Revija SRP 107/108

Rihard Orel

 

ZANIMIVOSTI IZ PLEBISCITA O PRIPADNOSTI BENESHKE SLOVENIJE 

 

V tretji vojni za neodvisnost Italije, ko je bila ta zaveznica Prusije proti Avstriji, je morala Avstrija vsled popolne zmage Prusije po bitki pri Sadovi (Kraljevi Hradec) na severovzhodnem Cheshkem kapitulirati in tej odstopiti Gornjo Shlezijo, Italiji kot zaveznici Prusije pa beneshko dezhelo (Il Veneto) z Beneshko Slovenijo vred. Ta odstop pa je bil vezan na plebiscit, s katerim naj se ljudstvo izreche o svoji drzhavni pripadnosti.

Tedaj so se zachele priprave za plebiscit, pri katerem naj bi se ljudstvo izjavilo za ali proti prikljuchitvi teh pokrajin k Italiji. Da bi ljudstvo pouchili in mu pojasnili pomen in potek glasovanja, so dolochili ljudi, ki so razlagali pomen dosezhene svobode in potrebo zedinjenja vseh italijanskih pokrajin. Znachilno je, da niso bile mnoge odlichne duhovnishke osebnosti nich kaj prevech vnete za to svobodo, na tak nachin dosezheno, in za pripadnost k novi, liberalni Italiji. Kraljevi komisar oz. prvi novi videmski prefekt Quintino Sella pa je s svojim odlochnim nastopom le upognil videmskega nadshkofa, da je priznal novo vlado, cheprav se nekateri duhovniki she niso mogli sprijazniti z razmerami, ki so nastale po sklenjenem miru z Avstrijo. Prefekt je zahteval od nadshkofa tudi, da duhovniki ne bi she nadalje shirili zhaljivih in nasprotnih vesti. Ljudstvo pa je bilo za plebiscit zhe pripravljeno in odlocheno glasovati za novo Italijo.

V plebiscitno kampanjo so posegli tudi nekateri slovenski duhovniki, in takratni videmski dnevnik Giornale di Udine je chutil potrebo objaviti chlanek, v katerem je napadal nekega slovenskega duhovnika, ki je bil eden izmed glavnih nasprotnikov prikljuchitve in ki je v svojem okolishu pripravljal odpor domachinov. List pishe: »Neki duhovnik, zhupnik v shentpetrskem okraju se, kakor nam porochajo, upira in shiri tendenchne vesti med nevednimi kmeti in zatrjuje, da so Slovenci zaradi svojega narechja, t. j. narodnosti in zaradi svojih koristi, usmerjeni edino proti Ljubljani. Podobne vesti poshiljajo listu tudi drugi duhovniki in domachini iz onih krajev in se pri tem zgrazhajo, ker vedo, da tamoshnji slovenski prebivalci ne poznajo druge kulture in izobrazbe kot lashko in da so bile njihove koristi vedno povezane s prebivalci Furlanije. Slabi slovenski duhovniki na Furlanskem poznajo dobro Chedad, Tarchent, Neme, Ahten, Fojdo, Videm, Krmin in Gorico, kamor prihajajo po svojih opravkih, ne poznajo pa Ljubljane in niti ne vedo, kje je. Ti Slovenci imajo tako narechje, da se med seboj ne razumejo; za sporazumevanje, zlasti pri kupchijah na sejmih, se morajo posluzhevati glavnega narechja furlanske pokrajine. Da so ti ljudje, tj. beneshki Slovenci, nekako kulturno dvignjeni, da poznajo krajepis, domacho zgodovino, je vse nasha zasluga. Prav tako smo jim privzgojili chustvovanje do Italije, in zato poudarjajo to dejstvo onim onstran Alp (tj. Avstrijcem), ki she vedno hochejo raztegniti meje tja do Nadizhe s pretvezo, da bi vkljuchili tistih nekaj Slovencev. Vobche je to slovensko prebivalstvo dobro in patriotichno kot mi in gotovo ne bo sledilo naukom nekega zagrizenega zhupnika.« (Giornale di Udine, 1. okt. 1866).

