Revija SRP 109/110

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA (XIV)

Kanarski otoki

 

 

Trinajst Kanarskih otokov med nebom, ognjem in morjem

 

Sedem vechjih in shest manjshih vulkanskih otokov sredi Atlantskega oceana, od shestdeset do tristo morskih milj oddaljenih od Severne Afrike. Otoki z razlichnimi pokrajinskimi in podnebnimi znachilnostmi in svojevrstno zgodovino. Na vzhodnih otokih podrochja skoraj brez padavin – v nasprotju z zahodnimi deli otochja, ki jih prepihavajo pasatski vetrovi z oblaki in dezhjem. V svetu bajk so jih povzdignili v Elizejske poljane in v rajske Vrtove Hesperid, kjer je raslo drevo z zlatimi sadezhi, ki ti podarijo vechno zhivljenje. Nekateri pisci so chisto zares menili, da so ti »osamljeni otoki na koncu sveta« zadnji preostanek legendarne in za vedno na morsko dno potopljene Atlantide. Antichni pisatelji pripovedujejo o redkih popotnikih, ki jih je nakljuchje zaneslo na od visoke bibavice razpenjene kanarske obale sredi oceana. Tu so se srechali z domorodci, ki so jim pripovedovali zgodbe o mogochnih otokih, ki so se v davni preteklosti tu pogreznili v morje. Blazheni, chudni in skrivnostni otoki na »koncu sveta« so starodavnim morjeplovskim narodom netili domishljijo in vzburjali v dushah mornarjev zachudenje in strah.

S temno lavo in peskom sta pretezhno prekrita Lanzarote in Fuerteventura na severovzhodnem obrobju otochja, lezhecha zhe v blizhini maroshke obale. Plinij Starejshi (Plinius Secundus) porocha v delu Historia naturalis, da je leta 25 pred Kristusom otok Lanzarote zasedel mavretanski kralj Juba II. in ga imenoval Shkrlatni otok. To ime so mu dali pravzaprav zhe pred tem Fenichani zaradi na otoku rastochega lishaja orhila, iz katerega so izdelovali vijolichasto barvo. Ker so se po otoku potikali shtevilni psi brez gospodarjev, so Rimljani celotno otochje pozneje poimenovali po divjih psih (canis, lat. – pes; Canaria – Pasji otoki). Kanarski kanarchek canario je dobil svoje ime mnogo pozneje. Ptica, ki jo krasi rjavorumeno, zeleno ali sivo perje, se pred turistichnim navalom skriva v grmovju  in v svobodi redkeje prepeva kot v ujetnishtvu v kletkah.

Sedanje ime je Lanzarote dobil po Genovezhanu Lanzarottu Malocellu, ki ga je ponovno odkril leta 1312 in tam ostal dvajset let. Konchno ga je leta 1402 zasedel s francoskimi pomorshchaki Norman Jean de Bethencourt in prisegel kastiljskemu kralju Henriku III. »vechno zvestobo«. Leta 1404 je postal Lanzarote shpanski shkofijski sedezh za vse otoke, na katerih so do tedaj prvotni prebivalci ochitno prebivali popolnoma odrezani od ostalega sveta. Shpanci so si staro pastirsko prebivalstvo, ki je pretezhno zhivelo kot nomadi na stopnji kamene dobe, saj ni poznalo ne brona in ne zheleza, pokorili v dolgotrajnih bojih. Ti so trajali skoraj sto let.

V sredini otochja lezhi otok Gran Canaria, ki je dobil svoje veliko ime zaradi napachne domneve, da je najvechji po obsegu. Nad njegovo obalo se vzpenjajo strme, skoraj nedostopne gorske gmote, ki jih predirajo ostre previsne vdolbine, imenovane barrancos, ki jih je izdolbla lava v neshtetih silovitih vulkanskih izbruhih. Samo polovica otoka, posejana z ljubeznivimi vasicami, gozdom in prijetnim rastlinstvom, je primerna za poljedelstvo in urejeno zhivljenje. Ta polovica otoka je v prejshnjih stoletjih s hrano oskrbovala ne le vse otoshko prebivalstvo, temvech tudi Lanzarote in Fuenteventuro, ko ju je pustoshila afrishka susha ali prizadevala vulkanska dejavnost. Ognjenik Timonfaya na Lanzaroteju je med 1730 in 1736 ogrozhal okolico skoraj sedem let, do sedaj zadnji vulkanski izbruh pa so zabelezhili tu leta 1824. 

