Revija SRP 109/110

Drago Pahor

 

PORABSKI SLOVENCI 

 

POGLED V ZGODOVINO SLOVENSKE KRAJINE

 

Govoriti posebej o stari zgodovini Porabcev ne bi bilo umestno. Celo naziv Porabski Slovenci se pojavlja shele po prvi svetovni vojni, ko je sklep mirovne pogodbe odcepil Porabje od ostalega Prekmurja ali Slovenske krajine, s katero je bilo dotlej celota. Ko govorimo o zgodovini Slovencev na levem bregu Mure, zajemamo celotno slovensko narodno ozemlje.

Med Muro in Rabo so se naselili predniki danashnjih Slovencev v drugi polovici shestega stoletja. Po propadu obrske drzhave na koncu osmega stoletja se ozemlje Slovenske krajine vkljuchi v frankovsko drzhavo, kar povzrochi tudi mochno naseljevanje nemshkega zhivlja. Vendar vlada tej pokrajini, ki je bila pretezhno slovenska in se je raztezala dalech na vzhod, slovenski knez Pribina. Svojo prestolnico si je Pribina zgradil v Blatogradu ob Blatnem jezeru. Ko sta sv. Ciril in Metod prishla v Velikomoravsko drzhavo, sta pridobila tudi panonskega kneza Koclja, ki je sledil svojemu ochetu Pribinu. Takrat se je slovenska knezhevina v Panoniji otresla cerkvene in politichne odvisnosti od Nemcev ter se povezala z Velikomoravsko. Kocelj je od leta 869 do 874 vladal v Panoniji kot samostojen knez. Nesloga med Slovani in ponovni nemshki pritisk sta prekrizhala nachrt o slovanski podonavski sili. V zadnjih letih devetega stoletja pridrvijo od vzhoda nomadski Ogri, ki se razlijejo preko Panonije na zahod celo v Nemchijo in Italijo. Njihova napadalna sila se skrha shele po letu 955. Takrat se ustalijo meje nove madzharske drzhave, ki vkljuchijo tudi Slovence na levem bregu Mure in jih za dolga stoletja odcepijo od osrchja slovenskega ozemlja, ki je ostalo pod nemshko nadoblastjo. V tej dolgi dobi je uspelo Madzharom potujchiti devet desetin slovenskega ozemlja, ki je segalo tja do Blatnega jezera. Kralj Shtefan I. je drzhavo upravno razdelil po slovanskem vzoru v zhupanije. Vso oblast je izrochil bogatim grofovskim druzhinam in s tem uvedel fevdalni sistem. ki je bil takrat sploshno razshirjen.

Porabje, ki nas v tej razpravi predvsem zanima, je dobil v fevd cistercijanski samostan v Monoshtru, ki je prav tako sluzhil potujchevanju kot posvetni fevdalci. Slovenski kmetje-tlachani pa niso obchutili le krute grofovske in cerkvene gospode, temvech je prishla nadnje tudi turshka nadloga. Leta 1641 je zahteval Hasan pasha, da se vasi ob Rabi in okoli Radgone podvrzhejo sultanu in mu plachujejo davke. Prav na rabskih tleh, v blizhini Monoshtra, je bila leta 1664 redna turshka vojska premagana.

Zhe ob koncu 18. stoletja se zachenja prebujati madzharski nacionalizem, ki poizkusha zavestno pomadzhariti podrejene narode. Vendar so takrat prekmurski Slovenci zhe imeli obrambno sredstvo, to je slovensko knjigo. Sredi shestnajstega stoletja se je razshirilo luteranstvo tudi na Madzharsko. Oprijeli so se ga v veliki meri tudi nashi rojaki. Zhupnija v Gornjem Seniku na primer je bila luteranska. Zhe takrat so prodrle v Prekmurju Trubarjeve in Dalmatinove knjige. V zgodovini Prekmurcev beremo: »Krajinski kramarje szo po hi'saj ponüjali za malo cejno Trubera i Dalmatina szlov. knjige. Ali nasim papinszkim Szlovenom jih je nej trebalo, da szo nej steti (brati) znali.«

