Revija SRP 107/108

Lev Detela

 

ZAPLETI V VIJUGAH CHASA

(IV)

 

V pasteh udbovskega omrezhja (Prvi del)

 

Po odhodu v Avstrijo me je nekdanji jugoslovanski komunistichni sistem zelo hitro sramotilno oznachil za »politichnega emigranta«. Jeseni 1961 mi je oche poslal pismo, v katerem mi je razburjeno sporochil, da ga je obiskala tovarishica z »notranjega odseka«, ki se zelo zanima za moje zhivljenje na Dunaju. Prosila ga je za moj dunajski naslov, ker se zheli z mano pogovoriti o moji dosedanji odisejadi. Zato naj prichakujem, da me bo verjetno v naslednjih tednih poiskala v Avstriji oziroma bo morda prishel k meni njen prijatelj ali znanec, kot je rekla. Domovini namrech ni vseeno, da sem brezglavo odshel v tujino in se mi zdaj lahko zgodi, da postanem – kot belogardistichni emigranti v Argentini in drugod po svetu – drevo brez korenin, ki se posushi in odmre. Domovina si zelo zheli, kot je rekla tovarishica, da se vrnem. Ne bi bilo dobro, che bi se povezal s sovrazhniki jugoslovanske napredne druzhbe, ki skushajo izrabiti vsako prilozhnost, da bi shkodovali samoupravljalskemu socializmu, ki ga obchudujejo vsi demokratichno usmerjeni ljudje shirom po svetu.

Sluchaj je hotel, da mi je v tistem chasu ljubljanski duhovnik in glasbenik Mirko Cuderman, ki se je v avstrijskem glavnem mestu shtudijsko izpopolnjeval na glasbenem podrochju, prinesel v dunajsko stanovanje razlichne broshure in revije, ki so jih izdajali slovenski emigranti v Argentini. Na podlagi teh informacij, ki mi jih je pozneje dopolnil na avstrijskem Koroshkem zhivechi duhovnik Vinko Zaletel, sem dobil prve vtise o tedaj dokaj razvejanem kulturnem dogajanju pri slovenskih emigrantih v Argentini in drugod po svetu pa tudi pri katolishkih Slovencih na Trzhashkem, Gorishkem in na Koroshkem.

Slovensko emigrantsko in zamejsko kulturno in duhovno zhivljenje nikakor ni spominjalo na usahlo drevo, temvech je ravno nasprotno kljub slabim pogojem kljubovalo viharjem in cvetelo in zelenelo, vendar je bilo v enoumni Sloveniji zamolchano, tabuizirano. Pod kaznijo je bilo prepovedano, da bi ga spoznali in se z njim ukvarjali.

Z zheno sva navezala prve stike z dr. Tinetom Debeljakom, Rudo Jurchecem in Zorkom Simchichem v Buenos Airesu, s pesnikom Rafkom Vodebom v Rimu pa tudi s tedanjim urednikom trzhashke revije Mladika profesorjem Jozhetom Peterlinom in s katolishkimi koroshkimi Slovenci pri celovshki Mohorjevi druzhbi.

O celovshki in gorishki Mohorjevi druzhbi ter o Slovenski kulturni akciji v Argentini se v Sloveniji v tistem chasu sploh ni govorilo, kvechjemu se je neinformirano na podlagi domnev shepetalo, le tu in tam se je v javnosti pojavil kak skonstruiran politichni pamflet, ki je ozhigosal sovrazhno dejavnost »fashistichne emigracije« in »klerofashistichnih protijugoslovanskih krogov«. V broshurah iz Argentine sem z grozo zasledil natanchnejshe opise brutalnega poboja domobrancev po koncu druge svetovne vojne v juniju 1945. Shele zdaj sem prav razumel, zakaj me je tovarish Vladko Majhen, visoki funkcionar Udbe in oche mojega sosholca in prijatelja Sergeja, s katerim sem smel priti v zastrazheno Majhnovo vilo na ljubljanskem Mirju, osemletnega pouchil, da je treba vsakega duhovnika, kjerkoli ga vidish, popljuvati in ozmerjati, ker so »fashistichni farji poslali mlade slovenske fante v smrt«. Pri branju spominskih zapisov o pokolu domobrancev in drugih protikomunistov sem razburjeno prebledeval in trepetal, toda moje ogorchenje je bilo moralno – in ne politichno. Politichne ideologije in strankarstva kakrshne koli vrste mi tako kot danes tudi takrat niso bila vshech. Hotel sem ostati in postati neodvisen in svoboden pisatelj, ki se v imenu ljubezni do Resnice ne sme zapisati ali prodati tej ali oni ideoloshki skupini, pa naj ta she tako bombastichno razglasha svoja »dobrobitna dejanja« za najvechji narodov blagor.

Ochetovo pismo z napovedjo poizvedovalnega obiska iz Ljubljane me vseeno vznemiri, cheprav nisem presenechen. Vech tednov prichakujem napovedano tovarishico, ki naj bi me pregovorila, da se vrnem v Jugoslavijo. Vendar se nekaj chasa, kot kazhe, nich ne zgodi.

Medtem od jeseni 1961 – po tezhkih mesecih v dunajskem zaporu in traiskirchenskem taborishchu za begunce in po prvi vechmesechni zaposlitvi kot vzgojitelj v mladinskem domu katolishke ustanove Caritas v nizhjeavstrijskem Retzu – obiskujem predavanja na slavistichnem oddelku dunajske univerze. Tedaj zachno v moje skromno bivalishche v dunajskem okraju Ottakring, kjer je shest desetletij pred mano v precej drugachnih razmerah prebival tudi Ivan Cankar, zares prihajati razlichni resnichni ali navidezni prijatelji, shtudentje, umetniki, sorodniki, tudi prvi avstrijski znanci. Z zheno jih naivno in ljubeznivo sprejemava. Zakaj bi morala sumiti v dobri namen teh obiskov? Prav nich ne veva, che je kdo od obiskovalcev prijatelj tovarishice, ki se je oglasila pri mojem ochetu.

Chutim, da nevarno poka v zidu. Polozhaj je politichno napet, zaradi podzavestno prisotnega samoobrambnega nagona in strahu represivnih komunistichnih oblasti pravzaprav kar paranoiden.

Nekateri shele v zadnjem chasu odkriti dokumenti iz Arhiva republike Slovenije in razlichna druga razkritja iz zakulisja nekdanjega rezhima mechejo ostro senco na tedanje dogajanje, cheprav je treba zadevo presojati z ozirom na tedanje ozke okolishchine.

Na spletnih straneh POZHAREPORTa je 30. novembra 2011 na primer objavljena presenetljiva dokumentacija o nekdanjem slovenskem notranjem ministru in bivshem predsedniku slovenskega ustavnega sodishcha Petru Jambreku. V spremnem sestavku k tem zanj obremenilnim dokumentom iz arhiva Republike Slovenije je Peter Jambrek oznachen »za politichnega botra Petra Viranta in za sodelavca Udbe«. Iz objavljenega gradiva bi naj bilo razvidno, da so Jambreka tajnopolicijski strategi dolochili proti koncu leta 1965 za glavnega sodelavca tako imenovane tajne operacije »Dinara«, v kateri bi na Dunaju raziskal okolishchine, v katerih zhivi »separatist« Lev Detela, se z njim sestal in poizvedel za njegovo mnenje o politichnem razvoju v Jugoslaviji, ga zapletel kot starega prijatelja iz osnovnosholskih let v intimen razgovor, v katerem bi Detela razkril svoje nachrte in namere. Peter Jambrek je, kot je razvidno iz dokumentov, takoj prostovoljno izrazil svojo pripravljenost, da pod shifro Vito sodeluje v tej akciji tajnopolicijskega aparata, zato so ga z veseljem vkljuchili v seznam sodelavcev Sluzhbe drzhavne varnosti (SDV).

