Revija SRP 109/110

Ivo Antich

 

POSTROMANTIK BREZ ILUZIJ

(Zapis k pesmim Franka Bushicha)

 

Franko Bushich je hrvashki ustvarjalec, »zunajserijski« zhe po osnovnih biografskih podatkih: rojen 1971 v Splitu, odrasel v Sarajevu, zhivel v Zagrebu, Milanu, Ljubljani, Ivanich Gradu, zdaj zhivi v Splitu. Njegovo umetnishko ustvarjanje obsega poezijo, prozo, esejistiko, slikarstvo, strip, ilustracijo, fotografijo, performans. Ima dokumentiran plemishki rodovnik in osebne sorodstvene vezi z Japonsko (po machehi); je uspeshen avtor haikujev in »haikujevske« ilustracije haige; japonska televizija je leta 2000 v Ljubljani o njem posnela dokumentarni film. Imel je ok. 40 samostojnih likovnih razstav, prvo knjigo je objavil v Ljubljani (zbirka pesmi Razneslo ti bo prekleto bucho, slovenski prevod, 1998), sodeloval je s Francijem Zagorichnikom, pesmi pishe tudi v slovenshchini. Na Hrvashkem so izshle she njegova zbirka pesmi, zbirka haikujev in zbirka proze, slednja s tematiko zadnje jugovojne pod znachilno »aktualistichnim« naslovom Postbalkanac (2003; slovenski prevod Postbalkanec v e-ed. Pogum Revije SRP, 2000). Che je bil dotlej navzoch v zahodnih »jugorepublikah«, je ta nekdanji hrvashki vojak s pesnishko zbirko NADrealizam je podDADA (2006) provokativno »premostil Drino« skoraj do bolgarske meje, saj je publikacija izshla v Knjazhevcu v vzhodni Srbiji.

To njegovo »srbsko« zbirko sestavljata dva cikla, po prvem je knjiga (trdilno) naslovljena, drugi, obsegajoch tretjino celote, pa ima nikalni naslov Signalizmi niso delirizmi. S temi pojmi je avtor »programsko« oznachil koordinate svoje pesnishke »ideologije«: dadaizem, nadrealizem in signalizem (srbska veja neoavantgardnega konkretizma v drugi pol. XX. st., ust. Miroljub Todorovich). V Bozhichni pesmi Bushich evocira tudi srbsko-hrvashki zenitizem z njegovim WE druzhenjem in balkanskim »barbarogenijem« Ljubomirom Micichem, ki je bil Srb iz Hrvashke. Patriarha prvih dveh – Tzaro in Bretona – Bushich citira kot moto k vech pesmim; od teh citatov je najpomembnejshi »ostal sem tuj vsemu pustili so me zunaj vsega« (Tzara), saj povzema jedro Bushicheve boemsko neprilagodljive, »izvrzhene« bivanjske pozicije. K temu se navezuje naslovni citat iz Bretona v pesmi »Chlovek razpolovljen z oknom«, nakazujoch shizoidno identiteto (avto)kritichnega umetnika (subjekta, individua); Shizofrenija je namrech naslov novele in drugega razdelka v Bushichevi knjigi Postabalkanec.

Bushichevo literarno »ideologijo« je torej mogoche zajeti z naslednjimi pojmi: avantgardizem-modernizem, zavrachanje okorele forme in jezika, logike, razuma, meshchanskega moralizma, podzavest, spontanost, upornishtvo, provokacija, anarhoidnost, (levicharska) druzhbena kritichnost. Negacija »delirizma« kljub vsemu spontanizmu poudarja zavestno samoopredelitev, katere odmerjenost se nakazuje zhe v naslovni umestitvi, ki ni ne chisti nadrealizem ne chista dada, temvech je nekako »vmes«, nad realizmom in pod dado. Ker sta »pravi nadrealizem« in »pravi dadaizem« gibanji z zachetka preteklega stoletja, Bushich iz njiju povzema le tiste »neminljive« elemente, ki jih intimno obchuti kot she vedno aktualne in spodbudne za lastno ustvarjalnost v drugem chasu in drugem prostoru. Tudi zato vsako pesem kot »dnevnishki zapis« oznachi s chasom (dnevom) in prostorom nastanka.

Bushicheva »zahodna pesem« je prostoverzni niz jezikovnih fragmentov v smislu enega od naslovov: Poezija ni sladkobesednost. Naturalizem vsakdanjosti z vulgarizmi se samoumevno prepleta s simbolizmom besednih (po avtorju »stohastichnih«) iger. »Vzhodna stran« njegove poezije je delikatni formalizem haikuja, ki je »druga zgodba« ali pesnikov »drugi pesnishki obraz« (tudi v obliki waka in haibun). Prav tako pa je tudi Bushichev slikarski obraz »zrcalno« razpolovljen v glavnem na zahodno ekspresivno barvno sliko in na japonsko risbo haige, ki je likovni »haiku«.

