Revija SRP 107/108

Rajko Shushtarshich

 

KRIZA

Koga ali chesa? 

 

Nich kaj spodbudna beseda: kriza. Z grenkobo in strahom pouzhijemo dnevni odmerek te besede, ki nam ga posredujejo mediji, pa se ne vprashamo, zakaj neki je ravno ta beseda v razlichnih sintagmah tolikokrat ali tako vztrajno uporabljana. Njena aktualnost opazno narashcha – od konca prejshnjega in pa v tem desetletju – iz leta v leto, iz dneva v dan, bi lahko rekli. Saj ne mine dan, da nas njeni glasniki – mnozhichni-mediji (mas-mediji) ne bi spomnili, da smo v krizi, ki ji ni videti konca, tudi njenega zachetka se vech ne spominjamo. “Kako iz ekonomske krize?” “Kdaj bo popustil financhni krch?” “Kdo je na vrsti, da ga bo kriza odnesla?” “Koga je kriza najbolj udarila po zhepu?” In tako naprej, v razlichnih variacijah. Kriza je svetovna, pa nasha domacha, in konchno tudi nasha zasebna. Pa poglejmo njeno razlago, najprej v Slovarju slovenskega knjizhnega jezika:

kríza -e zh (ȋ) 1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj zachnejo hitro slabshati: kriza narashcha, nastaja; dezhelo je zajela kriza; kriza industrije, kmetijstva / gospodarska kriza; ◊ ekon. kriza periodichno se ponavljajoche stanje v kapitalistichnem gospodarstvu zaradi neskladja med proizvodnjo in potroshnjo;

Prirochni slovar tujk, CZ, Ljubljana 2005:

kríza -e zh [gr. krísis iz krínein lochiti, deliti; izbrati; odlochiti, soditi].

Wikipedija:

Kriza (gr. κρίση, krísi, prvotno κρίσις, krísis - prvotni pomen je misel (mnenje), presoja, odlochitev, kasneje bolj v smislu zaostrovanja oznachuje problematichno prelomno tochko, ki zahteva odlochitev. “Kriza” je strokvni izraz v ekonomiji, medicini, sociologiji in politiki.

 

Samo iz teh razlag bi z lahkoto sestavil razpravo o krizi, natanchneje o krizah vseh sort. Tega seveda ne nameravam, hochem le pokazati, da je beseda kriza chloveku zelo stara znanka, znana vsaj zhe starim Grkom. In ne izvira iz ere zgodnjega liberalnega kapitalizma, kot je danes prevladujoche mishljenje oziroma kot se dandanes prevladujocha manipulativna uporaba te besede nanasha prav na gospodarsko in politichno ter socialno sfero sistema, sicer pa ima shirok razpon variirajochih pomenov. Enostavno povedano: ekonomska kriza pogojuje politichno, ta pa socialno krizo ljudi (vrstni red pogojevanja je seveda mogoche poljubno zamenjati, odvisno od protagonistov, ki te sfere – podsisteme zastopajo; vrtimo se v zacharanem krogu, odlochitve ni, zaostrovanje v sistemu se stopnjuje, vsi po tihem prichakujemo, da se bo zgodil chudezh, se konchno pojavil reshitelj, ali pa, da bo konchno pochilo, se pravi, da se bo sesul sistem in bomo potem zazhiveli sproshcheno, nekako tako kot poprej – ko krize she ni bilo oziroma ta she ni bila vidna in se o njej ni toliko govorilo. A nich od tega se ne bo zgodilo, ker nich od tega ni resnichno, pa ne zaradi tega ker je to tukaj enostavno povedano, ampak zato, ker je ta direndaj z besedo kriza zgolj manipulacija z besedo v smislu novoreka. S krizo nas sistem, to je, njegovi kljuchni protagonisti manipulirajo na prvovrsten nachin; tako, da jih ne vidimo – da jih zato ne moremo spregledati. Za primer: predstavnik kapitala (predsednik Gospodarske zbornice npr.) venomer govori, kaj gospodarstvo neobhodno potrebuje za svoj razvoj oz. za prebroditev krize; kak drug protagonist (zopet npr.), trdi, da kapital potrjuje fleksibilno zaposlovanje. Ne boste pa slishali protagonista gospodarstva ali kapitala ali politike, da bi rekel, da kapitalisti potrebujejo za vechji profit liberalno (svojevoljno) odpushchanje delavcev. Vendar je to v bistvu isto, kot povedano prej, le da ni povedano v novoreku. Kapitalisti pa nimajo samo (registriranih in neregistriranih) lobistov, ki jih zastopajo, ampak imajo tudi konkretna imena. Nekatera njihova imena so javnosti znana, druga ne. So na lestvicah razkazovanja statusa ali pa med dobitniki raznoraznih priznanj in nagrad, celo med prejemniki visokih odpravnin se utegnejo znajti, nikoli pa jih ne boste nashli v omenjeni kochljivi vlogi. Za to imamo vendar novorek! Tudi odpushcheni delavci imajo svoja imena, spisek njihovih imen imajo na zavodu za zaposlovanje. “Kriza vrednot torej?”, ako dodam she eno variacijo krize.