Ko se je blizhal chas plebiscita, so objavljali listi razne pozive, priporochila in navodila za izvajanje te pravice. Za plebiscit sta bila dolochena 21. in 22. oktober 1866. leta, to je nedelja in ponedeljek, za katera je bilo pozvano prebivalstvo vse beneshke pokrajine oz. dezhele (Il Veneto), ki je bilo svoj chas zhe svobodno in ki je pripadalo republiki sv. Marka v Benetkah zhe 400 let, ki da so jo tujci prodali tujcem (pisec meni Francozi Avstrijcem) po miru v Campoformiu (leta 1797). Na Dunaju pa je prishlo do dogovora, vsled katerega je beneshka pokrajina pripadla Avstriji. In tisti dan da poreche ljudstvo: »Dovolj je meshetarjenja z nasho izjavo "si", sami bomo povedali, kam hochemo pripadati!«

Videmski kraljevi komisar (prefekt) je v razglasu napovedal plebiscit s tochnimi navodili. Iz navodil je razvidno, da je bilo glasovanje tako kot pri drzhavnozborskih volitvah. V vsaki obchini je bil sedezh komisije, v vechjih obchinah pa je bilo po potrebi tudi vech sedezhev. Pravico glasovati je imel vsak drzhavljan, ki je izpolnil 21. leto in ki ni bil kaznovan zaradi tatvine, sleparije ali kakega vechjega zlochina. Vsaka komisija je imela pet chlanov. Vsak upravichenec je glasoval tako, da je na glasovnici oznachil »si« ali »no« (da ali ne), tj. za prikljuchitev teh pokrajin k Italiji ali proti. Celotno besedilo na glasovnici je bilo: »Izjavljam svojo prikljuchitev h kraljevini Italiji, monarhichni ustavni vladavini Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov.« Listi, ki so objavili ta odlok, so pisali takrat: »Nashe glasovanje ne dvigne in ne ponizha Italije, vsebuje pa nachelo, da smo gospodarji na svoji zemlji in oznachuje prehod iz hlapchevstva v svobodo, od uboshtva k napredku Italije. Je pa treba razkrinkati tudi lazh Avstrije, ki jo trosi po Evropi, chesh da je prebivalstvo po dezheli njej udano.«

Vobche je bilo glasovanje svobodno. Zhe vech dni prej so prihajali na shode volivci, ki so imeli za klobuki zataknjene listke z oznako si in veselo potrkavanje v zvonikih je donelo vsevprek. V Vidmu se je zachelo glasovanje ob zvokih himne Su Venezia è giunta l'ora. Med prvimi, ki so glasovali, je bil videmski nadshkof, ki se je sprva sicer branil glasovati, in z njim ves kapitelj. Drugo ljudstvo je prihajalo v skupinah, posamezniki so nosili trobarvne kokarde in shli v sprevodu z zastavo na chelu na volishche.

V Sht. Petru Slovenov (S. Pietro degli Slavi je bil tedaj uradni naziv sredishcha beneshkih Slovencev, toda leta 1867 je bil preimenovan v S. Pietro al Natisone, kar naj bi bili predlagali sami domachini) so na predvecher prizhgali na blizhnji visoki gori velik kres in oznachili z ognjenimi chrkami »si« svojo pripadnost k italijanski kraljevini. Kres je bilo videti dalech po Furlaniji in she preko meje.

Glasovali so samo moshki, ponekod (v Ahtenu) pa so hotele glasovati tudi zhenske.

Izid plebiscita za videmsko okrozhje je tale: 104.988 glasov za prikljuchitev in 36 nasprotnih. Ti so bili nabrani po agitiranju furlanskega duhovnika iz Coseana, furlanske obchine, lezeche kakih 15 km zahodno od Vidma. Listi so porochali, da je bilo ljudstvo po tem duhovniku zaslepljeno.