Baje je nacistichna Nemchija imela v drugi svetovni vojni na Lanzaroteju tajno bazo za svoje podmornice. Po drugi svetovni vojni se je sushljalo, da se na otoku skriva iz Nemchije pobegli Adolf Hitler. Vsekakor danashnji turisti naletijo na otoku na stare bunkerje, ki so jih zgradili v chasu diktature generala Franca.

Glavni in najvechji otok Tenerife je otok iz vode in ognja. Na njem zhivi 800.000 ljudi. Iz oceana se v neizprosnih zamahih vzpenjajo zdaj skalnati, zdaj z lavo prekriti gorski grebeni. Subtropsko podnebje ob juzhni obali se preliva, medtem ko se vzpenjamo vedno vishe in vishe, v najrazlichnejshe vegetacijske pasove. Na vishinah med devetsto in tisoch petsto metri je pokrajina najbolj zelena. Pod gozdovi kanarskega bora so posejana polja s paradizhniki, krompirjem in bananami, ponekod se shirijo vinogradi, drugod zhito, vmes samevajo prikupne vasice. Pokrajina je tu velikokrat zavita v oblake, ki jih prinashajo z vlago in dezhjem pasatski vetrovi. Nad vsem tem kraljuje ognjenishko gorovje s shtevilnimi kraterji, ki kipi proti glavnemu vulkanu El Teide na vishini 3718 metrov. O njem je kanarski pesnik Diego Crosa zapisal:

 

Como es el Teide gigante

 

Todas las Canarias son:

Mucha nieve en el semblante

Y el fuego en el corazon.

Take kot velichastni Teide

 

So vse Kanarchanke:

Na obrazu belina snega

In ogenj v srcu.

 

 

Pod vulkanom se na vishini nad dva tisoch metri nahaja obsezhna planota Las Canadas. Je v resnici velikanski, vech kot dvajset kilometrov obsegajochi krater. Po mnenju vulkanologov je ostanek velikanske eksplozije, ki je raznesla kar dva vulkana, iz katerih se sedaj dviga El Teide s shtevilnimi stranskimi ognjenishkimi zhreli. Vulkan je she vedno aktiven in v pochasnem ritmu stalno narashcha iz oceana, cheprav ta chas ochitno miruje. Odkar so otok zasedli Shpanci, je petkrat izbruhnil. Prvich avgusta leta 1492, ko se je tu ustavil Krishtof Kolumb z ladjami na novi poti proti Indiji, na kateri je, ne da bi vedel, odkril Ameriko. Na Kanarskih otokih so se mu uprli mornarji, ker so mislili, da je ognjenishki izbruh slabo znamenje. Niso hoteli nadaljevati plovbe in jih je Kolumb le z veliko tezhavo pomiril. Leta 1704 je izbruhnil vulkan Arafo na severni strani otoka in z lavo ogrozhal vasi Arafo in Guimar. Ob izbruhu leta 1706 je Arenas Negras, stranski vulkan El Teideja, unichil tedaj pomembno pristanishche Garachico na severni obali, ki si od tedaj gospodarsko ni vech opomoglo. Mochan novi izbruh je sledil leta 1798 na vishini 3052 metrov iz stranskega ognjenishkega zhrela Las Narices del Teide (Nosnice Teideja). Zadnji izbruh so zabelezhili leta 1909 iz zhrela Chinyero. Pokrajina pod ognjenikom El Teide je svojevrstna in chudna, kot da se nahajamo na drugem planetu. Zato verjetno ni nakljuchje, da so tu posneli shtevilne prizore filma Planet opic.