 

Morda bo kdo pomislil, da se bom neposredno lotil kar te variacije krize: krize chlovekovih vrednot, danes je namrech kriza tudi v tej sintagmi silno aktualna – v skrajshani obliki – kot: kriza vrednot. Vendar ne, moral ga bom razocharati, v tem pomenu je kriza prekompleksen problem za tak sestavek (posredno pa se seveda ne bom mogel izogniti temu, da se ne bi krize vrednot tu in tam le dotaknil).

 

Nas seveda zanima kriza v sintagmi: kriza chlovekovega razvoja. Vendar ne v pomenu, kot ga ima v novoreku, ampak v neizkrivljenem pomenu, ki ga ima chlovekov razvoj, lahko tudi kriza chlovekovega razvoja v sistemu; drugache povedano, zanima nas dejanska institucionalna kriza. Ne chlovek ne chloveshtvo sama po sebi namrech nista v krizi, v krizi je institucionalni sistem (sistemi in suprasistem kot celota). Beseda “razvoj” pa je zopet sijajna pogruntacija novoreka, ki v resnici pomeni: hierarhijo v sistemu, natanchneje: dinamichno hierarhijo, tj. neprestane premene pozicij – kljuchnih vlog v sistemu za tiste, ki jih zasedajo, ali se zanje potegujejo (borijo). Tako povedana pa vsa ta kolobocija in drama sistema, ki je v krizi postane razumljiva. Za premene v vrhu hierarhije sistema gre, za kljuchne premene torej, in ne kake obrobne, ki se sicer ves chas dogajajo, v vsaki instituciji, v vsakem sistemu. (Ako koga zanima, vech o tem je v knjigi Traktat o svobodi ali Vrednote sistema,1 tukaj le kratki izvlechki iz I. in II. poglavja knjige):

 

Ali traktat o svobodi ali vrednotni Sistem mochnih institucij; Hevristichni model legitimitete institucij

– »Razvoj je ekspanzija vrednot subsistemov, brez ozira na skladje med njimi.«

– »Chlovekov razvoj je bil zhrtvovan razvoju sistema. Skratka, to je fantastichen razvoj sistema na rachun obeh subjektov: chloveka in narodov!«

– »Mishljen in obravnavan je liberalizem kot prevladujocha vrednotna orientacija v sistemu institucionaliziranih vrednot. To pa seveda najbolj “pooseblja” – predstavlja organizacija – institucija Liberalne stranke, stranke, ki she najbolj obvladuje sistem. Polastila se je sistema s sopotniki, t.j. liberalno orientiranimi “dezhurnimi” nosilci kljuchnih vlog v sistemu, posebej ekonomskem podsistemu, ali pa se je zgodilo ravno nasprotno, namrech, da so se ti polastili nje. Kratko recheno, sistema se je polastila “liberalna zdruzhba”. S skrajnim vrednotnim relativizmom obvladujejo sistem. Mi imamo tako rekoch dobesedno “sistem svobode”. Posledica je razkroj obchih (obchechloveshkih) vrednot. Skrajni vrednotni relativizem v dejanskosti pomeni liberalizem zanje, ki obvladujejo sistem. Svoboda mochnih in mogochnih, ki vladajo sistemu, je v njihovih rokah. Velika politichna moch peshchice njih in kljuchna lastnina in kljuchi lastninjenja sistema so institucionalne vrednote, ki so zanje najbolj pomembne. Rezultat prevlade te vrednotne orientacije se kazhe nekako takole: “dezhela je prodana”, “narod umira”, “chlovek v sistemu ne pomeni dosti, skoraj nich”. Sistem ga je potisnil na rob. Shtejejo le vloge, med njimi le kljuchne za sistem. Tak je, na kratko, chlovekov razvoj v nashem sistemu.«

 

– Takratna op. ur.: Rubrika “Chlovekov razvoj” v Reviji SRP bo objavljala prispevke, ki nastajajo ob nacionalnem “Porochilu o Chlovekovem razvoju” (Human Development Report), ki se v Sloveniji izvaja v okviru Urada za makroekonomske analize in razvoj R.S. za United Nations Development Programe.