V razgovoru z novinarjem Borutom Mekino je Jambrek v ljubljanski reviji Mladina konec leta 2011 to sodelovanje oznachil za izmishljotino svojega z Udbo sodelujochega shtudijskega kolega, ki ga je, che sem prav razumel, ochitno iz lastnih nagibov vkljuchil v seznam sodelavcev tajnega policijskega aparata. Za Jambreka je pri tem razbremenilno, da me na Dunaju ni nikoli obiskal. Iz objavljenih dokumentov je razvidno, da so se voditelji ovadushke mrezhe odlochili za drugachno mozhnost in sklenili, naj Jambrek v sedanjem polozhaju »miruje«. Ochitno so nashli primernejshega kandidata za poizvedbe.

In res. Samo nekaj tednov po datumu dogodkov, ki so razvidni iz dokumentov Sluzhbe drzhavne varnosti, objavljenih v POZHAREPORTu, me januarja 1966 na Dunaju oziroma v Gumpoldskirchnu pri Dunaju, kamor sem se medtem preselil, v najhujshem zimskem mrazu obishche moj dobri prijatelj iz ljubljanskih slavistichnih shtudijskih let Marjan Tomshich. Cenim ga kot poglobljenega, vishjo resnico ishchochega chloveka in za prenovljeno Slovenijo angazhiranega druzhbenokritichnega pisatelja.

Pripoveduje mi, kaj se je v dobrih petih letih, odkar sem zapustil Slovenijo, doma dogajalo. Razlaga mi tudi svojo osebno stisko in bolechino. Kako je – podobno kot jaz – zaradi solidarnosti z nekonformistichnim univerzitetnim profesorjem Slodnjakom pri uradnih dejavnikih padel v globok prepad neuposhtevanja in zanichevanja. Zapustiti je moral univerzo. V boju za sluzhbo po shtudiju na vishji pedagoshki sholi je dozhivel hude stvari, dokler ni zachel pouchevati po odrochnih sholah na podezhelju.

Marjan mi razlaga, kako je moj in zhenin odhod v Avstrijo povzrochil pravi mali shkandal tako na univerzi kot pri oblasteh in sorodnikih. Pri reviji Perspektive, ki je zhe v prvem letniku izhajanja napovedala natis novih pesmi Milene Merlak, so v zadnjem trenutku preprechili objavo teh tekstov zaradi strahu pred politichnimi tezhavami, ki bi sledile, ko je Marjan urednikom povedal, kaj se je pripetilo.

Zazdi se mi, da ga je ujelo v tezhavne dvoreznosti iz strahu in prisil sistema, v katerem mora zhiveti in od katerega se kljub zhelji po svobodi ne more odcepiti. Vidim, da ga tezhi, ker sem odshel v tujino. Na mojem domu prezhivi priblizhno teden dni. Po daljshem chasu spet ljubeznivo prijateljujeva, cheprav je moja poroka z Mileno prinesla v najin nekdanji drug drugemu brezpogojno predani odnos razpoke in rane. Nich hudega slutech, brez slutnje, da me je morda obiskal po nalogu nekoga drugega s posebnim namenom, mu odkritosrchno razkazhem vse moje dotedanje postaje avstrijskega emigrantskega zhivljenja.

Shele dolgo zatem, po objavi seznama sodelavcev Udbe v publikaciji Dushana S. Lajovica Med svobodo in rdecho zvezdo (Ljubljana 2003), javno prizna, da so ga udbashi leta 1965 prisilili, da pride poizvedovat v Avstrijo o mojem novem zhivljenju in delovanju ter mojih morebitnih stikih s sovrazhnimi emigrantskimi skupinami v Evropi in po svetu.

Chudno, ampak ochitno resnichno. Verjetno so tedanji tajnopolicijski strategi menili, da se bom Tomshichu odkriteje izpovedal kot Jambreku, mojemu najboljshemu prijatelju iz osnovnosholskih let, s katerim pa so mochne intimne vezi otroshkih let pozneje popustile.

Tomshich o obisku na Dunaju precej obshirno porocha v pogovoru z Natasho Jenush, objavljenem novembra 2003 v ljubljanskem mesechniku Ampak: »Z Levom Detelo sva kot shtudentska kolega veliko prijateljevala in se shla divjo, s chustvi nabito revolucijo. Najinega zarotnishkega druzhenja in bohemskega zapijanja ter pohajanja pa je bilo konec tisti hip, ko sem ga seznanil s prijateljico Mileno Merlakovo ... Med njima se je dobesedno na prvi pogled vnela silovita ljubezen in potem sem bil seveda takoj izlochen, nezazhelen ... Nekaj let po odhodu Leva Detele, mislim, da je bilo spomladi 1964, me je ... obiskal neznanec. Povedal mi je, da je s policije, in me vprashal, ali bi bil pripravljen sodelovati z njimi, in sicer v zvezi z Levom Detelo. Odlochno in jezno sem mu odbil ponudbo. Preden je odshel, me je prosil, naj o tem z nikomer ne govorim. She isti dan sem povedal Veljku Rusu, kaj se mi je zgodilo. Bil je besen ...«

Kot pristash z ljubljanske univerze zaradi neortodoksnih stalishch o slovenski literaturi in kulturi odstavljenega in predchasno upokojenega profesorja Slodnjaka in zaradi kritichnega opazovanja druzhbenih dogodkov je Tomshich veljal za sumljivo osebo. Znashel se je v tezhkem osebnem polozhaju, zato se je v stiski leta 1965 spomnil na neznanchevo ponudbo, da me zachne opazovati.

Spet je navezal kontakt z »neznancem«, o chemer porocha v reviji Ampak: »Trajalo je kar precej chasa, da so sprejeli mojo ponudbo. Gotovo so domnevali, da jih zhelim izkoristiti. Tvegali so ali pa so me uporabili kot figuro, ki naj bi zakrila nekoga drugega, njihovega resnega, zanesljivega informatorja ...«

Pozneje so mu na podlagi porochila o meni, ki ga je napisal po obisku na Dunaju, v katerem je baje zatrdil, da nimava z zheno stika z nikomer, ki bi od naju zahteval konkretno sovrazhno dejavnost, sporochili, da jih je zelo razocharal, saj »imajo drugachne informacije o Levu Deteli in njegovi zheni!« Te, ochitno lazhne in izmishljene, so organom Udbe verjetno prinashali drugi sodelavci, ko so iz Avstrije prihajali v Ljubljano ali Maribor.

Marjan Tomshich je svoje sodelovanje z Udbo pozneje obchutil kot hudo zhivljenjsko napako. Tudi meni je po objavi seznama v Lajovichevi knjigi poslal obshirno pismo. Odgovoril sem mu, da razumem njegovo notranjo stisko in njegovo nekdanjo zhivljenjsko situacijo, v kateri se je povezal s tedanjo jugoslovansko politichno policijo. Zaradi mene se naj ne vznemirja, ker moramo rasti chez nekdanje napake v novo, vzajemno prihodnost brez politichnih prisil in zlorab.

 

 

Temni chasi politichnih prisil in shikan

 

Tezhki, velikokrat kar zloveshchi chasi v prvih letih po drugi svetovni vojni. Vendar se danes kljub vsemu z otozhnostjo spominjam, kako se s sinom ljubljanskega zobozdravnika oziroma dentista Jambrekom in z drugim dragim sosholcem, sedanjim mariborskim odvetnikom Majhnom, sinom visokega oficirja tedanje politichne policije, v stalinistichnem letu 1948 nadebudno podimo po Tivoliju in po ljubljanskem Gradu, po Golovcu in po takrat she samotnih obrezhjih Ljubljanice. Posebna groza in posebno veselje nas prevzame, ko letamo skozi na pol porushene bunkerje iz zadnje vojne in skozi mrachne zaklonishke rove pod Rozhnikom.

To je poseben, za danashnjega chloveka nerazumljiv in absurden chas, poln policijsko-vojashkih politichnih prisil in shikan, ki se vrivajo celo v otroshke dushe, ki hochejo posnemati obnashanje odraslih. A vseeno samosvoj, z lepimi prichakovanji napolnjen chas.

Iz mojega Prvega dnevnika: »Torek, 11. maj 1948: / Po jedi sem se igral vojsko z Jambrekom in Vavpotichem (sosholec, sin tedanjega ministra v vladi LRS; op. L. D.).