Zahodno od Tenerifeja se nahajajo trije vechji otoki La Palma, Gomera in Hierro. Palma ima obliko chloveshkega srca. Preprezhena je s shtevilnimi kraterji. Obsezhni predeli otoka so prekriti s starejshimi in novejshimi razlivi lave. Tu je sredishche ognjenishkega delovanja celotnega kanarskega podrochja. Otok she vedno zelo pochasi narashcha iz morskih globin. Strmoglave ognjenishke gore se vzpenjajo visoko pod nebo. Zadnji izbruh ognjenika Teneguia je leta 1971 ogrozil blizhnja naselja, lava iz ognjenika Llano del Banco pa je leta 1949 unichila polovico vasi Las Manchas. Po ugotovitvah nekaterih geologov je posebno nevaren ognjenik Cumbre Vieja, pod katerim potekajo uchinkoviti vulkanski procesi, ki povrshino ob ozhji okolici ognjenika segrevajo do 300 stopinj Celzija. Che bi ga razneslo kot domnevno v davni preteklosti dva prvotna vulkana na kraterskem podrochju tenerifskega ognjenika El Teide, bi zaradi svoje zahodne lege gmota razletelega otoshkega masiva povzrochila z izbruhom in s potresom sledechimi cunamskimi valovi obsezhna opustoshenja amerishke celine. Kot posledica vulkanskega delovanja so precejshnji predeli Palme prekriti s starejshimi in novejshimi razlivi lave, ki se sveti v najrazlichnejshih barvnih odtenkih. Kljub temu imenujejo Palmo zaradi obsezhnih gozdnih predelov tudi »zeleni otok«.

V San Sebastianu na Gomeri je Krishtof Kolumb 12. avgusta 1492 prekinil raziskovalno plovbo in se na otoku zaradi ognjenishkega izbruha in nemirov na blizhnjem Tenerifeju tu zadrzheval do 6. septemba istega leta. V farni cerkvi se she nahaja krizh, pod katerim je slavni morjeplovec molil za srechno pot in dobro vrnitev domov. Nekaj hish od cekve naprej stoji Casa de Colón, v kateri je Kolumb prebival. Otok je izredno hribovit, z velikanskimi strminami in prepadi, skorajda brez dostopne obale. Ni ga she popolnoma preplavil moderni mnozhichni turizem, zato popotnik v vasicah, stisnjenih na strme vzpetine, she lahko zachuti utrip nekdanjega skromnega in trdega zhivljenja. Na Gomeri uspeva, kakor  povsod po Kanarskih otokih zaradi celoletnega ustaljenega pomladnega podnebja z dnevnimi temperaturami okoli 20 stopinj Celzija, tako rekoch vse, predvsem pa banane, kaktusi, agave, pomaranche in palme, iz katerih domachini pripravljajo gost temen sok, ki ga imenuje palmin med – miel de palma. 

Na Hierru, ki je najmanjshi od nazadnje omenjenih treh otokov, zadnje mesece vznemirja prebivalstvo vulkanska aktivnost na morju ob ribishkem naselju La Restinga tik ob obali, cheprav oblasti zatrjujejo, da ni nobene dejanske nevarnosti. Iz globin morja se ochitno dviguje novi vulkan, ki je she 200 metrov pod vodo, vendar je popolnoma unichil tamkajshnji ribolov. Dogajanje si je 30. januarja 2012 ogledal tudi shpanski prestolonaslednik Felipe in skushal potolazhiti zaskrbljeno prebivalstvo ...

Leta 1936 je objavil v Cerknici rojeni pisatelj Mirko Javornik v ljubljanski reviji Dom in svet literarni esej Pesem nad morji, v katerem je opisal svoje ladijsko potovanje na Kanarske otoke: »Od afrishkega obrezhja do prvega izmed sedmih Kanarskih otokov je dva dni in dve nochi pochasne, chudne vozhnje chez prvi kos Atlantika, koder drzhe pota iz Evrope v Juzhno Ameriko. Dva dni vozhnje po mrtvem morju ...«

