Revija SRP 107/108

Milenko Strashek

 

TUJSTVO

 

HUDINA

 

Ko me z resnico skushajo slepiti,

odklanjam, v svojo misel zapichen,

apologete senc in prizhnic bogato izrezljanih,

krichim, da nochem imeti opravka z vami:

trd je posel obeshenjashki, siten, nepravichen.

 

V temo grem, ne vem, kam je svetloba odshla

in kako se chez brv podajam, lice skrivam,

v brezskrbnost ne odet, ves pripravljen,

da branim svoje chvrste, globoke korenine:

puliti ne pustim, hudina je, po polju tavam.

 

Prezhi jim molk med prsti, brsti so,

z ochmi, zazrtimi v nebo, tja med oblake,

s chvrstim, belim mesom med zobmi,

z lazhmi v svashtvu, v bratstvu celo,

v dolgi ravni gladki chrti, tam ob stari trti.

 

Potujejo muhachi, potujem vedro z njimi,

teleta so na klaftre, jim zabrusim,

poglede chutim, po nareku si pisati ne pustim,

v jarek padem, pahnjen, blaten sem,

a potok mirno teche, chetudi narasel in skaljen.

 

 

 

 

SPREVOD

 

Chrna kacha, chrn rep,

chrne pike migetajo,

venci venejo v vrochini,

sveche komaj trepetajo.

 

Mizerere nerazlochno

pri glavi chrni mozh cerkveni poje,

chrn krizh na poti k soncu, klecajo koraki

in vsak bi shel na svoje.

 

Dishe soldatki po grajskem hribu,

sonce peche, dushi sopara

in sosed stari se spotika:

za njim odshel bom kmalu jaz nemara?

 

Kar padel je, odshel za vedno,

kitico odpel je sosed, se z njo vzpel je pod oboke

gorce stare, she plivkalo je vino v majolki,

prestrasheni so se bezhno dotaknili roke.

 

Chez zbito, presusheno ilovico

Jazbechevega kopaja

z Bohorja vleche topel veter, besede nosi,

solze tezhke osvobaja.

 

Nad gmajno trshko, za Zagradishchem,

ponuja shoja zbrkljano melodijo.

Chrna kacha se okoli groba zvija,

mrmra z vetrom poslednjo rapsodijo.

 

Chrna zhalost s chrnih citer se oglasha,

obup na pevce v chrnem cinka,

brin na Vinagori pritajeno joche,

od Bohorja sem odmeva zhalostinka.

 

Popoldansko peto kazhe sonchna ura

pri svetem Mihaelu na skalnatem gnezdishchu.

Chrna kacha stoka, se boji trohnobe,

podrhtevanje slovesa se plazi po mravljishchu.          

 

Na skalnatem pomolu ostal je

kamen bel, le brez gospodarja,

in vse manj jih je, ki tam pojo,

za odhajajochimi vprashujoche se ozira zarja.

 

Zadnja igra, zadnja vloga:

ljudje gredo, potegne po dolini,

nemara pesem, trsov shelestenje,

na nevidni lestvi so vsem razpeti zadnji klini.

 

(Sosedu Toniju, enemu zadnjih pilshtanjskih gospodarjev, v slovo; veliki traven enajstega leta.)

 

 

 

 

NESPECHNOST II.

 

Privid: za grmom skrit berach hlastach,

chlovek chloveku pozhrtija,

repo golta blatno,

pozheljivo vliva vase vino,

goltno in na silo,

nazarensko lachen, vdan nagonom slabim,

za zvonchkljanje novcev

bil bi svetu hlapec, suzhenj,

neznansko teslo brez besede prave,

ostaja za grmom skrit berach hlastach.

 

Trdozhiv, plesniv do dushe dna,

satrapsko vzvishen tlachi brez vesti spodnjake,

razsipava greh, obete, besede sladke,

oklep tezhak prenasha, po davnem brska,

ishchoch med kamni, med lapuhovim listjem,

trepetlika ve, da jutri she ne bo odveze,

da ostal bo le samotnik

na plechih reve in brezpravja,

na prstih lepljivih papir shelesti,

trdozhiv, do dna dushe plesniv.

 

V moro odrivam nadlezhnega govorca,

norca toplih nochi, dolgih, zasoplih nochi,

polnih lun in grabezhljivih pustot,

in ves ta martirij vrtoglav

je na misel ochitajocho nasilno pripet,

brezizhodno topota pod zvezdami.

Ni berach hlastach in ni brez novcev,

le brez mere vpet med dalje je, shirine,

nad temnim chelom je le chrno nebo.

