Revija SRP 107/108

Radivoje Peshich

 

SLOVANSTVO IN MI V NJEM

 

NA PRAGU TRETJEGA TISOCHLETJA – CIVILIZACIJA BREZ MILOSTI

 

Raziskovanja zgodovine bolezni nashe civilizacije trajajo zhe dolgo in tako se tudi sámo to raziskovanje spreminja v bolezen, ki paralizira njegova prizadevanja zhe v izhodishchu. Univerzalni sistemi so opushcheni. Prenasichenost z artificialnimi znamenji je privedla do zelo tezhko ozdravljivih ali sploh neozdravljivih mozhganskih zastrupitev. Svet ne more pomiriti vseh svojih mochi. Uporaba chutil je zakrnela. Funkcija jezika je tako obrabljena, tako nestvarna, da sploh vech ne obstaja. Prizadevamo si za nove oblike, ki zhe s samim tem prizadevanjem postajajo antioblike, ker vech ne opazhamo oblik okoli sebe. Ishchemo substancialne analogije, ki nas vlechejo v koncentrichne kroge. Zdavnaj zastareli modeli shole so izmalichili she tisto malo preostale energije. Vzhodna civilizacija dozhivlja nova duhovna in materialna unichevanja. Zahodna civilizacija, tako kaotichno in spacheno skonstruirana, ima eminenten cilj, da chloveku vzame dusho. Prevech je zozhen prostor med Vzhodom in Zahodom. Ta prostor ni zozhen v smislu priblizhevanja, temvech v smislu neprepoznavanja. Velja kot razpoka, ki bi jo bilo po mozhnosti potrebno zapolniti z radioaktivnimi odpadki Evrope, ne pa kot sveta zemlja, na kateri edino lahko pride do pomiritve pobesnelih strasti tako imenovane nove civilizacije ali she nedefiniranega, toda surovo ponujenega novega svetovnega reda.

Vsi kontinenti so odkriti. Moramo se sprijazniti s tem dejstvom. Prazni otoki ne morejo dolgo obstajati v svoji idili, ker jih navelichani iskalci silijo v asimilacijo s to nasho, v vsakem primeru porazheno civilizacijo. Pot v vesolje ne obeta nove Zemlje. Vse mozhnosti bega in izolacije so izchrpane. Preostaja nam le novi duhovni kontinent, ki resnichno obstaja in presega nashe ponesrecheno upanje in potrpljenje.

Tako religije kot ideologije so porazile same sebe. Ljudem so odvech posredniki za komunikacijo z Bogom. She manj potrebe chutijo ljudje do posrednikov, ki bi jih odtujevali od Boga. Zagovorniki evolucije in revolucij, novih ideologij in idealov, hkrati smeshni in bedni, she naprej sejejo svoje jalove viruse, ki se ljudem gnusijo in se jih izogibajo. Lastniki kapitala in orozhja, ki so zmalichili svojo vest z nezadrzhno pohoto, v svojem obupu in veseljachenju lahko le unichijo ves svet, ki mu zagotovo sploh ne pripadajo, toda v njegovem unichenju bodo naposled lahko nashli tudi lastno smrt.

Ali je chloveshtvo lahko she naprej izpostavljeno temu brutalnemu ponizhanju, temu krutemu koncu? Ali je chloveshtvo zares tako nemochno, da se ne more zoperstaviti lopovom in nevednezhem, ki mu vladajo. Konec koncev, ali se je chloveshtvo sploh sprijaznilo s tako chrno lastno usodo?

Mnozhica religij in sekt je preplavila chloveshtvo povsod po planetu. Mnozhica trgovcev s chloveshkimi dushami ponuja reshitev sveta. Seansa mrachnjashtva ne ponehuje. Zhivljenje se zhe zdavnaj dogaja v duhovni kataklizmi. Energija sovrashtva na svetu, nenehno spodbujana z novimi medsebojnimi spori v svetu, je povzrochila spremembo klime. Zbujanje vulkanov, premiki zemeljskih tal, pohod smrtonosnih bolezni v chloveshkem organizmu in celotni naravi.