Sreda, 12. maj 1948: / Danes smo imeli sholo do pol dvanajstih, ker drugi teden ne bo nekaj dni pouka. Potem sem shel z Majhnom (sosholec, danes odvetnik v Mariboru, sin visokega oficirja Udbe), Jambrekom in Vavpotichem domov. Z Majhnom sva sklenila ustanoviti posebno tajno drushtvo. Zato sva napisala listke chlanov. Sklenila sva, da jih bova dala Jambreku. Prvi listek je imel naslov Detela – Majhen, drugi pa Vavpotich – Jambrek. Potem sva sklenila, da se dobimo ob shtirih popoldne pred kamnitim mostom na Koleziji pri Gradashchici.

Chetrtek, 13. maj 1948: / S Hribarjem, katerega stari oche je minister, sva bila prva v sholi. Potem smo v sholi zhrebali tajno drushtvo. Jambrek je potegnil listek: Jambrek – Vavpotich. Torej je glasoval za Vavpoticha. Pustili ga bomo popolnoma pri miru, kot je rekel Majhen ...«

»Zima 1949 – 1950: / Zadnje dni sem se sankal tochno osem dni. Z Jambrekom sem se ves teden sankal. Nekega dne je prinesel smuchi in se smuchal ... Enkrat smo se z Jambrekom, Majhnom in Zajcem zhogali in lovili. Na pionirskih sestankih so nas uchile neke punce, da moramo vse sile zastaviti za obnovo domovine ...«

Jambrekova starsha sta ljubezniva chloveka, ki se zelo lochita od mojega strogega in vchasih kar janzenistichno ostrega ocheta. Na prijateljevem domu, kjer ima Petrov oche tudi zasebno zobozdravnishko ordinacijo, chutim nekakshno toplino, ki je na mojem ljubljanskem stanovanju ni. Posebno imenitno se pochutim, ko nas Petrov oche zapelje s svojim avtom, kar je za tedanje jugoslovanske razmere nezaslishana redkost, na izlet po ljubljanski okolici. A vse se na mah spremeni, ko Petrove starshe chez noch kot shpekulante in drzhavne sovrazhnike zapro. Z na smrt bledim Jambrekom opazujeva med mrkimi pogledi shtevilnih moshkih v civilu razdejanje, ki ga z razmetavanjem predmetov in pohishtva povzrochajo v zobozdravnishkem stanovanju. Verjetno je zobozdravnikova zasebna praksa za komunistichni sistem nesramna provokacija, ki jo je potrebno kaznovati. Petra srecham pozneje le she ob pochitnicah v Mariboru, kjer zhivi pri svoji stari mami, saj sta starsha v zaporu. Zdaj se le she poredko vidiva. Vech let pozneje, ko sva zhe oba slushatelja na ljubljanski univerzi, mu porocham o neprijetnem polozhaju na slavistichnem oddelku, kjer so odstavili profesorja Antona Slodnjaka zaradi njegovih neortodoksnih stalishch, vendar mi Jambrek na moje veliko razocharanje ortodoksno odgovori, – cenjeni bralec mi naj ne zameri naturalistichne povedi –  da se »proti vetru ne da scati«. Ochitno chuti bolje kot jaz, da je zelo dobro in za zdravje koristno uposhtevati marksistichno maksimo, da je »svoboda priznanje nujnosti«.

 

 

Odstranjevanje profesorja Slodnjaka z ljubljanske univerze

 

Odstranjevanje profesorja Antona Slodnjaka z ljubljanske univerze je vsekakor zareza v mojem dotedanjem mladem zhivljenju. Je v marsichem odlochilno za mojo nadaljnjo usodo pa tudi za usodo mojega tedanjega najboljshega prijatelja Marjana Tomshicha.

Na podlagi v Zahodnem Berlinu pri zalozhbi W. de Gruyter leta 1958 v nemshchini objavljene zgodovine slovenskega slovstva so tako v tisku kot na politichno organiziranih zborovanjih shtudentske zveze Jugoslavije Slodnjaku med drugim ochitali, da je pri svojem prikazu literarnega dogajanja »brez posluha za resnichno in napredno«, saj je na primer neprimerno vzporedil partizana Kajuha in domobranca Balanticha kot pomembna pesnika v chasu druge svetovne vojne, ne da bi pri zadnjem prikazal »nazadnjashki« znachaj njegovega idejnega ozadja in s tem povezanega literarnega sporochila. Govorili so, da je »v samega sebe in v svoj avtoritativni prav« zagledani »konservativni« profesor zanemaril tisto, kar bi nemshka knjiga o slovenski literaturi kot bistvena informacija slovenstva morala svetu povedati. Morala bi namrech biti afirmativni prikaz naprednih tendenc slovenskega knjizhevnega dogajanja.

Na izrednem obchnem zboru shtudentske zveze se je leta 1959 to negativno razpolozhenje do Slodnjaka she stopnjevalo. Nekateri so pri tem uporabljali metode, kot da so se jih nauchili pri nepomirljivo agresivnem in spletkarskem stalinistichnem provokatorju Zhdanovu. Shtudentski aktiv mojega letnika slavistike je v prostorih gimazije (»realke«) v Vegovi ulici, ki jih je delno uporabljala tudi univerza, priredil poseben sestanek o Slodnjaku, na katerem so shtudentski aktivisti na ironichen nachin prikazovali »negativne« strani Slodnjakovega delovanja. Skoraj vsi navzochi so podlozhnishko molchali. Edina, ki sva si upala ugovarjati, sva bila jaz in Marjan Tomshich, ki je navzochim povedal, da je nemshka okupatorska oblast narodno zavednega profesorja Slodnjaka ob koncu druge svetovne vojne obsodila na smrt. Na kakshen nachin ga je zato mogoche imenovati shkodljivca ali reakcionarja? Ob koncu svojega govora je Tomshich stopil k delovni mizi in osuplim aktivistom treshchil pod nos izkaznico zveze komunistov Jugoslavije. Zavladal je mrtvashki molk kot na sodni dan, ko se greshni svet ustrashi bozhje jeze in sodbe. Tedaj sem she sam vstal in izjavil, da se s Tomshichevim protestnim dejanjem popolnoma strinjam, za kar sem dobil ukor pred izkljuchitvijo iz shtudentske zveze in namig, da bom tudi z morebitno diplomo po vsej Jugoslaviji zaman iskal pedagoshko zaposlitev. S Tomshichem sva edina od navzochih z jeznim korakom zapustila dvorano in zhalostna odshla v noch.

Istochasno sta pri seminarskih vajah tedanja – oziroma nekdanja Slodnjakova asistenta – Boris Paternu in Franc Zadravec skushala na »znanstven nachin« obrachunati s Slodnjakovimi stalishchi. Zagnano sta se pojavila v predavalnici, da bi nam pokazala in dokazala, zakaj je Slodnjakov nemshki prikaz slovenske literature napachen. Neprijetno sta se spopadala z obsezhnim podrochjem Slodnjakovih razvejanih tez in idej, med katerimi so gotovo (bile) tudi take, o katerih pravilnosti bi se dalo razpravljati, toda na akademski in ne na policijsko- ideoloshki nachin. Edina, ki je dostojno mojstrila situacijo, je bila prof. Marja Borshnikova, ki se je javno opravichila, ko je v letnem semestru 1959 nadomestno prevzela nadaljevanje Slodnjakovih predavanj, chesh da mora univerzitetno delo techi naprej.

 

 

V pasteh udbovskega omrezhja (Drugi del)

 

Vsekakor sem se zaradi agresivne jugoslovanske politike do tako imenovane politichne emigracije ob Tomshichevem obisku na mojem novem domu v Gumpoldskirchnu pri Dunaju jasno zavedal, da me je komunistichni sistem odpisal. Vendar v svoji naivnosti nisem niti malo slutil, da me je prijatelj iz ljubljanskih shtudijskih let obiskal s posebnim namenom po nalogu jugoslovanske varnostnoobveshchevalne sluzhbe. Nanj sem se bil namrech v ljubljanskih letih navezal kot na duhovnega brata, s katerim se je vredno skupno upirati krivicam in nasilju.

Ta sin delavca iz Hoch pri Mariboru mi je na najinih literarnih sprehodih po ljubljanskih nochnih krizhishchih vedno znova z zanosom pripovedoval, da izredno ljubi velikega Cankarja in njegovo vizionarno knjizhevnost. S skoraj patetichnim navdushenjem mi je govoril, da hoche napisati pomembne literarne tekste. Najbolj pa me je pritegnil njegov upor proti obstojechi druzhbeni okostenelosti.

