Revija SRP 109/110

Damir Globochnik

 

KARIKATURE V CHASNIKU JUTRO (1910–1912) 

 

Marca 1910 se je dnevnikoma Slovenski narod in Slovenec pridruzhil tretji dnevnik Jutro, ki ga je tiskala Uchiteljska tiskarna v Ljubljani. Evgen Lovshin (1895–1987), eden ustanoviteljev Jutra in voditeljev projugoslovanske revolucionarne organizacije Preporod, omenja, da si je novi slovenski dnevnik zadal naslednje cilje: »List je postavil v svojem programu neodvisnost v domachi politiki na prvo mesto, dalje nepotrebnost po ustanavljanju nove stranke, vendar z zheljo, dati vech zhivljenja narodno-napredni stranki in zatirati klerikalizem kot najvechjo nesrecho za slovenski narod. V nacionalnem pogledu se je list boril za dobre odnose Slovencev do drugih slovanskih, posebej jugoslovanskih narodov, ker je menil, da so Slovenci samo sestavni del ene etnografske celote, ki se imenuje: 'slovanski jug'.« (E. Lovshin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 130)

Drugache kot oba predhodnika je bilo Jutro (jutranji list) naprodaj tudi v trafikah. List je poskushal prodreti do chim vech bralcev, ki so bili siti vechnih prerekanj med klerikalci in liberalci v Slovencu in Sloven­skem narodu. Zato si je Jutro uspelo pridobiti velik kos medijske pogache. Pomagalo je tudi nachrtno objavljanje zanimivih novic z Balkana. Z izjemo vesti iz Beograda, ki jih je zhe nekaj let objavljal Slovenski narod, so se namrech o najnovejshih balkanskih dogodkih Slovenci lahko seznanili le iz protislovansko razpolozhenih nemshkih chasnikov.

Beograjska pisma je za Slovenski narod pisal soustanovitelj Jutra, chasnikar Milan Plut (1881–1925). Med letoma 1899 in 1908 je zhivel v Beogradu, poshiljal dopise v Slovenski narod, sodeloval z razlichnimi srbskimi »iredentistichnimi« dnevniki in se leta 1904 mochno angazhiral pri prvi jugoslovanski umetnishki razstavi. Leta 1908 je deloval v urednishtvu Splitske svobode, leta 1910 se je vrnil v Ljubljano. Milan Pribichevich, brat Svetozarja Pribichevicha, ga je kot zaupnika iredentistichne organizacije Narodna odbrana poslal v Slovenijo z nalogo, da tod razprede njeno mrezho. V ta namen je bilo ustanovljeno Jutro, katerega izhajanje je omogochila tudi podpora Narodne odbrane.

 

»Obema ljubljanskima dnevnikoma se je zdel novi dnevnik nepotrebna konkurenca, zato sta gledala nanj s primernim preziranjem. Nasprotno pa si je novi dnevnik precej domishljal. 'Jutrovci' so posedali zvecher po kavarnah in so se bahashko ponashali. Zdelo se je, da imajo denarja dovolj in to je dalo povod za sumnichenje, ki ga tudi policija ni prikrivala,« se je spominjal dr. Ivan Lah (»Radikalno novinstvo pred vojno«, Zhivljenje in svet, 1937, sht. 11, str. 168).

Jutro je napadalo katolishko stranko, njenega avstrofilskega voditelja dr. Ivana Shushtershicha in chasnik Slovenec. Tudi liberalna stranka in Slovenski narod nista bila zadovoljna s pisanjem Jutra. Zhe kmalu je bilo Jutro delezhno ochitka srbofilstva. Temu se je pridruzhil tudi ochitek neresnosti, ker naj bi dnevnik predvsem s pomochjo senzacij privabljal bralce. Novi chasnik je bil zhe v prvem mescu izhajanja shtirikrat konfisciran, toda zaplembe so imele ravno nasproten uchinek. Jutro je pridobivalo vedno vech bralcev, tako da je lahko uspeshno izpolnjevalo svojo nalogo, saj se je zlasti slovenska mladina zachela vedno bolj orientirati v jugoslovanskem duhu. »Neodvisen politichen dnevnik« Jutro je bil »izrazito srbofilski list, ki je imel namen, razkrivati jugoslovensko vprashanje v pravi luchi« (Ivan Lah, »Kriza jugoslovenstva«, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1928, str. 101). Novinarji in sodelavci Jutra so bili: M. Plut, Cvetko Golar, Vitomir F. Jelenec, Vladimir Levstik, Radovan Krivic, dr. Ivan Orazhem, Ivan Lah, Franjo Pirc, I. Shkerlj in Viktor M. Zalar.