Naslednjega meseca, tj. novembra, je ob zakljuchku teh manifestacij prishel v Videm sam kralj Viktor Emanuel II., za njim pa she Josip Garibaldi.

V Beneshki Sloveniji so glasovali vsi upravichenci za prikljuchitev k Italiji razen enega. Oddanih je bilo v obchini Sht. Peter 688 glasov, v Drenkiji 329, v Grmeku 421, v Roncu (Podbonesec) 321 in v Sht. Lenartu (Podutani) 606 glasov za prikljuchitev, eni glas pa proti. Sedaj, ko ga zhe davno krije domacha zemljica, lahko izdamo tajnost, kdo je bil tisti Slovenec, ki je oddal edini protivni glas. To je bil takratni zhupnik v Sht. Lenartu, Bledich, tisti duhovnik, ki ga napada Giornale di Udine, kot smo omenili spredaj. Dalje je bilo v Sovodnjah 414 glasov za, v Srednjem 440 in v Lazah 462. Skupno torej 3687 za in 1 proti. V Reziji je bilo oddanih 300 glasov. V Fojdi se je zelo potegoval za prikljuchitev k Italiji zhupnik Coiz (Kojc).

K chlanku o Slovencih v Italiji v omenjenem listu pishe neki dopisnik po plebiscitu: »Videmska pokrajina shteje le nekaj tisoch Slovencev, a ti so s preprichanjem, po kulturi in vsled koristi – Italijani. Nihche ne bi bil bolj uzhaljen kot oni, ako bi morali priti pod kako drugo drzhavo« (meni namrech Avstrijo), in nadaljuje: »Mi bomo v prijateljstvu s sosedi slovenske narodnosti, ki naj imajo zadoshchenje, da so v nashi drzhavi. Ne bomo izvajali nobenega nasilja, toda bomo uporabili nash jezik in nasho kulturo, ki prednjachi v sploshni kulturi narodov, da jih poitalijanchimo. Sprejeli jih bomo in skrbeli za blagostanje in zboljshanje njihovega stanja in druzhbenega zhivljenja ter jih vzgajali v duhu italijanske kulture.«

Iz tega vidimo, da se ni od takrat do danes prav nich izpremenilo.

Dalje izvaja dopisnik: »Zemljepisna lega, zgodovinski dogodki iz preteklosti in gospodarske koristi delajo te prebivalce italijanske, poleg tega she njihova iskrena udanost do Italije je dovolj, da lahko povemo tistim (misli pri tem Slovence obmejnih krajev na Gorishkem), ki bi se hoteli pomakniti do bregov Nadizhe s pretvezo, da bi vkljuchili v svojo dezhelo ono malo shtevilo poitalijanchenih Slovencev. Vobche so ti prav tako dobri patrioti kot mi, in gotovo ne bodo podlegli prigovarjanju tistega slabega duhovnika (cattivo prete).«

Furlanski duhovniki pa so delovali za »Regno separato« in listi so jih napadali, ker niso hoteli priti pod »Regno unito«. To je bila stranka, ki je delala za separatizem, medtem ko so bili lashki nacionalisti za zedinjenje.

Duhovniki vechinoma niso bili vneti za Italijo zaradi njenega liberalizma, le posamezni kot npr. zhe prej imenovani Zhupnik Coiz (Kojc) v Fojdi, ki se je pred plebiscitom vrnil iz sedemletnega pregnanstva, je bil za Italijo.

V takratnem chasopisju (torek 14. oktobra 1866) chitamo, da je zhupnik iz Gonarsa, Lazzarini, imel v cerkvi v furlanshchini nagovor, v katerem je poudarjal, da so mnogi duhovniki za mir in ne za Italijo.