Ironija usode je, da se je poizvedovalna operacija »Dinara«, ki pa sluzhbi drzhavne varnosti v Tomshichevem primeru verjetno ni prinesla najboljshih rezultatov, ochitno v nekakshnih podaljshkih strumno in neumno nadaljevala. Pisateljski kolega in pesnik Niko Grafenauer mi je pripovedoval, kako vech let ni mogel potovati na Dunaj, ker ga je Udba hotela prisiliti, da bi v avstrijskem glavnem mestu opravil zanjo nadzorne posle v zvezi z Levom Detelo, kar je – kot she nekateri drugi kulturni delavci -  odlochno odklonil.

Ko so maja leta 1966 v Trstu v tedanji tiskarni Keber tiskali mojo knjigo eksperimentalne proze in poezije s pomenljivim naslovom Atentat, so ta moj »atentat« na tradicionalne literarne oblike in konservativne nachine pisanja ljubljanski varuhi socialistichne ureditve razumeli popolnoma drugache, po vojashko in tajnopolicijsko, kot poskus »teroristichnega napada na novo Jugoslavijo s poskusom nasilnega prevzema oblasti«. V trzhashki tiskarni sta se med pripravami za tisk pojavila dva ljubezniva in za literaturo skrajno zainteresirana neznanca, ki sta v veliko zachudenje tiskarskega osebja zachela pregledovati krtachne odtise nastajajoche knjige. Urednika trzhashke revije Most Vladimir Vremec in Alesh Lokar sta v Ljubljani, kjer sta pri Socialistichni zvezi delovnega ljudstva zaprosila za podporo reviji, morala zagovarjati moje sourejevanje Mosta in izpodbijati ochitke, da pripravljam diverzantske akcije proti socializmu, v Celovcu pa me je pisatelj Janko Messner na vsem lepem vprashal, ali nisem v Atentatu pravzaprav upodobil morebitni atentat na marshala Tita.

Dejstvo je namrech, da sem se kot urednik koroshke literarne revije Mladje ob urednishkih sejah v Celovcu vedno znova sestajal tudi z narodno osveshchevalno borbenim sourednikom Jankom Messnerjem. Z mladostno energijo se je ves chas boril proti krivicam, ki so jih dozhivljali Slovenci sredi shovinistichne avstrijske Koroshke, kot levichar pa je bil cenjen tudi v uradnih krogih tedanje slovenske komunistichne garniture. Nekega vechera mi je odkrito priznal, da sodeluje z Udbo, a ne za denar, cheprav bi ga nujno potreboval, temvech prostovoljno, iz domoljubnih razlogov. Povedal mi je, da ga je tovarish Mitja Ribichich vprashal, kdo je ta »emigrant Detela«, ki je celo urednik revije Mladje, na kar mu je odgovoril, da bi dal zame »roko v ogenj«. Najbolje bi zato bilo, da se z vodilnimi tovarishi iz Ljubljane pogovorim o svoji dosedanji »odisejadi« in da z njimi najdem mozhnost, da se vrnem domov, kamor spadam. Ker se nisem posebno navdushil za to Messnerjevo priporochilo, je spremenil taktiko in preshel v napad, za katerega je pridobil tudi glavnega urednika Mladja Florjana Lipusha, ki me je nekaj dni za tem prav neumno vprashal, ali mu lahko za nekaj dni prepustim vse nemshke chlanke, v katerih v chasopisju Avstrije, Zahodne Nemchije in Shvice porocham o kulturni situaciji v Sloveniji, da jih s souredniki pregleda, saj ve, da imam obshiren tozadevni arhiv vseh objav. To zahtevo sem obchutil kot poseg v mojo osebno integriteto in kot dvom o verodostojnosti mojih dejanj. Zato je bil moj odhod iz urednishtva Mladja logichna posledica tedanjega dogajanja. Sledili so razlichni Messnerjevi napadi name in intrige, med drugim tudi v tedanjem dunajskem slovenskem shtudentskem glasilu Kladivo – z uprizoritvijo shtudentskega kabareta z glavnim akterjem, atentatorjem in bombashem »Tigro Detelecem« v rjavih nacionalnosocialistichnih trenirkah, saj je znano, kot je bilo obelodanjeno, da je Detelec »velik sovrazhnik ljudstva«, ki ga je bilo treba motiti in strashiti tudi ponochi z anonimnimi telefonskimi klici.

Nekdo, ki se je tedaj mudil v Ljubljani, mi je omenil, da me imajo tam za »sovrazhnika drzhave sht. 1«. Ko je moja zhena obiskala v Sloveniji najblizhje sorodnike, so jo prishli obiskat sodelavci sluzhbe drzhavne varnosti. Ochitno so jo odpeljali na informativne razgovore. Ko se je vrnila na Dunaj, mi je povedala, da so jo postavili pod pritisk s pripombo, da se »lahko reshi«, che jim v Jugoslavijo prinese pisma, ki jih dobivam iz Argentine oziroma, kot vejo, z vsega sveta od sovrazhnikov domovine. Namignili so ji, da bi bilo dobro, che me na neki nachin z zvijacho pripelje v italijansko Gorico, kjer bodo z mano »vodilni tovarishi vodili informativni razgovor«. Ta namera se mi je zdela mochno sumljiva, saj je bilo znano, da so, kot mi je med drugim pripovedoval v Trstu neodvisno drzni publicist in chasnikar Franc Jeza, prav pri gorishki drzhavni meji jugoslovanski varnostni organi in vojashkoobveshchevalna sluzhba ugrabili vech kritikov njihovega politichnega sistema.

Udba ni pustila pri miru niti mojega mladega polbrata v Murski Soboti in mojih sorodnikov po materini strani v Sredishchu ob Dravi. Avto s posebnimi tovarishi iz Maribora se je vechkrat ustavil pri domachi sredishki hishi, kjer so tajnopolicijski organi pri starih tetah in stricih poizvedovali o mojem zhivljenju in delu v Avstriji in brez uspeha iskali dokaze o »emigrantskih nachrtih za prevzem oblasti v socialistichni Jugoslaviji«.

Ja, take so te zhalostne zgodbe. Nekoliko so se razkrile s pomochjo Lajovichevega seznama pa tudi s pomochjo nekaterih drugih odkritij, vendar so natanchnejshe podrobnosti in ozadja dogajanja she vedno nejasna. Tudi jugoslovanska Udba je rada prevzemala metode, ki jih je v Sovjetski zvezi in satelitskih komunistichnih drzhavah izvajal represivni stalinistichni tajnopolicijski aparat. Bolj ali manj spretno je organizirala igrice z labilnimi »umetnishkimi dushami«, ki so jim vchasih zapadle zaradi financhnih stisk, iz druzhinskih razlogov, iz oportunizma in zaradi kariere, zelo velikokrat pa tudi iz prestizhnih namenov, da bi zasenchili in po mozhnosti onemogochili literarnega konkurenta, ki so ga sredi represivnih razmer na hitro preoblikovali v idejnega nasprotnika.

 

 

Solidarnostna povezanost z vsemi zatiranimi in preganjanimi

 

Dejstvo je, da sem bil ogrozhen »deklasiranec«, ki pa se je v svojem mladostnem idealizmu in nadebudni zagnanosti pochutil solidarnostno povezanega z vsemi zatiranimi in preganjanimi. V slovenskem domachem kontekstu so bili to velikokrat verniki, predvsem tedanji preprosti in izkorishchani kmechki ljudje ali pa tudi vech ali manj odkrito preganjani predstavniki katolishke hierarhije in duhovnishtva – od tezhko preizkushanega shkofa Vovka na vrhu do na razlichne nachine kljub shikanam oblasti vztrajajochih dushnopastirskih »Martinov Chedermacev« na budno nadzorovanem terenu med »ljudstvom«.