Kljub izraziti bipolarnosti se zdi temeljno izhodishche Bushicheve ustvarjalne identitete unikum ekspresije kot pesnishki »raptus« (recheno po Platonu). V bistvu so vsi -izmi v umetnosti XX. st. le variacije ekspresionizma, ki ga je pri koncu XIX. st. napovedal Munch predvsem s sliko Krik (sochasno tudi Vampir, Madona, Pepel itd.). Tukaj ne gre za »vplivologijo«, avtentichna izvirnost Bushicheve ustvarjalnosti je zunaj dvoma; z nekaj primeri naj bo le ilustrativno nakazano njegovo »duhovno bratstvo« z razlichnimi (neakademskimi, antiakademskimi) ekspresionisti-dadaisti-nadrealisti v smislu shirshega tipoloshkega ozadja. Na likovnem podrochju Max Ernst (neposredna izkushnja prve sv. vojne, likovni samouk, poudarjal spontanost in subjektivnost), Oskar Kokoschka (prediren portretist, tudi literat), James Ensor (predhodnik nadrealizma, »shkandalozni« demonizem), Nolde (zavrnjen na akademiji; nordijsko-juzhnomorska opozicija; slika Sv. Simeon in zhenske, 1915), Dubuffet (trgovec z vinom, opustil akademski shtudij, prakticiral art brut, low art, outsider art – groteskni portreti in zhenski akti) itd., v literaturi pa (poleg zhe zgoraj omenjenih) Rimbaud, Lautréamont (oba zgled nadrealistov), Przybyszewski (»satanizem«), Hans Arp, literat in likovnik, eden od ustanoviteljev dade, ter drugi akterji dvotirnih likovno-literarnih -izmov, tudi dvo- ali vechjezichni (dvojnost likovno-literarno je nasploh znachilnost vseh avantgard XX. st., tudi konkretizma in signalizma.), vse do neoavantgardizma, neoekspresionizma in nove figuralike v drugi pol. XX. st. (»Neue Wilden«).

V luchi signalizma (kot nasploh konkretizma), ki raziskuje »misterij jezika« (Todorovich) v smislu, da je glas-beseda kot znak (signum) tudi dolochen simptom v kontekstu konkretuma (prostor-chas-snov), kazhe omeniti she izjemno »simptomalnost« tako Bushichevega imena (Franko – evokacija svobode v vech evropskih jezikih) in priimka (bushi – jap. vojak) kot tudi njegovega poglavitnega bivanjskega toposa. Split je namrech toponim, ki v globalni angleshchini asociira pojem split – razcep, razdor, razcepiti, razklati; tu je »zveza« z Bushichevo refleksijo shizofrenije na ozadju taborishcha kot v zadnjih jugovojnah obnovljene prakse terorja (»refreshment« Andrichevega »prekletega dvorishcha«, nemshkega konclagerja, ruskega gulaga, amerishkega Guantanama kot »globalne metafore«); sicer naj bi bila etimologija Splita v besedi spartium (lat. ime mediteranske rastline, v hrv. in v slov.: brnistra, zhuka). Bit kot razdor ali rázloka (po Derridaju) konstituira vsako bivajoche v dramo determinizma (vse do klasichnega, she nedavno preziranega pozitivizma), ki se mu ne more radikalno izogniti nikakrshna »outsider« praksa. Split je eno od starohrvashkih kulturnih sredishch (poleg Dubrovnika, Zadra, Senja), nekoch razklano med italijanashtvo in narodnjashtvo, danes drugo najvechje mesto RH, njena »rezervna prestolnica« (kot Maribor v SLO, Novi Sad v Srbiji, Milano v Italiji), do shizoidnosti izostrena mediteranska opozicija panonsko-mitropskemu Zagrebu. Na kulturni sceni tega pristanishkega Splita slikar-pesnik/pesnik-slikar Bushich figurira kot do okolja izzivalno, tudi shokantno kritichni ustvarjalec, ki ni brez ujevichevske patetike, paradoksalnosti in radikalne zaveze ustvarjalnemu boemstvu. Split je namrech mesto Marulicha, utemeljitelja hrvashke literature, pa vsaj deloma tudi Ujevicha, najvechjega hrvashkega lirika; je tudi najvechje slovansko mesto na (jadranski) obali Sredozemlja; Ujevich je v svoji odi Rusiji Rusija (1920; »krvava Rusija« kot slovanska mati) daljnosezhno reflektiral slovanstvo; Bushich ga po svoje dopolnjuje s slovansko mitoloshko Morano kot zvochno-pomenskim »ekvivalentom« za nirvano. Ekspresionizem je v dolochenem smislu »obnovljena romantika«, bushichevski umetnik je »upornik brez razloga« (»born to be wild«), ki ima zmeraj tudi svojega zrcalnega dvojnika, upornika z razlogom (prim. pogost ekspresionistichni motiv t. i. dvojnega portreta). Njegov kljuchni razlog je nekonformistichno brezobzirna avtorefleksija, odmaknjena v »underground« in osvobojena vseh iluzij (brez izraznih zadrzhkov tudi do najbolj gnusnih vidikov telesnosti; sp/l/it: »I spit on birocraty« pravi v pesmi Underground poezija); ker je tudi ta »osvobojenost« ena od iluzij, ni le frustriran »postbalkanec«, ampak je tudi renoviran »postromantik«.

 

 

 

___________

Spremni zapis k izbranim pesmim Franka Bushicha: Morana; KUD Lema, Ljubljana, 2012 (Op.avt.)