V Giornale di Udine shtev. 40 chitamo: »Neki kapucinski berach je prehodil griche okoli Fojde in delal propagando proti Italiji. Med drugimi lazhmi je vtepal kmetom v glavo, da bodo nove oblasti uvedle davek tudi na kokoshi.« Zakljuchuje, da bo krajevna policija zhe dala dober nauk temu postopachu in ga oddala tja, kamor spada.

Iz Sht. Petra Slovenov so v istem chasu porochali listom v Videm, da je tamoshnje prebivalstvo zaskrbljeno vsled ukrepov, ki so jih avstrijske vojashke oblasti izdale, da bi obdrzhale Nadishko dolino v zameno za kako drugo okrozhje v Furlaniji (meni tisto, ki je zhe prej pravno pripadalo Avstriji). Dopisnik pravi dalje, da vedo o jezikovni pripadnosti tamoshnjega ljudstva – torej, da so Slovenci, toda po mishljenju da so Lahi in da so patriotichni.

Po drugi strani pa se chitajo tudi taka porochila glede plebiscita, kakor: »So nam povedali, da so v neki vasi videmske okolice duhovniki nashchuvali kmete, da so s sten potrgali objave, ki so obchinstvu priporochale, naj glasuje za Italijo. Bilo je po nekaterih vaseh vech nasprotnikov tega glasovanja, in oblasti so morale ravnati s posebnim pritiskom na te ljudi, da so odnehali od tega pochetja. Mnogi so se prav malo zanimali za plebiscit, ako zhe niso bili nasprotni, posebno duhovniki so zhe spochetka nasprotovali.«

Iz Ahtena je prishlo v Videm zhe po konchanem glasovanju porochilo, da so tam glasovali po skupinah, in da so najbolj oddaljeni bili prvi. Soproga tamoshnjega zdravnika dr. Uekaca (Uecaz) je predlagala glasovanje tudi za zhenske, katere je celo nauchila himno, zlozheno za to priliko: Inno del Brolerio. Skupino iz Podvrat pri Chaneboli je vodil okinchan mladenich na konju ob pritrkavanju zvonov in ob streljanju s topichi. V tiskarnah so noch in dan tiskali listiche s »si«, tolikshno je bilo zanimanje za glasovanje.

Citati iz chasopisov tiste dobe nam kazhejo, da je v chasu priprav na plebiscit obstajal dolochen pritisk na volivce; vendar bi bilo pogreshno sklepati iz tega, da je mogel ta pritisk biti odlochilen za izid plebiscita. Rezultat plebiscita je bil povsem logichna posledica takratne politichne in socialne situacije. V tistem chasu smo bili nekako na pochetku narodnega preporoda pri Slovencih, ki pa je zajel najprej le meshchanski sloj in je prodrl iz osrchja Slovenije proti slovenskim obrobnim pokrajinam v krajshem ali daljshem razdobju. Zato ne moremo pri beneshkih Slovencih tiste dobe, razen pri nekaterih prosvetljenih posameznikih, govoriti o narodni in kulturni, she manj pa o politichni zavesti slovenske narodne skupnosti. Ker ni bila zavest pri beneshkih Slovencih she prebujena, ni mogla vplivati na odlochitev volivcev pri plebiscitu. Ti so bili postavljeni le pred vprashanje, ali Italija ali Avstrija. Pri taki alternativi pa je imela Italija v ocheh beneshkih Slovencev pred Avstrijo vse prednosti. Kljub prvim klicam kasnejshega italijanskega imperializma, ki se manifestirajo zhe takrat v asimilatorskih tezhnjah, ki jih sodobno chasopisje ni skrivalo, je bila Italija tiste dobe napredna sila, ki se je v boju s propadajochim reakcionarnim fevdalizmom borila za osvoboditev in zdruzhitev. Nasprotno pa je bila Avstrija takrat in she dolgo potem nosilec nazadnjashke in konservativne miselnosti in sistema, ki je izpreminjal Avstrijo v jecho narodov.

