Revija SRP 109/110

Abdullah Aripov

 

TRAVA

 

 

ZHE DOLGO NISEM BIL V DOMACHI VASI

 

Zhe dolgo nisem bil v domachi vasi

in zhal le redko s pismom se oglasim.

Tam joche mati moja, ki na nogah

je zhe ob svitu, ki blazhi nemir nochi,

in chaka pismonosho, zroch na cestni prah.

A mojih pisem ni in ni.

 

Tako le z upanjem zhivi v hishi

in moli k bogu, ki je ne uslishi,

in chaka mene ali pisma moja.

A jaz, chudak, v temachni sobi zhdech,

besed potomcem ishchem brez pokoja,

cheprav do njih je mami vech.

 

 

 

 

OCHETJE, ZIBLJE SE TA MIR

 

V zhivljenju je takó – poslushamo ochete ­–

da prehitro zrastejo otroci techni.

»Cenite, mladi, starih pametne nasvete!

Ochetje na tem svetu niso vechni!«

 

Ochetje, ta mir se ziblje,

negotov!

Vi vse vidite v luchi drugi, srechni,

a pozorni le bodite do sinov:

morda na svetu otroci niso vechni …

 

 

 

 

TRAVA

 

S takó velichastno mochjo

se ziblje morski zaliv,

da skale pod to zeleno snovjo

drhtijo kot greshnik zlomljiv.

 

A morska trava, glej, v globini

od dna se dviga in odrine strah,

vso tezho morja tam v tishini

nosech na nezhnih, shujshanih ramáh.

 

 

 

 

KRILA

 

Chloveku dan je um.

Mar prav zato

ljudje zhe od zachetka smo brez kril?

Ni pticam dan nash um,

a kot mi delé usodo to:

v vzponu svoj iskati cilj.

 

 

 

 

VRVOHODEC

 

Pod oblaki,

drog drzhech v rokah,

obstal je, kot se solza na trepalnici ustavi.

Po rezilu napete vrvi,

zaprtih ochi, pochasi drsi,

kot ptica v vishavi.

 

Navdushen je nash aplavz.

Toda kako z gledalci,

kako je z nami pravzaprav?

Po ravnem tlaku se marsikdo od nas

z odprtimi ochmi spotika potoglav.

 

 

 

 

DUSHA

 

Che s cholnom bi primerjali telo,

tedaj kot morje usoda je lahko.

 

Che telo orkan strashán zdrobi,

tedaj ga dusha v sólzah zapusti.

 

A ne potone v krutosti globine,

ne umre, ne onemi, ne izgine.

 

Noben vihar snega, noben zamet

je ne zakrije. Visok je njen polet.

 

Morje se pomiri. Cholnich na dnu,

a dusha – kot mavrica je v snu.

 

 

 

 

V OGNJU NEVIHTE

 

V ognju nevihte ali pod streho gorecho

niti danes niti v bodoche ne bom sezhgan;

vrnil se bom k tebi, rôjen za srecho,

da le v tvojih ocheh bo zgôrel moj dan.

 

Burja, ki ladje lomi v daljavi,

potopila me ne bo, ostal bom zhiv.

Vrnil se bom kljub ognjem in poplavi,

da v globini tvojih ochi bi se stopil.

 

 

 

 

BREZKRAJNOST

 

Pogled obracham v vesolje

k miriadam

bleshchechih isker na platnu nochi.

Neizmernega vesolja ne zajamesh s pogledom

in z umom do konca dosechi mozhno ni

velichastja, brezkrajnosti, brezoblichnosti …

Ko se mi dusha malce utrudi od vsegá,

spozna vseh poskusnih razlag nesmiselnosti –

in odidem spet v svoj domek na tla.

 

 

 

 

PESNIK

 

Bedast chvek o tem, da pravi

pesnik izogne se potem sveta:

on le na plecha si vse tezhave

nalozhi, in stopica

lahnó kot ptica.

 

 

 

 

TAKO ZHIVI CHLOVEK

 

O ne, samotarstvo zame ni,

naj tovarishi me zgrabijo takoj:

mene na tishino in spokoj

privaja tjavdan –

napor zaman.

Che se za dolgo zamislim ali zaspim,

zbudite me chimprej.

Che skrenem s poti, ki vodi v boj –

obrnite me chimprej.

Potrkajte pri meni podnevi ali ponochi,

to je klic dvajsetega stoletja:

Pojdi, ustvarjaj, kipi in krichi!

Tak je chlovekov dolg prezhivetja!

 

 

 

 

JESEN V UZBEKISTANU

 

Pojdiva jeseni v polja Ochetov!

Pojdiva tja, kjer je chista zôra;

v tishini, polni zhivljenjskih obetov,

pa zemlja oddahne si od napora.

 

Le pojdi z mano tja, kjer rosa zhge

stopala temnolasega fanticha,

opoldne pa se steblo trsa stre

in med se nateka na dno policha.