Ker ni vajen videti sebe takega, kot je, chlovek samemu sebi pomeni nichevost. Ko tvega svoje zhivljenje, nima nobenega obchutka za tveganja, na katera je obsodil svoje prihodnje narashchaje. Prezhet z obchutkom odtujenosti, je odtujil vse okrog sebe. Nima svoje preteklosti, odreka se svoje prihodnosti. Zhivi v trenutku, ki ni njegov, v trenutku, ki mu manjka. Zhivi v nekakshnem medchasu, ker je lastni chas iznichil, hitech k nekemu cilju, ki ga ni na obzorju, ki ga nima niti v lastni iluziji.

Chloveshtvo se zaveda svoje nesreche. In najpogosteje jo jemlje le kot modno resnichnost. Na vsakem koraku potekajo pogovori o usodi sveta, na vsakem koraku vsi ponujajo reshitve ne glede na stopnjo lastnega osnovnega znanja. Neshteto norih projekcij sveta je v dosegu roke. Podivjana mashinerija destruktivnosti in lazhi ne ustavlja svojega delovanja, ko izpira chloveshko zavest na razlichnih koncih sveta. Pojavlja se na tisoche mogochnikov, na tisoche reshiteljev. Ljudje pa vseeno ostajajo osamljeni in nemochni v svojem trpljenju, osamljeni in nemochni pred lastno konchno katastrofo.

Vse ponujene nove utopije vodijo v novo, vse bolj surovo nasilje. Osvajalci tuje svobode vsiljujejo svojo svobodo v imenu namishljene svobode osebnosti. Tako nasilnezhi prevzemajo vlogo osvoboditeljev in vodijo svet v nov sistem suzhenjstva.

Vsi imperiji so le navidezno mrtvi. Nikoli jih ni bilo toliko na vseh podrochjih zhivljenja, kot jih je zdaj v tej nashi danashnji civilizaciji. In vsi gojijo iste sanje, iste tezhnje, ista orodja in orozhja, s katerimi vsak dan pohabljajo ljudi, da bi jih obdrzhali v pokorshchini, v vsakdanjem strahu in trepetu, v negotovosti glede pravice do lastnega zhivljenja.

Zhivljenje pa se dogaja, kakor da se to dogaja tam nekje nekomu drugemu, kakor da bo vse to shlo mimo nas in nashih najblizhjih. Svet ne sme obtichati v tragichni ravnodushnosti, v katero je zashel. Po drugi strani pa so samotna iskanja smisla vnaprej anatemizirana kot neubogljivost, kot nevarna igra in bogokletstvo.

Kdo so sodniki?

Uporabimo Sokratov sklep: »Tisti, ki jih je obsodila narava.«

Ali je po vsem tem sploh she mogoche oklevati? Ali ni zhe prepozno za kakrshen koli poskus iztreznitve? Ali je mozhno ponuditi kakshno novo projekcijo sveta, ne da bi se pri tem zashlo v she eno protislovje v slepi ulici, v katero so zashle vse dosedanje projekcije? Ali je v obstojechi konstelaciji mogoche uporabiti tisti zmeraj prisotni zharek neizprosne resnice dostojnega bivanja?

Martin Luther je v trenutku svojega razsvetljenja vzkliknil: »Pojdimo na Vzhod, pojdimo k izvirom!« – Toda na Vzhod ni mogoche oditi z domishljavo namero vsiliti mu svojo svobodo, ker ravno Vzhod je svoboda »par lui même«. Na Vzhodu je prva oseba ednine tvad (ti), ne pa mad (jaz); jushmad (ti, vi, vidva), ne pa asmad (jaz, mi, midva). Ali se svet zmore sprijazniti s to gramatiko filozofije zhivljenja in pristopiti k izvirom, ni zanesljivo. Pot do resnice je tezhka, a je vendarle edina. Vse drugo je brezpotje. Svet pa se nahaja na krizhishchu neskonchnosti.

