Revija SRP 107/108

Matej Krajnc

 

ZAJTRK NA PRISTAVI BLIZU DIKANJKE

 

Zajtrk na pristavi blizu Dikanjke,

kava iz divjih tisinih iglic,

oblak nad posestjo se usekne v svezh robec,

ko se oglasi, je kot Benjamino Gigli.

Hisha je stara in razdejana,

tod mimo se zhe dolgo ni nihche pripeljal po smeti;

kdo ve, kaj bi rekli sosedje,

a beseda je konj in vsaka od njih v boljshih gostilnah sedi ...

 

 

Midva pa vstajava pozno,

to se naju ne tiche.

Spijeva svoj kakav,

pokopljeva svoje mrliche.

Spijeva svoj kakav,

pokopljeva svoje mrliche.

 

 

Stare gospe pozabljajo rozhne vence na avtobusih,

njihova temna krila so preshiroka

za zajtrke na pristavi blizu Dikanjke,

kjer potok vsako jutro naplavi otroka

s klavirskimi tipkami namesto rok,

z ochmi iz flavt in klarinetov,

s talentom za pisanje kratkih zgodb,

a ko zajtrka zmanjka, morajo spet na dieto ...

 

 

Midva pa vstajava pozno,

to se naju ne tiche.

Spijeva svoj kakav,

pokopljeva svoje mrliche.

Spijeva svoj kakav,

pokopljeva svoje mrliche.