Kasneje so sami prekmurski luteranci poskrbeli za svojo cerkveno knjizhevnost. Franc Temlin je leta 1715 izdal v prekmurskem narechju napisan Mali katechismus. Obshirnejshe je bilo delo Stefana Küzmicha. Leta 1771 je izshel njegov prevod Novega testamenta. Tudi katolishki duhovniki so sledili vzgledu narechne luteranske knjizhevnosti. Miklosh Küzmich je priredil abecednik Slovenski silibikár, ki je izshel leta 1780 in kazhe takratno skrb za razvoj slovenskega sholstva. Küzmichev molitvenik – Kniga molitna – pa je dozhivel kar dvajset izdaj.

Zgodovinski razvoj je pripeljal Madzharsko preko revolucijskega leta 1848 do sporazuma z Avstrijo, ko si avstrijski in madzharski fevdalci in velekapitalisti razdelijo leta 1876 oblast v dvojno avstro-ogrsko monarhijo (dualizem). Ogrska kraljevina je bila skupek narodov, v kateri so bili Madzhari dejansko v manjshini. Saj je she uradno ljudsko shtetje v letu 1910 izkazovalo na Ogrskem le 48,1% Madzharov in 51,9% pripadnikov drugih narodnosti. Razmerje je bilo v Prekmurju za Madzhare po njihovem lastnem shtetju she bolj neugodno. Tu so predstavljali le 22,8% prebivalstva. Vsi ostali so, razen 2000 Nemcev, bili Slovenci. V Porabju je narodnostno razmerje v letu 1910 izkazovalo priblizhno isti odstotek Madzharov (22,6%) nasproti 13,4% Nemcev in 63,9% Slovencev.

Tako narodnostno razmerje v Ogrskem kraljestvu je sililo madzharski nacionalizem, ki se je okrepil zlasti po uvedbi dualizma, v skrajno shovinistichno akcijo madzharizacije. Med leti 1870 in 1890 so pomadzharili vse sholstvo. Shlo je postopoma. Ko je slovenski kulturni delavec in knjizhevnik Anton Trstenjak leta 1883 hodil po Porabju, je nashel na Gornjem Seniku madzharskega (dejansko pomadzharjenega) uchitelja. Tudi v Shtevanovcih je bila takrat zhe madzharska shola, medtem ko sta bili v Slovenski vesi in Sakalovcih sholi she slovenski. Gimnazija v Monoshtru je bila ustanovljena leta 1893 prav z namenom, da sluzhi madzharizaciji, slichno kot je bilo v sluzhbi poitalijanchevanja Beneshke Slovenije ustanovljeno leta 1878 uchiteljishche v Shpetru Slovenov.

Poleg shole pa so zatrli tudi vsako drugo manifestacijo slovenske kulturne samobitnosti. Slovenska duhovshchina v Prekmurju je prichela shiriti knjige Druzhbe sv. Mohorja. Pobudnika te akcije dr. Ivanocyja so proglasili kar za »panslavista«. V izchrpnem porochilu o knjigah Mohorjeve druzhbe in njih razshirjenosti po Prekmurju, ki ga je poslal 14. marca 1902 okrajni glavar iz Murske Sobote Zhupanijskim oblastem v Sombathely, beremo »da te knjizhne izdaje slovanske smeri tudi na sploshno zelo nevarno vplivajo na madzharski chut slovenskega prebivalstva in zelo zavirajo shirjenje madzharskega jezika«. Veliki zhupan je ministrstvu v Budimpeshto, ki se je zhivo zanimalo za zadevo Mohorjevih knjig, sporochil 11. julija 1903, da te knjige »vzbujajo slovansko zavest med prebivalci, ki se sicer she sedaj chutijo madzharski drzhavljani. Te knjige vzbujajo chut solidarnosti med nashim slovenskim in med juzhnoslovanskim prebivalstvom v sosednji Avstriji in nashe domoljubne Slovence pripravljajo na idejo, da bi ustanovili veliko jugoslovansko drzhavo.« Skratka: Mohorjeve knjige so bile – protidrzhavne.