Potem nadaljuje: »Zasidrali smo se pred otokom rjavordechega kamenja, ki se potaplja v morje. Po njem so tu in tam razsejani kosmi juzhnega zelenja. Izza ograje jamborov rase mesto rdechih, sinjih, rumenih, oranzhnih, zelenih kock ... Potem se zemlja vzpne na svojo prvo ploshchad – tam so nasadi grmovja. Za njimi otok rase vishe chez polja in gozdove do vechnih pasatnih megla, ki srkajo vase zemljo in njeno rast ... Visoko nas oblaki se lesketa chrn stozhec z belim pokrovom na vrhu, kakor da so ga na koncu podaljshali s sladkorjem. Okoli njega drhti glorija svetlega zraka. Pico de Teide, gora iz sanj, shtiri tisoch metrov visoki ognjenishki svetilnik nad Oceanom, zadnja prelest Atlantide ...«

Z dramatichno napetostjo in poetichno slikovitostjo opishe Javornik, ki je po drugi svetovni vojni zhivel kot politichni emigrant po bivanju v Rimu in Trstu od leta 1960 v Zdruzhenih drzhavah Amerike in tam leta 1986 umrl, svoj tedanji vzpon na visoko ognjenishko goro: »V desetih minutah se odpre pred nami petnajst kilometrov shirok lijak s strahotno razdrapanimi robovi, koder pleshejo vijolichaste sence. Na robovih gorijo vsenaokrog shibki ognji – chudno, da lazijo tam po golem chrnem, rjavem, rdechem, vishnjevem kamnu, po razdrapanih poljih rumenega, votlega skalovja pastirji in ovce ...« Javornika in oba njegova spremljevalca zajame na vznozhju ognjenika noch. Prenochijo na topli, ognjenishko segreti zemlji, toda zrak je na gori ponochi mrzel in rezhe do kosti. Zjutraj se hribolazci pozhenejo v zadnjo strmino: »Udiramo se v soliter, v mehko zhveplo, ogibamo se vrochega kamenja ... Na vrhu zhvizhga pijan jutranji veter, da bezhimo pred njim v vroche zavetje dushljivega zhrela ...«

Tudi veliki nemshki raziskovalec Alexander von Humboldt, ki se je na svojem objadranju sveta zadrzheval med 19. in 25. junijem 1799 na Tenerifeju, se je vzpel na El Teide 22. junija tistega leta. Slavni popotnik je stanoval v chasu svojega kratkega bivanja na otoku v vili Sitio de la Paz v Orotavi pod vznozhjem ognjenika. Uzhival je chudovitost pestre pokrajine, o kateri je menil, da je enkratno dozhivetje, ker se ni niti v gorah Peruja ali Mehike srechal s tako raznovrstno in vseeno harmonichno podobo narave.   

Danes, vech kot dvesto let po Humboldtovem obisku otoka in skoraj osem desetletij po Javornikovem vzponu na El Teide, je tam precej drugache. Pestrost pokrajine pri Orotavi je danes napolnjena s sicer she vedno za oko prijetno zeleno- rumeno monokulturo bananinih nasadov. Na ognjenishki stozhec El Teideja vodi namesto nekdanjih oslichkov za najbolj shibke na vishino 3550 metrov posebna vzpenjacha, od tam pa se je treba na sam vrh podati pesh, kar pa priporochajo predvsem v zimskem chasu, ko velikokrat divjajo mochni vetrovi, le izkushenim gornikom. Poleg tega je zaradi varovanja narave dostop na vrh omejen in mozhen le za stopetdeset obiskovalcev dnevno s posebnim dovoljenjem, ki si ga je treba osebno nabaviti v glavnem mestu Santa Cruz.