 

Jutro je najverjetneje prvi slovenski dnevnik, ki je objavil karikature; to mu je olajshala okolishchina, da je imela Uchiteljska tiskarna lastno litografijo.

Na prvi strani 1. shtevilke srechamo karikaturo dr. Ivana Shushtershicha. Narisan je kot zhaba, na njegovem telesu je napis »V.L.S.« (Vseslovenska ljuds­ka stranka). Karikaturo spremlja opozorilo: »Le napihuj se zhaba, bosh vsaj prej pochila.«

Naslednja karikatura je objavljena v 19. shtevilki. Portretno karikaturo »Hamlet dr. Mantuani« je narisal danes neznani risar, podpisan kot ».S.«. Karikiranca je predstavil z zhelvjim oklepom v roki. V komentarju je znamenitemu prvemu verzu iz Hamletovega monologa »Biti ali ne biti ...« zoperstavljeno mnogo bolj pritlehno razmishljanje dr. Mantuanija: »Kristijanske glave ali zhelve?« V naslednji shtevilki je bila karikatura objavl­jena ponovno, tokrat z vprashanjem za bralce Jutra: »Kdo ve, zakaj je ravno ta: naletel ravno na zhelve naj pove!« Na enega mozhnih odgovorov je bilo treba pochakati do 46. shtevilke: »'Sutor ne ultra crepidam' ali odgovor na svojechasno vprashanje: Zakaj je ravno ta naletel na zhelvine chrepinje. Ko je Apolonov brat Hermes bil star 4 dni, izlezel je iz zibeljke, ubil zhelvo ter iz nje chrepinje naredil zhelvo. (Kaj takega, v tako nezhni dobi, je bilo tedaj namrech samo bogovom mogoche). Nato je ukradel svojemu starejshemu bratu Apolonu 50 krav, izmed katerih je takoj dve zavzhil. Vrnil se je v zibeljko, kakor bi se ne bilo nich zgodilo. Toda Apolo v svojem preroshkem duhu takoj zasledi mladega tatu, ga pelje pred ocheta Zena, mu odpusti pregreho, pogojno, da mu odstopi krasno donecho liro iz zhelvine chrepinje. Od takrat torej je postal Apolon bog glasbe in petja. Ali zdaj kapirate, g. urednik, zakaj je bash Apolon svojega dichnega 'jogra' dr. Mantuanija (Tako so pochastili slavnega ljubitelja zhelv ljubljanski akademiki) tako kruto navle­kel? (Mislimo, da in si to tako tolmachimo: Dr. Mantuani je stro­kovnjak cerkvene glasbe, kot tak je bil na Dunaju, kjer bi bil lahko na vse veke ostal. Ker je pa ta svoj poklic zamenjal z ravnateljstvom dezhelnega muzeja v Ljubljani, se je njegov patron Apolon nad njim tako razjezil, da je zapustil svojemu smrtnemu uchencu pri najdbi 'turshkih glav' na Shtepanji vasi nesmrtno blamazho na vse chase Amen.) S tem mu je menda hotel rechi, s chemer se tudi mi strinjamo – 'Sutor ne ultra crepidam'.« (Ne supra crepidam sutor indicaret; lat. le chevlje sodi naj Kopitar /Presheren/ – tako je po Pliniju slikar Apel zavrnil chevljarja, ki je ocenjeval njegovo podobo; op. D. G.)

Umetnostni in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani (1860–1933), ki ga je Slovenski narod oznachil kot »zagrizenega klerikalca«, je leta 1894 na Dunaju doktoriral iz umetnostne zgodovine in arheologije. Od leta 1909 je bil ravnatelj Dezhelnega muzeja v Ljubljani, pri katerem je vodil tudi arheoloshka izkopavanja.