A kljub vsemu, tudi che bi bili to pripravljeni sprejeti, ne moremo podlechi agresiji nesmisla, ki nam vsiljuje skepso. Kajti ta agresija izvaja udarce na narobno stran, na tisto namrech, v kateri zhivimo. Obraz resnice pa je onkraj te narobne strani. Neviden je prav za nas, ker se ne obrachamo k njemu, da bi ga prepoznali. Neprepoznaven je tudi za agresijo. Mi sami smo ga zavrgli, da bi lahko sprejeli narobno stran, ki je spremenljiva in jo kar naprej spreminjamo. A edino na tisti drugi strani smo lahko sami sebi uchitelji, sami sebi sodniki in gospodarji. Le tam se lahko zavarujemo pred agresijo nesmisla.

Kmalu bo za nami ostal krvavi ocean drugega tisochletja. V tem oceanu so potonili mnogi svetovi. Za nami bosta ostala Hiroshima in Nagasaki. Ampak je vprashanje, ali bosta res ostala za nami.

Predvsem je nujno obvladati okamenelo institucijo in osvoboditi voljo, ki so jo zvezali dosedanji sistemi izobrazhevanja in vzgajanja. Nujno je soochiti se z novimi kulturami in sprevideti, da so vse skupaj podobne druga drugi. Zdi se, kot da so bile izgovorjene zhe vse besede, kot da so zhe zajete vse razsezhnosti, kot da so blokirane vse mozhnosti za razvoj kreativnega duha. Nujno je osvoboditi se mehanichnega delovanja zavesti.

Protislovne kulture nashe civilizacije so zmotile strukturo bioloshkega spomina. Duhovno in materialno asimetrichne, obremenjene edino le s skrbjo za lastno dvorishche in za lastne mitologije, korakajoch prek trupel, ne morejo vech ponuditi nichesar razen svoje psevdomoralnosti.

Novi narashchaji ne morejo biti vech na zatozhni klopi. Nasha civilizacija nima pravice do chasa, ki prihaja, saj ni imela pravice niti do svojega chasa, ki ga je pohabila, iz njega je naredila pushchavo. Novi narashchaji imajo pravico do lastne shole, do raziskovanja lastne raziskovalne energije, do uporabe lastne zavesti. Ta shola bo vsekakor brez ubogljivcev in sharlatanov. Ne bo razdedinjena od lastne identitete, ki se ne more vech poistovetiti s katero koli obliko programiranja svetlobe in svetosti.

Edini korak, ki ga ta civilizacija lahko naredi na pragu tretjega tisochletja, je v osvobajanju iz ujetosti, na katero obsojajo prihodnje narashchaje. Vse priprave na sprejem tretjega tisochletja obsojajo prihodnje narashchaje. Vse priprave na sprejem tretjega tisochletja so bile, kot se je pokazalo, napachno usmerjene. Sicer pa tretje tisochletje niti ne pripada svetu te sedanje civilizacije. Tujega chasa si ni mogoche nasilno prilashchati.

Ni jasno, ali je nasha civilizacija zmozhna narediti ta korak. A gotovo je, da smo najprej in predvsem dolocheni za razumevanje nas samih. Da pa bi razumeli sami sebe, je nujno osredotochiti energijo v razumevanje drugih. Tako bi prishli do razumevanja same dushe. Potrebno je torej iti do same dushe. Iti tudi do dush vseh ljudi, do dush zhivali in rastlin, do dushe materije. Iti do dushe vesolja.