V moro odrivam nadlezhnega govorca.

 

 

 

 

TUJSTVO

 

tujstvo kot hostija jutranje zore z roso

dotik kot obveza in greh kot strast in pekocha beseda

utaje in sedezh v kamnu nad breznom

nad sotesko nad maklenom in zverizhenim drenom

obetov sito za zidovjem skrito

poshkropljeno s tipajochim mrakom med mrachnimi stenami

belezhem od pamtiveka

od koder je oddrobencljalo deklinche z velikimi chrnimi ochmi

dirka z norostjo

v tihem drncu vechera

dotik praznih hish oropanih blizhine chloveka

spotikanje in skrunitev odpadajochega ometa

s potmi ki se trgajo zvijajo redchijo izgubljajo

po dvorishchih raste praprot

in divjajo hrushke

brajde so vsem napoti

petelini na slemenih ne pojejo vech

in to da si bil ne briga nikogar vech

ker tudi nikogar ni ki bi she dajal za svete mashe

in plel plevel in pobiral odpadle opeke

svet se iz priljudno udomachene zveri

spreminja v volkodlaka

nebo je grahastosivo je umazano

hromeche in ude trga

nihche ga ne mara

vara dotik a bi moral plemenititi

bozhati odreshevati tolazhiti osrechevati

blazhiti prijazniti klicati k spravi

k zbratvi vseh bregov in trshkih zdrah

v tihem drncu vechera

sem hvalezhen nishi na grajskem hribu

starim klesarjem dobre grofice

ustvarjalcu sivkastozelene pechine

in gabrom in grahorici s prelepimi drobnimi cvetovi

ki se potika pod hrasti med redkim smrekovjem

tam nekje sem izgubil dotik

v prachasu v prabiti med prasosledji in pradomenami

vendar

ni mogoche ostajati brezbrizhen v togosti

ni mogoche a ostajash in se ne obremenjujesh

trdovratno razpet med svet in domachijo

oltarje in zakristije ter blizhnjosti vseh vrst

pogrmeva rosi treskalo bo

grozijo in she bodo pretili

moj dotik so okopi moje pradavne pravice

vendar ostajam sam

sedanjost se hromeche plazi v preteklost

za prihodnost na vesinah ni prostora

med hishe zhe silijo zarashchene pustote

pod vasjo dremajo nezorane ledine

v tihem drncu vechera

 

 

 

 

NE HODI

 

Ne hodi, mrzlo se mrachi,

ne z ledenimi rokami,

da upanje polzi

z lic brez krvi,

saj ti verjamem.

Trepet si ob cerkvenem zidu,

tenja ob steni grobi

pod sonchno uro,

 z dolino na dlani.

Ne hodi,

ne trosi grobih besed,

ne zapushchaj mojega sveta,

borovcev na vesini,

ostani,

za hip bodi

od vcheraj moj obred!

 

 

 

 

OB STARI CESTI

 

ob stari cesti, prashni cesti

ob bajti stari trhel plot stoji

brez barve polomljen na cesto visi

onstran grmichev potonik prelestnih

debeloglavk razkoshnih

kot vcheraj tudi danes je vroche

v zraku je smog

chez morje London gori

na barikadah mularija besni

za vogalom smrkavec hlipa z nakradeno robo

razjarjena strast teche kdove kateri krog

ozharjene so ulice od vrha do tal

na vse strani se shiri pozhar

za pesmi nima chasa ne volje drhal

tostran plotov v luki domachi zagatno je vroche

slina strupena prshi na vse strani

samevajo mogochni zherjavi

pesti v zhepih trde

na steni kljubuje zhivopisan grafit

zhe skoraj umetnishko delo

mogochen garach z zvezdo rdecho na chelu

napis in trdichno spachen moshki fris

razum je sadezh ocvrt

resnica tolsta prasica

london gori

luka nori

zhganina smrdi

obrazi so temni

komu mar prevarancev trop

komu fabrike potop

komu stechaj

to se rima z raj

in do tja je peklensko she dalech

dalech predalech prevech

vrzhe me k potonikam debeloglavkam

za plotom dishita origano in shatraj

in bucha pleza po plotu

in slak

klenkanje ubito name se spravi

nazaj k naravi

dere filozof se stari

sonchna ura zbledela na turnu stoji

shkrlat molchi

pokornost in vdanost zahteva

kakor postava veleva

london gori

s pestjo ulici zhuga parvenij

na chasopisnih straneh

zakaj ne spet po starih poteh