Dr. Mantuani si je na zachetku leta 1910 ogledal novoodkrite arheoloshke najdbe v Shtepanji vasi in je eno od lobanj odnesel s seboj. Chasnik Slovenec naj bi pri Mantuaniju dobil naslednje podatke o najdishchu: vech sto lobanj je v zemlji she iz turshkih chasov, Turki so namrech truplom odrezali glave in trupla zmetali v Ljubljanico, pasje kosti pa so od psov, ki so glodali odrezane glave (po: »Grobishche v Shtefanji vasi – Lobanje od Turkov poklanih kristjanov?«, Slovenec, 1910, sht. 56). V naslednji shtevilki Slovenca je bila objavljena nova Mantuanijeva razlaga najdbe: lobanje so pravzaprav zhelve, ki jih je najbrzh nanosila Ljubljanica z Barja (po: »Zagonetka o lobanjah reshena«, Slovenec, 1910, sht. 57). Mantuani ki naj ne bi poznal razlike med chloveshkimi lobanjami in zhelvjimi oklepi, je seveda postal predmet posmeha Ljubljanchanov.

 

Naslednja karikatura v 63. shtevilki Jutra si je za tarcho izbrala nadshkofa dr. Antona Bonaventuro Jeglicha, narisanega tik pred vstopom v Kranjsko hranilnico (Krainische Sparkasse). Hranilnica je bila v nemshkih rokah, medtem ko je v tem chasu zhe zrasla vrsta slovenskih hranilnic, vse od prve med njimi, ljubljanske Mestne hranilnice (1899), ki je zoper nemshko Krainische Sparkasse vodila hud boj. Slovenske hranilnice so bile v liberalnih rokah.

Na karikaturi v 73. shtevilki je risar ».S.« predstavil dr. Shushtershicha kot »Modernega Chanteclera« (Chantecler, tj. Petelin – drama francoskega pesnika in dramatika Edmonda Rostanda iz 1910) oziroma kot »mogochnega klerikalnega petelina« na kupu gnoja.

 

Karikaturist Jutra je postal tudi Maksim Gaspari (1883–1980), ki je sicer najbolj znan kot slikar in ilustrator motivov iz kmechkega zhivljenja. Karikature je okrasil z drobno cvetlico, ki nastopa v vlogi skritega podpisa. V 78. shtevilki je Gaspari upodobil Kranjskega Janeza, ki prinasha denar v Krainische Sparkasse, iz katere gre ta v nemshke roke. Na dve Gaspar­ijevi karikaturi naletimo tudi v shtevilkah 94. in 98. Jutro z izjemo najbrzh iz nekega cheshkega lista prevzetih ilustracij (sht. 269 in 270), ki so se norchevale iz razvratnosti menihov v poljskem samostanu v Chenstohovi, kjer je bila slovita bozhja pot, vse do konca leta ni objavilo nobene karikature vech.

Podoba mozhaka, ki bere Jutro, na naslovnici shtevilke 303 (prva shtevilka Jutra v letu 1911) je komentirala uspeh lista, ki je v drugo leto stopal z nekoliko vechjim formatom: »Zakaj se mozh tako chudi? Prichakoval je smrt 'Jutra' pa je dochakal njegovo povechanje ...« V shtevilki 308 je sledila karikatura turshkega sultana, prevzeta iz beograjske Tribune. Po shtevilki 324 so dokaj pogoste Gasparijeve karikature. Gaspari se je tokrat skril za chrko »B.«. V urednishtvu so najbrzh ugotovili, da karikature lahko koristno popestrijo njihov dnevnik.