Na drugi ravni, zame posebno zanimivi zaradi lastnih pisateljskih zachetkov, so me pritegnili razlichni intelektualni preganjanci, za sistem »neuporabljivi« ali »nepouchljivi« znanstveniki, she posebej seveda profesor dr. Anton Slodnjak, in poleg takrat skoraj zamolchanega »nespametnega« pesnika Kocbeka zhe omenjeni vech ali manj liberalno usmerjeni in she nepriznani mlajshi pisatelji in publicisti od Lojzeta Kovachicha, Dominika Smoleta ali Daneta Zajca do Jozheta Puchnika. Mnogi od teh so zaradi svojih neortodoksnih in kritichnih miselnih prizadevanj naleteli na odpor in represijo rezhima, kar je marsikaterega pritisnilo na eksistencialni rob, mu odvzelo mozhnosti za nemoteno druzhbeno in literarno delovanje. Njihovo velikokrat eksperimentalno literarno usmerjenost sem obchutil v kontekstu tedanjega dogajanja kot pomembno novost, kot upor proti uradnemu toku oziroma kot protiutezh tedanji zazheleni tradicionalni literarni liniji, ki bi naj potrjevala »napredne druzhbene dejavnike« in se z obchutkom sentimentalnega humanizma do abstraktnega chloveka z veliko zachetnico ne bi vmeshavala v aktualno politiko.

 

 

V pasteh udbovskega omrezhja (Tretji del)

 

Komuninistichna varnostnoobveshchevalna paranoja je ves chas pogumno spremljala delovanje in nehanje zanjo prevech kritichnih oseb, in to ne le v slovensko-jugoslovanskem kontekstu, temvech tudi globalno in univerzalno. Dunaj kot med Vzhod in Zahod izpostavljeno sredishche nevtralne Avstrije je bil primerna odskochna deska za vsakovrstne akcije in ukrepe. Sovjetska zveza s svojimi sateliti in Zdruzhene drzhave Amerike so uprizarjale v avstrijski metropoli majhno medsebojno vojno, polno nevarnih igric in intrig.

Naj omenim anekdoto iz tedanjega chasa. Na dunajski univerzi, kjer sem pet let nadaljeval v Ljubljani zacheti shtudij slavistike in poleg tega poslushal predavanja iz umetnostne zgodovine in filozofije, sem se na seminarju in pri vajah iz rushchine pri profesorju Doxu mimobezhno srechal tudi s Thomasom Rothschildom, potomcem znane zhidovske rodbine, ki se je rodil leta 1942 v emigraciji v Glasgowu. Takrat je bil ta danes znani publicist in univerzitetni profesor za literaturo v Stuttgartu vnet levichar, kar naju ni moglo posebno zblizhati, zakaj »politichni emigrant« je bilo skoraj tako ostro diskriminacijsko dejstvo kot dve desetletji prej zhidovska »rumena zvezda«, s katero je Adolf Hitler ozhigosal in istochasno deklasiral celotno zhidovstvo. In vendar me je z Rothschildom in Zhidi pa tudi z mlado drzhavo Izrael takrat povezovala nekakshna simpatija, ki she danes ni popolnoma usahnila, cheprav ji je realna svetovna politika zhe zdavnaj izbila dno.

Na Thomasa Rothschilda sem se nehote spomnil tudi ob prebiranju knjige Dushana S. Lajovica Med svobodo in rdecho zvezdo. V njej je objavljen, kar se tiche objektivnosti podatkov, ki so morda manipulirani, vprashljivi, a za slovensko in komunistichno polpreteklost tem bolj karakteristichni seznam sodelavcev Udbe, in sicer »poklicnih agentov«, »rezervistov«, »nekdanjih sodelavcev« ter »aktivnih sodelavcev«. Ta seznam, chetudi lahko podvomimo o njegovi tochnosti, kljub temu s svojimi tisochimi in tisochimi imeni opozarja na dolgo roko Udbe, ki je v svoj primezh lovila in ulovila precejshen del slovenskega prebivalstva vseh slojev, od preprostih »samoupravljalskih obchanov« do tako imenovane »druzhbeno ozaveshchene« elite (ob tej bi morali zaradi njenega shirshega pomena in delovanja uporabiti strozhje kriterije pri obrazlozhitvah, zakaj je sodelovala oziroma zakaj so imena teh oseb morda intrigantsko postavljena na seznam). Na tem vprashljivem seznamu so se med drugim namrech znashla zelo znana pisateljska in duhovnishka imena, celo imena nadzorovanih shkofov in drugih vishjih predstavnikov katolishke Cerkve ter imena vidnih podpornikov slovenske skupnosti v tujini, na primer patra Ivana Tomazhicha na Dunaju, medtem ko manjkajo shtevilna druga imena, na primer ime sedaj »razkrinkanega« sodelavca Petra Jambreka. Sumljivo je, da so na seznamu tudi osebe, ki so ves chas premochrtno vztrajale v tujini v svojem odporu proti enopartijskemu sistemu v Sloveniji. Sem na primer sodi strogo katolishki pesnik Vinko Belichich, ki mi je leta 1965 na krashki gmajni pri Opchinah kot drugo stran medalje vsesploshnega medsebojnega slovenskega sumnichenja, v mojem primeru pa predvsem latentnega dvoma o pozitivnem namenu mojega samostojnega angazhmaja za pluralno in svobodno druzhbo, pokazal pismo protikomunistichnega pisatelja iz Argentine Rude Jurcheca. V njem ga Jurchec svari pred komunistichnimi agenti, kot je na primer »kriptokomunist« Lev Detela, ki se zachenjajo vrivati v emigrantske vrste.

Zato se postavlja vprashanje, ali ni namen takega premeshanega seznama nachrtno krivih ovaduhov, v ovajanje zapeljanih ali prisiljenih zhrtev in celo popolnoma nedolzhnih oseb tudi v tem, da se zakrijejo she temnejshe strani polpreteklega represivnega sistema in izbrishejo iz zgodovinskega spomina imena glavnih storilcev, saj se ti na seznamu ochitno sploh ne pojavijo.

Toda ne glede na to, ali je seznam zares objektiven ali ne, se postavi vprashanje, kaj so delali vsi ti tisochi agentov – oziroma vsaj dolocheno shtevilo oseb s tega seznama. Na kakshen nachin so zbirali podatke? Kakshni so ti podatki? Kje so ti podatki, che jih niso unichili, registrirani in shranjeni? Ali niso imena dolochenih oseb inshtrumentalizirana v posebne namene, ki v slovenskem politichnem podganjaku vsesploshnega sumnichenja shirijo nemire in intrige ter na ta nachin preprechujejo umiritev druzhbe kot take?

Ta vprashanja smem upravicheno in z vso pravico zastaviti, ker sva bila z zheno vechkratni in vechdesetletni predmet udbovskega zanimanja in zasledovanja. Toda tudi che bi mi bili zares dostopni podatki o tem, kaj so poizvedovalci raziskali ali raziskovali o mojem zhivljenju in delu, ali jim lahko verjamem? Saj so bili ti morebitni »dokumenti«, che sploh she v celoti (ali vsaj delno) obstajajo, morda manipulirani v posebne intrigantske politichne namene ali celo zlonamerno podtaknjeni, samovoljno prechesani, ponarejeni ...

Kakorkoli zhe. Nadzorovanje za drzhavo in druzhbo »nevarnih« oseb je zelo velikokrat dosegalo tragichne in gnusne razsezhnosti, kot dokazuje usoda do njegove smrti tajnopolicijsko nadzorovanega pesnika in misleca Edvarda Kocbeka. Po drugi strani se je to obskurno nadzorovanje velikokrat sprevrachalo v bedasto smeshni kabaret z grotesknimi potezami.

Vseploshno sumnichenje in nadzor domnevnih nasprotnikov je seveda paranoichna znachilnost vseh tajnih sluzhb, ne le slovensko-jugoslovanske Udbe, kot na uchinkovit nachin zrcali nadzorovanje zhe omenjenega demokratichnega levicharja Thomasa Rothschilda v nekdanji Nemshki demokratichni republiki, o katerem se je prizadeti v berlinskih arhivih sam preprichal. Komunistichni sistem namrech, kot kazhe, niti Rothschildu ni zaupal, temvech mu je z budnimi ochmi tako rekoch sledil za petami povsod, kjer se je pojavil, od gostishcha do stranishcha, kot prizadeti sam porocha v spominskem zapisu o svojem potovanju v Vzhodno Nemchijo, objavljenem v dunajskem chasniku Die Presse.

