Revija SRP 109/110

David Novak

 

SLOVENSKA PESEM

 

(Versus Vandalici. Pro Actu Oratorio Anno 1774 die 16. Febr.)

 

Poslünteda esi prosim vás GOSPODA,

Ka bom vám jas pravo od toga naroda,

Shteri v zimi v hizhi pr pechi se gloda,

Ar ga mras mentüje od vsakoga hoda.

 

V zimenskom vreimeni páver si zgucháva,

Od svojih starishih on prpovidáva,

Med gjestjámi sidi ne boli ga gláva,

Ino tak zdremlenjom on strake odáva.

 

Tak pravi meo sem jas jedrnu mamicu,

Ali mrla mi je mám za njou Katicu,

Vzeo sam si strélicu zhnjouv sam bujou fticu,

Mama su sküali prav dobru zhupicu.

 

Nejde on vörte mi vech na njive s plügom,

Ka bi se obrachao svojim frishkem cügom,

Liki vleti goni eden priton drügom,

Cha, sarvash, hajs redzha, zhüle dráple strügom.

 

Kae pa moj ocha delau v Sent-Gothardi,

Dare je meo pune fse fplundre tokvardi,

Nosou je okoulik tam otec na dárdi,

Török Bashe glávo novce v shalavardi.

 

Te je dobre bilou na svéti zhiveti,

Mogou jete chlovik dosta pénes meti,

Nei je meo nevouli ni vzimi ni vleti,

V bibor, vbárshonski gvant mogóu je odeti.

 

Meo je moj stari ded prav tuchnoga brava,

Tak je biu veliki, kako divgja krava,

Shest centov je vágao meo je gjetra zdrava,

Dosta bilou dobra, ali zima prava.

 

I zdaj tak delámo pri ogni sidimo,

K fashanki správlati tüdi se hitimo,

Dosta gostuvanjao rediti vidimo,

I tak célo zimo vesélo drzhimo.

 

Per me DAVIDEM NOVAK mp.

 

 

 

 

 

 

David Novak

 

SLOVENSKA PESEM

 

(Vandalska pesem; za govornishki nastop leta 1774, dne 16. febr.)

 

Prisluhnite semle, prosim vas, gospoda,

kaj vam bom jaz pravil od tega naroda,

ki v zimi v hishi pri pechi se stiska,

ker ga mraz reshuje vsakega pohoda.

 

V zimskem chasu se kmet pogovarja,

o svojih prednikih pripoveduje,

pri odprtini pechi sedi, ne boli ga glava,

in tako z dremanjem se po srakah zgleduje.

 

Tako pravi: imel sem jaz pridno mamico,

a je umrla, namesto nje imam Katico,

vzel sem si pushchico, z njo sem ubil ptico,

mama so skuhali prav dobro juhico.

 

Ne gre on, verjemite mi, vech na njive s plugom,

da bi se obrachal s svojo hitro vprego

kot poleti, ko goni enega (vola) ob drugem,

»cha, Sarvash, hajs, Redzha!« ju z ostnom drega.

 

Kaj je pa moj oche delal v Sent Gothardu,

ko je imel vse polno blaga v hlamudrachah;

nosil je naokoli moj oche na sulici

turshkega pashe glavo, novce pa v turshkih hlachah.

 

Tedaj je dobro bilo na svetu zhiveti,

mogel je chlovek veliko denarja imeti,

ni imel tezhav ne pozimi ne poleti,

v shkrlat, v zhametno obleko se je mogel odeti.

 

Imel je moj stari ded prav debelega prashicha,

tako je bil velik, kakor divja krava,

shest stotov je tehtal, imel je jetra zdrava,

veliko je bilo dobrega, a zima prava.

 

Spet zdaj tako delamo, pri ognju sedimo,

s pripravami za pusta tudi hitimo,

dosti zhenitovanj delati vidimo,

in tako celo zimo veselo zdrzhimo.

 

(1774)

 

 

 

 

 

OPOMBA K DAVIDU NOVAKU

 

Podobno kot Jozhef Zizencheli, ki je na zachetku Valvasorjeve Slave (1689) objavil prvo slovensko tiskano posvetno pesem (Zashtitno voshejne te krajnske dezhele), je tudi David Novak praktichno znan le s svojim imenom in pesmijo, prav tako eno prvih slovenskih posvetnih (malo pred posvetnim almanahom Pisanice, 1779), in to v prekmurskem narechju. Gre za rokopis iz leta 1774, ki ga prvi omenja slovenski slavist Shtefan Barbarich (NR, 21-1968); hrani ga knjizhnica nekdanjega evangelichanskega liceja v Bratislavi (pozneje Inshtitut slovashke literature). V Pozhunu (madzh. Pozsony – staro ime za Bratislavo) so se namrech sholali tudi Slovenci – prekmurski evangelichani, tam so delovali njihovi kulturniki (uchitelji, duhovniki, pisatelji); sicer v glavnem katolishka Madzharska je bila versko tolerantna tako do protestantov kot do Judov (sodech po imenu, je bil David Novak morda judovskega porekla). Shirshe je rokopis in pesem predstavil Vilko Novak v razpravi Slovenska in slovashka pesem iz 1774 (Slavistichna revija, 1970, 1-2); pesem (z naslovom Slovenska pesem) je objavil tudi v svoji knjigi Izbor iz prekmurskega slovstva (1976); objavljena je she v Gspanovem Cvetniku I (slovensko umetno pesnishtvo do srede XIX. stoletja; 1978).

Povzeto po Vilku Novaku: avtor pesmi je David Novak, sredi 18. stol. vpisan kot dijak v maticah bratislavskega evangelichanskega liceja; rojstni kraj ni naveden, verjetno iz vasi Shurd (madzh. Surd, prej madzh. zhupanija Somogy, zdaj sosednja zhupanija Zala, JZ Madzharska ob meji s Slovenijo in Hrvashko), saj je iz tega kraja tedaj vech vpisanih, npr. sin pastorja Shtefana Küzmicha (1723-1779), enega prvih prekmurskih (protestantskih) piscev. O Davidu je she podatek, da je bil leta 1771 v tretjem razredu, zato je bil leta 1774, ko je zapisal pesem, najbrzh star 17 let; poznejsha usoda in kraj smrti sta neznana. Licej je bil ustanovljen leta 1606, osemrazreden, uchni jeziki nemshki, madzharski in latinski. Glavno je bilo branje latinskih klasikov z vajami v pisanju, metriki, retoriki; ob praznikih so uchenci nastopali z deklamacijami, tudi ob pustu, predstavili so lastne pesmi, napisane v materinshchini, David je svojo pustno prigodnico napisal v slovenskem prekmurskem narechju z latinskim naslovom Versus Vandalici (madzh. ime Vend, mn. Vendek za Slovence so tedaj istovetili z germ. Vandali). Zraven te pesmi sta v istem arhivu she pesem slovashkega dijaka (Jan Podhradski) in madzharskega; slovashka je tematsko blizu slovenski, je manj ekspresivna, bolj etnoloshko podrobna, prav tako v rimanih dvanajstercih, a precej daljsha, z latinskim naslovom Versus slavici

Slovenska pesem je v vsebinskem pogledu pustni prilozhnosti ustrezna realistichno-fantastichna (folklorni »magichni realizem«) kmechka »zimska idila« s humorno-grotesknimi poudarki: brezdelje, klepet pri pechi, spomini z junachenjem (»krpanovske« asociacije iz bojev s Turki; to kazhe, da so se tudi Slovenci na vzhodu kakor na Levstikovem jugu zavedali svojega prispevka v boju proti Turkom in so bili ponosni nanj; pri mestu St. Gotthard ali Monoshter, ki je sredishche za Porabske Slovence, 1. avg. 1664 avstrijsko-turshka bitka, po sedmih urah turshki poraz, velik del turshke vojske utonil v Rabi). V pesmi spreminjanje optike govorechega subjekta (prva in tretja os. edn., prva os. mn.) uchinkuje »moderno«: na zachetku, v prvi kitici avtor nagovori poslushalce, pritegne pozornost in nakazhe vsebino; prva in druga kitica podajata avtorjev »zunanji« opis zhivljenja na kmetih pozimi; v tretji kitici spregovori sam kmet o sebi, v chetrti spet avtor o kmetu in njegovem delu na njivi poleti v nasprotju z zimskim pochitkom; v peti kitici ter naprej spet kmet o ochetu in dedu, v zadnji kitici v prvi osebi mnozhine povzame v imenu vse kmechke skupnosti vedro samozadovoljno dogajanje. Tako je sklenjen krog od osebnega realistichnega izhodishcha prek ekspresivno pripovedne groteske v kolektivno realistichno idiliko.

Izvirni zapis je »bohorichica« v regionalno tradicionalni prekmurski priredbi po madzharskem chrkopisu (tukaj prirejeno po transliteraciji Vilka Novaka). Pokrajina med rekama Muro in Rabo, ki je v XI. stoletju prishla pod madzharsko (ogrsko) drzhavo in ki so jo Slovenci imenovali »Slovenska krajina« (od leta 1920 uradno ime Prekmurje je prvi uporabljal Anton Trstenjak ob koncu XIX. stol.), Madzhari pa Vandalia ali Tótság (tót – sprva madzh. ime za vse Slovane, pozneje pa za tiste, ki so se sami imenovali Sloveni: prekmurski Slovenci, Slovaki in hrvashki kajkavci; v novejshem chasu so madzh. nacionalisti prepovedali besedo szlovén), je ne le v geohistorichnem, temvech tudi v jezikovno-literarnem pogledu poseben fenomen. Prekmurski slovenski pisci (obchasno so si jih lastili tako Madzhari, za katere je bila prekmurshchina »lingua vandalica« ali »vendsko narechje«, kot Hrvati, ki so v njej videli »starohrvatski«) so v dveh stoletjih in pol izoblikovali najbolj razvito, trdozhivo in najdlje trajajocho (do srede XX. stol.) knjizhno prakso med vsemi obrobnimi slovenskimi narechji (v manjshi meri koroshko, zahodno in vzhodno shtajersko, primorsko-beneshko). Zhe v XVI. in XVII. stol. so obstajale (katolishke) rokopisne cerkvene in posvetne pesmarice (npr. Martjanska), po katolishki obnovi je tretjina prekmurskih Slovencev ostala protestantska, med temi se je v zachetku XVIII. stol. razvila intenzivna narodno-versko-slovstvena dejavnost s prvimi tiskanimi publikacijami; vrh pomeni  Nuovi zakon (1771) v prevodu pastorja Shtefana Küzmicha, med katolichani pa Szvéti evangyeliomi (1780) v prevodu zhupnika Miklosha Küzmicha. Zaradi dolge lochenosti od ostalih Slovencev je v jeziku in pisavi vrsta posebnosti in nedoslednosti (npr. »madzharsko« pisanje shumnikov in sichnikov: č – cs, cſ, ts; š, ž – s, ſ; c – cz, tz; s – z, ſz); Shtefan Küzmich je po tedanjem madzh. zgledu za ž uvedel znak z apostrofom 'z (tako tudi Davidov rokopis); pozneje so sploshnoslovenski gajici sledili tudi Prekmurci.

Oblika Slovenske pesmi je solidno urejena, izraz retorichno uchinkovit: osem kvartinskih kitic v doslednih silabichnih dvanajstercih (6 + 6, tj. s cezuro ali premorom v sredini), posamezna kitica z isto dvozlozhno (daktilsko) rimo, na koncu treh verzov vejica, chetrti se koncha s piko. Za danashnje branje vech tezhje razumljivih mest (v prekmurshchini npr. brav niso ovce, temvech prashich); najbolj problematichen je vrh v shesti kitici, kjer za besedo tokvardi tudi Vilko Novak nima razlage; fplundre (iz nem. Pluderhose) so »zahodne« (vojashke) hlamudrache, shalavarde (madzhariziran turcizem shalvare – shiroke hlache) pa »vzhodne«; slednje je kmet, ko je sluzhil kot vojak, slekel s premaganega turshkega pashe, njegovo odsekano glavo je nataknil na sulico (madzh. dárda), svoje in Turkove hlache pa ima polne zaplenjenih novcev in drugih dragocenosti (tok/var/da: morda iz madzh. varr – shivati, okrasiti in iz turcizma toka, toke, tj. okrasje v turshki ljudski noshi: pasne zaponke, srebrni in zlati gumbi, naprsne ploshchice kot deli oklepa; prim. tudi tur. besedo hovarda – brezdelnezh, lahkozhivec, nemaren veseljak; v 16. in 17. stol. v turshki zasedbi vechji del Madzharske z Budimpeshto, v govorici so se nabrali tudi bosansko-srbohrvashki turcizmi).

 

Izbor, prevod (v sodobni knjizhni jezik) in opomba Ivo Antich