Ko so otoke zacheli v 15. stoletju osvajati Shpanci, so se morali spopasti s prvotnim belopoltim prebivalstvom, ki je bilo ochitno po izvoru sorodno berberskim plemenom v Severni Afriki. Na otokih so zhiveli kamenodobno in popolnoma odrezano od sveta, vendar je ochitno, da so se tod naselili zhe vech sto let pred Kristusovim rojstvom v vech valih s semeni zhitaric in drugih za prehrano uporabnih rastlin skupaj z ovcami, kozami, svinjami in psi, ki so jim poleg obrezhnega ribolova, skromnega poljedelstva in plodov iz narave omogochali prezhivetje. Niso bili mornarji in med prebivalci posameznih otokov skoraj ni bilo stikov, ker se z majhnimi cholni niso podajali na odprto morje. Zhiveli so v nekakshnem agrarnem komunizmu. Prebivali so v s slamo pokritih ilovnatih kochah, she vech pa v votlinah, ki so raztresene po vseh otokih. Shpanci so jih poimenovali Guanchi, kar pa je bilo v resnici ime le za prebivalce otoka Tenerife, saj je sestavljeno iz dveh prvotnih besed (guan – sin; Chenerfe – Tenerife). Na posameznih otokih so namrech govorili razlichne jezike in se zdruzhevali v razlichne rodovne skupnosti z razlichnimi imeni. Leta 1464 je poskushal Diego de Herrera v imenu shpanskega kralja s pogajanji pridobiti prebivalstvo, da se na miren nachin podvrzhe shpanski nadoblasti in se pusti pokristjaniti, vendar mu to ni uspelo. Majhno shpansko trdnjavo v blizhini glavnega kraja La Laguna (kjer je nekoch bilo, kot pove ime, sladkovodno jezero) je devet rodovnih poglavarjev v hitrih bojih zavzelo in razrushilo, shpanski poveljnik pa je zbezhal z otoka.

Domachi tenerifski jezik je ob koncu 16. stoletja izumrl. Ko ne bi dominikanski pater Alonso Espinosa zapisal nekaterih tenerifskih domachinskih besed in opisal zhivljenjskih nachinov prvotnega prebivalstva, ne bi vedeli o tedanjih prvotnih gospodarjih otokov skoraj nichesar. Dominikanec omenja, da so domorodci chastili razlichne bogove ter imeli duhovnike in duhovnice. Ime El Teide naj bi v jeziku praprebivalstva pomenilo Strashno ali Peklensko goro. Ochitno so prvotni domachini v preteklosti dozhiveli vech hudih izbruhov vulkana. Peklenskemu bozhanstvu na ognjeniku so se upirali dobri bogovi, zato so jim prebivalci prinashali darila, da bi jih varovali.

Guanchi, ki so bili povprechno za kar 10 cm vishji od Shpancev, ki so tedaj merili 150 ali 160 cm, so se v dobrih sto letih spojili z novimi prishleki, che niso zhe prej padli v bojih, bili prodani v suzhnjost ali umrli za raznimi novimi boleznimi, ki so jih prinesli na otoke shpanski osvajalci.

Maja 1494 se je novi shpanski poveljnik Alonso Fernandez de Lugo, ki je zasedel Gran Canario, podal s pomozhnimi chetami domachega prebivalstva, ki je prestopilo na njegovo stran, najprej na La Palmo, ki jo je hitro osvojil. Od tu je skushal zavzeti uporni otok Tenerife, vendar je tamkajshnji plemenski poglavar (mencej) Belkomo odklonil vsakrshen kompromis. Poglavarjev brat Tinguaro je v ozki dolini pri naselju Orotava s svojimi bojevniki, oborozhenimi s kamni ter z lesenimi in kamnitimi kiji, bati in sekirami, obkolil shpansko vojsko, ki se je izkrcala na otoku, in ji zadal smrtni udarec. V bojih je padlo dva tisoch Shpancev in samo nekaterim posameznikom se je posrechilo pobegniti na varno.

Nekaj mesecev zatem je isti de Lugo she enkrat napadel otok Tenerife. Tamkajshnji plemenski poglavar pa je zdaj zaradi prvega uspeha podcenjeval shpansko vojashko moch in se pri tem silovito zmotil. V zadnji izgubljeni vechji bitki proti Shpancem 14. novembra 1494 je padlo okoli petnajst tisoch Guanchev. Toda shele dve leti za tem, 25. decembra 1496, se je dokonchno odlochila usoda Tenerifeja in vseh Kanarskih otokov.