– Danashnja opomba ur.: Rubrika Chlovekov razvoj je, tako kot se to rado zgodi, shla svojo pot. Nash sistem – sistem v zachetku tega tisochletja (2001) pa po predvideni poti: »mislimo na Slovenijo kot samo zachasni ali prehodni sistem ali sistem v tranziciji v nadsistem Evropo.«

 

Za razumevanje dandanashnje drame sistema, “ki je v krizi”, je poleg premen v vrhu hierarhije sistema pomemben she en vidik: abnormno in neobvladljivo vechanje razdalje med vrhom in dnom hierarhije (hierarhichne piramide). Poudarek je na neobvladljivosti, to pogojuje neobvladljivost institucionalnih vrednot (v resnici nevrednot), med njimi prednjachita pohlep in neustavljiva sla po mochi. Za kratko predstavitev problema sem izbral samo nekaj odlomkov iz knjizhice Vrednote socialne stratifikacije.2

 

Uvod ali predgovor

»Na prelomu tisochletja smo, in ko se ozremo samo malo nazaj, na zachetek sedemdesetih let, ko smo se s problemom vrednot stratifikacije (oz. vrednotnim sistemom, ki jo dolocha) zacheli ukvarjati, se nam zdi, da se nash odnos do globalne socialne stratifikacije pri nas ni dosti spremenil. Ochitno pa je, da nas problem she vedno muchi, neprestano se vrachamo k stratifikaciji oz. restratifikaciji. To navadno pomeni predvsem dvoje: najprej, da problema nismo zadovoljivo razreshili, in pa predvsem, da nam ga sistem in nasha skupinska zavest ponovno zapletata, aktualizirata ga v novih in novih sprenevedavih ugankah. Tako na primer danes neprestano govorimo (natanchneje, ponavljamo, predvsem za politiki in medijskimi komentatorji) o tranziciji sistema, pa o dosezhkih v lastninjenju sistema, denacionalizaciji druzhbene lastnine in vrachanju premozhenja (in vse to kot o skoraj izkljuchno ekonomskem problemu sistema). Manj pa je govora, che sploh je, o restratifikaciji (socialnem, socioloshkem aspektu problema) in she manj o mogochi usodi obchih vrednot. Ob poplavi institucionalno sistemskih vrednot, ob programski orientaciji strank nam idej in vrednot ne manjka. Oni mislijo na nas, in Oni mislijo za nas.«

 

Premene vrednotnih sistemov samoupravne druzhbe

»Vrednote stratifikacije, premene vrednotnega sistema v transformni druzhbi so torej v Strategiji ekonomskega razvoja Slovenije * tisti okvir ali ogledalo (che jim she ne priznamo, da so primarni vzrochni dejavnik druzhbenega razvoja), v katerem lahko celostno reflektiramo socialne posledice vrednotnega redukcionizma. Politichno-ekonomski determinizem je le eno – ali dvodimenzionalni vrednotni pogled na celoten socialni sistem. Tak je namrech pri nas she vedno prevladujochi nachin zrenja nanj in taka je predominantna vrednotna orientacija, ki jo vodi, regulira (a)socialna politika oz. njena novostara elita. Ta skusha planirati in regulirati druzhbo (njeno socialno stratifikacijo in njeno institucionalno strukturo – sistem) na njej dobro znani nachin, z usmeritvijo socialne pozornosti od vrednot na nivo (igre) interesov. Pri tem je bistveno, da se kar se dá dolgo ohrani nerazvidnost stratifikacije (nereflektiranost premene vrednotnega sistema), vsaj tako dolgo, da se koncha lastninjenje (polastitev) v sistemu.