V letih ofenzive proti Mohorjevim knjigam (1899-1903) je Prekmurje izkazovalo blizu 350 narochnikov. Sicer jih je v Porabje prodrlo le malo, saj je monoshterska dekanija imela leta 1901 najvech 11 narochnikov. Kar ponuja se nam primerjava z Mohorjani v Beneshki Sloveniji. Tudi tu je chlanstvo doseglo priblizhno isto shtevilo. Najvech narochnikov, 337, je bilo leta 1910. Tudi v Benechiji se je razvila ostra kampanja proti Mohorjevim knjigam, ki je odmevala celo v rimskem parlamentu.

Mohorjeve knjige v Prekmurju so vzbudile zanimanje ministrskega predsednika v Budimpeshti in ustvarila se je enotna fronta vse oblastvene in cerkvene hierarhije. Nadshkof v Sombathelyju je premeshchal slovenske duhovnike-Mohorjane v madzharske zhupnije in kot protiutezh Mohorjevim koledarjem je zachela sombathelyjska shkofija leta 1903 izdajati Kalendar srca Jezushovega, ki je bil pisan v prekmurskem narechju z madzharskim pravopisom. V Prekmurcih so hoteli vzgojiti zavest, da so »vendsko govorechi Madzhari«. Ta teorija ni za nashe obmejne pokrajine nich novega. Kakor so na italijanski strani zatrjevali, da Beneshki Slovenci ne govore slovenskega narechja in so Nemci razvili celo »znanost« o Vindisherjih, so se tudi Madzhari oklenili teorije o Vendih. V starejshi dobi so nazivali vse Slovane Tote. Vzdevek Tot zasledimo celo v madzharskem imenu Slovenske vesi (Rabatotfalu – Rabska slovenska vas).

Teorija o Vendih, ki so jo naslanjali celo na trditev, da izhajajo Vendi od nekdanjih Vandalov, je iz politichnih razlogov prijala vladajochemu madzharskemu fevdalnemu razredu, da se je popolnoma udomachila ne le v uradnem jeziku, temvech tudi med madzharskim ljudstvom, ki je svoje slovenske sosede imenovalo le Vende. Slovenci niso nikoli sprejeli za sebe tega imena, temvech so se zhe v tistih chasih, ko smo se ostali Slovenci oznachevali le za Kranjce, Primorce itd., nazivali enostavno Sloveni in svojo dezhelico Slovensko krajino. (Danes si na Madzharskem prizadevajo, da bi svoje slovenske sodrzhavljane imenovali z njihovim pravim imenom. Ker je »stara navada zhelezna srajca«, bo ta reparacijski proces prilichno pochasen.)

V Murski Soboti so v zachetku stoletja ustanovili sploshno izobrazhevalno drushtvo za pomadzharjenje Slovenske krajine (Slovenske krajine vogrshchino shireche drushtvo), ki je imelo, kakor ime samo pove, enake cilje kot pri nas Lega nazionale in na Koroshkem Schulverein.

Veliko socialno nasprotje med preprostim ljudstvom in vladajocho gospodo je bilo prav gotovo zaviralni element, ki je onemogochal vechje uspehe madzharizacije. Dvojno, socialno in narodnostno zatiranje je pripomoglo, da se je ob koncu prve svetovne vojne ljudstvo Slovenske krajine izreklo za prikljuchitev dezhele k Jugoslaviji, kar ni pomenilo le nacionalno osvoboditev, temvech tudi reshitev iz njihovega bednega socialnega polozhaja. V razgibanih povojnih mesecih so se na madzharskem dogodki prehitevali. 21. marca 1919 je bila proglashena Madzharska sovjetska republika. Trajala je le 133 dni, saj je dejansko bila uspeshna le v Budimpeshti in nekaterih vechjih industrijskih mestih. Vendar je vredno omeniti dogodke, ki so se takrat razvijali v Slovenski krajini. Delavski svet (Tanacz Szlovenszke krajine – Sovjet Slovenske krajine) v Murski Soboti je 29. marca 1919 proglasil slovensko avtonomijo in na podlagi tega sklepa pozval 14 naselij iz monoshterskega okraja in slovenske vasi iz lendavskega okraja, da se teritorialno zdruzhijo s soboshkim okrajem. Monoshterski okrajni sovjet pa ni imel posluha za poziv o avtonomni Slovenski pokrajini in se je izogibal, da bi sklep sovjeta v Murski Soboti potrdil in izvrshil.