Shpanci so se najprej utrdili samo v severnem, hladnejshem, a tudi bolj rodovitnem in vodnatem predelu otoka Tenerife, medtem ko so na sushnem in toplem jugu (kjer se danes zaradi sonchnega in vse leto toplega podnebja shirijo velika turistichna naselja z modernimi hoteli in shtevilnimi zabavishchi) she dolga desetletja zhiveli prvotni prebivalci dokaj samostojno. Neki tedanji shpanski kronist porocha: »Na otoku zhivi vech sto Guanchev, med njimi veliko za boj sposobnih mozh. Pasejo koze, ovce in svinje. So leni in jih ni mogoche uporabiti za nobeno delo. Ves chas se s svojimi chredami selijo sem in tja. Premikajo se med polji in dolinami, zhivijo tam v votlinah in v hribih. V naselja nochejo priti. Kradejo nam zhivino. Mnogi pobegli suzhnji se skrivajo po soteskah in v prepadih pod ognjeniki, klatijo se po gozdovih in po votlinah ...«

To velikokrat kruto shpansko osvajanje in pokristjanjevanje prvotnega prebivalstva je dandanes vech ali manj pozabljeno, cheprav je v zadnjem chasu nekoliko bolj kritichno dokumentirano v muzejih novega glavnega mesta Santa Cruz in v nekdanji prestolnici La Laguna, iz katere so tudi Shpanci shtiristo let upravljali otoke. V Laguni se popotnik na vsakem koraku lahko srecha s starimi barochnimi palachami, cerkvami in samostani iz zachetka 16. stoletja. Tu stoji tudi prva in do nedavnega edina univerza vseh Kanarskih otokov, ki so jo ustanovili po narochilu papezha Klemna XI. leta 1701. V katedrali de Los Remidios je pokopan osvajalec otokov Alonso de Lugo.

Zanimivo pa je, da mnogi danashnji shpanski prebivalci otoka menijo, da so nekaj posebnega, svet zase, ki se lochi od preostale evropske Shpanije. Sklicujejo se na stari predshpanski Tenerife in poudarjajo, da so tinerfenos, v katerih se pretaka kri pogumnih Guanchev. Pred muzejem v Santa Cruzu stoje kipi njihovih zadnjih plemenskih poglavarjev – »mencejev« Benkoma, Beneharoja, Pelikara, Pelinora in drugih.

Norveshki arheolog Thor Heyerdahl, ki je s svojim iz papirusa narejenim cholnom, imenovanim Ra, prek Kanarskih otokov preplul oceanske razdalje med Prednjo Azijo in Juzhno Ameriko, je menil, da je bila Amerika odkrita zhe mnogo pred Kolumbom. Zaradi arheoloshkih najdishch z nekakshnimi majhnimi piramidami pri Güímaru na vzhodu otoka Tenerife in zaradi odkritja grobov z mumificiranimi mrlichi je bil preprichan, da je njegova domneva resnichno dejstvo. Nekateri arheologi so potegnili kulturoloshki zgodovinski lok, ki vodi od staroegipchanskih piramid v Afriki prek Kanarskih otokov do piramid indijanskega rodu Maja v Ameriki. Cheprav Guanchi niso bili pismeni, so na Tenerifeju odkrili kamnite arheoloshke spomenike z napisi, ki spominjajo na tiste, ki so jih nashli v Libiji.

Shpanci so na Kanarskih otokih najprej gojili sladkorni trs, ki je sprva prinesel veleposestnikom velikanske dobichke, vendar jih je konec 16. stoletja premagala konkurenca velikih sladkornih plantazh v Braziliji in na Antilih. Tedaj so se zacheli posvechati vinogradnishtvu, ki je cvetelo skoraj do konca 19. stoletja. Vino so izvazhali predvsem v Anglijo, kjer je bila posebno priljubljena tenerifska malvazija, vendar so razne bolezni, plesni in medena rosa unichile vinogradnishko produkcijo. Danes na Kanarskih otokih, s katerih se je prebivalstvo zaradi gospodarskih kriz vedno znova selilo s trebuhom za kruhom predvsem v Juzhno Ameriko, she posebej na Kubo in v Venezuelo, gojijo predvsem banane, najvech dobichka pa prinasha seveda turizem.