V nasprotju s slovenskimi oblastmi, ki so obsezhne dele tajnih zakladov Udbe morda unichile ali pa zakopale v neznana skrivalishcha, je Zvezna republika Nemchija po zdruzhitvi z nekdanjim vzhodnim nemshkim komunistichnim podrochjem ponudila zainteresiranim oziroma nadziranim pogled v tajne arhive »Ministrstva za drzhavno varnost« (Ministerium für Staatssicherheit) pri »Ministrskem svetu Nemshke demokratichne republike«.

Kaj lahko izvemo iz tamkajshnjega arhiva? Najvechkrat kaj slabega, celo usodnega, velikokrat pa zgolj banalne neumnosti, kot je dobro razvidno iz porochil o nadzorovanem osebku sht. 221631 (za to kodo se skriva primer Thomas Rothschild): »Oseba se je dne 7. marca 1978 ob 10.55h pochasi sprehajala po vzhodnoberlinski Friedrichstrasse proti stojnici s pijachami in jedachami in si tam z velikim zanimanjem (morda protidrzhavno dejanje? – op. L. D.) ogledovala seznam cen za jedi. Omenjena shtevilka je nato na pochasen nachin odshla proti kavarni Samowar, kjer se je spet zanimala za cene ...« In tako naprej. Od tragichnega absurda do novega tragichnega absurda.

Paranoichni chasi. Nasilje in preganjavica. Kot moreche sanje. In vendarle v istem chasu v srcih resnico ishchochih stalno prisotna zhelja po drugachni, tolerantni druzhbi solidarnostno povezanih ljudi.

 

 

Trzhashke sanje o Slovencih, zdruzhenih v demokratichnem dialogu

 

Posebno jasno so pomankljivosti in napake, v katerih so se po koncu druge svetovne vojne znashli vsi deli in chleni slovenskega naroda, obchutili v slovenskih skupnostih v zamejstvih in emigraciji. Na vsakoletnih septembrskih shtudijskih dnevih (»Draga«), ki jih she danes prireja na Opchinah Drushtvo slovenskih izobrazhencev v Trstu, je vse do padca komunistichnega sistema v Sloveniji tekla razgibana debata o nujnosti demokratizacije slovenskega druzhbenega zhivljenja. Cheprav so bili iniciatorji predavanj in posvetov teh shtudijskih dni v pretezhni meri ozaveshchevalno angazhirani zamejski katolishki Slovenci, ki so v tedanji Sloveniji uradno veljali za ljudi druge kategorije, je bila prireditev pluralistichno odprta. Organizatorji so z vechjim ali manjshim uspehom vabili k sodelovanju tudi strokovnjake iz nasprotnega tabora, komuniste, marksiste, ateiste in agnostike.

Prireditev je bila zhe od vsega zachetka tematsko razgibana, vsebinsko polna in pestra. V ospredju zanimanja so bile analize polozhaja Slovencev v zamejstvih, po svetu in seveda v osrednji, tedaj she komunistichni Sloveniji. Na posvetih so skushali oblikovati tehniko pozitivnih vedenjskih nachinov, s pomochjo katerih bi bilo mogoche vzpostaviti sozhitje med ljudmi z razlichnim svetovnim nazorom; to je bila v tedanjem chasu radikalne netolertance zhivljenjsko pomembna nujnost za oblikovanje konstruktivnega dialoga.

V osrednji Sloveniji na stranski tir odrinjeni krshchanski Slovenci so na shtudijskih dnevih nashli tribuno za oblikovanje svojih idej. Toda prav tako so bili zazheleni prispevki idejno drugache usmerjenih. Zhe leta 1968 je v Dragi predaval Janko Pleterski o »zdruzheni Evropi in Slovencih«. V naslednjih letih so mu med drugim sledili Fran Zwitter, Jozhe Gorichar, Ciril Zlobec, Bratko Kreft in Bojan Shtih. Nekateri predavatelji so hrepeneche iskali pot za najboljsho mednarodno uveljavitev Slovencev. V ospredju je bila zahteva po idejnem pluralizmu slovenske in svetovne druzhbe, ki ga je enosmerna komunistichna politika v Sloveniji na vse mogoche nachine preprechevala in zavirala.

Po letu 1990 in osamosvojitvi Slovenije so se pojavile nove teme. Nekateri predavatelji so analizirali polozhaj Slovenije v evropskih integracijskih tokovih, drugi so razchlenjevali aktualnost pojmov multikulturnost in interkulturnost. Leta 1998 je Jozhe Puchnik ponovno spregovoril o »spravi kot izhodishchu za civilno rast Slovencev iz naroda v drzhavo«. Vendar je politichni razvoj, v katerem se je znashla nova »kapitalistichna« Slovenija sredi precepov Evropske unije, vizije o vech ali manj ugodni demokratizaciji slovenskega zhivljenja postavil pod vprashaj. Leta 2010 je pisatelj Drago Janchar kritichno opozoril na prevlado druzhbenega povzpetnishtva, ki tudi v Sloveniji stopnjuje asocialne vedenjske nachine, medtem ko na kulturnem podrochju prevladuje nezahtevno povprechje ozkih interesnih skupin s pragmatichnimi utilitiristichnimi programi brez daljnovidnih ciljev in vizij. Lahko bi se zaskrbljeno vprashali: Kam plove Slovenija?

Zaradi kritichnih in alternativnih pristopov so trzhashki shtudijski dnevi zhe na zachetku orali ledino v vseslovenskem kontekstu. Vsaj posredno so vplivali na oblikovanje slovenske civilne druzhbe ter na ta nachin pomagali pripravljati pot v samostojno Slovenijo. Vechdesetletni boj za ta cilj je bil tezhaven in zapleten, vchasih tudi muchen.

1. septembra 1979, ob shtiridesetletnici zachetka druge svetovne vojne, sem se pri diskusiji na 14. shtudijskih dnevih pri Trstu razocharano vprashal, »ali nimamo danes na Slovenskem, pa tudi drugod, ljudi najrazlichnejshih kategorij, tretje, chetrte, pete …« Povedal sem, da je naloga celotne slovenske druzhbe odpraviti te kategorije delitve na privilegirane in zapostavljane. Napraviti vse Slovence enakopravne bi bilo krshchansko pa tudi marksistichno ter bi pripravilo pot v odprto in svobodno druzhbo vzajemno povezanih ljudi. Istochasno sem poudaril, da odgovorni slovenski voditelji glede vedenja niso dober zgled druzhbi, kajti prepovedali so celi vrsti drugache mislechih, dobronamernih, socialno chutechih ljudi svobodno govoriti, se emancipirano izrazhati v javnosti, zhiveti polno zhivljenje. Menil sem, da so trzhashki shtudijski dnevi pravzaprav neke vrste shola, v kateri se predolgo molchechi morajo navaditi, da spet spregovorijo. Izjavil sem, da je glavna zasluga trzhashkih posvetov njihova svobodna tribuna, na kateri se lahko zapostavljeni ali celo prepovedani oglasijo k besedi. Marija Terezija, Jozhef II. in razni drugi, za nekatere problematichni, za druge slavni cesarji Avstrije, so zhe pred vech kot dvesto leti govorili o toleranci. Skushali so izboljshati socialno stanje, urediti sholstvo, zdravstvo, omiliti sodno represivnost, odpraviti smrtno kazen. Da se je po francoski revoluciji marsikatera pozitivna in visoko letecha ideja o demokratichni druzhbi in svobodi narodov na podlagi medsebojne vzajemnosti in sposhtovanja sesula v svoje nasprotje, spodrsnila v zadrgovanje svobode, v netoleranco in shovinizme, v unichevanje dolochenega naroda s pomochjo njemu nasprotnega drugega naroda, je neusmiljeno dejstvo, ki ga je tezhko racionalno razlozhiti. Najbolje bi ga lahko pojasnili z nedoslednostmi chloveshkega faktorja, s chlovekovo agresijo in pohlepom po nadoblasti in bogastvu. In seveda nas verjetno, kot menijo verski uchitelji, kljub upanju in zaupanju v zhivljenje stalno spremlja nesramno polashchevalno, nedoumljivo temno metafizichno zlo, ki mu razum ne more priti do zhivega.

Ves chas so se na trzhashkih shtudijskih dnevih pojavljale v komunistichni Sloveniji oziroma Jugoslaviji tabuizirane ali celo prepovedane teme, na primer informacije o delovanju in pomenu slovenske protikomunistichne emigracije v Argentini in drugod po svetu. O tem je zhe leta 1981 na 16. shtudijskih dnevih predavala tedaj she mlada in v Argentini rojena dr. Katica Cukjati, ki je sedaj predsednica Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. V svoja izvajanja je vnesla nove elemente, ki jih predstavniki stare, v tradicionalne slovenske okvire vpete emigrantske generacije niso poznali. Med drugim je poudarila potrebo po interkulturni odprtosti, ki lahko v tvornem stiku z drugache govorechim sosedom obogati slovensko in argentinsko obchestvo. Menila je, da se slovensko zhivljenje v Argentini harmonichno razvija, kar je v veliki meri zasluga argentinske mentalitete, saj je malokatera druga dezhela na svetu do tujih narodnostnih skupin tako odprta, shirokosrchna, dostopna, pluralistichno demokratichna kot Argentina.

Tudi taki prispevki so na trzhashkih posvetih ustvarjali nedogmatichno povezovalno atmosfero dialoga med razlichnimi stalishchi. Deset in vech let pred demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije se je tu zhe oblikovala zavest, da je miselni in politichni pluralizem tista conditio sine qua non, ki je nujna, che hochemo urediti druzhbo tako, da bo najbolj ustrezala potrebam sploshnega prichakovanja in osnovnim zahtevam vsakega posameznika.

Danes, vech kot dvajset let po osamosvojitvi Slovenije, sanje o tvornih povezavah in solidarnosti med razlichnimi druzhbenimi chleni zhal vedno bolj slabijo sredi vulgarnega pehanja za dobichkom in uspehom. Ob nenehnem izrachunavanju in prerachunavanju gospodarskega stanja ter banchnih profitov in deficitov izginja chut za negospodarske vidike zhivljenja. Usiha eshatoloshka dimenzija bivanja, vera v osvobojevalno moch ljubezni. Odmira dialog s sochlovekom. Dogaja se umikanje v egoistichno brezbrizhnost in mazohistichno pasivnost, ki ga spremlja osiromashenje duhovnih in kulturnih vrednot druzhbenega zhivljenja. Zato bi se lahko spet in spet zaskrbljeno vprashali: Kam plove Slovenija? Tudi iz teh razlogov so trzhashki in podobni pluralistichni posveti she vedno potrebni.

 

 

Subjekt zgodovine, ki je utihnil

 

Pred Slovenci doma in po svetu se je nagrmadila kopica tezhkih in za nadaljno usodo naroda odlochilnih nalog. Predvsem je treba najti ravnovesje med narodovo zgodovinsko dano in pogojeno kontinuiteto in vechsmerno mrezho silnic, kot so znachilne za danashnji chas Evropske unije in za globalni svetovni trenutek oziroma za sploshna prizadevanja za nacionalno, druzhbeno, ekonomsko in kulturno bodochnost chloveshtva. V mislih imam predvsem splet shtevilnih mednarodnih komunikacijsko-tehnichnih faktorjev s potrebo po vechji in resnichni demokratizaciji javnega zhivljenja ob kritichni in pluralistichni podpori javnih obchil in drugih dejavnikov javnega in druzhbenega vedenja, ne da bi ob vsem tem novem in komunikacijsko mednarodnem smeli na slovenskem prostoru zanemariti zavezanost slovenskemu narodnemu izvoru in vse specifichne znachilnosti, ki jih ta izvor vlaga v dushe slovenskega chloveka in v vse njegove osmishljene narodne manifestacije. Tudi v obdobju mednarodno razvejanih politichnih in komunikacijsko-tehnichnih sistemov bi bilo tem bolj potrebno ohraniti smisel za narodno dostojanstvo, osebno nedotakljivost in kljub silovitemu vdoru tujega in tujejezichnega ochuvati, intenzivirati in posodobiti veljavnost vseh zgodovinsko danih slovenskih narodnih vrednot. V zamejstvu in v tujini she posebej obchutimo, da bi se prevrednotena oblika novega slovenstva morala gibati ob odprtosti in pluralistichni vechsmernosti narodnega in druzhbenega razvoja v okvirih svetovnega univerzalizma, to pa bi istochasno zahtevalo poglobljeno rast v suvereno in v narodovi zgodovini utemeljeno slovenstvo. To bi moralo biti dalech nad neozaveshcheno privatnostjo in oportunostjo razlichnih oblik danashnjega slovenskega trgovinarskega, politichnega in kulturnishkega kapitulantstva.

Sanje o nashi narodni verodostojnosti, o nashih posebnostih, o suverenosti narodnega bivanja morajo zrasti na klen nachin iz nas samih, iz nashih src, vendar se lahko preizkusijo predvsem v svetu, ki ga je treba shele ustvariti. Potrdijo se lahko le v neki drugachni, duhovno ozaveshcheni novi-stari Evropi, ki se bo morala bistveno lochiti od danashnje birokratsko administrativne, trgovinarsko banchnishko deficitne Evropske unije. Ta perspektiva novega tolerantnega in demokratichnega sveta z jasnimi etichnimi pravili ni nikakrshna utopija, temvech po vseh druzhbenih in politichnih katastrofah polpreteklega chasa realna mozhnost nashe blizhnje ali daljne bodochnosti. Slovenci smo narod, ki je zhivo in krvavo z vsemi sponami zgodovinskih danosti povezan z osrednjim evropskim dogajanjem, s filozofijo evropskih duhovnih shol, s krshchanskimi vrednotami in politichnimi in gospodarskimi dejstvi in druzhbenimi pogoji, ki so na podoben nachin oblikovali tudi druge staroavstrijske narode in v nekem smislu ostale zahodne Evropejce. V kontekstu, ki je vtisnjen v dusho Srednje Evrope, ni mogoche vztrajati le s samim seboj.

Ko bomo v nasprotju z danashnjo velikokrat lastni narod zanikajocho mlachnostjo zares iz zgodovinskih korenin rasli v lastno samozavest in narodnoosrchujoche prisluhnili lastnim kvalitetam in pozitivnim danostim, ne bomo mogli spregledati dejstva, da je nasha narodna homogenost mozhna le v narochju srednjeevropske in svetovne heterogenosti kot take. Le na tak nachin, v shirokih povezovalnih lokih z drugimi, bomo lahko nasho regionalno provincialnost preusmerili v tisto, kar bi v danashnjem chasu ustrezalo mednarodni reputaciji »glasu svobodnega naroda v samostojni svobodni drzhavi«. Seveda bo za presuk iz sedanje ujetosti v krizni blodnjak resignacije in stagnacije potrebna dobrshna mera plemenitega poguma, ki bo izginuli subjekt zgodovine ponovno postavil v sredishche dogajanja in nas predramil za tvorna dejanja, zakaj morda so she vedno – kljub danashnji »drzhavotvorni« Sloveniji – aktualne kritichne besede Edvarda Kocbeka »o narodu«, ki jih je leta 1986 objavila ljubljanska revija 2000: » ... Slovenski subjekt je znova otrpnil in se sesedel v svojo usodno ahistorichnost ... V slovenskem prostoru se je zachel bohotiti nihilizem ... Sredi pleonazma akcijskih fraz in sredi hibridnih ustanov je tujca zamenjala domacha hierarhija, subjekt zgodovine pa je tiho izginil.«

Ta opomin she danes boli in ga bo treba prerasti z odmikom iz v blokade malodushne otrplosti ujetega danashnjega trenutka.