Beneshki Slovenci pa so imeli she chisto svoje posebne zgodovinske razloge, da so odklonili pripadnost svoje dezhelice k Avstriji. Avstrija je bila tista, ki je beneshke Slovence oropala vechstoletne stare svobode in avtonomije.

Poglejmo, kaj pravi zgodovina o tem. Takoj po sklenjenem miru z Langobardi (leta 725), ko so bili Slovenci zhe stalno naseljeni po hribih in dolinah ob Nadizhi in njenih pritokih, so si uredili svoje gospodarske in druzhbene odnose po vzorcu starodavnih zadrug in so tako ostali sami gospodarji na svoji zemlji. Oblast je bila v sosednjah, ki so se zdruzhile v banke, ki sta bili dve. Na chelu sosednje je bil zhupan. Vsi zhupani obeh bank, ki sta obsegali 36 sosedenj, so tvorili arengo ali vishjo sosednjo, ki se je sestajala enkrat na leto. Na teh skupshchinah so sklepali o zadevah vseh slovenskih vasi. Torej so imeli samoupravne pravice.

Ko so se beneshki Slovenci leta 1420 podredili beneshki republiki, jim je ta najprvo potrdila vse stare pravice in da se jim je kot obmejnemu ljudstvu prikupila, jim je priznala she nove privilegije. Beneshki Slovenci pa niso imeli do republike druge dolzhnosti kot samo chuvati vzhodno mejo, zlasti gorske prelaze pri Podbonescu, Livku, Klincih in Klobucharjih, za kar so potrebovali do 200 mozh. Beneshka Slovenija ni bila dolzhna dajati republiki vojakov ne davkov ne drugih dajatev. Sama je imela v rokah sodno in upravno oblast in s ponovnimi dekreti so jim beneshki dozhi to potrjevali. Oproshcheni so bili tudi carine in cestnine za zhivali, ki so jih gonili skozi Chedad. Bili so prosti davkov na stavbni les za gradove, mesta in ladje, na seno in slamo itd. She zadnji dozh Ludovik Manin je izdal naredbo, s katero vnovich potrjuje landarsko in mjersko banko s civilnim in kazenskim sodstvom. Vse te prednosti in ugodnosti so beneshke Slovence tesno navezale na beneshko republiko.

Po unichenju beneshke republike nista Napoleon niti Avstrija, ki je zavladala Beneshki Sloveniji po kampoformijskem miru leta 1797, hotela priznati beneshkim Slovencem njihovih stoletnih pravic do samouprave, chetudi so se zastopniki beneshkih Slovencev mochno zavzeli za to. Avstrija je ostala gluha za zahteve beneshkih Slovencev in zadnji parlament, ki se je zbral kot obichajno okoli »lastre« pri Sv. Kvirinu* pod Shempetrom 2. maja 1804, je sklepal le she o nekaterih manj vazhnih skupnih zadevah. Avstrija pa je shla v odrekanju starih pravic she dalje in je beneshkim Slovencem leta 1833 ukinila celo sosednje. Razumljivo je, da se je s takim ravnanjem Avstrija beneshkim Slovencem mochno zamerila. Ko se je v Italiji zachelo osvobodilno gibanje za odtrganje italijanskih pokrajin od Avstrije, so se tudi beneshki Slovenci pridruzhili temu gibanju in pristopili h garibaldincem.

Toda chasi se spreminjajo in zhe ko je bil vsled plebiscita odrezan ta del od glavnega debla, so se zacheli zavedati svoje narodnosti, najprej duhovshchina, pozneje pa tudi bolj prosvetljeni domachini in drugi razumniki in tako se je gojila slovenshchina v cerkvah in v javnem zhivljenju. Celo knjige so zachele prihajati, posebno knjige Druzhbe sv. Mohorja iz Celovca, ki je imela med beneshkimi Slovenci do 200 chlanov. Takrat niso oblasti smatrale tega za nevarno svoji politiki in so to dopustile.