V letu 1911 je Gaspari narisal vech portretnih karikatur. Zachel je z Ivanom Hribarjem oziroma z »Nashimi politiki«; v naslednji, 366. shtevilki, so se jim z Antonom Ashkercem pridruzhili »Nashi literati«, v 368. shtevilki z Rihardom Jakopichem »Nashi umetniki« in v 372. shtevilki z Miroslavom Malovrhom »Nashi zhurnalisti«. Toda Gaspari vseh por­tretnih serij ni nadaljeval enako intenzivno. V 439. shtevilki srechamo karikaturo lastnika in odgovornega urednika Jutra Milana Pluta, ki je uvrshchena med »Nashe zhurnaliste«. Ne manjka eden novinarjev Jutra dr. Ivan Lah v nekoliko shtevilchnejshi seriji literarnih ustvarjalcev. Zhe pred njegovo karikaturo (sht. 433) sta bila namrech objavljeni Gasparijevi karikaturi Otona Zhupanchicha (sht. 383) in Milana Puglja (sht. 393). Gasparijevo serijo portretnih karikatur je zakljuchila karikatura dr. Ivana Tavcharja (sht. 466), ki je uvrshchen med politike. Med portretne karikature sodi tudi karikatura nadutega in mogochnega Shushtershicha, ki je spremljala pesem »MI sami in samo MI« (sht. 369). Naslov pesmi se nanasha na geslo Vseslovenske ljudske stranke »Samo mi in mi sami!«.

 

Vzporedno s portretnimi karikaturami je Gaspari nadaljeval z risanjem politichnih karikatur, ki jih je Jutro dokaj strnjeno objavljalo zaradi aktualnih volitev. Zakljuchek volitev in poglobi­tev vrste tezhav pri chasniku sta najbrzh razlog, da nekaj chasa v Jutru ni bilo karikatur. Jutro je namesto njih objavljalo ilustracije, portrete in fotografije, ki jih je pridobilo pri kaki vechji tuji chasopisni hishi ali agenciji.

 

Jutro je do zachetka leta 1912 zashlo v nereshljivo financhno situacijo. Lastnik in glavni urednik Jutra Milan Plut, ki je bil nereden plachnik tiskarskih stroshkov, je zaradi Uchiteljske tiskarne, ki je zhe ves chas z nejevoljo gledala, da pri njej izhaja srbofilski oziroma iredentistichni list in mu je naposled odrekla podporo, preselil urednishtvo in upravo lista v Trst. Cheprav je izgubil vechino sodelavcev, se je she vedno trudil obdrzhati chasnik.

Rudolf Krivic je zapisal: »V chasu, ko je Milan Plut pripravljal izdajanje Jutra I, je bil ves prezhet od edinega ideala in cilja: vliti v nash narod prezir in sovrashtvo do Avstrije in ustvariti v njih misel, kako mochna in slovansko navdushena je Srbija in kako njeni drzhavniki in vojashki krogi komaj chakajo, da razbijejo Avstrijo, da omogochijo zdruzhitev s Slovenci, Hrvati in avstroogrskimi Srbi. To je bilo osishche njegovega mishljenja in pisanja.

Pri organizaciji Jutra je bil popoln bohem. Brez trdnega gospodarjenja in brez rachunanja, poln samega navdushenja. V neprestanih denarnih tezhkochah, toda vedno odprtih rok za svoje sodelavce, dostikrat za sodelavce le v besedah. Odvisnega se ni mogel chutiti, zato se je otresal na vse pretege skupine, ki bi mu dale financhno pomoch, toda tudi nekoliko uzde njegovi navdusheni propagandi. Zaradi njegovega bohemstva, njegove zheje po neodvisnosti je moralo Jutro I gospodarsko umreti. Plut ni bil ne politik ne vzgojitelj mnozhice, temvech samo propagator neomejenega navdushenja za Srbijo in Srbe.« (Rudolf Krivic, »Kaj vem o Plutu in kako je bilo pri 'Dnevu'?«, Zhivljenje in svet, 1937, sht. 11, str. 177)

Trzhashko Jutro je poleg urednika Pluta povezoval z ljubljanskim Jutrom karikaturist Gaspari­, ki je tudi tokrat nastopal anonimno (karikature je oznacheval s »kronico«). Jutro je prenehalo izhajati s shtevilko 771, v kateri je Plut mdr. zapisal tudi: »'Jutro' je mrtvo in she vedno se lahko zgodi chudezh, ono morda she kdaj vstane iz groba ...« Plut je zachel urejati tedensko politichno revijo Slovanski Jug, v Ljubljani pa je medtem Uchiteljska tiskarna zachela izdajati nov chasnik Dan.

 

 

 

 

 

 

 

 

______________

»Hamlet dr. Mantuani«, Jutro, 1910, sht. 19