Okrajni delavski svet v Murski Soboti je sestavljalo 48 chlanov. Po imenih sodech je bilo 34 chlanov slovenske narodnosti. Krajevni sveti za ljudsko prosveto so zacheli uvajati v shole pouk slovenshchine. Novo urednishtvo Novin je s shtevilko od 4. maja uvedlo gajico namesto prejshnjega madzharskega chrkopisa. O usodi premaganih centralnih drzhav je odlochala zmagovita antanta. Mirovna konferenca, ki je zasedala v Parizu, je 9. julija 1919 dodelila Slovensko krajino Jugoslaviji, vendar je dolochila mejo na razvodju med Rabo in Muro. Jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci se je sicer vneto zavzemala, da bi se tudi slovensko Porabje prikljuchilo k Jugoslaviji, toda dokonchno je obveljal predlog amerishkega delegata Johnsona. S tem so enotnost Slovenske krajine razbili in zachenja se lochena zgodovinska pot Porabja. V Slovensko krajino so prispele jugoslovanske chete 12. avgusta istega leta.

 

 

ZGODOVINA PORABJA

 

Slovenci smo zhe ponovno obchutili, kako diplomati velikih drzhav rishejo za zeleno mizo na zemljevidih »naravne« meje in rezhejo v zhivo telo nashega narodnega ozemlja. Tako so tudi leta 1919 v Parizu iznashli »naravno« mejo med prebivalci Slovenske krajine in poiskali neko razvodnico z »utemeljitvijo«, da je madzharsko mesto Monashter gospodarsko sredishche slovenskih porabskih vasi, ki morajo biti zato vkljuchene v meje povojne Madzharske. Dejstvo, da je po madzharskem uradnem ljudskem shtetju leta 1910 bilo v Porabju z Monoshtrom vred le 22,6% Madzharov nasproti 63,9% Slovencev (13,4 odst. je bilo Nemcev), ni bil uvazhevanja vreden argument. »Naravna« meja poteka po grichevnatem svetu, na katerem je najvishja vzpetina 404 m (absolutne vishine!) visoki Srebrni breg. Ker se dalech proti Monoshtru svet spusti shele pri Dolnjem Seniku na 250 m vishine, je ochitno, da o kaki posebni »naravni« meji na zlozhnem grichevju ni govora. To dokazuje tudi nekdanja povezanost vasi z obeh strani sedanje meje. Tudi cerkvena pripadnost vasi v zhupnije zanika obstoj kake uposhtevanja vredne meje. Tako so Ritkarovci do leta 1919 spadali v faro Veliki Dolenci na jugoslovanski strani, jugoslovanske vasi Chepinci, Martinje in Trdkova pa v porabsko faro Gorenji Senik. Monoshter je sicer bil kot sedezh okraja upravno sredishche slovenskih vasi, v ostalem pa ni predstavljal gospodarskega sredishcha. Z madzharskim zaledjem niso imeli slovenski rojaki posebnih gospodarskih zvez, saj so zheleznico preko Monoshtra zgradili shele po vojni. Po gospodarski strukturi je bilo Porabje z ostalim, takratnim izrazito kmechkim znachajem Slovenske krajine, celota zase. Ekonomski stiki Porabja so se razvijali na jug in zahod, nikakor pa ne na sever in vzhod med Madzhare. Porabci so svojo zhivino gnali na sejme v Soboto. Beltince in druge prekmurske kraje. Od tod so jo izvazhali v Radgono in Ljutomer. Tudi porabski loncharji so se posluzhevali za prodajo svojih izdelkov trgovskih poti v tej smeri. Loncharji iz juzhnejshih vasi pa so prihajali v Porabje po izvrstno belo ilovico.

Pripadnost Porabja je bila dokonchno zapechatena s podpisom trianonske mirovne pogodbe med antantnimi zavezniki in Madzharsko 4. junija 1920. Mednarodna razmejitvena komisija, ki je imela nalogo, da na terenu zachrta v Trianonu dolocheno mejo, je bila septembra 1920 na Gorenjem Seniku, kjer so krajevni zastopniki zahtevali, da se dolochi, da se bo v njihovi cerkvi uporabljal slovenski jezik.

