Revija SRP 109/110

Franco Arminio

 

RAZGLEDNICE OD MRTVIH

 

Mojemu ochetu,

ki zdaj nima vech ust

in ni vech spal

od dneva svoje smrti.

 

*

Jaz sem eden tistih, ki se je she minuto pred

smrtjo dobro pochutil.

 

 

*

Odpeljal sem se v mesto. Chakal sem v vrsti

dobro uro. Potem mi je pochila zhila na dnu

glave. Nekaj sekund kasneje je crknil tudi

motor mojega avta.

 

 

*

Bril sem starca. Imel sem devet in shtirideset

let, on pa devetdeset. Umrl sem z britvijo v

roki. Padel sem vznak, kot da bi padel s

konja.

 

 

*

Mi je zhal zate, sem rekel svoji zheni, ki mi je

stiskala roke. Ko smo zdravi, nam nihche ne

stiska rok na tak nachin, nihche.

 

 

*

Iz ust mi je privrela kri. Znotraj je bilo vse

polomljeno. Ura zunaj je prehitevala, gorechka

pa je she vedno vpijala vodo, ki sem ji jo vcheraj

dolil.

 

 

*

Muha je sedla na moj potni obraz. Jaz sem

umiral, ona pa se je naslajala ob mojem

neprijetnem vonju.

 

 

*

Imel sem enajst let in se med igro obeshal

in lebdel. Vrtna vrata so zgrmela name. List

iz kovanega zheleza mi je razbil obraz.

 

 

*

Preizkushali so mojo zdrzhljivost. Zdravnik mi je

naravnost narochil, naj nadaljujem vrteti pedale.

 

 

*

Jaz sem eden tistih, ki imajo na nagrobnih kamnih

dolge brke, zavihane na koncih. Ne spominjam se

pa vech, zaradi chesa sem umrl.

 

 

*

Zgodilo se je v avtu. Moj mozh me je peljal domov,

ker so mu v bolnishnici rekli, da zame ne morejo storiti

nichesar vech.

 

 

*

Vsa krivda je od krave, ki se je ponochi znashla

sredi avtoceste.

 

 

*

Jaz sem umrl od starosti, pa cheprav nisem bil

tako star, imel sem devet in petdeset let.

 

 

*

Bil sem vedno chlovek nesrechne sorte. Na dan

mojega pogreba so se pogovarjali o pogrebu

lekarnarjeve hchere, ki je umrla dan poprej.

 

 

*

Jaz niti dobro ne vem, od chesa sem umrl.

Zdravniki so shele preverjali moje stanje, da

bi ugotovili, kaj mi sploh je.

 

 

*

Kdor umre doma, umre v spalnici ali v

kopalnici, skoraj nikoli v kuhinji, vchasih

v dnevni sobi. Jaz sem umrl na balkonu.

 

 

*

Pred mano je umrlo zhe osemdeset milijard

oseb.

 

 

*

Bil sem vedno tih in miroljuben chlovek.

Nisem si zasluzhil, da me je povozil kamion.

 

 

*

Nihche mi ni nich razlozhil. Moral sem narediti

vse sam: oblezhati negibno in molche, postati

hladen in zacheti trohneti.

 

 

*

Jaz sem umrl med spolnim zdruzhenjem

z zhensko, ki sem jo spoznal uro poprej.

 

 

*

Bil sem osnovnosholski uchitelj v pokoju.

Pred kratkim ovdovel. In to je vse.

 

 

*

Bil sem veseljak. Potem sem izgubil sina

in izpadli so mi zobje. Prizanesem vam

s preostalim delom zgodbe.

 

 

*

V krsto so mi dali neshteto punchk. In tudi

nagrobni kamen je poln igrach. Moja mama

mi ob vsakem rojstnem dnevu kupi in

prinese kaj novega.

 

 

*

Umrl sem na nogometnem igrishchu. Moje moshtvo je

zmagovalo in zadrzhevalo zhogo v sredishchu terena.

 

 

*

Moja mati zaradi ukleshchene kile. Moj oche

zaradi chmrljevega pika. Prichakoval sem, da

me bo zadelo vsesorte, a na koncu sem se

izmazal z navadnim tumorjem.

 

 

*

Moje sestre so pomagale mami, da me obleche.

Potem je prishel oche. Priblizhal se mi je in me

gledal, zazhelela sem si, da bi bila zhiva in ga

objela vsaj za hip.

 

 

*

Pri petdesetih je postal moj obraz tak kot

pri chloveku, ki bo zdaj zdaj izdihnil. Umrl

sem star shest in devetdeset let, po dolgem

smrtnem boju.

 

 

*

Jaz od vseh stvari, ki so bile na svetu,

pogresham le zrak. Morda sem zaradi tega

kot zadnjo stvar prosil svojo zheno,

naj odpre okno.

 

*

Zdravnik mi je kar naprej trobil, naj se drzhim diete,

toda meni so ugajali shpageti z omako, vsak vecher

so mi jih morali pripraviti vsaj za 30 dekagramov.

 

 

*

Mene so obesili moji kmechki starshi. Niso

hoteli, da hodim z nekim fantom, ki po

njihovem mnenju ni bil pravshen zame. Se ni

zgodilo v srednjem veku, marvech leta 1929.

 

 

*

Pisal sem recept za priletno zhensko. Glava

mi je omahnila na pisalno mizo. Negibne

roke so pri prichi postale ledene.

 

 

*

Tudi jaz, ja, tudi jaz.

 

 

 

 

O AVTORJU

 

Italijanski pesnik, pripovednik, rezhiser, esejist in »krajinolog« Franco Arminio se je rodil leta 1960 v kraju Bisaccia (Irpinia), kjer tudi zhivi in dela. Med drugim je leta 2008 pri zalozhbi Laterza izdal knjigo Vento forte tra Lacedonia e Candela. Esercizi di paesologia (Mochni veter med Lacedonio in Candelo. Vaje o krajinologiji), za katero je naslednje leto prejel nagrado Napoli. Zbirka pesmi v prozi ali lirichnih proz Cartoline dai morti (Razglednice od mrtvih) je izshla leta 2010 v Rimu pri zalozhbi Nottetempo. Iz nje so prevodi za prichujochi izbor. Leta 2011 je pri milanskem Mondadoriju izdal knjigo Terracarne. Viaggio nei paesi invisibili e nei paesi giganti del Sud Italia Disponibilità immediata (Zemljameso. Potovanje v nevidne vasi in v vasi velikanke na italijanskem jugu, takojshnja razpolozhljivost).

 

Prevod iz italijanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich