Revija SRP 109/110

Dani Bedrach

 

BREZDOMEC

 

Zimska

 

gluha belina mi grozi s svojo spokojnostjo,

gluha belina mi lushchi oglato kamenje

iz slanih ochi.

 

zima!

sem le razdrobljen kristal,

ki na pomechkani chrni rjuhi

chaka na tvoj predzadnji poljub.

 

 

V svojem vinu nochem vode

 

v tvojih zhrmljah so besede

zlimane v previdne svitke,

v tvojih ustih so ostanki

davno izgubljene bitke.

s tanko zhilo vestno praskash

sopomenke z dna posode ...

glej, prestar sem za ochitke:

v svojem vinu nochem vode!

 

v tvoji sluznici so pesmi

stkane v hrepeneche rane,

v tvojih sanjah so mehurji,

v tvojih kletkah so podgane.

s ploskimi nogami jochesh

v mraku jalove svobode ...

glej, razkrite so nakane:

v svojem vinu nochem vode.

 

v noch zahlipa nora luna,

v vinu plavajo mushice.

na kitari pochi struna,

pesmi so kot mrtve ptice.

iz plastenke mi natakash

godljo v starodavne sode,

gluha za odmev resnice:

v svojem vinu nochem vode.

 

Zhivljenje

 

zhivljenje je zagotovo

nekaj povsem vsakdanjega

in izjemno lahkotnega:

kot (recimo) toaletni papir

ali shkarjice za nohte.

 

zhivljenje se ne obotavlja,

saj je v svoji osnovi

izrazito polnokrvno.

 

le z leti

pochasi postane

obchutljivo na dotik.

 

 

 

Vcheraj

 

vcheraj sem srechal svojo besedo:

tiho je padla iz tvojih ochi

na umazano rjuho, kakor da ishche

odgovor na vechna vprashanja ljudi.

 

vcheraj sem vedel, zakaj sem obesil

pisano cvetje na sajasto steno,

kjer mu utrujeni gobci bedakov

smehljaje dolochajo vrednost in ceno.

 

vcheraj sem videl v srebrnem zrcalu,

kako se je toplo chloveshko srce

ubilo na strganem listu papirja

v verzih, ki skrivajo tvoje ime.

 

vcheraj sem slishal, kako so molchale

ptice selivke, ko sem se vprezhen

v jarem neznane resnice vprashal,

kako naj chrkujem besedo ljubezen.

 

 

 

Brezdomec

 

bedim: zazrt

v strahotno slutnjo

izmuchenega neba,

izvlechem izza zob

sulico izsushenega jezika.

 

tako dalech si, zemlja!

tako dalech, cheprav tik pod mano

potrpezhljivo prezhish skupaj z mrtvimi

na kislino tistega krika,

ki se ne bo nikoli rodil.