Otoki so od nekdaj trpeli zaradi piratskih napadov in pustoshenja. Zlasti Anglezhi so jih na vse mogoche nachine skushali zasesti in na otokih uveljaviti svojo nadoblast, vendar so jih Shpanci vedno znova odbili. Dva najslavnejsha morska razbojnika, kapitan Hawkins in sir Francis Drake, sta klavrno kapitulirala pred Tenerifejem. Zadnji polom je tu dozhivel leta 1797 britanski admiral Nelson, ki je v bitki za Tenerifeja izgubil desno roko. V Vojashkem muzeju v Santa Cruzu je razstavljen slavni top El Tigris, iz katerega so iztrelili kroglo, ki je razmesarila admiralovo roko.

Vojashki guverner Kanarskih otokov in poznejshi »generalni poveljnik shpanskih oborozhenih sil in vodja Shpanije« Francisco Franco, ki je bil na otok Tenerife kazensko premeshchen, je 17. junija 1936 pri kraju s pomenljivim imenom Esperanza v blizhini La Lagune sprozhil vojashki udar in zachel drzhavljansko vojno proti republikanski shpanski vladi, da bi preprechil »shirjenje brezbozhne komunistichne kuge po Shpaniji in Evropi«. Otoke si je njegova fashistichna falanga pokorila v treh dneh. Iz Santa Cruza de Tenerife se mu je zelo hitro s pomochjo nemshke legije Condor posrechil preboj na juzhni del Shpanije. Sledila je krvava shpanska drzhavljanska vojna, ki je zasekala v shpanski narod velike rane, ki se she do danes niso popolnoma zacelile. General Franco sicer ni vech prisoten kot nekoch na vseh koncih in krajih. Njegove nekdanje ulice so preimenovali po drugih osebnostih in marsikje so odstranili caudillove kipe. Kljub temu se generalissimus tu in tem she prikazhe kot kip ali spominsko obelezhje iz polsence kakega parka. Nova Shpanija si zheli pomiritev v nachinu sprave med nekdanjimi nasprotniki. Monarhija in do sedaj mochno priljubljeni kralj, ki pa je v zadnjem chasu zashel v vidno osebno krizo, naj bi bila pomirjevalni temelj, okoli katerega se zbirajo vsi kontrahenti moderne pluralistichne druzhbe.

V chas frankistichne diktature je postavil dogajanje svojega leta 1973 prvich objavljenega romana Mararía najvidnejshi pisatelj Kanarskih otokov Rafael Arozarena. To delo velja za mojstrovino sodobne shpanske knjizhevnosti. Tragichna zgodba o nenavadni zhenski sredi nezadostne in zaostale druzhbe ter eruptivne narave je arhetipichna podoba tradicionalne mentalitete Kanarskih otokov. Avtor tega pomembnega romana se je rodil leta 1923 v glavnem mestu Santa Cruz na Tenerifeju. Napisal je vech modernih pesnishkih zbirk in romanov in soustanovil kanarsko pisateljsko zdruzhenje FETASA. Leta 1988 je Arozarena prejel otoshko literarno nagrado Premio Canarias. Umrl je leta 2009.

Mararía je eksemplarichni roman z veliko izpovedno mochjo. V ospredju je zgodba o nekoch najlepshi zhenski vulkanskega otoka Lanzarote. Cheprav se okrog nje suchejo vsi moshki, nikoli ne dozhivi resnichne ljubezni in nameravana poroka z nekim moshkim se razdere v zadnjem trenutku. V tragichni nesrechi na morju izgubi svojega nadvse ljubljenega sinchka, zato se ji postopoma omrachi um.

