Revija SRP 109/110

Ivo Antich

 

ISTO STANJE

(tri humoreske)

 

ISTO STANJE

 

– Pa je kranjski Janez spet izigral Balkance! Na celi chrti – briljantno! Chisto pat pozicijo je spremenil v zmago.

– Hm, ne vem, kaj je briljantnega v teh pokerashkih manipulacijah z mikroglasovi, ko se celo zdi, da sta »prava zmagovalca« – Pahor in Erjavec …

– Ravno v tem je shtos! Poker zahteva briljanco na skrajnem stresnem robu … Zdrzhati je treba »tilt« … Che bi se tak preobrat, kot ga je Jansha naredil z Jankovichem, zgodil v kaki vechji drzhavi, bi to prishlo v uchbenike politologije po vsem svetu.

– Tudi tako bo prishlo v tovrstne knjige, vsaj v Nemchiji … Bo zhe poskrbela – Angela …

– Cikash, da je njena senca zadaj …

– Kogar angel(a) podpre, se mu raj odpre … In kogar ne podpre, se v zemljo vdre … Tako je danes v Evropi sredi krize, ko se le Nemchija trdno drzhi nad vodo … Kdo pa, mislish, je odlochilno prispeval, da je odletel Berlusconi – skoraj hkrati s svojim »prijateljem« Gadafijem?

– Res je, Angela je danes Mati Evrope, kot nekoch Marija Terezija … Ampak zakaj pa je dopustila sochasno zmago levice na Hrvashkem?

– Ker je kot Berlusconi v Italiji tudi hrvashka desnica s Sanaderjem za vratom postala povsem nefunkcionalna, v sramoti do grla … Pa tudi to, da je Slovenija prva na stari nemshki poti k Jadranu in Sredozemlju, ni brez pomena …

– Ampak Angela ni kar sama pricharala Janshe … Angela je le angel, vrhovni shef je vishe …

– V rajskih prostorih Bele hishe …

– In kaj zdaj preostane slovenski levici?

– Janshev scenarij: iz opozicije izzvati nove predchasne volitve. Takoj po Jankovichevi neuradni zmagi jih je napovedal sam Jansha.

– Tako bi se lahko uresnichila napoved vedezhevalke, da bo vlado naposled vendarle sestavil Jankovich …

– Leve sanje – prazne marnje …

– Vse skupaj dishi po vrtenju v zacharanem krogu …

– Seveda, tako pach je … To je to: jugovzhodna Evropa … Kako zhe pravijo bratje Ukrajinci, ki so po svoji »Krajini« tudi »Krajnci«? Saj je vseeno, kdo zmaga – Jushchenko ali Janukovich, v vsakem primeru dobimo Viktorja (Zmagovalca) …

– Se pravi, ob vseh razlikah – iste evrazijske korenine … Celo Jansha in Jankovich imata v priimku isti »kitajski« koren … V kitajshchini yan pomeni show, igrati, dim, pozhreti …

– Pa smo spet pri balkanski poanti … Isto stanje, drugo pakovanje …

 

 

 

PREPOZNAVNOST

 

– Delitve in volitve … To je nash bistveni problem …

– Kje pa! Tega je dovolj povsod po svetu: levo-desno, vedro-resno, milo-besno …

– Potem tako lahko rechesh tudi za krizo …

– Seveda … Tudi gospodarstvo ni nash bistveni problem … Ves svet je v ekonomski krizi …

– Kaj pa je potem nash kljuchni problem?

– Prepoznavnost.

– Mislish prepoznavnost Slovenije kot drzhave v svetu?

– Tochno to … Marsikdo po svetu kaj slishi o njej, a preprosto ne ve, kam naj jo vtakne v svoji geohistorichni (pod)zavesti …

– Kaj bi nas »nekam vtikal«?! Che ne ve, pach ne ve, sramota nevednosti …

– Nikogar she nisem srechal, ki bi mu bilo nerodno, da ne ve, kje je Slovenija … Kot da gre chisto naravno za sramoto neke neznane, neznatne, zakotne nevrednosti …

