Revija SRP 107/108

Peter Podreka

 

SLOVENIJA

in njena hcherka na Beneshkem 

 

Kaj jochesh se ti krasotica?

Kaj v klavrnih mislih zhivish?

Si tudi ti moja hchericha,

Mi vedno pri srci stojish.

 

Glej! tvoje sestrice na Dravi,

Na Sochi, na Savi si zhe

Pripravljajo lòvor, da v slavi

Veselo vse ovenchajo me. –

 

Ah! mamica draga, in mila!

Okove in zhulje poglej,

Ki nosim, in bom jih nosila

Jaz, v svojem domovji vselej.

 

Jaz nisim ne v vradu, ne v sholi,

Che prav tu od vekov zhivim;

Ko tujka berachim okoli,

Le v cerkvi zavetje dobim.

 

Ne póznam veselja, radosti,

Le solza mi solzo razì

Po bledem oblichji, do kósti

Me lashka pijalka morì.

 

K'dar dajo lovòrske vezila

Ti hcherke, v preslavni spomin,

Jaz bom milotinke glasila

Pod verbo, potem pa – pogin.

 

In, mamka na mojo gomilo

Te prosim, polozhi na njo,

Cipresovo tuzhno vezilo,

In kani z ochesa solzò. –

 

Ne misli tak' hcherka slovenska,

Ne obupaj na lastni prihod;

Naj pride she sila peklenska,

Ne unichi slovenski zarod!

 

 

Socha (Gorica), 24. 5. 1871

 

 

 

 

SLAVJANKA NA BENESHKEM

 

Zlozhil beneshki Slovenec

 

Jaz nisem Taljanka,

Pa tudi ne bom.

Sem zvesta Slavjanka

In ljubim svoj dom.

 

Hchi matere Slave

Kreposti nje znam.

Slavjanske zastave

Nikol' ne izdam.

 

Le tebi bom zvesta,

Predragi moj dom!

A tujcu nevesta

Nikoli ne bom.

 

Sad moj'ga poroda

Pa moral bo bit':

Svobodi naróda

Slavjanskega shkit.

 

Od zibelke male

Uchila ga bom,

Do mozhkosti zale

Ljubiti svoj dom.

 

Ko trôblja zapoje

In top zagrmi,

Hajd! sin, zdaj na boje,

Na vojsko i ti!

 

Pogum bom dajála

Mu v boju vselèj,

Zastavo kazála,

Da vdari naprej!

 

Po boju vriskála,

Che zmaga moj sin,

In bodem venchála

Ga vrh razvalin.

 

Slavjanska mladica

Na pragu domá

Ga ljubi na lica,

Rokó mu podá.

 

In v kroge vesele

S chastjo bo sprejet,

Slavjanske dezhele

Junákom prishtet.

 

Na slavno gomilo,

Che pade mi sin,

Lovorsko vezilo

Nalozhim v spomin.

 

Slavjanom kazála

Gomilo pa bom,

Na znanje dajála:

Ta pal je za dom!

 

 

Zora (Maribor), 15. 8. 1874

 

 

 

KOBARIDSKIM PEVKAM

 

Slavjanske mladice,

Le pojte veselo,

Slavjansko dezhelo

Budite naprej!

 

Kjerkoli glasijo

Se vashi glasovi,

Se slavski sinovi

Dramijo vselej.

 

Slavjanska danica

Je zhe zasvetila,

Ki bode zdrobila

Protivnike v prah.

 

I bodo zdruzhili

Se sini slavjanski

V en rod velikanski

Nasprotnikom strah.

 

I tachas veselo

Se bodo pa vila

Prekrasna vezila

Vam v slavni spomin.

 

 

(po: Ivan Trinko, Peter Podreka. Beneshko-slovenski rodoljub in pesnik;

»Spisal Zamejski«; Ljubljanski zvon, 1890, sht. 5)  

 

 

 

 

PETER PODREKA (Shpeter Slovenov, Beneshka Slovenija, 1822 – Ronac, 1889), rojen v premozhni druzhini, konchal semenishche v Vidmu, kot duhovnik sluzhboval po vech krajih v Benechiji, povsod priljubljen po zgledni poklicni delavnosti, prijaznosti in druzhabnosti. V chasu narodnega prebujanja po letu 1848 se je shele kot odrasel nauchil knjizhne slovenshchine iz chasopisov in knjig ter postal prvi narodni buditelj Beneshkih Slovencev (oznanjal jim je zavest, da niso le hlapci »lashke pijalke«, temvech so del slovenstva in slovanstva), z odlochilnim vplivom na Ivana Trinka. V Roncu ga je vechkrat obiskal znameniti rusko-poljski slavist Jan Baudouin de Courtenay, ki je raziskoval slovenska narechja. Podreka je tudi sam pesnil, objavil je vech pesmi v revijah in chasopisih (Domovina, Lj. zvon, Socha, Zora) ali zgolj na letakih, tako da so se mnoge izgubile; nekatere so uglasbljene ponarodele, lastne zbirke pa ni izdal (tukaj so objavljene tri njegove najbolj znane pesmi, posnete po prvih natisih, saj so vmes izhajale tudi prirejene in skrajshane). Pomemben je njegov katekizem za Beneshke Slovence v prechishchenem jeziku (1869).

 

Izbor in opomba Ivo Antich