Peter Podreka
SLOVENIJA
in njena hcherka na Beneshkem
Kaj jochesh se ti krasotica?
Kaj v klavrnih mislih zhivish?
Si tudi ti moja hchericha,
Mi vedno pri srci stojish.
Glej! tvoje sestrice na Dravi,
Na Sochi, na Savi si zhe
Pripravljajo lòvor, da v slavi
Veselo vse ovenchajo me. –
Ah! mamica draga, in mila!
Okove in zhulje poglej,
Ki nosim, in bom jih nosila
Jaz, v svojem domovji vselej.
Jaz nisim ne v vradu, ne v sholi,
Che prav tu od vekov zhivim;
Ko tujka berachim okoli,
Le v cerkvi zavetje dobim.
Ne póznam veselja, radosti,
Le solza mi solzo razì
Po bledem oblichji, do kósti
Me lashka pijalka morì.
K'dar dajo lovòrske vezila
Ti hcherke, v preslavni spomin,
Jaz bom milotinke glasila
Pod verbo, potem pa – pogin.
In, mamka na mojo gomilo
Te prosim, polozhi na njo,
Cipresovo tuzhno vezilo,
In kani z ochesa solzò. –
Ne misli tak' hcherka slovenska,
Ne obupaj na lastni prihod;
Naj pride she sila peklenska,
Ne unichi slovenski zarod!
Socha (Gorica), 24. 5. 1871
SLAVJANKA NA BENESHKEM
Zlozhil beneshki Slovenec
Jaz nisem Taljanka,
Pa tudi ne bom.
Sem zvesta Slavjanka
In ljubim svoj dom.
Hchi matere Slave
Kreposti nje znam.
Slavjanske zastave
Nikol' ne izdam.
Le tebi bom zvesta,
Predragi moj dom!
A tujcu nevesta
Nikoli ne bom.
Sad moj'ga poroda
Pa moral bo bit':
Svobodi naróda
Slavjanskega shkit.
Od zibelke male
Uchila ga bom,
Do mozhkosti zale
Ljubiti svoj dom.
Ko trôblja zapoje
In top zagrmi,
Hajd! sin, zdaj na boje,
Na vojsko i ti!
Pogum bom dajála
Mu v boju vselèj,
Zastavo kazála,
Da vdari naprej!
Po boju vriskála,
Che zmaga moj sin,
In bodem venchála
Ga vrh razvalin.
Slavjanska mladica
Na pragu domá
Ga ljubi na lica,
Rokó mu podá.
In v kroge vesele
S chastjo bo sprejet,
Slavjanske dezhele
Junákom prishtet.
Na slavno gomilo,
Che pade mi sin,
Lovorsko vezilo
Nalozhim v spomin.
Slavjanom kazála
Gomilo pa bom,
Na znanje dajála:
Ta pal je za dom!
Zora (Maribor), 15. 8. 1874
KOBARIDSKIM PEVKAM
Slavjanske mladice,
Le pojte veselo,
Slavjansko dezhelo
Budite naprej!
Kjerkoli glasijo
Se vashi glasovi,
Se slavski sinovi
Dramijo vselej.
Slavjanska danica
Je zhe zasvetila,
Ki bode zdrobila
Protivnike v prah.
I bodo zdruzhili
Se sini slavjanski
V en rod velikanski
Nasprotnikom strah.
I tachas veselo
Se bodo pa vila
Prekrasna vezila
Vam v slavni spomin.
(po: Ivan Trinko, Peter Podreka. Beneshko-slovenski rodoljub in pesnik;
»Spisal Zamejski«; Ljubljanski zvon, 1890, sht. 5)
PETER PODREKA (Shpeter Slovenov, Beneshka Slovenija, 1822 – Ronac, 1889), rojen v premozhni druzhini, konchal semenishche v Vidmu, kot duhovnik sluzhboval po vech krajih v Benechiji, povsod priljubljen po zgledni poklicni delavnosti, prijaznosti in druzhabnosti. V chasu narodnega prebujanja po letu 1848 se je shele kot odrasel nauchil knjizhne slovenshchine iz chasopisov in knjig ter postal prvi narodni buditelj Beneshkih Slovencev (oznanjal jim je zavest, da niso le hlapci »lashke pijalke«, temvech so del slovenstva in slovanstva), z odlochilnim vplivom na Ivana Trinka. V Roncu ga je vechkrat obiskal znameniti rusko-poljski slavist Jan Baudouin de Courtenay, ki je raziskoval slovenska narechja. Podreka je tudi sam pesnil, objavil je vech pesmi v revijah in chasopisih (Domovina, Lj. zvon, Socha, Zora) ali zgolj na letakih, tako da so se mnoge izgubile; nekatere so uglasbljene ponarodele, lastne zbirke pa ni izdal (tukaj so objavljene tri njegove najbolj znane pesmi, posnete po prvih natisih, saj so vmes izhajale tudi prirejene in skrajshane). Pomemben je njegov katekizem za Beneshke Slovence v prechishchenem jeziku (1869).
Izbor in opomba Ivo Antich