Revija SRP 109/110

Ivo Antich

 

VPRASHANJE KMETIJSTVA

(»Kar je na svetu ljudi, vse kmet prezhivi« – slovenski pregovor)

 

Sedanja globalna gospodarska kriza je med drugim povzrochila, da so se tudi nekateri resni ekonomski strokovnjaki zacheli ukvarjati s ponovnim obujanjem she enega, v chasu neoliberalistichne tehnoloshke evforije navidezno zdavnaj presezhenega »naftalinskega« fenomena: vprashanja kmetijstva. Tudi v popularnejshih slovenskih medijih se vrstijo razmisleki, ki opozarjajo, da stihijsko pozidavanje plodnih kmetijskih zemljishch s cestami in vsakrshnimi »interesnimi« poslopji ali naselji tako rekoch samomorilsko ogrozha temeljno nalogo drzhave, ki naj bi bila v skrajno izostreni perspektivi predvsem zmozhnost zadovoljivo prehraniti lastno prebivalstvo. (Post)tranziciji se potemtakem tudi v tem smislu obeta she ena epizoda tragikomichnega karnevalskega vrtenja v krogu.

Chas t. i. postkomunizma na Slovenskem naj bi bil namrech tudi chas novega odnosa slovenske politichno-ekonomske zavesti do kmeta in kmetijstva. To je bilo zhe pri zachetkih tranzicije pred dvema desetletjema vechkrat javno povedano in poudarjeno. Bilo pa je tudi dovolj razlogov, da v Sloveniji, obremenjeni predvsem s »poslavljanjem« od Balkana, potek tranzicije ni bil tako »idealen«, kot se je zdelo spochetka; sedanja kriza je zachela vse bolj razkrivati sistemski skelet, glede katerega se vchasih zdi, da ne gre le za »cesarsko goloto«, temvech kar za nevarno priblizhevanje znani zloveshchi (sicer medijsko osmesheni) »Jovichevi prerokbi«.

Slovenski kmet ni zadovoljen s polozhajem, v katerem tichi kmetijstvo. Tako pred slovenskim narodom in njegovo drzhavo, po vsem sodech, znova stoji naloga, ki jo je poenostavljeno in morda celo nekoliko »parolarsko«, pa vendarle ustrezno mogoche nasloviti: ponovno odkrivanje pomena kmetijstva.

V smislu te naloge pravzaprav ne gre za nich drugega kot za potrebo po novi, naravnejshi in stvarnejshi konceptualizaciji temeljnih politichno-ekonomskih nachel. Tudi najvechji »materialistichni idealist« se je v desetletjih po revoluciji moral chisto praktichno preprichati, da boljshevishki koncept industrializacijskega megalomanstva tako v Sloveniji kot v marsikateri drugi dezheli ne ustreza naravnim danostim. Te osnovne geohistorichne razmere so v Sloveniji take, da se v smislu sploshnejshega koncepta kot dolgorochno zanesljivejshi perspektivi kazheta le kmetijstvo (z zhivinorejo in gozdarstvom) in deloma turizem. Tu gre seveda za zelo osnovne stvari, brez kakrshnega koli izletnishkega romantizma »vikendashev« in »svetovljanov«, ki jim kmetijstvo pomeni le razglednicharsko folkloro.

Seveda je poudarjanje kmetijstva na pragu ne le globalno, temvech tudi »vesoljno« naravnanega XXI. stoletja za marsikoga znamenje primitivizma, inertnega tradicionalizma, neokonservativizma, novega »fiziokratizma«. A zlasti v kriznih trenutkih kazhe premeriti »daljo in nebeshko stran«, kot pravi slovenski pesnik. In se spomniti, da imajo vse danes vodilne drzhave sveta tako ali drugache skrbno urejeno in visoko produktivno kmetijstvo. Celo Japonci, ki zadnja leta prosperirajo skozi »stabilizirano recesijo«, tako rekoch za zadnjo rezervo hranijo izrek: »Che nam vse propade, nam she zmeraj ostaneta rizh in ribolov.«

S praznimi zhelodci se pach ni mogoche dolgo igrachkati okrog rachunalnikov, ki so tudi sami ranljivi: en sam izpad elektrike lahko onemogochi cele sisteme. Gonja pod zastavo najvishjim razvojnim zahtevam konkurenchne »inovativnosti« in »dodane vrednosti« zlasti v etnorezervatih na jugovzhodu Evrope mimogrede razkrije svojo kratko sapo, ki ji je za prilozhnostno samorefleksivno spodbudo lahko naslednja anekdota iz »svinchenih chasov«. Od eksperimentov realsocialistichne tranzicije izmucheni kmet ni dobil nobenega odgovora na vprashanje, ki ga je zastavil rezhimskim strokovnjakom za napredno preobrazbo: »Che boste kmetijstvo razdrli, kaj pa boste zhrli?«