Edino to nas lahko vrne iz lastnega izgnanstva. Nas, tukaj v Evropi, in nas, tam na drugih celinah. Nas v nashi preteklosti in nas pred zadnjo preizkushnjo. Chloveshke mozhnosti so neomejene, kot je zhe opominjal Shakespeare. Toda chlovek nashe civilizacije mora konchno dojeti, da ne more vech biti superioren nad naravo.

 

 

 

SLOVANSTVO IN MI V NJEM

 

Slovanstvo – in mi v njem – je shlo zlasti v zadnjih nekaj letih skozi zelo tezhko fazo svojega razvoja. Teh nekaj let v bistvu pomeni odlochilni trenutek, od katerega je odvisno, kako bo in ali sploh bo obstala slovanska civilizacija. Uresnichevanje mrachnega projekta za unichenje slovanske civilizacije traja zhe dolgo s spremenljivim uspehom, toda zdi se, da je v sedanjem trenutku dosegla svojo najbolj okrutno raven. Razdiranje se je zachelo od znotraj in je zajelo vse strukture, vse institucije, prodirajoch v najglobljo preteklost, ki jo zanikuje in ji vsiljuje obup in brezupnost. Za dosego takega stanja je bilo potrebno pridobiti shtevilne slovanske izrodke. Ti so zavrgli sleherno moralno komponento in sprejeli vlogo uresnichevalcev projektov, ki v koreninah unichujejo identiteto ljudstva, iz katerega so tudi oni sami vzniknili. Zarota anglosaksonske koalicije zoper slovansko civilizacijo ima svoje izvire v globlji preteklosti, toda danes je razgaljena kot she nikoli doslej. Njeni hlapci so na vsakem koshchku nashega okolja prepoznavni po svoji metodologiji degradiranja sleherne vrednosti slovanske civilizacije. Ti privrzhenci ponizhnosti in strahu so zavzeli kljuchne polozhaje v vseh institucijah druzhbenega, kulturnega, prosvetnega in znanstvenega zhivljenja in tako uspeli vsiliti tolikshno duhovno sterilnost in umsko odvisnost, da se jim je tezhko zoperstaviti brez posledic. Zashchiteni s plashchem uradnosti in zvenechih nazivov, ki so jih dosegli kot politichno primerni, she naprej v imenu nekakshne nove demokracije umazano varajo narod ter mu nakazujejo navidezne izhode iz tezhke situacije, v katero so ga pravzaprav ravno oni zapeljali, in to z namenom, da bi ga v tem tudi pustili, saj bi tako izpolnili zaobljubo svojim gospodarjem.

Slovanska historiografija 19. stoletja je poskushala razsvetliti mnoge strani zgodovine slovanske civilizacije. Toda historiografija 20. stoletja je odlochno zavrgla te raziskave kot nezanesljive. Pravzaprav je historiografija 20. stoletja sprejela tako imenovano nordijsko zgodovinsko sholo, ki je skonstruirala preteklost evropske civilizacije, nakazujoch vsestransko prednost nordijskih plemen in narodov. V tej skonstruirani zgodovini Slovani niso imeli niti sekundarne vloge v razvoju evropske civilizacije. Tako falsificirana zgodovina pa je bila vsiljena tudi Slovanom kot njihova edina zgodovina in usoda. S to falsificirano zgodovino she danes manipulirajo protagonisti imaginarne nove svetovne ureditve. Po drugi strani pa suzhenjska ubogljivost njihovih tukajshnjih sluzhabnikov ne odneha v svojem mrachnem pohodu zoper resnico, in to je privedlo do najnovejshega trpljenja slovanskih narodov, she posebej nas med njimi.