 

Pojdiva tja, kjer listje pada v vrt,

vsak zvok je rahel, vsak odsev je môten,

a delavke pogled je svetló odprt

in delavca molk je dobrohoten.

 

Poglej te gore in ta srechni kraj,

o njem je sanjal Navoj sivolasi

tedaj, ko otozhni klic vranjih jat

od hishe do hishe se oglasi.

 

Bila sta tamkaj dva: jesen in poet,

z njim je govoril karagach shkripajoch,

obraz so mu zakrili oblaki spet,

a vechna luch preroka shine skoz noch.

 

Poglej, kako hitro vrti se svet!

Kako pochasi zemlja plod rojeva …

Pojdiva tja, kjer zarje tiha obstrét

za soncem chez planine zgineva.

 

(karagach je izvirno ime za »sveti brest«, ki v starodavnem srednjeazijskem kultu dreves pomeni magichno moch in zvezo s pokojnimi predniki; Karagach je tudi mesto v Ruski federaciji, Orenburshka óblast; op. prev.)

 

 

 

 

ZVEZDICA

 

V kotichku vesolja, z roba shirjave,

slabotno vidna s tal, zvezda gori;

od drugih zvezd, ki bliskajo v daljavi,

odmaknjena in zhalostna se zdi.

 

Oblakov ni nad njo in ne meglice,

iz njih do nje ni blagega dezhja.

Narahlo se svetli, v ocheh ugasha

njen iz tème migljajochi sijaj.

 

Zakaj sijesh, che si tako zhalostna?

Zakaj ne svetish le z lastno luchjó?

Zakaj si se od rodnih zvezd lochila,

ko pa ne vesh, kako nazaj v njih krog?

 

 

 

 

OPOMBA K ARIPOVU

 

Abdullah Aripov (r. 1941; uzb. Abdulla Oripov), sodobni uzbekistanski pesnik, je v domachi literaturi vzbudil pozornost zhe s prvo zbirko pesmi Zvezdica (1965). Za zbirko Moja dusha (1972) je dobil nagrado Leninskega komso­mola Uzbekistana (chetudi je bil naslov knjige nekoliko »izzivalen« za tedanji uradno ateistichno-materialistichni kontekst). V uzbeshchino je prevedel Dantejevo Bozhansko ko­medijo. Med pesnike s shirshim, tedaj vsezveznim (sovjetskim) odmevom ga je uvrstila knji­ga ruskih prevodov raznih prevajalcev, ki je z naslovom Veter domovine (Veter rodiny) izshla 1eta 1975 pri moskovski zalozhbi Sovjetski pisatelj. Po razpadu SZ je bilo leta 1992 njegovo besedilo izbrano za himno samostojne Republike Uzbekistan. Aripov je dobil tudi naziv »Narodni pesnik Uzbekistana«. Izshle so shtevilne zbirke njegovih pesmi in pesnitev, tako v uzbeshkem jeziku kot v ruskih prevodih (npr. Mila mati, uzb., 1969; Studenec, rus., 1970; Zheja pomladi, rus., 1985; Chudenje, rus., 1985; Ljubezen do zhivljenja, rus., 1988; Veter moje dezhele, rus., 1988; Kŭztumor, uzb., 2005).

Kritichni modernisti imajo Aripova za staromodnega »socrealista«, toda v imanentno odprtem prostoru literature nobena stilistichna opredelitev sama po sebi ni avtomatichna vrednostna dolochnica, zato tudi tradicija nikoli ne more biti radikalno »presezhena«; z njo je mozhen le dinamichen dialog, osnovni kriterij pa je funkcionalnost sporochila v dolochenem kontekstu, zato so literarna dela lahko zmeraj »sodobna«, saj ohranjajo svojo relevanco tudi zunaj chasa in prostora nastanka ter celo prek prevodov iz prevodov (kot v prichujochem primeru). Kljub takemu dvojnemu posrednishtvu je namrech mogoche uzreti esencialno ontopoetichno vizijo Aripova: chlovek pod svojo »zvezdico« nad nochno stepo v menjavah vetra in letnih chasov; to je tudi kljuchna tochka arhetipske imaginacije evrazijskega (tj. »zahodno-vzhodnega«) shamanstva ter obenem potrditev znane Goethejeve misli: kdor zheli razumeti pesnika, mora iti v njegovo domovino (iz zbirke Zahodno-vzhodni divan, katere sedmi del Timurjeva knjiga tematizira legendarnega uzbeshko-perzijskega vladarja Timur-lenka, ki ga je Goethe primerjal z Napoleonom; Aripov v svoji pesmi Napake omenja oba – Timurja in Napoleona). Aripov je kot otrok svojega prostorchasa resda ves v obzorjih tako bogate (v svetu malo znane) uzbeshke kot tudi rusko-sovjetske tradicije, toda tako rekoch vsako njegovo pesemsko besedilo, tudi che je na prvi pogled »povsem retorichno«, vsebuje avtentichno poetichno jedro v tankochutnem oblikovno-vsebinskem ravnotezhju med specifichno emotivno eksaltacijo in modro odmerjeno refleksijo, ki je neredko tudi chista avtorefleksija pesnishke usode v svetu (s »preshernovsko« mestno nostalgijo za rodno stepo) z mochno poudarjeno patriotichno noto. Vsekakor je danes eno osrednjih, zhe klasichnih imen uzbeshke literature, ki v razlichnih oblikah zajema dobro tisochletje.

