacc. V treh primerih, v poglavjih Zadnja vecherja, Dva kralja in Jezusa bichajo, je ta struktura dodatno zaznamovana in posebej poudarjena z dvema dodanima verzoma.

Capuder je scene Jezusovega krizhevega pota ujel v barvitost nadrobnih opisov dogajanja. Jezusa dramatichno dozhivimo po revolucionarnem pozivu k duhovno socialni prenovi na Gori (»Blagor ubogim, zakaj vashe je kraljestvo bozhje«, Luka 6, 21 – 22), pri zadnji vecherji in na vrtu Getsemani. Pri tem avtor ne zanemari upornega naboja Jezusovega duhovnega sporochila, ki je kot oznanilo enega edinega Boga medsebojne univerzalne chloveshke sprave za vse narode in za vse ljudi udarilo v versko samozadostni svet pravovernih Zhidov in v imperialno kruti svet gospodovalnega Rimskega cesarstva, s chimer je bilo izbito dno sodu politichnega potrpljenja. Tu se je dopolnila Jezusova zemeljska usoda, ki je povzrochala poznejshe sovrashtvo do Zhidov na sploh, ki ni bilo, kot vemo, zgodovinsko korektno.

Tudi skozi taka navzkrizhja chasov in prostorov zaposlujejo v Capudrovem Pasijonu ubogih zhive podobe ljudi in dogodkov domishljijo bralcev, vznemirjajo vest in obenem bogatijo duha, vernemu chloveku pa bodo v oporo in v pomoch pri mojstrenju zhivljenja in prenashanju krivic in trpljenja.

Vendar je pobozhno ljudskost mojstrsko oblikovanih verzov Pasijona ubogih Capuder pri tem prerasel z mochnimi meditativnimi posegi, ki mogoche dosezhejo svoj karakteristichni vrh v poglavjih Vnebohod, Padec Jeruzalema, Vechni evangelij in Sveta evharistija.

V Capudrovi religiozni pesnitvi, ki se hkrati uvrshcha v danes na Slovenskem prevech zapostavljeno zvrst epskega pesnishtva (she najvech in uchinkovito je to v zadnjem chasu gojil Janez Menart), se zvrsti celotni eshatoloshki proces Kristusovega poslanstva. To naj bi chloveshtvu, ki je bilo zaradi izvirnega greha Adama in Eve pregnano iz raja, spet odprlo vrata v novo obliko duhovnega bivanja, o kateri je Capuder v zadnjem poglavju svoje nove knjige zapisal tudi tole: »Iz Kristusa gre tretja doba, / ki jo oznanja Sveti Duh, / ko Bozhji Sin je vstal iz groba / in reshil se mrtvashkih rjuh, / zbezhala je pred Njim hudoba, / ki nam spochela je napuh, / pod sulico se meh razpochi / in greh od dobrega se lochi.«

 

Capudrova pesnitev, ki ne pripoveduje le o Jezusovi smrti in vstajenskem misteriju, temvech tudi o nashem rojstvu in nashi smrti ter o tistem, kar bi naj to smrt preraslo, lahko sprozhi v bralcu vech vprashanj: Od kod prihajamo? Kam gremo? Ali se pojavljamo iz nicha na nerazumljiv nachin, da bi se po preteku nashega fizichnega zemeljskega chasa na nerazumljiv nachin zopet povrnili v nich? Je nasha smrt torej tudi nash dokonchni zaton in izbris? Ali pa predstavlja le prehod v drugachno stanje in v drugachne oblike zavesti?

Znachilno je, da Kristusov pasijon ponuja na to znachilen odgovor in upanje v vechno zhivljenje. Capudrov Pasijon ubogih je v tem kontekstu ponovna hoja za Kristusom. Povezana je s pasijonskim dozhivetjem enkratnega in posebnega – in hkrati najbolj nashega, saj skozi lastne eksistencialne izkushnje in lastno trpljenje rastemo v novo zhivljenje. Slovenski avtor pri tem citira kot uvod v svojo pesnitev misel svetega Pavla iz Drugega pisma Korinchanom: »Cheprav ubogi, mnoge bogatimo«.

Skozi zhivljenje in trpljenje Jezusa Kristusa vstopa v zhivljenje chloveshtva nova dimenzija. Kristusov boj za trpeche in ponizhane, bolne in lachne, za zhene in otroke, za izobchene in zatirane je postavil v ustroj sveta novo duhovno in druzhbeno perspektivo.