In medtem ko imamo na eni strani falsifikatorje in protagoniste teh falsifikatov, imamo na drugi strani mnozhico strokovnih jalovcev, ki prav tako s svojo osupljivo nevednostjo skushajo vnashati zmedo, da bi se z negiranjem vsega vkljuchili v tokove znanosti. S pomochjo politichnih zvijach mnogi nosilci znanstvenih kompetenc pri nas she naprej blokirajo vsako novo znanstveno misel, vsak nov korak, ki bi nas priblizhal resnici na poti k identiteti. Naredili so neznosno ustvarjalno ozrachje, ki je iz nashe dezhele odgnalo mnogo nadarjenih ljudi. Take nosilce kulture in znanosti, ki so kot politichno primerni zavzeli vodilna mesta v kljuchnih institucijah znanosti in kulture, bi bilo treba naravnost pregnati iz teh institucij, che res zhelimo, da se nashi izgnani misleci vrnejo k svojim ognjishchem. Che res zhelimo, da bi imeli znanost in kulturo. Tudi danes so znane mnoge osebnosti iz tega sveta znanosti in kulture, ki svojo nevednost in svojo nenadarjenost branijo prek medijskih institucij z izsiljevanjem, grozhnjami, s peticijami, kakor nekoch v chasu cirkularnih pisem ideoloshkih komisij; tako zlorabijo institucije, ki so jih svojchas uzurpirali s svojo politichno vdanostjo rezhimu. Shkodo, ki jo nashi znanosti in kulturi povzrochajo te garniture mogochnikov, je nemogoche oceniti. Ti mogochniki so taka sramota za nasho znanost in kulturo v ocheh sveta, da jo bo tezhko izbrisati v doglednem chasu.

Mladim generacijam je nujno podariti vse zaupanje in jim priporochiti, naj ne sledijo zgledom svojih uchiteljev. To je tragichno, toda to je usoda nashih mladih narashchajev na podrochju znanosti in kulture ter na vseh podrochjih zhivljenja. Le mladi narashchaji, ki bodo izolirani od svojih konservativnih uchiteljev, lahko prinesejo novo ustvarjalno ozrachje. To so tudi zhe potrdili s svojim delom po svetu.

Nova zgodovinska shola pri nas je nastala ravno kot nujna potreba za nash obstoj. Dogmatichna shola v znanosti, zlasti v zgodovinopisju, je v zadnjih petdesetih letih privedla do katastrofalnih posledic za znanost. Obremenjena le s trenutnimi ideoloshkimi in politichnimi zahtevami, je ta shola prevzemala vlogo superiornega razsodnika pri razlagah zgodovinskih resnic, pri tem pa je sluzhila izkljuchno le vladajochi ideologiji, ne pa znanosti. Nova zgodovinska shola popolnoma in dokonchno zavracha tako znanost ter se posvecha svobodnemu raziskovanju in interpretiranju novih zgodovinskih virov, pri tem pa svojo orientacijo osmishlja transhistorichno in jo utemeljuje v strogo znanstveni zakonitosti.

Rezultati te nove zgodovinske shole so bili predstavljeni na nekaj znanstvenih srechanjih pri nas kot tudi z osebnim delovanjem posameznih privrzhencev te shole. Ti rezultati so vzbudili veliko zanimanje v shirshih krogih pri nas, pa tudi v znanstvenih krogih po svetu.

To potrjujejo ravno vabila k sodelovanju z mnogih univerz po svetu. Iz vsega tega pa je vzniknilo konstituiranje Slovanskega inshtituta v Novem Sadu. Ta inshtitut ravnokar uresnichuje veliki projekt zgodovine slovanske civilizacije skozi pet tisochletij pred Kristusom do danes. Vrata Slovanskega inshtituta so odprta za vse zainteresirane strokovnjake, ki se ukvarjajo z raziskovanjem slovanske civilizacije. V zadnjem chasu je to zanimanje naraslo tako pri nas kot v svetu. Delo Inshtituta je naletelo na zelo resen sprejem pri mnogih znanstvenikih. Sicer pa Inshtitut zheli izkazati zaupanje mladim znanstvenim narashchajem in v tem smislu deluje z vso pozornostjo.

 

(iz knjige Obtozhujem molk, Beograd, 3. izd., 2003) 

 

Prevod iz srbshchine Ivo Antich