Ko se vrednote socialne strukture aktualizirajo tako, kot smo to skushali opisati, in v she bolj skrajni inachici, se vsaka druzhba razslojuje v stratificirano druzhbo: sovrazhno med stratami in sovrazhno po posameznih znakih svojih pripadnikov, to je stratifikacijskih dimenzijah (zdaj enih, zdaj drugih), odvisno od izhodishchne strukture oz. zgodovinske tradicije. Che to skushamo opisati nekoliko bolj chloveshko in neshematsko, bi oznachili zgolj simbolno dogajanje v premeni vrednot nekako takole: ko bogastvo, bogatenje na vrhu socialne piramide premeni v svojo skrajno inachico grabezh, pohlep (pohlep grabezhljivih), pa na njenem spodnjem koncu revshchina, pomanjkanje premeni v bedo, zavrzhenost (obup obubozhanih). Prvo nujno rojeva koruptnost in korupcijo in nepotizem ter oholost in lojalnost enemu, to je vladavini enega (t.j. personalni legitimiteti in legitimitetam v malem). Drugo pa se zateche v zavetje po “pravico brezpravnih in zavrzhenih”, v kriminalnost, zlochinstvo vodnikov podzemlja in v sovrashtvo mnozhice, ki postaja drhal. Vse pogosteje sega po sili in ustrahovanju s terorjem in linchu zhrtev, izbranih za sprostitev te sle. Na moderen nachin seveda, je to najprej linch prek medijev.«

 

* Raziskovanje Vrednotnih sistemov socialne stratifikacije v samoupravni druzhbi (aktualizacijo takratnih problemov v danashnjih razmerah) sva nadaljevala Rajko Shushtarshich in Matjazh Hanzhek v okviru analize: Spreminjanje vrednot na prehodu v pogojih Strategije ekonomskega razvoja Slovenije – Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj; objavila v Ljubljani, v Reviji SRP 13/14, 15/16, 17/18, 19/20; leta 1996, 1997.

 

She o vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti /Kategorichni dodatek/

»O vrednotah socialne stratifikacije danes

 Naj vas ne moti, da pri nas stratifikacije – in strat – she ni oz. da she ni razvidna in vsakomur jasna, da vsakdo she ne ve, v katero strato sodi in v kateri bo konchno pristal, in predvsem drug drugega bi danes she tezhko pravilno razvrstili. Kmalu bo to mogoche in zamujeno bomo hitro popravili, ker ni socialno, ni sodobno ne spodobno, che ljudje ne vedo, v katero strato sodijo.

Brezposelni narashchajo po shtevilu, metodologije za njihovo pravilno izrachunavanje pa se posodabljajo. Tudi tistih, ki ob polni zaposlitvi ne zasluzhijo dovolj za dostojno prezhivetje (t.im. eksistenchni minimum), ni malo, vendar so – vechina njih – vsaj strato vishje.

Na drugi strani socialne lestvice prestizha, ugleda, statusa nastajata strati lastnikov-parvenijev s premozhenjem in tistih, ki so nekoch to zhe bili po poreklu, to je strata lastnikov vrnjenega premozhenja. Sramezhljivo pa se she skriva najvishja strata, tisti, ki imajo dejansko socialno ekonomsko moch v sistemu. Za zdaj jih she ne poznamo, pa jih bomo prav kmalu spoznali, ker ta zgornja ali najvishja strata ni prav shtevna ne shtevilchna, a spregledati Njih ni mogoche.

Lahko bi rekli, da obchutimo neke vrste lastnishko mrzlico v sistemu, “ki je v tranziciji”. Vendar to ni le stvar rachunice niti le domena Mamona, zaznamo jo le, che smo dovolj obchutljivi za spremembe vrednot v sistemu, ki mu rechemo vrednotni sistem restratifikacije. Sicer si to neobchutljivost lahko kar pripishemo na svoj rachun, poznala se bo na nashi konchni razvrstitvi, plasmaju v strato, ki ji bomo pripadali in v katero ochitno sodimo.

Morala zgodbe seveda terja posebno obdelavo. Vendar to ni osrednji predmet nashega razglabljanja. Naj pa vendarle omenim, da je ta klima mrzlichnega lastninjenja in njemu pritikajochih se ekonomskih nujnosti – determinant vseeno nekoliko grobo pohlepna. V druzhbi (sistemu) se je spet uveljavilo (aktualiziralo) geslo zgodnjega ekonomskega liberalizma “laissez faire, laissez passer”. Ni ga nachina, po katerem bi vrsta – zvrst – ljudi v okviru danih pravil, enostavneje recheno, na poshten nachin, obogatela kar chez noch. Zato nobena druzhba she ni iznashla legalnega in legitimnega ali socialno sprejemljivega ali konsenzualnega sistema, po katerem bi lahko tako na hitro, v shtirih letih izvedli restratifikacijo in ustvarili najvishjo strato (ali dve vishji strati), ki jih she ni. Zato tako hitro razslojevanje ni le nemoralno, ampak je tudi ekonomsko in shirshe sistemsko funkcionalno neoptimalno. Socialne posledice najbrzh ne bodo take, da bi terjale she eno revolucijo, vseeno pa bo sistem oz. druzhba zanjo plachala ceno, ki utegne biti zelo visoka. Ker tisti management, ki je sposoben sesuti svoje podjetje, da bi ga lahko “poceni” kupil, ni najprej ekonomsko sposoben, ampak je predvsem moralno brezskrupulozen. Morda pa bi lahko rekli, da je vsaj drzen? Tezhko, ker ga sistemska zakonodaja v takem ravnanju pretirano ne ovira, marvech nasprotno, vzpodbuja, to so lahko pocheli po stari “Yugo-Markovichevi” in po nashi novi liberalno – krshchanski “Peterle – Drnovshkovi” zakonodaji.

