Milenko Strashek
TUJSTVO
HUDINA
Ko me z resnico skushajo slepiti,
odklanjam, v svojo misel zapichen,
apologete senc in prizhnic bogato izrezljanih,
krichim, da nochem imeti opravka z vami:
trd je posel obeshenjashki, siten, nepravichen.
V temo grem, ne vem, kam je svetloba odshla
in kako se chez brv podajam, lice skrivam,
v brezskrbnost ne odet, ves pripravljen,
da branim svoje chvrste, globoke korenine:
puliti ne pustim, hudina je, po polju tavam.
Prezhi jim molk med prsti, brsti so,
z ochmi, zazrtimi v nebo, tja med oblake,
s chvrstim, belim mesom med zobmi,
z lazhmi v svashtvu, v bratstvu celo,
v dolgi ravni gladki chrti, tam ob stari trti.
Potujejo muhachi, potujem vedro z njimi,
teleta so na klaftre, jim zabrusim,
poglede chutim, po nareku si pisati ne pustim,
v jarek padem, pahnjen, blaten sem,
a potok mirno teche, chetudi narasel in skaljen.
SPREVOD
Chrna kacha, chrn rep,
chrne pike migetajo,
venci venejo v vrochini,
sveche komaj trepetajo.
Mizerere nerazlochno
pri glavi chrni mozh cerkveni poje,
chrn krizh na poti k soncu, klecajo koraki
in vsak bi shel na svoje.
Dishe soldatki po grajskem hribu,
sonce peche, dushi sopara
in sosed stari se spotika:
za njim odshel bom kmalu jaz nemara?
Kar padel je, odshel za vedno,
kitico odpel je sosed, se z njo vzpel je pod oboke
gorce stare, she plivkalo je vino v majolki,
prestrasheni so se bezhno dotaknili roke.
Chez zbito, presusheno ilovico
Jazbechevega kopaja
z Bohorja vleche topel veter, besede nosi,
solze tezhke osvobaja.
Nad gmajno trshko, za Zagradishchem,
ponuja shoja zbrkljano melodijo.
Chrna kacha se okoli groba zvija,
mrmra z vetrom poslednjo rapsodijo.
Chrna zhalost s chrnih citer se oglasha,
obup na pevce v chrnem cinka,
brin na Vinagori pritajeno joche,
od Bohorja sem odmeva zhalostinka.
Popoldansko peto kazhe sonchna ura
pri svetem Mihaelu na skalnatem gnezdishchu.
Chrna kacha stoka, se boji trohnobe,
podrhtevanje slovesa se plazi po mravljishchu.
Na skalnatem pomolu ostal je
kamen bel, le brez gospodarja,
in vse manj jih je, ki tam pojo,
za odhajajochimi vprashujoche se ozira zarja.
Zadnja igra, zadnja vloga:
ljudje gredo, potegne po dolini,
nemara pesem, trsov shelestenje,
na nevidni lestvi so vsem razpeti zadnji klini.
(Sosedu Toniju, enemu zadnjih pilshtanjskih gospodarjev, v slovo; veliki traven enajstega leta.)
NESPECHNOST II.
Privid: za grmom skrit berach hlastach,
chlovek chloveku pozhrtija,
repo golta blatno,
pozheljivo vliva vase vino,
goltno in na silo,
nazarensko lachen, vdan nagonom slabim,
za zvonchkljanje novcev
bil bi svetu hlapec, suzhenj,
neznansko teslo brez besede prave,
ostaja za grmom skrit berach hlastach.
Trdozhiv, plesniv do dushe dna,
satrapsko vzvishen tlachi brez vesti spodnjake,
razsipava greh, obete, besede sladke,
oklep tezhak prenasha, po davnem brska,
ishchoch med kamni, med lapuhovim listjem,
trepetlika ve, da jutri she ne bo odveze,
da ostal bo le samotnik
na plechih reve in brezpravja,
na prstih lepljivih papir shelesti,
trdozhiv, do dna dushe plesniv.
V moro odrivam nadlezhnega govorca,
norca toplih nochi, dolgih, zasoplih nochi,
polnih lun in grabezhljivih pustot,
in ves ta martirij vrtoglav
je na misel ochitajocho nasilno pripet,
brezizhodno topota pod zvezdami.
Ni berach hlastach in ni brez novcev,
le brez mere vpet med dalje je, shirine,
nad temnim chelom je le chrno nebo.