Prav gotovo so beneshki Slovenci glasovali proti Avstriji v preprichanju, da jim bo zdruzhena Italija priznala vse tiste pravice, ki so jih dolga stoletja uzhivali pod beneshko republiko. V svojih prichakovanjih pa so bili mochno prevarani. Prav tista Italija, ki se je zdruzhila v imenu svobode narodov, je beneshkim Slovencem namenila narodnostno smrt: odrekanju stoletnih pravic se je prikljuchilo she nachrtno raznarodovanje, kateremu pa se beneshki Slovenci vse bolj in bolj uspeshno upirajo.

 

Dokument o samostojnosti beneskih Slovencev. Dekret beneshkega dozha od 12. oktobra 1658 izjavlja, da sta Landarska in Mjerska dolina locheni »ne samo od Chedada, ampak tudi od domovine« (non solo dal territorio stesso di Cividale, ma dalla Patria stessa). To so potrdili beneshki dozhi she vechkrat, med drugim tudi z dekretom od 2. aprila 1778, kjer je recheno, da je Beneshka Slovenija »drugi narod in lochena od Furlanije in se upravlja sama« (come una nazione diversa e separata dal Friuli e si governa da se).

 

(Jadranski koledar 1954, Trst)

 

 

_____________

Pri cerkvici sv. Kvirina v Shempetru se je nekoch zbiral vsako leto parlament Beneshkih Slovencev, kot pishe Ivan Trinko: »Evo torej starega, strogo demokratichnega, malega, a pravcatega parlamenta!« (Op. ur.)

 

 

 

RIHARD OREL (1881, Prvachina na Gorishkem – 1966, Gorica), etnolog, glasbenik, uchitelj. Konchal je 3 razr. gorishke realke, uchiteljishche v Kopru (matura 1910) ter eno leto konservatorija in glasbene shole pri R. Kaiserju na Dunaju. Sluzhboval je v Dornberku, Oseku, Vishnjeviku in od 1910 kot naduchitelj v Shmarjah na Vipavskem. Nato je dobil shtudijski dopust za Dunaj, ki mu ga je I. sv. vojna prekinila. Po vojni je uchiteljeval v Sht. Ferjanu in Sht. Andrezhu pri Gorici; povsod je ustanavljal pevske zbore in drushtva; kot drugi narodnozavedni slovenski uchitelji je bil leta 1927 premeshchen v notranjost Italije (Campobasso). V chasopisu Slovenski branik: vestnik nashih pokrajin (izhajal v Ljubljani 1908-1914) je objavljal chlanke o obmejnem sholstvu; pisal je tudi o Beneshki Sloveniji. V chasu sluzhbovanja v Vishnjeviku je zbiral narodne pesmi po Beneshki Sloveniji. Zbirko pesmi za moshki zbor je izdal v Ljubljani pod naslovom Slovenske narodne pesmi iz Benechije (1920). Napisal je vech cerkvenih pesmi in mash, precej tega se je izgubilo. Raziskoval je slovanske (hrvashke) naselbine v juzhni Italiji (Molise) in o tem objavil vech evropsko odmevnih etnografskih zapisov v 50-ih in 60-ih letih (XX). Zbiral je tudi ljudske pesmi po drugi slovenski obrobni pokrajini – Prekmurju; te ljudske napeve je harmoniziral (Roman Pahor notografiral). Po upokojitvi je zhivel v Gorici, she kot 80-letnik je skladal za klavir in orgle. Maja 1964 ga je na krizhishchu v Gorici podrl motorist, v bolnishnici je ostal do smrti; pokopan je v Prvachini. Tudi njegov oche je bil uchitelj, zborovodja, orglar, brat Vladimir (1886-1973) pa znan pravnik in sadjarski strokovnjak.

 

(Op. ur. po SBL; Primorski SBL)