Stara uzbeshka literatura je bogata z ustnim ljudskim izrochilom: pregovori, povedke, obredne pesmi, zlasti pa junashka epika (Alpamish, Gor-oglu), t. i. dastani, v spremljavi z glasbilom (kobuz). Sredishchni steber je legendarni Alisher Navoj (1441-1501), eden najvechjih epskih pesnikov v svetovnem merilu, utemeljitelj knjizhevnosti v domachem chagatajskem ali starouzbeshkem/staroujgurskem jeziku (»azijski Dante«, pred njim je med Uzbeki prevladovalo pisanje v perzijskem jeziku; Dante je ob latinshchini zachel pisati v ljudskem jeziku). Aripov v vech svojih pesmih omenja Navoja. Poleg Navoja so vechja imena starejshe dobe she prozaist in pesnik Zahiriddin Babur (1483-1530) ter pesnika Muhammed Salih (1455-1506) in Mashrab (1657-1711). Obdobje ruskega carizma je spodbudilo modernizacijo uzbeshke knjizhevnosti v smeri zahoda, zlasti v drugi polovici XIX. st.; v sovjetski dobi sta se mochneje razvili realistichna proza (dvojezichni uzb.-tadzhishki Sadriddin Ajni, 1879-1955) in dramatika (Hamza Nijazi, 1889-1929); po drugi svetovni vojni velja zlasti roman kot vodilna zvrst, a tudi vrsta pesnikov je dosegla shirsho popularnost (Guljam, Ujgun, Zulfiri, Muhtar itd.).

Ker je Uzbekistan v evropskih ocheh oddaljena, manj znana, eksotichna orientalsko-sibirska dezhela, ob Aripovu kazhe navesti nekaj podatkov tudi o njegovi domovini. Uzbekistan je izrazito svojevrstna drzhavna (tj. geoetnichno-statusna) tvorba, ki ima osrednji polozhaj v sedmerici t. i. srednjeazijskih »stánov« (toponim s sufiksom -stan; stan – indoevropsko/praslovansko/uraloaltajska beseda s prvotnim pomenom »pastirsko selishche«; prim. slovensko stanár – ovchar, planshar; ital. stanza – soba, stanovanje, bivalishche). Gre za pet osamosvojenih republik nekdanje ZSSR, tako rekoch za iztrgani »islamski trebuh« nekdanjega rusko-sovjetskega imperija: poleg Uzbekistana she Kazahstan, Turkmenistan, Kirgizstan, Tadzhikistan – ter Afganistan in Pakistan. Uzbekistan (tur. uz – dober, svojski; bek – gospodar; pribl.: »dezhela dobrih gospodarjev«) ima med njimi najbolj nenavadno, razpotegnjeno in rogovilasto, povsem nesimetrichno obliko (»oglodan rogljich«), s pokrajinskimi kontrasti (pushchava, stepa, gore) od Aralskega jezera do Afganistana ter s prestolnico Tashkent (tash-kent: pom. kamen/ito/-mesto) na vzhodnem obrobju na meji s Kazahstanom. Uzbekistan pa med »stani« izstopa tudi po stari in izjemno bogati kulturi (Samarkand, Buhara itd.) tako svojega vechinskega naroda iz turshke jezikovne skupine in islamske vere (suniti), izoblikovanega na enem najbolj nemirnih krizhishch svetovne zgodovine, kot tudi pripadajochih etnichnih manjshin. Znachilnosti Uzbekistana so she nafta in plin, bombazh, ovchja pasma karakul z dragoceno volno, dosezhki zlasti v borilnih shportih (rokoborba, boks, judo), ki imajo posebno domacho tradicijo (kurash – starodavna tatarska rokoborba). Etnichno sicer precej raznoliko prebivalstvo vechinoma obvlada rushchino kot srednjeazijsko »lingua franca«, Uzbeki pa zhivijo she v nekaterih sosednih drzhavah (tudi v Afganistanu in v kitajskem Sinkiangu; v slednjem kot Ujguri, veja Uzbekov). Uzbekistan je, podobno kot drugi turkojezichni »postsovjeti«, uradno uvedel latinico, vendar je she deloma v rabi tudi uzbeshka varianta cirilice.

 

Izbor, prevod iz rushchine in opomba Ivo Antich