Med obema vojnama ni bilo v Madzharski govora o kaki zashchiti narodnih manjshin. Nadaljevali so z madzharizacijo in med letom 1920 in 1922 je izhajal celo vendski chasnik Domovina z ochitnim raznarodovalnim namenom. Da niso imeli napori za madzharizacijo veliko uspeha, je razvidno iz prichevanja Antona Vratushe, ki je leta 1939, torej neposredno pred izbruhom druge svetovne vojne, kot shtudent slavistike preucheval jezikovne razmere v Porabju. On pishe: »Drzhavna meja she ni pokazala kakshnega vechjega vpliva: severni gorichki govor se nadaljuje she preko meje: le tujca ogovarjajo in pozdravljajo madzharski, kar pa je treba razumeti kot odraz razmer. Edino v Slovenski vesi in blizhnjih Sakalovcih naletimo na pojave, ki jih sicer ne srechamo ob Rabi. To je pa povsem razumljivo: ti dve vasi sta geografsko locheni od ostalih in najbolj odprti vplivom iz Rabske doline«.

 

 

JEZIK PORABSKIH SLOVENCEV

 

Da spoznamo porabske rojake nekoliko tudi z jezikovne plati, nekaj bezhnih belezhk, ki pa ne segajo v strokovno razpravo. Anton Vratusha karakterizira njihov govor kot narechje, ki je preko meje razshirjeno na Gorichkem, tj. v severnem predelu jugoslovanskega Prekmurja. Porabci torej uporabljajo v govoru eno izmed razlichic prekmurskega narechja.

Navajam nekaj posebnih znachilnosti. Izreden je primer, ki je znan tudi ponekod na Gorenjskem, da govorijo zhenske o sebi v moshkem spolu. Tako pravijo na primer: san iso ali üso, san jemo, namesto sem shla, sem imela. Druga taka posebnost, ki pa je razsirjena po vsem Prekmurju, je zanikanje, ki sledi shele pritrdilnici, na pr. Jes sem nej prisho (jaz nisem prishel). Znachilno je tudi zamenjavanje samoglasnikov. Navajam nekaj primerov: nozhich – nauzhich, roka – rauka, sem – sam ali san, eden – adan, dober – dobar, ledina – ladina, nesem nasem, zajec – zavac.

Porabci imajo v svojem narechju mnogo lepih slovenskih besed, ki ne bi delale sramote knjizhnemu jeziku. Zgodaj zjutraj, zarana pravijo zarankoma in zato ti voshchijo dobro jutro z Dobar zranak! Za pokopalishche uporabljajo besedo groubishche, dezhnik jim je dezhevnik in rastlinska kal je ras. Pasji hishici pravijo pasjica, in ko jih zebe, si nadenejo rokajce (rokavice). Chetudi je v narechje zashlo tudi nekaj madzharskih in nemshkih besed, zlasti za predmete, ki jih je prinesla civilizacija, se kazhe trdozhivost porabskih Slovencev tudi v tem, da so si za take predmete sami izmislili ustrezne besede. Tako so »zbrodili« (pomisli na rek »nekaj mi brodi po glavi«) besedo vuzhgica (vzhgati luch!) za elektrichno stikalo in spleteno elektrichno zhico imenujejo kitica. Kadar je sila, da morajo komu kaj nujnega sporochiti, poshljejo silnico (brzojavko).

Predolgo bi bilo, che bi se spustili she na opisovanje njihovih obichajev. Zakljuchim naj to poglavje z verzi iz njihove ljudske pesmi, ki she vedno zhivi med njimi.

 

Moja luba je zhe mrlá,

ütro'ji vö zgonio.

Tok sem mislô, kaj dezh ide,

pak mi skuze (solze) techejo.