 

 

V mishnjaku brez etike in vizij

 

Zaskrbljeni sodobnik se lahko vedno znova vprasha, kam je zabredel svet na zachetku 21. stoletja. Kam se je izgubilo uporno mishljenje, prepleteno s perspektivami in vizijami o izboljshanju druzhbe in sveta? Zdi se, da she nikoli ni bilo po svetu – pa tudi v Avstriji in Sloveniji – nagneteno v vlade in parlamente toliko nesposobnih, velikokrat pa tudi koruptnih, od vsepolashchevalnega kapitala podkupljenih politikantov. Manjkajo odlochilni, tvorno odlochni drzhavniki s kljubovalno etichno hrbtenico. Manjka kljubovalni pogum, kot so ga imeli Churchill, de Gaulle, Gandhi, Kreisky, ki bi omilil krizo druzhbe in krizo gospodarstva, krizo financ, bank in drzhav oziroma kapitala, pa tudi krizo kulture, mishljenja in vedenja.

Tehnokratsko utilitaristichni in kapitalistichno polashchevalni sistemi so tako imenovanemu svobodnemu posamezniku – potroshniku, ki se baje formalno nahaja v »raju demokratichnih dobrobitnosti«, nastavili zanke in pasti in ga ujeli v mishnjak, iz katerega ne najde izhoda. Toda cheprav skusha manipulativni sistem chloveka deformirati v mish oziroma v poskusnega kunca, ki je na milost in nemilost izpostavljen pritisku politichno-trgovinarskega nasilja, to she ne pomeni, da je izsledke znanstvenih shtudij o vedenju kuncev in mishi mogoche prenesti na chloveka. Pogojni refleksi pri psih ali mishih bodo, preneseni na chloveka, v kontekstu chloveshke civilizacije namrech prej ali slej izpostavljeni etichnim kriterijem in zato neuporabni. Tu tli rahlo upanje, da glede vizij in utopij, kot so jih sanjali Kocbek in podobni prichevalci vere v prenovo druzhbe in kulture, she ni padla zadnja beseda in da po krizah in padcih shele pride do odlochilnih sprememb, do ozaveshchevalne prenove in izboljshanja celotnega stanja.

Toda do tja je verjetno dalech. Ta chas je Slovenija raztrgana v boj prepirajochih se levih in desnih kontrahentov. Nekdanjo slovensko-slovansko ponotranjeno chustvenost in lirichnost, kot jo poznamo iz shtevilnih narodnih in verskih pesmi, to staro melanholichno, v sanje in subtilne vizije usmerjeno »zhensko« dusho naroda, ki se je v nekdanjih socialno tezhkih razmerah ob samosvoji »moshki« trdoti trdo preizkushanih ljudi kazala kljub trpkim izkushnjam v solidarnosti do sochloveka in do bivanja nasploh ter se med drugim razodela v nezhni slovenski zhenski mistiki marijanskih pobozhnosti, je zamenjal, kot lahko podchrtano poudarimo, tehnokratski pragmatizem, lov za uspehom in pohlepno dobichkarstvo. Izgubil se je stari trdni obchutek za skrivnosti bivanja. Obchutek za bozhje in za Boga je zamenjal top, prazen prostor, ki spodbuja dolgochasno indiferentnost do pojavov, ljudi in stvari ter ob duhovnem nichu polni notranji nich z nichem potroshnishtva in pehanja za uspehom in dobichkom. Izginila je slutnja, da se za to velikokrat potoglavo stvarnostjo skriva she neki drug, vishji svet, ki si zasluzhi chast in slavo. Tudi zato so stari rodovi na strmih grichih gradili cerkve in druga sveta znamenja in tako za vedno polepshali slovensko dezhelo.

Kljub konchno dosezheni narodni samostojnosti, po kateri so skozi dolga obdobja zaman hrepeneli nashi predniki, paralizira danashnja duhovna in kulturna mlachnost vsak radikalnejshi ustvarjalni premik ali napor. Cheprav je Slovenija administrativno gledano dobro naoljena funkcionalna drzhava, je verjetno tudi po zaslugi svoje danashnje aktualne politike brez pravih vizij pa tudi zaradi svetovnih in evropskih okolishchin konglomerat velikih banalnosti, primitivnih nedonoshenosti, podle neduhovnosti, slabih navad in razvad, ki v prejshnjih obdobjih v tej meri niso bile znachilnost slovenskega narodnega znachaja.

Toda tudi v globalnem kontekstu danashnji kratkovidni politichni kadri marsikdaj niso kos tezhki stvarnosti. V sedanji financhni krizi so nesposobni, da bi razreshili probleme, ki razjedajo druzhbo in drzhave. Velikokrat lahko podvomimo, da razumejo gospodarske probleme, ki tarejo Evropo in svet. Zato se ochitno vedno bolj obupano predajajo nasvetom tako imenovanih financhnih in gospodarskih strokovnjakov, cheprav je vech kot vprashljivo, da bi prav ti s svojimi shpekulativnimi nagoni in fiktivnimi izrachuni odreshili svet. Vlade in njihovi svetovalci zato »razreshujejo« krizno stanje s pomochjo fantazmagorijskih iniciativ, ki povzrochajo negativne realne uchinke. Po zlomu enosmernega komunizma se je nekdanja oblika kontroliranega kapitalizma namrech pretirano razbohotila v nehumano obliko borzno-financhnega shpekulativnega kapitalizma, v katerem uspevajo na rachun shibkih in odrinjenih najrazlichnejshi koruptni hazarderji in asocialni srechelovci.

Gospodarsko krizo spremlja kriza duha. Politika in druzhba sta se znashli v pasti medsebojnih usodnih blokad in paralizacij. Korupcija zgornjih bogatih plasti povzrocha korupcijo in nemoralo spodnjega prostora. Sistem deluje kot vezna posoda. Slabi zaupanje v blizhnjika, kar potrjuje stari rek, da je chlovek chloveku volk.

V takem prostoru se shiri pomanjkanje obzirnosti in chuta do sochloveka v stiski. Znachilno je, da so v velemestu, kot je na primer Dunaj, odpovedali obchutki za pravo mero in dobri vedenjski nachini, ki so bili pred nekaj desetletji sama po sebi razumljiva danost. Po cestah, plochnikih in po vagonih dunajske podzemske zheleznice, po tramvajih in avtobusih, je raztresena smrdecha nesnaga, umazane smeti, kar na sedezhe odvrzhena hrana, po tleh razlita pijacha. Mnozhijo se tatvine, pretepi in roparski napadi, velikokrat kar ob belem dnevu. Zato je uprava dunajskega mestnega prometa chutila za dolzhnost, da »sposhtovane potnike« opozori, naj odvechno hrano in podobne stvari odlagajo v posode za odpad. V vechjih stanovanjskih poslopjih so namestili na tisoche kamer, da bi preprechili uriniranje po stopnishchih in hodnikih. Vse to je ochitna nujnost, ker je odpovedala socialna druzhbena kontrola in zlasti egoistichni mlajshi sodobnik velikokrat napihnjeno misli, da je vse dovoljeno in lahko dela, kar hoche.

Tudi danashnji sholski sistem je otrok novega chasa. Ob pospeshevanju druzhbenopolitichno »koristnih« tehnichnih in administrativnih veshchin zanemarja klasichno kulturno in etichno vzgojo, kar stopnjuje banalnost in brezobzirnost celotne druzhbe, ki je poleg tega zlasti v velikih mestih Evropske unije napolnjena z mnozhico neprivilegiranih prishlekov in deklasirancev iz tujih dezhel, ki hochejo v novem »bogatem« evropskem svetu na hitro najti varnost in perspektivo za chloveka vredno zhivljenje in se povzpeti navzgor. To zbuja strah avtohtonega prebivalstva, ki se chuti ogrozheno in se boji krize prihodnosti.

Zaradi take stvarnosti se mi kljub vsemu stozhi po preprostosti mojega tezhkega otroshtva, po snegu moje mladosti, ki nam je v hudem zimskem mrazu shkripal pod nogami, ko smo kmalu po grozni drugi svetovni vojni zheleli sredi totalitaristichne jugoslovanske enosmernosti oblikovati drugachen in boljshi svet. Zato smo se upirali enoumju in nasilju in upali, da ju bomo premagali s tvorno drznostjo in aktivnim demokratichnim delovanjem.

Izgubljeni sen daljnih let?

 

(Nadaljevanje prihodnjich)

 

 

 

Glej tudi: Zapleti v vijugah chasa, I, II in III (Revija SRP 103-104/2011,105/106/2011in 107 – 108 / 2012)