V moro odrivam nadlezhnega govorca.
TUJSTVO
tujstvo kot hostija jutranje zore z roso
dotik kot obveza in greh kot strast in pekocha beseda
utaje in sedezh v kamnu nad breznom
nad sotesko nad maklenom in zverizhenim drenom
obetov sito za zidovjem skrito
poshkropljeno s tipajochim mrakom med mrachnimi stenami
belezhem od pamtiveka
od koder je oddrobencljalo deklinche z velikimi chrnimi ochmi
dirka z norostjo
v tihem drncu vechera
dotik praznih hish oropanih blizhine chloveka
spotikanje in skrunitev odpadajochega ometa
s potmi ki se trgajo zvijajo redchijo izgubljajo
po dvorishchih raste praprot
in divjajo hrushke
brajde so vsem napoti
petelini na slemenih ne pojejo vech
in to da si bil ne briga nikogar vech
ker tudi nikogar ni ki bi she dajal za svete mashe
in plel plevel in pobiral odpadle opeke
svet se iz priljudno udomachene zveri
spreminja v volkodlaka
nebo je grahastosivo je umazano
hromeche in ude trga
nihche ga ne mara
vara dotik a bi moral plemenititi
bozhati odreshevati tolazhiti osrechevati
blazhiti prijazniti klicati k spravi
k zbratvi vseh bregov in trshkih zdrah
v tihem drncu vechera
sem hvalezhen nishi na grajskem hribu
starim klesarjem dobre grofice
ustvarjalcu sivkastozelene pechine
in gabrom in grahorici s prelepimi drobnimi cvetovi
ki se potika pod hrasti med redkim smrekovjem
tam nekje sem izgubil dotik
v prachasu v prabiti med prasosledji in pradomenami
vendar
ni mogoche ostajati brezbrizhen v togosti
ni mogoche a ostajash in se ne obremenjujesh
trdovratno razpet med svet in domachijo
oltarje in zakristije ter blizhnjosti vseh vrst
pogrmeva rosi treskalo bo
grozijo in she bodo pretili
moj dotik so okopi moje pradavne pravice
vendar ostajam sam
sedanjost se hromeche plazi v preteklost
za prihodnost na vesinah ni prostora
med hishe zhe silijo zarashchene pustote
pod vasjo dremajo nezorane ledine
v tihem drncu vechera
NE HODI
Ne hodi, mrzlo se mrachi,
ne z ledenimi rokami,
da upanje polzi
z lic brez krvi,
saj ti verjamem.
Trepet si ob cerkvenem zidu,
tenja ob steni grobi
pod sonchno uro,
z dolino na dlani.
Ne hodi,
ne trosi grobih besed,
ne zapushchaj mojega sveta,
borovcev na vesini,
ostani,
za hip bodi –
od vcheraj moj obred!
OB STARI CESTI
ob stari cesti, prashni cesti
ob bajti stari trhel plot stoji
brez barve polomljen na cesto visi
onstran grmichev potonik prelestnih
debeloglavk razkoshnih
kot vcheraj tudi danes je vroche
v zraku je smog
chez morje London gori
na barikadah mularija besni
za vogalom smrkavec hlipa z nakradeno robo
razjarjena strast teche kdove kateri krog
ozharjene so ulice od vrha do tal
na vse strani se shiri pozhar
za pesmi nima chasa ne volje drhal
tostran plotov v luki domachi zagatno je vroche
slina strupena prshi na vse strani
samevajo mogochni zherjavi
pesti v zhepih trde
na steni kljubuje zhivopisan grafit
zhe skoraj umetnishko delo
mogochen garach z zvezdo rdecho na chelu
napis in trdichno spachen moshki fris
razum je sadezh ocvrt
resnica tolsta prasica
london gori
luka nori
zhganina smrdi
obrazi so temni
komu mar prevarancev trop
komu fabrike potop
komu stechaj
to se rima z raj
in do tja je peklensko she dalech
dalech predalech prevech
vrzhe me k potonikam debeloglavkam
za plotom dishita origano in shatraj
in bucha pleza po plotu
in slak
klenkanje ubito name se spravi
nazaj k naravi
dere filozof se stari
sonchna ura zbledela na turnu stoji
shkrlat molchi
pokornost in vdanost zahteva
kakor postava veleva
london gori
s pestjo ulici zhuga parvenij
na chasopisnih straneh
zakaj ne spet po starih poteh