 

 

 

NOVA DOBA PORABJA

 

Ob zmagovitem zakljuchku druge svetovne vojne so prishle v Porabje poleg Rdeche armade tudi edinice Jugoslovanske armade. Porabski Slovenci so upali, da bo zlom fashizma tudi njim prinesel zedinjenje z matichne domovino. Zhe 29. aprila 1945 je zastopnik porabskih Slovencev na velikem zborovanju v Bogojini izrekel zahtevo po prikljuchitvi. Z zborovanja so poslali AVNOJ, SNOS in Izvrshnemu odboru OF brzojavke, v katerih se sklicujejo na nachela zaveznikov o samoodlochbi narodov.

Drugi miting so porabski Slovenci sklicali sami v Martiniju 3. junija 1945. S tega zborovanja so poslali narodni vladi Slovenije resolucijo, v kateri »slovesno izjavljajo, da hochejo na temelju pravice narodov do samoodlochbe in odcepitve zhiveti v demokratichni federativni Jugoslaviji«. Na istem zborovanju so nastopili tudi zastopniki demokratichnih Madzharov in Monoshtra in poudarjali pravico porabskih Slovencev, da se prikljuchijo k Jugoslaviji s tem, da se k Jugoslaviji prikljuchi tudi Monoshter.

Vendar je prishlo drugache. Na zahtevo oborozhenih sil Sovjetske zveze so se morale jugoslovanske edinice umakniti na nekdanjo drzhavno mejo. Predstavnik Rdeche armade pa je pojasnil, da je na podlagi dogovora med zavezniki in zachasno madzharsko vlado zagotovljena Madzharski stara trianonska meja. Kakor koroshki Slovenci, tako so tudi porabski rojaki plachali rachun barantanja med velikimi.

V chasu po zlomu fashizma so si Slovenci prvich v zgodovini Porabja ustanovili politichno organizacijo v okviru Antifashistichne fronte juzhnih Slovanov na Madzharskem. Ta organizacija se je 17. decembra 1947 preimenovala v Demokratichno zvezo juzhnih Slovanov. Porabski Slovenci so le prichakovali, da se bo v demokratichni Madzharski njihov polozhaj v narodnostnem oziru izboljshal. Saj so pristojne oblasti izdale 24. oktobra 1945 kljub nasprotovanju madzharskega uchiteljstva odlok, da se uvede za slovenske uchence tudi pouk v materinshchini. Shest porabskih Slovencev je opravilo ustrezni pedagoshki uchiteljski techaj v Pechuju in pouk slovenshchine kot predmet so uvedli na sholah na Gorenjem Seniku, v Shtevanovcih, Slovenski vesi in Verici ter na Dolnjem Seniku.

Zloglasna resolucija Informbiroja pa je pri prichi unichila obetajoche zachetke narodnega zhivljenja porabskih Slovencev. Pouk slovenshchine je bil mahoma ukinjen, uchitelji pa odpushcheni in preganjani. Porabski Slovenci so zopet zapadli v brezpravje. Le pochasi, vzporedno s popushchanjem napetosti v mednarodnem zhivljenju in zlasti z razvijanjem odnosov med Madzharsko in Jugoslavijo se je polozhaj spreminjal na bolje. Obchutne spremembe v manjshinski politiki so bile opazne shele po letu 1968. Deseti kongres Madzharske socialistichne delavske partije je ugotovil, da »tudi nemshki, juzhnoslovanski, slovashki in romunski delavci nashe domovine gradijo skupaj z madzharskim narodom, kot enakopravni chlani nashe druzhbe, socialistichno domovino«.

Leta 1972 je Madzharska izpremenila svojo ustavo in vnesla vanjo tudi jasno dolochbo o narodnostnih pravicah. Prejshnja ustava je dopushchala drzhavljanom nemadzharske narodnosti mozhnost uchenja materinega jezika in negovanja ljudske kulture. Nasprotno temu so spremembe nove ustave izrazitejshe in tochneje navajajo pravice narodnostih skupin, ki so konkretizirane v naslednji dolochbi: »Ljudska republika Madzharska zagotavlja enakopravnost vsem narodnostim, ki zhive na njenem ozemlju: rabo materinskega jezika, shole v materinskem jeziku in ohranitev in negovanje lastne kulture«. Izvrshevanju ustavnih dolochb sluzhijo nekateri oblastveni organi od drzhavne svetovalske komisije za narodnosti, oddelka za narodnosti pri ministrstvu za prosveto in she druge ustanove na drzhavni, zhupanijski, okrajni in obchinski ravni. Prvi zhupanijski odbor za narodnosti so ustanovili prav pri Izvrshnem svetu Zhelezne zhupanije, kateri pripada tudi Porabje. Ta odbor obravnava gospodarska, sholska, kulturna in politichna vprashanja treh narodnosti, ki zhive v tej zhupaniji: slovenske, hrvatske in nemshke.