– V svetu je vech majhnih drzhav kot velikih …

– To je sicer »tolazhba«, a saj ne gre le za formalno velikost, predvsem gre za prepoznavnost … Po svetu sem srechal ljudi, ki so si bili na jasnem glede Monaka, Lichtensteina, Malte, celo glede Andore in San Marina … Z nobeno od teh se ni pripetilo, kot se je s Slovenijo … Namrech pri nekem zalozhniku turistichnih prirochnikov v ZDA … Moj znanec, Americhan, ki je nekaj let sluzhboval v Ljubljani, je sklenil napisati knjigo o Sloveniji … V New Yorku je shel na pogovor k zalozhniku in ta nikakor ni mogel doumeti, kje naj bi bila Slovenija … Na steni je imel zemljevid sveta, Slovenije na njem ni bilo, znanec mu je s prstom kazal na tochko med Trstom in Dunajem, oni pa je zachudeno vrtel z glavo in skushal najti prostor tudi za svoj vrh kazalca, govorech: »Tu je Avstrija, tu je Italija, tu je Madzharska, vidim tudi ta croissant Kroatanov (menda ima ta chreda juzhnoslovanskih katolichanov svoje potomce v nashem indijanskem plemenu Croatan v Severni Karolini) … In pravite, da je tu nekje vmes she en locheni delchek Slovakije … Ampak saj nekdanja Chehoslovakija, kolikor vem, ni segala do Jadranskega morja … Eh, to chudno slovansko premetavanje glasov sem in tja, med angleshkima besedama »slave« in »sloven« … Ali ni vse to od Trsta na vzhod Slovenija, Solvenija, Salvinija, Slavinija, Slavija, Salavonija, Slovanija, Slavofonija, z Rusijo vred, do Kamchatke in Japonske? Slavonija pa je menda le zgornji krak kroatanskega polmesca ali bumeranga … To mi je znano, ker so se v tej Slavoniji med nedavnimi plemenskimi vojnami kar precej klali, tako da je odmevalo po medijih.«

– In mi naj bi bili frustrirani zaradi takih prepotentno cinichnih amerishkih »geografov«?

– Kakor kdo hoche, ampak dejstvo je: che nisi prepoznaven, te ni zraven, ker nisi zaznaven …

– No, konec koncev pa je dovolj, da za Slovenijo ve nemshka Angela …

– Svetovno prepoznavnost bomo dosegli, ko bo za nas vedela tudi amerishka Angelina … Treba jo bo zlobirati, da se bo drugi del njenega filma »V dezheli krvi in medu« dogajal na »nikogarshnji zemlji« v Sloveniji … To bo nasha pristna prepoznavnost, kajti po turshko »bal« pomeni med, »kan« pa kri … Se pravi: kan i(n) bal … Da o priimku Turk, Türk niti ne govorim …

 

 

 

LOVE STORY

 

– Dober dan, gospod, prosil bi vas, da bi mi odgovorili na nekaj vprashanj za nasho rubriko »Aktualni dialogi«. Danashnja tema je – ljubezen. Zanima nas mnenje nakljuchnih mimoidochih o medchloveshkem psi­hofizichnem kontaktiranju …

– Zanima vas torej moja LOVE STORY, ne? Hja, hm … Veste, kaj LOV STORI, mislim, lov na chloveka?

– Mar je ljubezen za vas lov na chloveka?

– V nekem smislu zhe. Torej: ta lov stori, da nazadnje ne lovite vech chloveka, ampak njegovo imetje ... Dostikrat je pach tako …

– Hm, to pa ne zveni prevech spodbudno. Verjetno imate bolj slabe iz­kushnje. Dobro … No, pa mi povejte kaj o vashi prvi ljubezni …

– Moja prva ljubezen je bila shtirideset let starejsha od mene. Kot shtu­dent sem bil pri njej podnajemnik …

– Koliko let pa je to trajalo?

– Ne dolgo. Zasachila me je z mojo drugo ljubeznijo, s kolegico s faksa, in shtudija je bilo konec. Materialno me je namrech podpirala le prva ljubezen … In odpovedala mi je vse, tudi sobo …

– In kaj ste storili potem?

– Druga ljubezen je zanosila. Porochila sva se in zaposlila. Visoko le­techi karieristichni nachrti so shli po vodi, zato sva se zachela vse bolj sovrazhiti, kljub otroku. Bila pa je ta moja zhena tudi zelo emancipatorsko nastrojena. Dobila je histerichni napad besa, che ji je kdo po nakljuchju rekel gospa Dezhevnikova. Taka svojiIna oblika pri­imka, cheprav se zelo nobel slishi, se ji je namrech zdela izrecno po­udarjanje zhenske lastninske pripadnosti nekemu moshkemu individuumu. Tako sva se po treh letih lochila. Z advokatom sta me fino oskubila.

– In zdaj? Ste morda spet porocheni?

– Da … S tisto prvo ljubeznijo … Saj veste, prva ljubezen je nepozabna …

– S tisto, ki je shtirideset let starejsha od vas? Ja koliko pa je zhe stara?

– Ravno prav, da se mi splacha chakati. Je namrech bogata vdova po neki veliki zhivini, jaz pa bom edini dedich.

– Pa se vam to ne zdi nekoliko moralno problematichno?

– Ne … V nekem horoskopu sem namrech prebral, da bom umrl pred svojo zheno.

– Torej bo vashe chakanje na zhenino smrt zaman ...

– Hja, mogoche res. Ampak shtos je v tem, da ni jasno, katera moja zhena je s tem mishljena: prva, druga – ali pa morda tretja. Z nezakonsko hcherko prve zhene (imela jo je she kot mladoletnica, preden sva se spoznala) namrech zhe nachrtujeva poroko po smrti druge …

 

 

(iz rokopisne zbirke humoresk Dvogovori; op. avt.)