In ker eno brez drugega ne gre, zgodbo o uspehu spremlja zgodba o bedi in obupu. Nochemo videti, da je to ena in ista zgodba, da gre ena le z drugo. In tiste druzhine in posamezniki, ki so zhrtve tega hitrega preoblikovanja lastnine, spet niso najmanj sposobni delavci in mnogi njih nosijo socialni pechat “zaznamovanih” . Socialna sramota, ki jih spremlja v socialnem okolju, gotovo ni socialno pravichna, a je neizogibna, ker je socialni korelat, sokonstituanta socialne restratifikacije.«

 

Vrednote socialne stratifikacije v zhivalski farmi?

»Orwellove zhivali gledajo skozi okno ljudi in prashiche in ne vidijo razlike: “Saj so isti”!

 

SOCIALNA ENAKOST (ENAKOPRAVNOST) TOREJ NI BILA MOGOCHA,

ISTOST JE BILA MOCHNEJSHA OD NJIH.

 

Lahko bi rekli tudi drugache: socialna enakost, enakopravnost je bila mogocha samo med Njimi (elito, avantgardo, zgornjo strato), lahko bi rekli celo istost – ki jo generira determinizem socialnih vlog. Ker che zanemarimo shtevilo njihovih podbradkov (statusnih simbolov), jih je tezhko lochiti med seboj; za ostale ljudi “nizhjih strat” in “nizhje” zhivali pa tako velja socialno razlikovanje ali stratifikacija.

V bistvu pomenita socialna enakost in socialno razlikovanje isto. Individui naj bi se razlikovali med seboj po stratah, znotraj njih pa naj bi se kar se da poistili (izenachevali). Redukcionizem individualnosti je tako izveden na she obvladljivo socialno mero. Tako naj bi bila zadovoljena potreba individuumov po razlikovanju in potreba sistemov po socialni tipizaciji.

Vrednote svoboda, bratstvo in enakost, ki jih je sanjal Major, so bile ali pa so shele postale socialne (institucionalne) vrednote in konec zgodbe je zgodovinsko dolochen, ker scenarij institucionalnih vrednot ne pozna izjem, dopushcha samo vechje ali manjshe zavlachevanje ter tu in tam dolochene omejitve, inachice istega, odvisne od nacionalnih in nekaterih drugih drzhavljanskih posebnosti.«

 

(po: George Orwell: Zhivalska farma [Pravljica?], Ljubljana 1982)

(? – vprashaj v podnaslovu Pravljica je moj dodatek; op. R. Sh.)

 

Za konec pa predlagam, da si vsak sam – po svoje odgovori na vprashanja o krizi:

Kriza koga, ali chesa je problem, ki nas dandanes muchi? Natanchneje recheno: ki nas Oni z njim muchijo? Kdo je torej v krizi? Chlovek ali sistem? Obche (obche-chloveshke) vrednote ali vrednote sistema?

 

(Sklepna op.: Te povzetke in prva dva v naslednjem prispevku Drzhavo dam za konja sem izbral tudi zato, da bi pomagal morebitnemu bralcu, da si po svoje – brez pomochi sistemskih vlogoslovcev – razlozhi muke sistema v krizi, ter tudi svoje lastne muke v njem. R. Sh.)

 

 

 

 

____________

1 Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi; Vrednote sistema I, II /Ali traktat o svobodi ali vrednotni Sistem mochnih institucij; Hevristichni model legitimitete institucij, Revija SRP, 2001, Ljubljana http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/pogum7i.htm

2 Matjazh Hanzhek, Rajko Shushtarshich, Vrednote socialne stratifikacije, Revija SRP, 1999, Ljubljana http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum1999-1/pogum1.htm