Novo zhivljenje, ki se zaradi opisanih sprememb razvija med porabskimi Slovenci, ima seveda she vse polno pomanjkljivosti, kar ni chudno spricho prejshnje zatrtosti. Vendar so ti prvi koraki v slovensko kulturno zhivljenje spodbudni in kazhejo, da bo nadaljnji razvoj uspeshen. Komaj leta 1972 je bil v upravnem aparatu Demokratichne zveze juzhnih Slovanov, ki tesno sodeluje z oblastvenimi organi, ustanovljen poseben referat za reshevanje slovenskih kulturnih vprashanj. Na to mesto je bila postavljena porabska Slovenka. Kazhe se potreba, da bi porabski Slovenci poiskali mozhnosti samostojnejshega dela. Sicer je neizogibno rachunati z njihovo maloshtevilnostjo, medtem ko se more sedanje obchutno pomanjkanje sposobnih kadrov v perspektivi odpraviti.

Z ostalimi juzhnoslovanskimi skupinami imajo Porabci skupen vsakoletni Ljudski koledar (Narodni kalendar), v katerem pa odpade od preko 220 strani obsega na slovenski del le 32 strani. Zato zhelijo Porabci imeti svoj lastni koledar, ki bi se gotovo bolj razshiril med ljudstvom. Tezhje je vprashanje periodichnega tiska. Demokratichna zveza juzhnih Slovanov izdaja tedensko glasilo Narodne novine. List ima od leta 1970 stalno rubriko Za nashe Slovence. Rubrika, chetudi zavzema le majhen del v chasniku, pricha, da nimajo porabski rojaki she dovolj pishochih ljudi, ki bi priblizhali chasopis ljudem. V Porabju so Narodne novine le slabo razshirjene. Slovenski del Novin objavlja tudi sporede ljubljanskega radia.

Bodochi razvoj moremo predvideti le na osnovi sedanjosti, zato nas zanima.

 

Jadranski koledar 1976 (Trst)

 

 

 

DRAGO PAHOR (1905, Shkedenj / Servola pri Trstu – 1980, Trst), uchitelj, politichni in kulturni delavec, publicist. Matura na uchiteljishchu v Tolminu (1924), uchitelj v Barkovljah in pri Sv. Jakobu v Trstu, leta 1928 ilegalno odide v Ljubljano, uchitelj v Trbovljah 1931-1941. Med NOB organizira partizanske shole in uchiteljske techaje, tudi na Primorskem. Po vojni referent za slov. sholstvo v Trstu, tajnik Slovensko-hrvatske prosvetne zveze (1948), nachelnik oddelka za zgodovino in etnologijo v Narodni in shtudijski knjizhnici v Trstu, upravnik slov. Dijashkega doma v Trstu (1953-1965). 1953 ustanovil org. slov. tabornikov v Italiji. Raziskoval primorsko preteklost, zlasti zgodovino slov. sholstva na Primorskem; o tem objavil shtevilne chlanke in vech knjig. Urejal trzhashki Jadranski koledar (v njem med drugim objavil zanimivo tematsko-poetoloshko razpravo Simon Gregorchich in morje, 1967).

Gornji odlomek iz daljshega spisa o Porabskih Slovencih, ki so Draga Pahorja kot Primorca she posebej zanimali kot primer etnichne ogrozhenosti z nasprotnega roba (vzporednice med Beneshkimi in Porabskimi Slovenci), se v Reviji SRP vkljuchuje v njeno dosedanjo kritichno refleksijo o usodi slovenskih obrobij (Koroshka, Primorska, Istra), v prichujochi shtevilki razshirjeno tudi na Prekmurje. (Op. ur. I. A.)