Arozarena je roman napisal po resnichnih dogodkih. V shtiridesetih letih prejshnjega stoletja je bil namrech zaposlen kot telegrafist v kraju Femés na otoku. Lanzarote je dozhivel kot »strashno zmes kamenja in zvezd«. V temnih nocheh na otoku, ki je bil tedaj she skoraj povsod brez elektrike, je spoznal »goli svet, v katerem se nich ne zgodi, svet, ki se pochasi utaplja v sence neskonchne, prazne nochi ...«. V osemnajstih poglavjih je osvetlil usodo nesrechne Mararíe iz razlichnih zornih kotov. Prislushkoval je pogovorom prebivalcev in poslushal na razlichne nachine pripovedovano zgodbo o zhenski, ki je s svojim izzivalnim in nenavadnim zhivljenjskim nachinom motila tedanjo »moshko druzhbo«. Roman bi lahko bil primerno berilo za brezskrbne turiste, ki se sonchijo na obalah Kanarskih otokov, ne da bi spoznali dejansko in v resnici zaradi tezhkih zhivljenjskih razmer velikokrat trdo podobo geniusa loci, v katerem se nahajajo.

Rafael Arozarena je napisal tudi roman Pivo iz rdechega zrnja (Cerveza de grano rojo), v katerem se je zelo priblizhal modernistichnemu asociativnemu nachinu Jamesa Joycea in estetiki francoskega surrealizma. S tem je skushal shpansko knjizhevnost preoblikovati na notranje literarni nachin. Pripoved je v drznih asociativnih preskokih s shtevilnimi besednimi igrami ter z radikalnim prepletom realnega in irealnega postavil na novo raven, na kateri je skushal presechi pozitivistichno-realistichno strukturo pripovedovanja, vendar je s tem ponekod mochno obremenil razumevanje teksta.

Porochilo o treh umetnikih, dveh pesnikih in kiparju, na otoku Tenerife v chasu Francove diktature kmalu po koncu druge svetovne vojne je Arozarena povezal s skromnim zhivljenjem tedanjega chasa. Hrepenenje po ustvarjalni svobodi se pri mladih umetnikih zaradi pomanjkanja realnih mozhnosti razblinja v svetu imaginacij, v arhaichnih ritualih majhne ribishke vasi in v presezhni elementarni velichini morja. Ustvarjalni zagon umetnishke trojice se ob tem sicer vedno znova vzpenja v visoko sanjarjenje, vendar hitro pade v obup in razocharanje. Roman Pivo iz rdechega zrnja je zanimiv dokument o umetnosti v chasu prisil in diktature.

Leta 1936 v Santa Cruzu rojeni Alberto Vázquez – Figueroa je v chasu Francove diktature iz politichnih razlogov zhivel s starshi v Severni Afriki. Povezal se je s Tuaregi in o njih napisal vech zanimivih romanov (med drugim je posebno uspel z romanom Tuareg). Po vsej Shpaniji je poleg tega zaslovel z napetimi pustolovskimi romani. Danes se mochno uveljavlja leta 1954 v Santa Cruzu rojeni Sabas Martín. Pishe liriko, prozo in tekste za gledalishche. Njegovi teksti so vkljucheni tudi v dvojezichno shpansko-nemshko antologijo kanarske literature Caprichos de mar (Muhavosti morja). Na Kanarskih otokih, ki jih obiskujejo v veliki vechini britanski in nemshki turisti in kjer poleg angleshkih chasnikov med drugim izhajata dva nemshka tednika, zhivi tudi nekaj angleshkih in nemshkih avtoric in avtorjev. Ti so poleg turistichnih prirochnikov objavili vech pustolovskih knjig o praprebivalcih otokov ter nekaj pustolovskih in gornishkih romanov o vzponih na otoshke ognjenike. Med nemshkimi pisci je zelo znana Irene Börjes, ki je med drugim napisala napet kriminalni roman Tod am Teide (Smrt na Teideju).

 

 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93-94/2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96 / 2010; VIII – RODOS (SRP 97-98 / 2010; IX – PARIZ (SRP 99-100 / 2010); X – MALTA (SRP 101-102 / 2011; XI – BRATISLAVA (SRP 103-104 / 2011; XII – BUDIMPESHTA (SRP 105-106 / 2011;  XII – BERLIN (SRP 107-108 / 2012.